Ko so prispeli še zadnji glasovi po pošti, se je zgodilo nekaj zanimivega. Ne toliko zaradi samega rezultata, ampak zaradi razpoke, ki jo je ta rezultat odprl v zgodbi, ki smo jo poslušali zadnje mesece. Zgodbi o Sloveniji kot prostoru brez prihodnosti, kot državi, iz katere naj bi bilo pametno čim prej oditi. Ta zgodba ni nastala sama od sebe. Bila je načrtno grajena, ponavljana in ojačana. Del politike jo je uporabljal kot osrednji argument. Če je vse narobe, potem je jasno, kdo naj bi bil rešitev. Logika je preprosta in učinkovita, še posebej v času, ko ljudje hitro podležemo občutku, da se stvari slabšajo.

• Janez Janša kot predsednik SdS izgubil že 8 volitev / v športu bi ga zamenjali po prvem porazu
• Pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom so se Janezu Janši vrnile kot bumerang
• Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!

Ampak potem pridejo glasovi iz tujine. Glasovi ljudi, ki živijo drugje, v drugačnih sistemih, z drugačnimi izkušnjami. In ti glasovi ne sledijo tej črno-beli sliki. Ne potrjujejo ideje, da je Slovenija nevredna življenja. Ravno nasprotno, “out of the box” pogled je precej bolj celosten.

Morda zato, ker imajo primerjavo. Ker vedo, kako izgleda vsakdan v državah, ki jih pogosto idealiziramo. Ker so na lastni koži občutili, kaj pomeni drugačen zdravstveni sistem, drugačen trg dela, drugačna socialna varnost. Ker ob tem ugotovijo, da stvari, ki jih doma jemljemo za samoumevne, drugje niso nujno standard.

To ne pomeni, da Slovenija nima težav. Seveda jih ima. In marsikatera kritika je upravičena. A razlika je v tem, da pogled od zunaj redkeje zapade v skrajnosti. Ne potrebuje dramatizacije, da bi bil relevanten. Ne potrebuje negativne propagande, ki si jo je privoščil desni pol. Znotraj države se hitro ujamemo v lastne frustracije. Vsakodnevne izkušnje, čakanja, birokracija, občutek, da stvari stojijo na mestu, vse to oblikuje percepcijo. In ko se temu doda še politični narativ, ki te občutke sistematično krepi, dobimo precej enostransko sliko.

Zato so glasovi iz tujine zanimivi. Ne zato, ker bi bili nujno bolj pravilni, ampak ker razbijejo iluzijo, da obstaja samo ena resnica. Da obstaja samo en pogled na Slovenijo. Ironija je očitna. Tisti, ki naj bi Slovenijo zapustili, zdaj s svojim glasom sporočajo, da slika ni tako enostavna. Da država ni zgolj prostor brez perspektive, ampak nekaj bolj kompleksnega. Nekaj, kar ima svoje slabosti in svoje prednosti.

Mogoče je ravno to tisto, kar najbolj zmoti. Ker kompleksnost ni uporabna v političnih sloganih. Ne prodaja se dobro. Zahteva razmislek, ne pa instantnih zaključkov. Morda bi si zato morali dovoliti malo več distance. Ne nujno fizične, ampak miselne.

Da si priznamo, da živimo v državi, ki ni idealna, a vendar ne takšna kot jo je slikal desni pol pred volitvami in čigar narativu so podlegli volivci, ki verjamejo vsemu, kar desni pol izreče ali napiše. Resnica ni vedno tam, kjer najbolj glasno odmeva. Včasih jo je treba pogledati od daleč, da jo sploh lahko vidimo. In zaušnica desnemu polu verjetno precej boli!

Objava Ali Slovenci v tujini drugače vidijo Slovenijo kot Slovenci v Sloveniji originalno objavljena na had blog.

Dva meseca smo jih gledali. Na vsakem ovinku, na vsakem razpadajočem kozolcu in na vsakem gigantskem panoju ob avtocesti. Nasmejani obrazi, zlikane srajce in slogani, ki so bili včasih tako abotni, da si se vprašal, ali so jih pisali v osnovni šoli ali pa so zgolj testirali našo inteligenco. Še posebej zabavne so bile tiste stranke, ki imajo polna usta okoljevarstva in se krčevito zavzemajo za zmanjšanje zunanjega oglaševanja. Razen seveda takrat, ko gre za njihove lastne obraze.

• Pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom so se Janezu Janši vrnile kot bumerang
• Janez Janša kot predsednik SdS izgubil že 8 volitev / v športu bi ga zamenjali po prvem porazu
• Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!

Volitve so mimo. Glasovi so prešteti. Ti isti obrazi, ki so nas še pred tednom dni prepričevali, da so oni edina rešitev za naše težave, še vedno visijo tam zgoraj. Nekateri so že malo odstopili od podlage, druge namaka dež, tretjim je nekdo narisal brke.

