Vsak zapitek je treba prej ali slej plačati. Slovenija je bila tokrat tista država, ki je med 27 članicami Evropske unije edina zavrnila podporo skupni izjavi proti načrtovani širitvi izraelskih naselbin na zasedenem Zahodnem bregu. Šestindvajset držav je ocenilo, da je treba izraelski načrt obsoditi. Slovenija ne. Slovenija je stopila na “drugi breg”. Na breg države, ki že leta krši mednarodno pravo, širi nezakonite naselbine in sistematično zmanjšuje možnosti za nastanek palestinske države.

• SdS, Black Cube, volitve / narod si bo sodbo pisal sam …
• Pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom so se Janezu Janši vrnile kot bumerang
• Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!

Ne gre za simbolično gradnjo nekaj hiš. Gre za gradnjo več kot 1.200 stanovanjskih enot. Uresničitev tega projekta bi Zahodni breg dejansko razdelila na dva dela, vzhodni Jeruzalem pa še bolj ločila od preostalega palestinskega ozemlja. Evropska unija je tudi tokrat jasno zapisala, da so izraelske naselbine na Zahodnem bregu po mednarodnem pravu nezakonite. Toda Slovenije pod skupno izjavo ni bilo.

Ker je za izjavo v imenu vseh članic potrebno soglasje, je Kaja Kallas ni mogla objaviti kot skupno izjavo Evropske unije, ampak zgolj v svojem imenu. Ena sama država je bila dovolj, da je preprečila enoten nastop EU. In ta država ni bila Madžarska Viktorja Orbana. Tokrat je bila to Slovenija Janeza Janše. Slovensko zunanje ministrstvo je blokado potrdilo in pojasnilo, da nova izjava ne bi imela dodane vrednosti, ker naj bi bila evropska stališča o projektu E1 že dovolj znana. Res odličen izgovor.

Če izjava ne bi imela nobene dodane vrednosti, zakaj jo je potem podprlo preostalih 26 članic? So samo v Sloveniji ugotovili, da so besede odveč? Ali pa so besede odveč samo takrat, ko je treba obsoditi ravnanje izraelske vlade?

Do junija je Slovenija očitno še verjela, da imajo besede in dejanja pomen. Prejšnja vlada je prepovedala uvoz blaga iz izraelskih naselbin, uvedla embargo na trgovino z orožjem ter Benjaminu Netanjahuju in dvema skrajno desnima izraelskima ministroma prepovedala vstop v državo. Janševa vlada je po prihodu na oblast vse te ukrepe odpravila. Kot razlog je navedla normalizacijo političnega dialoga in tiho diplomacijo.

Sedaj je naredila še korak dlje. Ni samo odpravila slovenskih ukrepov proti Izraelu, ampak je preprečila tudi enoten odziv Evropske unije.

Naključje? Pri Janezu Janši je vse vedno naključje. Tudi prihod predstavnikov izraelskega zasebnega obveščevalnega podjetja Black Cube v Slovenijo pred volitvami je bil verjetno zgolj turistični obisk. Tako kot so bili anonimni videoposnetki, objavljeni tik pred volitvami, verjetno zgolj spontani prispevek k boljši obveščenosti slovenskih volivcev.

Predstavniki Black Cube so decembra 2025 dejansko prišli v Slovenijo. Obstajali so resni očitki, da so se srečali z Janezom Janšo, vendar srečanje takrat ni bilo neodvisno potrjeno, Janša pa ga je zanikal. Po volitvah je Sova potrdila obstoj tujega vplivanja in ugotovitve predala pristojnim organom. To še ni dokaz, da je Izrael Janezu Janši omogočil prihod na oblast. Je pa dovolj, da vprašanja o ozadju niso teorija, ki bi nastala iz nič.

Zato je povsem legitimno vprašanje, komu sedanja slovenska vlada vrača usluge. Komu je namenjena njena zunanja politika? Slovencem? Evropski uniji? Spoštovanju mednarodnega prava? Ali vladi Benjamina Netanjahuja?

Slovenija je še februarja 2026 uradno opozarjala, da Izrael nad zasedenim palestinskim ozemljem nima suverenosti, da so širitve naselbin nezakonite in da se morajo nemudoma končati. Nekaj mesecev pozneje nova vlada prepreči skupno evropsko izjavo, ki govori skoraj natanko to. Mednarodno pravo se vmes ni spremenilo. Spremenila se je samo slovenska vlada.

