Pred dnevi sem zasledil tvit, kjer je nekdo omenil, da v Srbiji 76 procentov ljudi verjame, da je bil Ratko Mladić heroj. Da, prav ste prebrali. Oseba, ki je umrla v zaporu, kjer je prestajal dosmrtno kazen zaradi genocida, zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov je očitno za nekatere heroj. Ker me je zanimal izvor tega podatka, sem ga poiskal. Gre za podatke iz leta 2021.
- Podobnost med Vučićevimi in Janševimi podporniki
- Oborožite se. Legalno. Srednješolci so poslušali Janšo in z zračno puško streljali paciente psihiatrične bolnišnice
- Žiga Turk spet zagovarja domobrance, poskuša potvarjati zgodovino in piše neumnosti / SFSN!
- Slovenska vojska položila venec k spomeniku padlim domobrancem / odjjebite vsi skupaj
- Vprašanja za zagovornike domobrancev / za tiste, ki želijo spreminjati zgodovino
V raziskavi agencije House of Win, izvedeni med 10. in 22. decembrom 2021 in objavljeni januarja 2022, je 76 odstotkov vprašanih v Srbiji Ratka Mladića označilo za heroja. Za zločinca ga je označilo 24 odstotkov vprašanih. Raziskava je bila izvedena na reprezentativnem vzorcu 1.174 polnoletnih prebivalcev Srbije brez Kosova. Izbirali so lahko med možnostjo heroj ali zločinec.
Nalijmo si čistega vina. Ratko Mladić ni bil obsojen zaradi drugačnega pogleda na zgodovino. Ne zato, ker bi bil Srb. Ne zato, ker bi se mu Zahod želel maščevati. Ampak zato, ker je bil pravnomočno obsojen zaradi sodelovanja pri genocidu v Srebrenici, teroriziranju civilnega prebivalstva Sarajeva, pregonih, pobojih, deportacijah, prisilnih preselitvah, napadih na civiliste in zajetju pripadnikov Združenih narodov.
Kako je torej lahko nekdo, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi genocida, heroj? Kako je lahko heroj človek, pod poveljstvom katerega so pobijali civiliste, obstreljevali Sarajevo in v Srebrenici izvedli genocid Kako lahko beseda heroj sploh stoji v istem stavku z množičnimi grobišči?
Heroj rešuje ljudi. Heroj zaščiti šibkejše. Heroj se postavi med orožje in civiliste. Heroj ne širi terorja. Heroj za seboj ne pušča množičnih grobišč.
Ampak očitno so danes tudi definicije postale stvar nacionalnosti. Če je zločin storil naš, potem to ni več zločin. Potem se začnejo iskati opravičila. Kontekst. Zarote. Kaj so pred tem počeli drugi. Kdo je komu kaj storil. Kdo je začel. Zakaj je bilo vse skupaj pravzaprav nujno. Vedno ista zgodba.
Namesto soočenja z lastno preteklostjo pride relativizacija. Namesto opravičila pride zanikanje. Namesto spoštovanja žrtev pridejo murali. Namesto besede zločinec se uporablja beseda general. Namesto obsodbe se začne graditi mit o narodnem heroju.
Če politiki leta in leta relativizirajo zločine, če mediji iz obsojenega vojnega zločinca ustvarjajo žrtev, če se zgodovina poučuje selektivno in če država ne odstranjuje njegovih podob z javnih površin, potem je rezultat pričakovan. Če mladim vedno znova dopoveduješ, da je njihov narod zgolj žrtev in da so bili vsi zločini samo obramba, bodo zločince nekoč začeli dojemati kot junake.
Da ne bo pomote. To ni zapis o kolektivni krivdi Srbov. Otroci niso krivi za zločine svojih staršev. Današnje generacije niso odgovorne za dejanja ljudi, ki so pred več kot 30 leti pobijali po Bosni in Hercegovini. So pa odgovorne za to, kaj bodo naredile z resnico. Jo bodo sprejele ali bodo pred njo bežale? Bodo spoštovale žrtve ali bodo častile njihove morilce? Bodo otrokom razložile, kaj se je zgodilo, ali jim bodo pokazali mural Ratka Mladića in jim povedali, da gledajo heroja?
Ratko Mladić je umrl. Žrtev to ne bo vrnilo. Množična grobišča zaradi tega ne bodo izginila. Sodbe ne bodo postale nič manj veljavne. Bolečina svojcev ne bo nič manjša. Če pa bo tudi po smrti ostal heroj, potem ni zmagal na sodišču. Tam je bil poražen in obsojen. Zmagal je v glavah ljudi. In to je morda najbolj grozljiva zapuščina vseh zločinov, ki jih je storil.
Vsaka podobnost z domobranstvom v Sloveniji ni plod vaše domišljije. Je načrten in zavesten poskus spreminjanja naše zgodovine.