Ampak nekaj mi manjka. Ni zahvale. Ste kje opazili oglasni pano, kjer bi pisalo preprosto: “Hvala za vaš glas” ali “Hvala, ker ste šli na volitve”? Jaz ne. Nobena stranka se ni čutila dolžno, da bi tistih nekaj tisoč evrov, ki jih še imajo v proračunu kampanje, porabila za to, da bi se volivcem dejansko zahvalila na istih površinah, kjer so jih prej agresivno nagovarjali.

Logika je preprosta in boleče prozorna. Volivca potrebuješ takrat, ko greš na lov za glasovi. Takrat si prijazen, takrat obljubljaš gradove v oblakih in takrat si pripravljen zakupiti vsak kvadratni meter prostora. Ko so glasovi v skrinjici, postane volivec nepomemben strošek. Naslednja štiri leta ga ne potrebujejo več, zato je vsak evro za zahvalo pač stran vržen denar.

Politični marketing v Sloveniji se konča v nedeljo ob 19. uri, ko se zaprejo volišča. Vse po tem je zgolj še boj za funkcije in pozabljanje na tiste, ki so jim te funkcije sploh omogočili.

Naslednjič, ko boste čez štiri leta spet gledali te iste (ali malce bolj postarane) obraze na panojih, se spomnite na to tišino po teh volitvah. Pove vam vse, kar morate vedeti o tem, koliko jim v resnici pomeni vaš glas.

Objava Ste po volitvah opazili oglasni pano, kjer bi pisalo: “Hvala za vaš glas” originalno objavljena na had blog.

Večni predsednik SdS je tudi večni poraženec volitev. Če bi politiko spremljali z enako logiko kot šport, bi bila zgodba precej enostavnejša. Rezultati štejejo. Ne razlage, ne spini, ne občutek, da je bila tekma v resnici dobljena. Šteje zgolj tisto, kar piše na semaforju. In na semaforju ima Janez Janša kot predsednik SdSa vpisanih že osem porazov na parlamentarnih volitvah. Osem!

• Pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom so se Janezu Janši vrnile kot bumerang
• Relativni zmagovalec je Gibanje Svoboda / Janezu Janši pa se prikazujejo ukradene volitve #fakof
• Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!

V športu bi bil tak scenarij znanstvena fantastika. Če bi bil trener v prvi slovenski nogometni ligi, bi dobil “nogo” že po drugem zaporednem porazu, verjetno pa bi ga navijači nagnali že sredi prvega polčasa. V politiki očitno veljajo drugačna pravila. Tukaj poraz postane zmaga, matematika pa postane poljubna disciplina.

Poraz ne pomeni odgovornosti. Pomeni interpretacijo. Pomeni iskanje krivcev drugje. Pomeni zgodbo, ki jo lahko zapakiraš tako, da izgleda kot moralna zmaga ali vsaj kot dokaz, da si še vedno največji. Če zgodbo dovolj dolgo ponavljaš, postane za del občinstva resničnost. Če začneš zgodbo ponavljati že pred volitvami, potem ne moreš pričakovati od volivcev, da ji ne bodo verjeli. Janezu pač vedno ukradejo volitve. Tudi naslednje mu bodo. Zaprmej. Če ne zmaga, sicer je bilo lepo in prav.

Številke so trmaste. Volitve niso komentarji na družbenih omrežjih, kjer lahko glasnejši vedno preglasi tišjega. Volitve so trenutek, ko ljudje dejansko oddajo glas in povedo, ali te želijo gledati še naprej ali pa bi radi nekoga drugega. In če se to ponovi osemkrat, potem to ni več naključje. To je “state of mind” Slovenije, ki ima že dovolj zdraharstva in razdvajanja.

Fascinantno je opazovati to zvestobo članstva. Človek bi pričakoval, da se bo v stranki pojavil nekdo z malce več ambicij kot le biti vedno drugi, a se to ne zgodi. Zakaj? Ker je Janez Janša SdS in SdS je Janez Janša. Brez njega bi se stranka verjetno sesula sama vase, kar je pravzaprav največja kritika njegovega vodenja. V vseh teh desetletjih ni uspel vzgojiti naslednika, ki bi bil sposoben zmagati na državni ravni.

Zanimivo je, kako drugačna merila imamo za različne sfere življenja. V podjetjih direktorji letijo zaradi slabih rezultatov, v športu trenerji zaradi porazov, v politiki pa lahko nekdo ostaja na čelu stranke desetletja, ne glede na to, koliko volitev izgubi. Kot da obstaja nek vzporedni svet, kjer rezultat ni ključen kriterij.