Nismo Slovenci hlapci Izraela. Je pa Janez Janša Slovenijo postavil v položaj, v katerem tako deluje. Kot država, ki je pripravljena zaradi interesov ene vlade ostati sama proti preostalim članicam Evropske unije. Kot država, ki raje molči ob nezakonitih naselbinah, kot da bi zmotila prijateljske odnose z Netanjahujem.

To je verjetno šele začetek. Račun je očitno prišel na mizo. Sedaj bomo lahko opazovali, koliko rund je bilo naročenih in kdo jih bo plačal. Bojim se, da ne Janez. Plačala jih bo Slovenija. Mi!

Objava Slovenci, hlapci Izraela / Janez začel z vračanjem uslug Izraelu originalno objavljena na had blog.

Stranka Resnica, ki ne bo nikoli, ampak res nikoli sodelovala z Janezom Janšo, je imela v svojem predvolilnem programu zapisano možnost odpoklica poslanca. Sedaj, ko so opozicijske stranke vložile pobudo za posvetovalni referendum o razrešitvi predsednika Državnega zbora, pa se je Stevanovič pridušal, da gre za farso. Verjetno ne pozna niti pomena besede, ki jo je uporabil, da ne govorim o tem, da mu očitno njegov predvolilni program sploh ni poznan. Naj torej narod odloča o njegovi usodi na referendumu. Saj si je želel dati moč ljudem. Verjetno je bilo med vrsticami nekje napisano, da to velja zgolj, če sami ne pridejo na oblast. Ali se spajdašijo z Janezom, čeprav je overil izjavo, da tega ne bo nikoli storil.

• Miha Brejc s peticijo poziva Stevanovića k odstopu / stevogohome.si
• O čem so še lagali poslanci Resnice?
• Resnico so volili, ker niso želeli Janeza Janše
• Poslancem Resnice ponujali 7-mestne številke / sanja svinja kukuruz

Očitno je neposredna demokracija za Resnico postala farsa natanko v trenutku, ko bi morali ljudje odločati o njem. Referendum sicer ne bi bil zavezujoč in Stevanović z njim ne bi izgubil poslanskega mandata, bi pa volivci zelo jasno povedali, kaj si mislijo o njegovem vodenju državnega zbora.

Seveda odpoklic poslanca in razrešitev predsednika državnega zbora nista ista stvar. Predsednika državnega zbora lahko razreši le 46 poslancev, toda bistvo zgodbe je drugje. Stevanović je ljudem obljubljal več moči pri odločanju, zdaj pa se zgraža že ob ideji, da bi ljudstvo povedalo svoje mnenje o njem. Ko je šlo za druge politike, je bil odpoklic demokracija. Ko gre zanj, je referendum farsa. Kako priročno.

Še bolj zabavno je, da je Stevanović pred tem spletne podpise pod pozivom k njegovemu odstopu zavračal z razlago, da peticija ni primerljiva z volitvami, saj ljudje na volišče pridejo z osebnim dokumentom, izpolnijo glasovnico in glasove prešteje Državna volilna komisija. Opozicija ga je vzela za besedo in predlagala prav to. Glasovnico, osebni dokument in uradno štetje glasov. Tisto pravo ljudstvo, o katerem tako rad govori. Pa mu tudi to ni všeč.

V predvolilnem času je preprosto obljubljati oblast ljudstvu, odpoklice poslancev, neposredno demokracijo in konec stare politike. Veliko težje je te besede zagovarjati, ko se ljudstvo morda ne bi odločilo v tvojo korist. Takrat se hitro izkaže, da politika ne moti sistem, ampak zgolj njegov lastni položaj v njem. Dokler stoji zunaj, bi vse spreminjal. Ko se udobno namesti v fotelj predsednika državnega zbora, pa nenadoma ugotovi, da so pravila povsem dobra in da je vsak poskus preverjanja zaupanja zgolj maltretiranje ljudi.

Zato naj bo referendum. Naj ljudstvo odloči, ali želi Zorana Stevanovića še naprej gledati na čelu državnega zbora. Navsezadnje si je prav on želel dati moč ljudem.

Objava Stevanoviću se bodo uresničile sanje glede odpoklica poslanca originalno objavljena na had blog.

Kako hitro se pozabi na predvolilne obljube. Še hitreje pa očitno izginejo transparenti, traktorji in pozivi k vseslovenski vstaji. Še pred nekaj meseci smo poslušali, da je za vse kriva Golobova vlada. Gorivo je bilo predrago. Kmetje niso mogli obdelovati njiv. Avtoprevozniki naj bi propadali iz dneva v dan. Slovenija je bila tik pred prometnim in prehranskim kolapsom. Potem so prišle volitve. Obljube so bile veličastne. Gorivo po en evro. Kot da je dovolj zamenjati vlado in se bo sod nafte brent iz spoštovanja pocenil. Fizika, ekonomija in svetovni trg so očitno zgolj levičarske izmišljotine.

