Napišem blog zapis. Kot jih pišem že več kot 20 let. V njem predstavim svoj pogled na določeno temo. Svoj pogled, ne edine resnice tega sveta. Zapišem ga v svojem slogu, pod svojim imenom in priimkom ter za svojimi besedami tudi stojim. Brez žaljenja, brez poniževanja in brez groženj. Potem taisti zapis delim na družbenih omrežjih. In zgodi se stampedo.
- Nivo komunikacije desnega pola na omrežju X / grožnje, žaljenje in poskusi diskreditacije
- Ko žalitve, laži in grožnje postanejo del vsakdana / to je Slovenija 2020
- Ko grožnje s smrtjo in sovražni govor postanejo del vsakdana / Vlada RS, kdaj boste ukrepali?
- Slovenci smo postali narod agresivnih ljudi
Za določen del ljudi v tistem trenutku ne obstajam več kot človek. Postanem brezoblična gmota, ki jo je treba ponižati, razžaliti in ji zagroziti. Ker sem si drznil zapisati nekaj, s čimer se ne strinjajo.
Ne ukvarjajo se z zapisanim. Ne poskušajo ovreči mojih argumentov. Ne napišejo, kje se motim in ne ponudijo svojega pogleda na temo. Lažje je zapisati žaljivko. Lažje je groziti. Če je potrebno, se doda še kakšna laž o meni, saj bo nekdo zagotovo verjel tudi temu.
Ti ljudje so po navadi brez imena in priimka. Brez profilne fotografije. Brez zgodovine in brez odgovornosti. Njihovi profili so bili ustvarjeni zgolj za opravljanje njihovega poslanstva. Za žaljenje, grožnje, zavajanje in poniževanje vseh, ki razmišljamo. Ne, ki razmišljamo drugače od njih. Ki razmišljamo. V tem se ločimo.
Skriti za anonimnostjo dobijo pogum, ki ga v resničnem življenju nimajo. V obraz mi verjetno ne bi izrekli niti besede. Toda za zasloni so junaki. Tam so veliki, močni in nepremagljivi. Vsaj dokler jim ne omeniš pravnih posledic. Takrat izginejo kot kafra. Nenadoma ni več profila. Ni več komentarja. Ni več poguma. Ostane samo posnetek zaslona in dokaz, da je nekdo menil, da lahko pod lažnim imenom napiše karkoli in za to ne bo nikoli odgovarjal.
Je res vse to potrebno? Je res toliko mržnje in sovraštva v ljudeh, da je prostor za debate postal prosto za žalitve? Da ljudje ne morejo prebrati mnenja, s katerim se ne strinjajo, in preprosto nadaljevati svojega dneva? Ali pa zgolj napisati: “Ne strinjam se s tabo,” ter pojasniti, zakaj?
Nestrinjanje je normalno. Pravzaprav je dobrodošlo. Če bi vsi razmišljali enako, bi bil svet precej dolgočasen. Nihče od nas nima vedno prav in nihče nima vseh odgovorov. Tudi jaz ne. Toda med nestrinjanjem in razčlovečenjem človeka je velika razlika. Če se ne strinjaš z mojim zapisom, napadi moje argumente. Predstavi dejstva. Pokaži, kje se motim. Pojasni svoj pogled. Morda me celo prepričaš, da nimam prav. Tudi to se lahko zgodi.
Toda grožnja ni argument. Žaljivka ni dokaz. Poniževanje ne pomeni, da imaš prav. Laž, ki jo stokrat ponoviš, pa še vedno ostane laž. In čeprav si o meni prebral, da me plačuje Golobič, Golob, Kučan, da dobim sredstva od države – hej, nič od tega ne drži. Vse je preprosto, s par kliki, preveriti na erarju. Nisem plačanec in ne borim se za druge.
Ob takšnih komentarjih se pogosto vprašam, kako ubog mora biti svet človeka, ki svoje zadovoljstvo išče v poniževanju drugega. Kako omejeno mora biti njegovo razmišljanje, če drugačnega mnenja ne more sprejeti brez sovraštva. In kako prazno mora biti njegovo življenje, da svoj čas porablja za ustvarjanje lažnih profilov, s katerih grozi ljudem, ki jih sploh ne pozna.
Verjetno bi moral biti tiho. Verjetno bi moral nehati pisati o temah, ki razburjajo. Verjetno bi moral paziti, da se nihče ne bi počutil prizadetega že zato, ker obstaja tudi drugačen pogled od njegovega. Ampak potem to ne bi bil več jaz in to ne bi bilo moji zapisi, ki so obstajali že krepko preden so se pojavila družbena omrežja.
Pišem že več kot 20 let in bom pisal še naprej. Ne zato, ker bi verjel, da imam vedno prav. Enako pravico ima vsakdo, ki se z menoj ne strinja. Toda pravica do mnenja ni pravica do groženj. Svoboda govora ni svoboda pred posledicami izrečenega. Anonimnost pa ni dovoljenje za razčlovečenje drugih ljudi.
Za vsako objavo je človek. Za vsakim imenom je življenje. In tudi na drugi strani zaslona je nekdo, ki vaše besede prebere. Mogoče bi bilo dobro, da bi se tega spomnili večkrat. Nestrinjanje nas ne bi smelo spremeniti v sovražnike. Še manj pa v ljudi, ki druge ponižujejo, jim grozijo in o njih širijo laži.
Če je to edini način, na katerega znamo braniti svoje prepričanje, potem težava mogoče sploh ni v tistem, ki razmišlja drugače. Mogoče je težava v nas.