Osmim porazom bo verjetno sledil deveti. In potem deseti. Retorika bo ostala ista, tarče bodo ostale iste, le volivci bodo počasi spoznali, da je ta film že prevečkrat viden. Medtem ko se svet vrti naprej, Janez Janša še vedno bije bitke iz prejšnjega tisočletja, njegovi verniki pa mu ploskajo ob vsakem novem neuspehu.

Vprašanje, ki ostaja, ni toliko, koliko porazov je še potrebno, da se nekaj spremeni. Bolj zanimivo je, zakaj se po vseh teh porazih ni spremenilo še nič.

Objava Janez Janša kot predsednik SdS izgubil že 8 volitev / v športu bi ga zamenjali po prvem porazu originalno objavljena na had blog.

Janez Janša je pred volitvami vrgel bumerang. Računal je, da bo zadel nasprotnike, a je očitno spregledal zakone fizike in politične realnosti. Bumerang je zadel njega. Rezultati volitev pričajo o tem in rezultati volitev so bili jasno sporočilo, da pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom niso prinesle želenega učinka. Obratno. Če Janez ne bi uporabil teh dveh “prijemov”, bi se povsem gladko sprehodil do zmage na volitvah.

• Relativni zmagovalec je Gibanje Svoboda / Janezu Janši pa se prikazujejo ukradene volitve #fakof
• Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!
• Primer Anže Logar / si želite politika, ki niti na eno vprašanje ne odgovori direktno?
• SdS, Black Cube, volitve / narod si bo sodbo pisal sam …

Igrice z izraelskimi agenti, pritiski na vlado glede zunanje politike in umetno ustvarjanje kriz z energenti so imele en skupen imenovalec: obup. Obup nekoga, ki čuti, da mu oblast polzi med prsti in je pripravljen prodati suverenost države tujim zasebnim agencijam, samo da bi ostal na vrhu.

Ko se je prvič pojavila informacija, da naj bi bilo podjetje Black Cube povezano z dogajanjem v Sloveniji, je marsikdo zamahnil z roko. Zgolj še ena zgodba za dvig prahu. Ampak bolj ko so se razkrivale podrobnosti, bolj je postajalo jasno, da zadeva ni tako nedolžna, kot je bilo na prvo žogo. Podjetje, ki slovi po svojih posebnih metodah zbiranja informacij, naj bi imelo vlogo pri pridobivanju kompromitirajočih materialov in vplivanju na politično dogajanje. Vprašanje, ki visi v zraku, pa je preprosto: zakaj bi kdo potreboval takšne metode, če ima resnico na svoji strani?

Ampak ironija te zgodbe je skoraj popolna. V posnetkih, ki so jih nekateri predstavljali kot dokaz stoletja, ni pravzaprav ničesar. Nobenih konkretnih dokazov o korupciji, nobenih “smoking gun” trenutkov, samo fragmenti pogovorov, ki jih je mogoče interpretirati na sto različnih načinov. Na to so očitno stavili na desnem polu in njihovi medijski manipulaciji, ki pa se je zelo hitro obrnila proti njim samim. Zakaj? Ker ljudje niso trapasti in ne verjamejo vsemu, kar jim kdo reče.

Da ne omenjam laganja Janeza Janše iz soočenja v soočenje in njegove napadalne retorike, ko je ugotovil, da je napad najboljša obramba. Če bi to storil kdo drug, bi ljudje mogoče pozabili, ker je to storil Janez Janša je bilo jasno, da nekaj bo na tem. In uspel je mobilizirati določen del leve populacije, ki se je odločila, da njega ne želi za premierja.

Če predvolilni zgodbi dodamo še strašenje s pomanjkanjem gorivom, dobimo skoraj popolno sliko manipulacije. Govorice o pomanjkanju goriva, opozorila, da ga bo zmanjkalo, panični vozniki na bencinskih črpalkah – in vse to so videli zgolj politiki desnega pola, ki so strah širili po družbenih omrežjih. In kaj se posledično zgodi? Ljudje začnejo množično točiti gorivo, zaloge se dejansko začnejo prazniti in kriza bi lahko celo postala resnična. Vendar ni. Namesto umirjanja razmer smo dobili dolivanje olja na ogenj s strani desnega pola, kar pa je seveda bilo pričakovano. In tudi Petrol je sam dodal piko na i, vendar tudi to ni pomagalo.

Slovenska politika ima zanimivo lastnost, da vedno znova uspe preseči samo sebe. Ko že misliš, da si videl vse, pride nova epizoda, ki pokaže, da smo v resnici šele na začetku. Tokratna predvolilna zgodba je imela vse elemente dobrega političnega trilerja: tuje obveščevalce, prisluhe, teorije zarot in umetno ustvarjeno paniko.