• Petrol vstopil v volilno kampanjo / Petrol #odjjebi
• Petrolov nateg z zlatimi točkami / kaj vam bo elektrika, če lahko sadijo drevesa!
• Ker Petrol izsiljuje, bom jaz bojkotiral Petrol

Danes je slika precej drugačna. Liter dizla stane 1,855 evra. Če bi mi nekdo pred volitvami rekel, da bomo po menjavi oblasti plačevali skoraj 1,90 evra za liter, bi ga verjetno razglasili za širitelja lažnih novic. Pa vendar se je zgodilo natanko to.

Še bolj zanimivo pa je nekaj drugega. Kje so danes vsi tisti, ki so razlagali, da bodo pri takšnih cenah goriva obstali traktorji in tovornjaki? Kje so kolone pred parlamentom? Kje so blokade cest? Kje so dramatične izjave o tem, da država uničuje slovensko podeželje? Očitno dizel pri 1,855 evra ni več tako velik problem. Ali pa je problem odvisen predvsem od tega, kdo sedi na Gregorčičevi.

Se spomnite pomanjkanja goriva pred volitvami na Petrolovih bencinskih servisih? Takoj po volitvah so jim vrnili uslugo. Dvignili so jim marže in poplačali pomoč. Državljani pač naj na račun zaslužka podjetja plačujejo višje cene goriva. Tako je, ko je na ablasti desni pol.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, kako hitro se protesti spremenijo v razumevanje. Ko so naši na oblasti, visoke cene očitno niso več napad na državljane, ampak posledica zapletenih razmer na svetovnih trgih. Kar je, mimogrede, res. Le da je bilo to res tudi pred nekaj meseci.

Zato imam zgolj dve vprašanji. Bodo kmetje zdaj, ko je dizel dražji kot takrat, ponovno prišli s traktorji pred parlament? Bodo avtoprevozniki zaprli avtoceste in zahtevali gorivo po enem evru, kot jim je bilo obljubljeno?

Vem. Retorični vprašanji. Ker očitno cena goriva ni nikoli največji problem. Največji problem je zgolj to, kdo je na oblasti. Ko se oblast zamenja, se skupaj z njo zelo pogosto zamenja tudi spomin.

Objava Obljubljali so gorivo po 1 evro, sedaj plačujemo 1,855 evra za liter dizla originalno objavljena na had blog.

Nisem si mislil, da bom kdaj naletel na nekoga, ki bo brez zadržkov povedal, da je na volitvah obkrožil stranko Resnica. Še manj pa sem pričakoval razlago, zakaj. Ne zaradi izstopa iz Nata. Ne zaradi nasprotovanja cepljenju. Ne zaradi boja proti korupciji. Ne zaradi lepih besed. Ne zaradi vseh teorij in obljub, ki jih je stranka prodajala pred volitvami. Razlog je bil precej bolj preprost. Ker je Stevo obljubil, da po volitvah ne bo šel z Janezom Janšo. Ne samo obljubil. Tudi podpisal in overil je izjavo, da tega ne bo storil.

• O čem so še lagali poslanci Resnice?
• Ali pozna kdo koga, ki je volil stranko Re.snica?
• Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?

Takrat se je marsikomu zdelo, da je to dovolj trdna garancija. Če nekaj podpišeš in overiš, potem to nekaj velja. Vsaj tako so nas učili. Očitno pa v slovenski politiki tudi overjen podpis ne pomeni veliko, če se politična matematika spremeni. Moj sogovornik je nato dodal stavek, da se še nikoli po volitvah nisem počutil tako nategnjenega.

In prav v tem je bistvo zgodbe. Ni šlo za človeka, ki bi verjel v program Resnice. Ni šlo za ideološkega privrženca. Bil je eden od tistih volivcev, ki so iskali alternativo in so verjeli, da njihov glas ne bo končal v političnem taboru, ki ga niso želeli podpreti. Na koncu pa se je zgodilo prav to.

V politiki se pogosto govori o zaupanju. Politiki od volivcev pričakujejo zaupanje, volivci pa pričakujejo, da bodo predvolilne obljube veljale tudi po zaprtju volišč. Če se to ravnovesje poruši, ostane zgolj občutek prevare. Seveda lahko kdo reče, da je politika umetnost mogočega. Da se po volitvah razmere spremenijo. Da so koalicije nekaj povsem običajnega. Vse to drži.