Ampak ljudje so se odločili po svoje. Očitno nam je dovolj tega sranja, ki ga vsakič znova sproducira desnica in tudi grožnje z ukradenimi volitvami, ki jih je na večer volitev razglašal Janez so samo še en delček kalimerovstva v tem mozaiku. Dokler ne bo Janez odšel iz politike v Sloveniji ne bo miru na političnem parketu. In to je žalostno za demokracijo!

Objava Pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom so se Janezu Janši vrnile kot bumerang originalno objavljena na had blog.

Volilna udeležba je bila 69,32 odstotna. Gibanje Svoboda je s 28,62 odstotki ohranilo status relativnega zmagovalca, kar je za stranko, ki je bila štiri leta na oblasti, redek dosežek v slovenski zgodovini. SDS je zasedla drugo mesto s 27,95 odstotki. In potem sledi stalnica. Ker Janez ni zmagal volitev, je takoj našel krivce. Spletna stran se je “sesuvala”, strici iz ozadja so čarali z glasovnicami, ali pa so bila volišča v Ljubljani eklatantno nezakonita. Janez Janša kopira Trumpa in njegovi verniki mu verjamejo vse. Zakaj se takšne stvari dogajajo samo Janezu? Mogoče pa ga imajo tudi njegovi volivci dovolj!

• Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!
• Primer Anže Logar / si želite politika, ki niti na eno vprašanje ne odgovori direktno?
• Kje ste bili junija leta 1991 / Janez, oprosti, ampak mi živimo v letu 2026
• SdS, Black Cube, volitve / narod si bo sodbo pisal sam …

Včerajšnji večer je bil naravnost bizaren. Medtem ko je celotna Slovenija spremljala uradne rezultate DVK, so na Trstenjakovi vzporedno šteli vsak glas. Verjetno z abakom ali pa po kakšni posebni matematiki, kjer 1+1 ni enako 2, če rezultat ni všečen Janezu.

In seveda je potem sledil tisti znani Trump moment, ko so se oglasili v živo iz Trstenjakove. Grožnje z ukradenimi volitvami, izpodbijanje legitimnosti procesa in ustvarjanje izrednega stanja tam, kjer ga ni. Janez se očitno ne zaveda, da Slovenija ni Mar-a-Lago in da ljudje niso neumni. Ali pa podcenjuje volilno telo, kar se mu je letos vrnilo kot bumerang.

Očitno se njegovo sodelovalnje z Black Cube ni izplačalo, ampak zapitek bo treba plačati. Tudi Petrol jim očitno ni bil v pomoč in zanima me, če bodo sedaj bencinske črpalke skrivnostno polne goriva!

Resnica je precej bolj preprosta in verjetno precej bolj boleča za njegov ego: nihče mu ni ukradel volitev. Ljudje ga preprosto nočejo več. Niti njegovi. Tisto volilno telo, ki ga lahko aktivira in ki mu še vedno verjame, je pač uspel aktivirati. Vsi ostali so ga spregledali že pred 20 in več leti.

Njegovi lastni volivci mu očitno počasi obračajo hrbet ali pa vsaj ne verjamejo več v pravljice o nenehnih zarotah. Ko 70 odstotkov volilnih upravičencev pride na volišča in ti večina pove, da nisi tisti, ki bi moral voditi državo, potem ni problem v nezakonitih voliščih, kajne? Problem je v razdvojevalni politiki, ki je Slovenci več nočemo. Problem je z življenjem v preteklosti in toksičnostjo politike, ki jo je Janez Janša uspel v Sloveniji ustvariti.

Janez, čas bi bil za slovo. Politika leta 2026 ne potrebuje več tvojih strahov, tvojih delitev in tvojega nenehnega iskanja sovražnikov. Slovenija si zasluži mir, ti pa si zaslužiš penzijo.

Sicer pa, saj vemo, kako gre to: če rezultat ni pravi, so volitve ukradene. Če bi zmagal, bi bile to najbolj poštene volitve v zgodovini. Klasičen Janez. Ampak tokrat tega nihče več ne kupi. No, njegovi verniki seveda še niso spregledali in ko imaš v roki par medijev, temu kavaco, gamulina in še par posebnih ljudi, potem vidiš, da je stavil na napačne konje. In spet – popušil!

Objava Relativni zmagovalec je Gibanje Svoboda / Janezu Janši pa se prikazujejo ukradene volitve #fakof originalno objavljena na had blog.

Problem slovenske politike ni v ideoloških razlikah. Zadnje soočenje na Pop Tvju je poskrbelo za zelo hitro streznitev. Problem je nivo. Problem je politična kultura. In ja, ta je v Sloveniji v kurcu. Po zaslugi strank desnega pola, ki verjamejo, da je vse svoboda govora. Dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!