Toda če je nekdo svojo kampanjo gradil prav na obljubi, da z določeno politično opcijo ne bo sodeloval, potem takšen obrat ni več zgolj politični kompromis. Je prelom ključne obljube, zaradi katere je marsikdo sploh oddal svoj glas.

Morda je največja ironija celotne zgodbe prav ta, da je del ljudi glasoval za Resnico zato, da ne bi podprli Janeza Janše. Na koncu pa so dobili natanko to, čemur so se želeli izogniti. In potem se politiki čudijo, zakaj ljudje izgubljajo zaupanje v politiko, zakaj je vedno več abstinence in zakaj marsikdo pravi, da njegov glas ničesar ne spremeni.

Mogoče zato, ker se obljube v predvolilnem času prepogosto izkažejo za potrošno robo. Veljajo do zaprtja volišč. Potem pa postanejo zgolj še neprijeten opomnik na plakate, intervjuje in podpisane izjave, ki jih je čas zelo hitro povozil.

Moj sogovornik je svojo lekcijo očitno že dobil. Ostaja pa vprašanje, koliko podobnih volivcev bo naslednjič še verjelo podobnim zagotovilom. Ker zaupanje se gradi dolgo, izgubi pa zelo hitro.

Objava Resnico so volili, ker niso želeli Janeza Janše originalno objavljena na had blog.

Katastrofalna zapuščina Golobove vlade. Nesposobna uprava Darsa. Forenzični pregled finančnega stanja. To je zgolj nekaj naslovov, ki smo jim priča v teh dneh. Če sodim po dvem mesecih “dela” nove oblasti, bo naslednja štiri leta za vse, kar bo narobe, odgovorna prejšnja vlada. Ne bodo se ukvarjali s prihodnostjo, ampak bodo iskali krivca v preteklosti.  Priznam, me ne preseneča. Pred vsakimi volitvami poslušamo obljube o tem, kako bo že prvi dan vse drugače. Kako obstajajo rešitve za zdravstvo, stanovanja, promet, davke, gospodarstvo in javno upravo. Da je dovolj samo zamenjati ljudi in bo država začela delovati kot dobro naoljen stroj. Potem pa pride prvi delovni dan.

• Darsovci, pejte v 3pm
• O čem so še lagali poslanci Resnice?
• Zakaj ne bi ministrstev preselili v Zgornje Fukovce in podružnice na Filipine?
• Ministrstvo za kulturo bo odobrena sredstva za projekte zmanjšalo

In namesto rešitev dobimo tiskovno konferenco. Namesto ukrepov dobimo forenzične preglede. Namesto odgovornosti dobimo kazanje s prstom. Seveda ima vsaka vlada pravico pregledati stanje, ki ga je podedovala. To ni nič spornega. Celo pričakovano je. Problem nastane, ko pregled postane edina stvar, ki se je lotijo. Ko je vsaka težava posledica nekoga drugega. Ko se vsak neuspeh razloži s tem, da je bila zapuščina katastrofalna.

Če si šel na volitve z obljubo, da znaš in zmoreš bolje, potem je precej nenavadno, da že po mesecu razlagaš, zakaj ne gre. Še bolj zanimivo je, kako hitro izginejo vse predvolilne rešitve. Takrat ni bilo govora o katastrofalni zapuščini. Takrat so bile rešitve preproste, hitre in učinkovite. Zdaj pa poslušamo, da bo treba najprej analizirati, pregledati, oceniti in ugotoviti dejansko stanje.

Se sliši znano? Slovenska politika ima očitno priročnik, ki ga ob menjavi oblasti dobi vsak minister. V njem je samo en stavek, ki se ga je potrebno naučiti. Kriv je tisti pred tabo. In to je ta mantra.

Tako mine prvo leto. Potem drugo. Ko se začne tretje leto mandata, pa se počasi začnejo pojavljati prve razlage, da za večje spremembe preprosto ni bilo dovolj časa. V četrtem letu se že pripravljajo na volitve in takrat se ne dela. Kakopačne.

Volivci ostanemo ujeti v začaranem krogu političnih izgovorov. Ne zanima nas, kdo je kriv za stanje pred štirimi leti. Zanima nas, kaj boste naredili danes. In predvsem, kaj bo drugače jutri. Odgovornost za preteklost je pomembna. Še pomembnejša pa je odgovornost za prihodnost.

Ko enkrat prevzameš oblast, prevzameš tudi odgovornost. Ne samo privilegijev, ampak tudi posledice svojih odločitev. Takrat prejšnja vlada počasi preneha biti odgovor na vsako vprašanje. Ali pa se motim in bomo naslednja štiri leta res vsak problem, od čakalnih vrst in cen elektrike do zastojev na avtocestah in zamud vlakov, razlagali z zapuščino Golobove vlade?

Če bo tako, potem lahko že danes napišem naslov bloga za leto 2030. Naslednja štiri leta bo za vse kriva prejšnja vlada.

Objava Naslednja štiri leta bo za vse kriva prejšnja vlada originalno objavljena na had blog.

Na Hrvaškem so nižje cene goriv. Stavek, ki ga zadnjih nekaj let poslušamo predvsem iz desnega političnega bazena. Kadarkoli se je cena goriva pri nas dvignila za cent ali dva, so družbena omrežja preplavile fotografije hrvaških črpalk in zgroženi zapisi o tem, kako nas država ropa, medtem ko imajo naši južni sosedje bistveno cenejše gorivo. Resnica je bila precej manj dramatična. Pogosto so bile razlike minimalne, včasih je bilo gorivo pri nas celo cenejše. Ampak dejstva nikoli niso bila posebej pomembna. Pomemben je bil občutek in predvsem dejstvo, da je treba vlado napasti z vsakim možnim argumentom. Tudi če ni držal. Danes so taisti, ki so bili takrat najbolj glasni, tiho kot miške. Kako pač ne, kajne?

• Petrol vstopil v volilno kampanjo / Petrol #odjjebi
• Ker Petrol izsiljuje, bom jaz bojkotiral Petrol
• Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj

Vlada se je odločila zvišati marže trgovcem z naftnimi derivati. Ker predvolilno pomoč je potrebno povrniti. Trgovci so naredili točno to, kar trgovci naredijo, ko jim omogočiš višje marže. Podražili so gorivo, ki ga itak plačamo državljani. Nihče ob tem ni bil presenečen. Razen morda tistih, ki so verjeli, da bodo naftni trgovci dodatni zaslužek namenili za dobrodelnost ali za hranjenje ogroženih poljskih hrčkov.

Posledica? Gorivo je pri nas dražje kot na Hrvaškem. Kar je fascinantno, ni podražitev sama po sebi. Fascinantna je tišina. Nenadoma ni več fotografij hrvaških črpalk. Ni več jeznih objav o tem, kako visoke so cene goriv v Sloveniji. Ni več analiz, ki dokazujejo, da je življenje na Hrvaškem bistveno cenejše. Nič. Tema je izginila skoraj tako hitro kot predvolilne obljube.

In ravno zato je ta zgodba zanimiva. Ne zaradi nekaj centov razlike pri litru goriva. Ampak zaradi tega, kako hitro nekateri argumenti postanejo nepomembni, ko ne služijo več političnemu cilju. Ko je bilo treba dokazovati nesposobnost vlade, je bila Hrvaška sveti gral primerjav. Danes, ko bi bila primerjava precej bolj neprijetna, pa je Hrvaška očitno izginila z zemljevida.

Morda bi bilo pošteno priznati, da cene goriv niso vedno ideološko vprašanje. Da se včasih podražitve zgodijo tudi zaradi političnih odločitev, ki jih sprejmejo tisti, od katerih bi pričakovali ravno nasprotno. In da bi bilo mogoče koristno uporabljati enaka merila ne glede na to, kdo sedi na oblasti.

Ampak to bi zahtevalo doslednost. Doslednost pa je v politiki približno tako pogosta kot prazna avtocesta proti morju sredi avgustovskega vikenda.

Hrvaška
• 1,57 EUR/l za benzinsko gorivo
• 1,59 EUR/l za dizelsko gorivo

Slovenija:
• 1,592 evra za liter bencina
• 1,718 evra za liter dizelskega goriva

Objava Na Hrvaškem so nižje cene goriv / tišina desnega pola je zanimiva originalno objavljena na had blog.

Spisek ministrov nove vlade je “impresiven” in ko sem prvič videl imena, sem bil prepričan, da gre za dobro šalo. Tisto vrsto, ki jo nekdo objavi na twitterju ob treh zjutraj po napornem večeru in kjer se vprašaš kaj je šlo človeku po glavi. Potem pa ugotoviš, da to ni šala. Da ni fotošop ali eksperiment umetne inteligence. Da je to dejanski seznam ljudi, ki bodo vodili državo. V tistem trenutku človeku po glavi začne hoditi samo en stavek – kar volili, smo dobili.

• Ko se parlament spremeni v cirkus
• Ali res Slovenci hočemo državo, za kakršno smo glasovali na plebiscitu?
• Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?