• Petrol vstopil v volilno kampanjo / Petrol #odjjebi
• Primer Anže Logar / si želite politika, ki niti na eno vprašanje ne odgovori direktno?
• Se je Janez Janša že zahvalil Bibiju in Doniju za višje cene goriva?
• Kje ste bili junija leta 1991 / Janez, oprosti, ampak mi živimo v letu 2026

To, kar gledamo zadnja leta, ni več politika. To je predstava. Slabo zrežirana, še slabše odigrana in predvsem namenjen točno temu, da se normalnemu človeku politika zagabi. Ker če si normalen, če imaš službo, življenje, kredite in mogoče še kakšen hobi, potem ob takšnih soočenjih ugasneš televizijo ali pa zamenjaš kanal. In to ni naključje. To je cilj.

Nekaterim popolnoma ustreza, da ljudje obupajo. Da rečejo, da so vsi isti in gredo raje na pivo ali pa na morje namesto na volitve. Ker manj kot je aktivnih, razmišljujočih ljudi, lažje je ohranjati status quo. Toksično ozračje ni stranski produkt. Je strategija.

Zadnje soočenje je bilo samo še en dokaz več. Janez Janša, ki skače v besedo vsakomur, ko se samo nakaže, da bo šla debata v temo izraelskega vmešavanja v slovenske volitve, ni več presenečenje. Je rutina. Ampak vsakič znova pokaže isto stvar: popolno odsotnost osnovne kulture dialoga. Ne gre za argumente. Ne gre za vsebino. Gre za preglasitev, prekinitev, zameglitev. Gre za laž.

Da bi bilo vse skupaj še bolj tragikomično, Janez med soočenjem začne groziti s posnetki Fotopuba. S posnetki, ki jih ni. Če bi bili, če jih desnica že takoj spravila v javnost. Ampak ni pomembno, ali obstajajo ali ne. Pomembno je, da se jih omenja. Da se meče senca dvoma. Da se diskreditira. Da se ustvari še več blata, v katerem se potem vsi valjajo. Ker če so vsi umazani, nihče ni zares kriv.

Potem se čudimo, zakaj je politična kultura takšna, kot je. Mogoče zato, ker jo aktivno soustvarjajo ravno tisti, ki naj bi jo dvigovali. In ker imajo SdSovci že leta isti modus operandi: preteklost, zarote, sovražniki, diskreditacije. Vedno ista zgodba, samo kulise se malo menjajo.

Medtem pa mladi gledajo ta cirkus in si zastavljajo vprašanje, če je to to? To naj bi bila politika? Namesto da bi se pogovarjali o prihodnosti. O stanovanjih, podnebju, tehnologiji, delu, poslušajo prerekanje o dogodkih iz prejšnjega stoletja oz. tisočletja. O zgodbah, ki jih niso doživeli in jih, iskreno, tudi ne zanimajo.

Ampak za določen politični pol je preteklost edina valuta, ki jo še imajo. Ker prihodnost zahteva ideje. Zahteva vizijo. Zahteva nekaj več kot samo to, da znaš kričati glasneje od drugih. In tako se vrtimo v začaranem krogu. Politika, ki odbija ljudi. Ljudje, ki se umikajo iz politike. In politika, ki zaradi tega postaja še bolj ekstremna, še bolj zaprta sama vase, še bolj odrezana od realnosti.

Na koncu pa ostane samo še vprašanje: komu to koristi? Odgovor je precej očiten. Vsem, ki jim ustreza, da ostane tako, kot je. In dokler bomo to gledali kot normaln”, se ne bo spremenilo nič. Razen tega, da bo vedno več ljudi reklo: hvala lepa, jaz pri tem ne sodelujem. In mogoče je ravno to največji uspeh te politične kulture. Da je ljudem uspelo politiko tako zagnusiti, da so jo preprosto začeli ignorirati.

Čas je, da državljani glasno povemo, da imamo dovolj toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!

Objava Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo! originalno objavljena na had blog.

22. december 2025. Večer. Trstenjakova. Sedež SDS. Dva tipa iz Tel Aviva pred vrati sta prišla na sestanek k Janezu Janši, ki se je zaradi njiju odpovedal obisku maše za domovino. Kot bi prišla na kavo k prijatelju. Mogoče pa so prijatelji in SdS poslovno sodeluje že dlje časa s skupino Black Cube. Odziv SdSa, ko pridejo te informacije v javnost: “Prvič slišimo za Black Cube.” Ja, sloni letijo in nekateri verjamejo v brezmadežno spočetje.

• Lažejo, ponarejajo in ustvarjajo občutek krize / in ti ljudje bi radi vodili Slovenijo
• Masaker desnega pola na soočenju parlamentarnih strank na nacionalni televiziji
• Komu dati svoj glas na volitvah?