Demokracija je zanimiva stvar. Vsi jo imamo radi, dokler rezultatov ne vidimo v praksi. Potem nenadoma ugotovimo, da volitve niso talent show, kjer lahko naslednji teden popraviš napako z novim glasovanjem. Ne, tukaj so v igri mandati za štiri leta in ministri, ob katerih se začneš spraševati, ali je bil edini kriterij za izbor kdo je imel prost termin v koledarju v tem času.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, kako hitro ljudje pozabijo. Pred volitvami poslušamo zgodbe o nesodelovanju z nekaterimi političnimi strankami, o strokovnosti, kompetencah, novih obrazih, sveži energiji in drugačni politiki. Potem pride realnost. Nekateri ministri izgledajo, kot da so bili izbrani po sistemu naključnega generatorja imen. Druge prvič vidiš in se vprašaš, ali si morda zamudil kakšno sezono slovenskega političnega resničnostnega šova.

Ampak očitno je to to. To je rezultat vseh televizijskih soočenj, vseh objav na facebooku, vseh všečkov in vseh velikih besed o spremembah. Na koncu dobiš vlado, ob kateri polovica države zavija z očmi, druga polovica pa razlaga, da moramo dati ljudem priložnost. Saj veste, tista večna slovenska mantra. Dajmo jim čas. Sto dni miru. Eno leto. Cel mandat. In potem se čez štiri leta ponovno čudimo istim stvarem.

Morda je največji problem ravno v tem, da smo se navadili. Navadili smo se, da je politika cirkus. Da so ministrska mesta nagrada za lojalnost. Da kompetence niso nujno pomembne. Da se od državljanov pričakuje predvsem to, da enkrat na štiri leta oddajo glas, potem pa tiho spremljajo predstavo.

Ob vsakem novem seznamu ministrov poslušamo enake zgodbe. Kako gre za najboljšo možno ekipo. Kako imajo vizijo. Kako bodo delali za ljudi. In potem mine nekaj mesecev, ko ugotovimo, da nekateri komaj obvladujejo svoj resor, drugi pa dajejo izjave, ob katerih človek preveri, ali so to Nova24 komentarji.

Ampak iskreno? Težko je biti zares jezen. Točno to smo hoteli. Ali pa vsaj dovolj ljudi je to hotelo. Demokracija ni popoln sistem, je pa pošten v eni zelo pomembni stvari, posledice odločitev vedno pridejo na račun vseh. Tudi tistih, ki so že od začetka govorili, da to ni dobra ideja. Zato danes res težko napišem karkoli drugega kot: kar volili, smo dobili. Očitno bomo morali s tem tudi živeti. Uboga Slovenija.

Kdo so bodoči ministri:

• Andrej Šircelj: ministrstvo za finance
• Franci Matoz: ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo
• Tone Kajzer: ministrstvo za zunanje zadeve
• Borut Rončevič: ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino
• Polona Rifelj: ministrstvo za okolje in prostor
• Ignacija Fridl Jarc: ministrstvo za kulturo
• Suzana Lep Šimenko: ministrica brez resorja, pristojna za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu
• Jernej Vrtovec: ministrstvo za infrastrukturo in energetiko
• Valentin Hajdinjak: ministrstvo za obrambo
• Janez Cigler Kralj: ministrstvo za kmetijstvo
• Mateja Ribič: ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve
• Monika Kirbiš Rojs: ministrstvo za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj
• Anže Logar: ministrstvo za gospodarstvo, delo in šport
• Tadej Ostrc: ministrstvo za zdravstvo
• Mihael Zupančič: ministrstvo za pravosodje

Objava Kar volili, smo dobili / spisek novih ministrov je “impresiven” originalno objavljena na had blog.

Ko so prispeli še zadnji glasovi po pošti, se je zgodilo nekaj zanimivega. Ne toliko zaradi samega rezultata, ampak zaradi razpoke, ki jo je ta rezultat odprl v zgodbi, ki smo jo poslušali zadnje mesece. Zgodbi o Sloveniji kot prostoru brez prihodnosti, kot državi, iz katere naj bi bilo pametno čim prej oditi. Ta zgodba ni nastala sama od sebe. Bila je načrtno grajena, ponavljana in ojačana. Del politike jo je uporabljal kot osrednji argument. Če je vse narobe, potem je jasno, kdo naj bi bil rešitev. Logika je preprosta in učinkovita, še posebej v času, ko ljudje hitro podležemo občutku, da se stvari slabšajo.

• Janez Janša kot predsednik SdS izgubil že 8 volitev / v športu bi ga zamenjali po prvem porazu
• Pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom so se Janezu Janši vrnile kot bumerang
• Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!