Black Cube ni detektivska agencija iz filmov. To so profesionalci za “umazane kampanje”. Njihova metode dela so preproste. Najdeš nekaj umazanega. Leakneš skozi “neodvisne” kanale. Pustiš, da mediji naredijo ostalo. Sediš v kotu s kokicami in se delaš nedolžnega. Točno to se je zgodilo. Prisluhi so se pojavili od nikjer. Mediji so jih objavili kot da gre za “raziskovalno novinarstvo”.

Volitve, ki pridejo čez pet dni, bodo potekale v ozračju, kjer ne veš več ali je karkoli resnično. Ampak sedaj vsaj vemo, da so Izraelci bili tu. Sova je potrdila podatke. Torej vsaj nekaj je res. Samo ne vemo točno kaj. Ker SdS se delajo, kot da se nič ni zgodilo.

Nika Kovač je zadela bistvo v enem vprašanju: “Kaj vse je pripravljen storiti za oblast?”

To je to. Ni pomembno, ali je Janša plačal Black Cube. Pomembno je, da je pripravljen storiti absolutno vse za ablast. Prodati suverenost, se zaplesti s tujimi obveščevalci, onesnažiti volitve, samo da pride nazaj na oblast. To je človek, ki bo za svoje mokre sanje pripravljen storiti vse. Še vedno hoče več. Še vedno je lačen. Zdaj imamo tuje agente, ki hodijo po naši državi kot po lastni dnevni sobi. Ki prisluškujejo politikom in ljudem, ki jim lahko pridejo prav, ko želijo nekoga kompromitirati. Ki vplivajo na naše volitve. Mi gledamo in se delamo, da se nič ne dogaja.

Volitve bodo čez pet dni. Mi bomo volili v ozračju, kjer ne vemo, kaj je res in kaj je laž. Ne vemo, kdo je plačal prisluhe. Ne vemo, ali so tuje službe še vedno tu. Nam pa je jasno, da ena stranka zanika vse in se dela nedolžno. Tako kot je vedno, ko jo dobijo s prsti v marmeladi.

To ni več demokracija. To je slab reality show, kjer smo državljani statisti, ki niti scenarija ne dobimo v branje. Samo odigramo svojo vlogo in upamo, da nas kamera ne ujame ravno v najslabšem trenutku. In potem pride tisti znani refren: “Vsi so isti.”

Ne. Niso. Ker niso vsi v zgodbah, kjer se pojavljajo imena kot Black Cube. Niso vsi v zgodbah, kjer se tik pred volitvami pojavijo “naključni” prisluhi, potem pa še “neodvisne” analize teh istih posnetkov v najbolj gledanih terminih. In niso vsi tako zelo presenečeni nad stvarmi, ki se jim “dogajajo”.

Ampak ja, najlažje je reči, da so vsi isti. Tako ni treba ničesar razložiti. Niti sebi. Mogoče je problem v tem, da smo se že prevečkrat navadili gledati iste vzorce in nas niti več ne presenetijo. Kot slab “sitcom”, ki še vedno teče, čeprav ga nihče več ne jemlje resno.

Volitve bodo spet trenutek resnice. Ali pa vsaj približek. Trenutek, ko lahko namesto apatije pokažemo, da nam ni vseeno, kdo piše scenarij in kdo vleče niti. Ker če bomo samo gledali in skomignili z rameni, potem si tak reality show tudi zaslužimo.

Objava SdS, Black Cube, volitve / narod si bo sodbo pisal sam … originalno objavljena na had blog.

Zadnja štiri leta, ko na ablasti ni bil Janez Janša, si bomo zapomnili po vsakodnevnih aferah, ki jih je producirala “tovarna sovraštva” na desnem polu. Pri tem so si pomagali s svojimi znanimi načini za poskus diskreditacije – lažmi, ponaredki in vsakodnevnem občutku, da je v Sloveniji vse narobe, čeprav vsi kazalniki kažejo povsem drugačno sliko. Marsikdo je tem lažem, ki so se ponavljale dan za dnem celo verjel. Večini Slovencev je seveda jasno, da gre le za boj Janeza za pozicijo, ko bo lahko zopet ustrahoval celotno Slovenijo. Ja, to so ljudje, ki bi radi, da jim na volitvah zaupate svoj glas …

• Masaker desnega pola na soočenju parlamentarnih strank na nacionalni televiziji
• Komu dati svoj glas na volitvah?
• Mrcvarjenje države in relativizacija psa

Ko na ablasti ni Janez Janša, se zdi, kot da je del političnega prostora preklopil v permanentni krizni način. Vsak dan nova afera. Vsak dan nova razkritja. Vsak dan nova zgodba o tem, kako Slovenija propada. In če človek vse to spremlja dovolj dolgo, opazi vzorec.

Najprej pride trditev. Brez dokazov. Nato pridejo interpretacije. Potem pridejo ponaredki. In na koncu pride še armada anonimnih polpismenih profilov na družbenih omrežjih, ki vse skupaj ponavljajo tako dolgo, dokler nekateri ljudje ne začnejo verjeti, da je to resnica.

To ni več politika. To je propagandni stroj. V teh štirih letih smo videli marsikaj. Od očitnih manipulacij z dokumenti, do popolnoma izmišljenih afer. Videli smo, kako se iz popolnoma nepomembnih zgodb ustvarja nacionalna kriza. Videli smo, kako se poskuša vsak dan znova ustvariti občutek, da država razpada.

Ampak potem pogledaš podatke. Gospodarski kazalniki. Zaposlenost. Rast plač. Investicije. Ne domače podatke. Tiste merodajne. Tuje. Slika postane precej drugačna od tiste, ki jo vsakodnevno slikajo v “tovarni sovraštva”.

Jasno je, da nobena država ni popolna. Slovenija ima svoje probleme. Vedno jih je imela in vedno jih bo imela. Ampak razlika med normalno politično razpravo in sistematičnim ustvarjanjem občutka krize je ogromna.

In ravno to je strategija desnega pola. Če dovolj dolgo ponavljaš, da je vse narobe, bodo nekateri ljudje začeli verjeti, da je res. Če vsak dan ustvariš novo afero, se ljudje navadijo na občutek izrednega stanja. In ko enkrat prepričaš ljudi, da živijo v katastrofi, potem jim lahko sebe ponudiš tudi “mesijo”.

V Sloveniji smo ta scenarij že videli. Večkrat. Zato je morda najbolj ironičen del celotne zgodbe prav to, da ljudje, ki danes ustvarjajo laži, ponaredke in občutek permanentne krize, obenem trdijo, da so oni tisti, ki bi morali voditi državo.

Vprašanje je zelo preprosto. Če nekdo potrebuje laži, ponaredke in manipulacije, da pride do oblasti. Kaj bo šele počel, ko jo enkrat dobi? To pa že vemo, kajne? Saj smo imeli dve leti tega sranja dovolj za eno celo življenje.

Objava Lažejo, ponarejajo in ustvarjajo občutek krize / in ti ljudje bi radi vodili Slovenijo originalno objavljena na had blog.

Včerajšnje soočenje parlamentarnih strank na nacionalni televiziji je bilo zadnje pred volitvami in verjetno tudi eno bolj povednih v tej kampanji (bodo še soočenja predsednikov parlamentarnih in neparlamentarnih strank). Ne zato, ker bi kdo predstavil kakšno revolucionarno idejo ali prepričal množice z briljantnim nastopom, ampak predvsem zato, ker se je na zelo nazoren način pokazalo, kako prazna je lahko politična retorika, ko se jo postavi ob dejstva in številke. In včeraj so bili na tej strani precej očitno predstavniki desnih strank. Bil je masaker desnega pola in če bi bil to boks, bi bil to “knockout”.

• Komu dati svoj glas na volitvah?
• Kako veš, da se bližajo volitve? Politiki so spet aktivni na družbenih omrežjih
• Slovenska družina je AI družina, kajne?

Če je kdo pričakoval resno razpravo o ekonomiji, socialni politiki ali prihodnosti države, je hitro ugotovil, da del političnega prostora teh tem pravzaprav sploh ne razume. Ko so se začele omenjati konkretne številke, javne finance in realni učinki posameznih politik, so se številni predstavniki desnice zapletali v lastne trditve, preskakovali teme ali pa se zatekali k znanim floskulam, ki jih poslušamo že leta. Problem teh floskul je predvsem v tem, da delujejo samo toliko časa, dokler jih nihče ne postavi ob dejstva.

Včeraj pa so bila ta dejstva precej hitro na mizi. In ko enkrat pride do soočenja z realnostjo, postane precej jasno, kdo dejansko razume tematiko in kdo zgolj ponavlja “nebuloze”. Na trenutke je bilo videti skoraj kot šolska ura, kjer nekdo razlaga osnove ekonomije, drugi pa poskušajo na hitro poiskati izhod iz situacije, ki jim očitno ni najbolj domača. V takih trenutkih so se predstavniki levih strank kar precej samozavestno sprehajali skozi argumente, medtem ko so se njihovi nasprotniki vse bolj izgubljali v lastnih razlagah.

Pri tem je bilo še posebej zanimivo opazovati predstavnike strank, ki so še nedolgo nazaj precej glasno napovedovali bojkot soočenj na nacionalni televiziji. Tako NSi kot SdS sta namreč napovedovali, da se takšnih oddaj ne bosta udeleževali, ker naj bi bila nacionalna televizija pristranska. Kot se pogosto zgodi v slovenski politiki, so tudi tokrat te velike besede precej hitro izginile, ko je prišel trenutek za nastop pred kamerami. Na koncu sta obe stranki povsem brez težav sedli za isto mizo kot vsi ostali.