Ampak potem pridejo glasovi iz tujine. Glasovi ljudi, ki živijo drugje, v drugačnih sistemih, z drugačnimi izkušnjami. In ti glasovi ne sledijo tej črno-beli sliki. Ne potrjujejo ideje, da je Slovenija nevredna življenja. Ravno nasprotno, “out of the box” pogled je precej bolj celosten.

Morda zato, ker imajo primerjavo. Ker vedo, kako izgleda vsakdan v državah, ki jih pogosto idealiziramo. Ker so na lastni koži občutili, kaj pomeni drugačen zdravstveni sistem, drugačen trg dela, drugačna socialna varnost. Ker ob tem ugotovijo, da stvari, ki jih doma jemljemo za samoumevne, drugje niso nujno standard.

To ne pomeni, da Slovenija nima težav. Seveda jih ima. In marsikatera kritika je upravičena. A razlika je v tem, da pogled od zunaj redkeje zapade v skrajnosti. Ne potrebuje dramatizacije, da bi bil relevanten. Ne potrebuje negativne propagande, ki si jo je privoščil desni pol. Znotraj države se hitro ujamemo v lastne frustracije. Vsakodnevne izkušnje, čakanja, birokracija, občutek, da stvari stojijo na mestu, vse to oblikuje percepcijo. In ko se temu doda še politični narativ, ki te občutke sistematično krepi, dobimo precej enostransko sliko.

Zato so glasovi iz tujine zanimivi. Ne zato, ker bi bili nujno bolj pravilni, ampak ker razbijejo iluzijo, da obstaja samo ena resnica. Da obstaja samo en pogled na Slovenijo. Ironija je očitna. Tisti, ki naj bi Slovenijo zapustili, zdaj s svojim glasom sporočajo, da slika ni tako enostavna. Da država ni zgolj prostor brez perspektive, ampak nekaj bolj kompleksnega. Nekaj, kar ima svoje slabosti in svoje prednosti.

Mogoče je ravno to tisto, kar najbolj zmoti. Ker kompleksnost ni uporabna v političnih sloganih. Ne prodaja se dobro. Zahteva razmislek, ne pa instantnih zaključkov. Morda bi si zato morali dovoliti malo več distance. Ne nujno fizične, ampak miselne.

Da si priznamo, da živimo v državi, ki ni idealna, a vendar ne takšna kot jo je slikal desni pol pred volitvami in čigar narativu so podlegli volivci, ki verjamejo vsemu, kar desni pol izreče ali napiše. Resnica ni vedno tam, kjer najbolj glasno odmeva. Včasih jo je treba pogledati od daleč, da jo sploh lahko vidimo. In zaušnica desnemu polu verjetno precej boli!

Objava Ali Slovenci v tujini drugače vidijo Slovenijo kot Slovenci v Sloveniji originalno objavljena na had blog.

Dva meseca smo jih gledali. Na vsakem ovinku, na vsakem razpadajočem kozolcu in na vsakem gigantskem panoju ob avtocesti. Nasmejani obrazi, zlikane srajce in slogani, ki so bili včasih tako abotni, da si se vprašal, ali so jih pisali v osnovni šoli ali pa so zgolj testirali našo inteligenco. Še posebej zabavne so bile tiste stranke, ki imajo polna usta okoljevarstva in se krčevito zavzemajo za zmanjšanje zunanjega oglaševanja. Razen seveda takrat, ko gre za njihove lastne obraze.

• Pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom so se Janezu Janši vrnile kot bumerang
• Janez Janša kot predsednik SdS izgubil že 8 volitev / v športu bi ga zamenjali po prvem porazu
• Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!

Volitve so mimo. Glasovi so prešteti. Ti isti obrazi, ki so nas še pred tednom dni prepričevali, da so oni edina rešitev za naše težave, še vedno visijo tam zgoraj. Nekateri so že malo odstopili od podlage, druge namaka dež, tretjim je nekdo narisal brke.

Ampak nekaj mi manjka. Ni zahvale. Ste kje opazili oglasni pano, kjer bi pisalo preprosto: “Hvala za vaš glas” ali “Hvala, ker ste šli na volitve”? Jaz ne. Nobena stranka se ni čutila dolžno, da bi tistih nekaj tisoč evrov, ki jih še imajo v proračunu kampanje, porabila za to, da bi se volivcem dejansko zahvalila na istih površinah, kjer so jih prej agresivno nagovarjali.

Logika je preprosta in boleče prozorna. Volivca potrebuješ takrat, ko greš na lov za glasovi. Takrat si prijazen, takrat obljubljaš gradove v oblakih in takrat si pripravljen zakupiti vsak kvadratni meter prostora. Ko so glasovi v skrinjici, postane volivec nepomemben strošek. Naslednja štiri leta ga ne potrebujejo več, zato je vsak evro za zahvalo pač stran vržen denar.

Politični marketing v Sloveniji se konča v nedeljo ob 19. uri, ko se zaprejo volišča. Vse po tem je zgolj še boj za funkcije in pozabljanje na tiste, ki so jim te funkcije sploh omogočili.

Naslednjič, ko boste čez štiri leta spet gledali te iste (ali malce bolj postarane) obraze na panojih, se spomnite na to tišino po teh volitvah. Pove vam vse, kar morate vedeti o tem, koliko jim v resnici pomeni vaš glas.

Objava Ste po volitvah opazili oglasni pano, kjer bi pisalo: “Hvala za vaš glas” originalno objavljena na had blog.

Večni predsednik SdS je tudi večni poraženec volitev. Če bi politiko spremljali z enako logiko kot šport, bi bila zgodba precej enostavnejša. Rezultati štejejo. Ne razlage, ne spini, ne občutek, da je bila tekma v resnici dobljena. Šteje zgolj tisto, kar piše na semaforju. In na semaforju ima Janez Janša kot predsednik SdSa vpisanih že osem porazov na parlamentarnih volitvah. Osem!

• Pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom so se Janezu Janši vrnile kot bumerang
• Relativni zmagovalec je Gibanje Svoboda / Janezu Janši pa se prikazujejo ukradene volitve #fakof
• Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!

V športu bi bil tak scenarij znanstvena fantastika. Če bi bil trener v prvi slovenski nogometni ligi, bi dobil “nogo” že po drugem zaporednem porazu, verjetno pa bi ga navijači nagnali že sredi prvega polčasa. V politiki očitno veljajo drugačna pravila. Tukaj poraz postane zmaga, matematika pa postane poljubna disciplina.

Poraz ne pomeni odgovornosti. Pomeni interpretacijo. Pomeni iskanje krivcev drugje. Pomeni zgodbo, ki jo lahko zapakiraš tako, da izgleda kot moralna zmaga ali vsaj kot dokaz, da si še vedno največji. Če zgodbo dovolj dolgo ponavljaš, postane za del občinstva resničnost. Če začneš zgodbo ponavljati že pred volitvami, potem ne moreš pričakovati od volivcev, da ji ne bodo verjeli. Janezu pač vedno ukradejo volitve. Tudi naslednje mu bodo. Zaprmej. Če ne zmaga, sicer je bilo lepo in prav.

Številke so trmaste. Volitve niso komentarji na družbenih omrežjih, kjer lahko glasnejši vedno preglasi tišjega. Volitve so trenutek, ko ljudje dejansko oddajo glas in povedo, ali te želijo gledati še naprej ali pa bi radi nekoga drugega. In če se to ponovi osemkrat, potem to ni več naključje. To je “state of mind” Slovenije, ki ima že dovolj zdraharstva in razdvajanja.

Fascinantno je opazovati to zvestobo članstva. Človek bi pričakoval, da se bo v stranki pojavil nekdo z malce več ambicij kot le biti vedno drugi, a se to ne zgodi. Zakaj? Ker je Janez Janša SdS in SdS je Janez Janša. Brez njega bi se stranka verjetno sesula sama vase, kar je pravzaprav največja kritika njegovega vodenja. V vseh teh desetletjih ni uspel vzgojiti naslednika, ki bi bil sposoben zmagati na državni ravni.

Zanimivo je, kako drugačna merila imamo za različne sfere življenja. V podjetjih direktorji letijo zaradi slabih rezultatov, v športu trenerji zaradi porazov, v politiki pa lahko nekdo ostaja na čelu stranke desetletja, ne glede na to, koliko volitev izgubi. Kot da obstaja nek vzporedni svet, kjer rezultat ni ključen kriterij.

Osmim porazom bo verjetno sledil deveti. In potem deseti. Retorika bo ostala ista, tarče bodo ostale iste, le volivci bodo počasi spoznali, da je ta film že prevečkrat viden. Medtem ko se svet vrti naprej, Janez Janša še vedno bije bitke iz prejšnjega tisočletja, njegovi verniki pa mu ploskajo ob vsakem novem neuspehu.

Vprašanje, ki ostaja, ni toliko, koliko porazov je še potrebno, da se nekaj spremeni. Bolj zanimivo je, zakaj se po vseh teh porazih ni spremenilo še nič.

Objava Janez Janša kot predsednik SdS izgubil že 8 volitev / v športu bi ga zamenjali po prvem porazu originalno objavljena na had blog.