Toda nastop pred kamerami je samo prvi korak. Veliko težje je, ko moraš svoje trditve tudi utemeljiti. Ko so se začele omenjati konkretne ekonomske številke in dejanski učinki določenih politik, je hitro postalo jasno, da del razpravljavcev teh tem ne obvlada najbolje. V takih trenutkih je precej izstopala levi pol (Levic&Vesna, Svoboda, Sd in tudi Mi, socialisti), ki so posegli v razpravo in precej natančno razložili, zakaj določene trditve preprosto ne držijo. Njihovi odgovori so bili pogosto precej bolj strukturirani in argumentirani kot tisto, kar smo poslušali z nasprotne strani.

Ob takšnih trenutkih človek težko ostane ravnodušen. Ne toliko zaradi samega televizijskega spektakla, ampak predvsem zaradi misli, da bi lahko desni pol dejansko vodil državo. Politika je sicer vedno tudi igra retorike, vendar bi človek vseeno pričakoval, da bodo ljudje, ki želijo upravljati državo, vsaj približno razumeli osnovne ekonomske zakonitosti, o katerih tako samozavestno govorijo.

In prav zato je bilo včerajšnje soočenje na trenutke skoraj neprijetno gledati. Ne zato, ker bi bila razprava preostra, ampak zato, ker se je na precej očiten način pokazalo, kako velik razkorak je lahko med političnimi slogani in dejanskim razumevanjem sveta. Še bolj neprijetna pa je misel, da bi takšna raven razumevanja nekega dne postala tudi raven vladanja države.

Treba bo iti na volitve, ker Slovenija ne potrebuje destruktivnih politikov, ki ne razume ekonomije in ki ne razumejo kaj je demokracija. Žalostno, ampak resnično, da desni pol spusti v studio nekompetetne ljudi, ki ne razumejo osnovnih ekonomskih pojmov.

Objava Masaker desnega pola na soočenju parlamentarnih strank na nacionalni televiziji originalno objavljena na had blog.

Bliža se 22. marec, dan, ko se bomo odpravili na volišča in oddali svoj glas. Vsakie štiri leta, ko pridejo volitve, se ponavlja ista zgodba. Nekateri so že dolgo prepričani, komu bodo namenili svoj glas, drugi pa še vedno iščejo odgovor na vprašanje, ki ga letos slišim presenetljivo pogosto: komu dati svoj glas na volitvah? V resnici je odgovor precej bolj preprost, kot se zdi na prvi pogled.

• Škoda, ker so volitve na štiri leta
• Katere so najvarnejše države v primeru tretje svetovne vojne?
• Koliko dreka in urina dnevno sproducira človek?

Politika sicer zelo rada ustvarja vtis zapletenosti, neskončnih programov, dolgih razprav in velikih obljub, ki naj bi jih volivci skrbno analizirali. Toda če odmislimo ves politični marketing in prazne besede, ostane na koncu nekaj zelo osnovnih vprašanj. In ravno odgovori nanje pogosto povedo precej več kot več sto strani volilnih programov.

Dobro izhodišče je, da se vsak sam pri sebi vpraša, kakšno družbo si sploh želi. Vprašanja, ki so pomembna meni in kjer je jasna distinkcija med levim in desnim polom:

• Podpiraš genocid, ki ga Izrael izvaja v Gazi?
• Verjameš v javno zdravstvo, ki mora biti dostopno vsem, ali se ti zdi bolj smiselno, da zdravje postane predvsem stvar zasebnega sistema in denarnice posameznika.
• Podpiraš pravico do varnega splava?.
• Ti je sprejemljivo potvarjanje zgodovine, ki ga v slovenskem prostoru vedno znova spremljamo ob političnih obračunih in deljenje ljudi na naše in vaše.

Ta vprašanja niso zapletena in tudi odgovori nanje običajno niso posebej zapleteni. Gre predvsem za vrednote, za temeljni pogled na družbo in na svet okoli nas. Ko si človek na ta vprašanja iskreno odgovori, pogosto zelo hitro ugotovi, katera politika mu je bližje in katera mu nikoli ne bo.

Zato vprašanje, komu dati svoj glas na volitvah, v resnici ni vprašanje imen, logotipov strank ali všečnih sloganov na plakatih. Gre za precej bolj preprosto dilemo, ki se skriva v tem, na kateri strani vrednot želiš stati.

Ko si to enkrat razjasniš, postane tudi odločitev na volilnem listku precej manj zapletena. Na koncu namreč ne glasujemo samo za politike, ampak predvsem za smer, v katero želimo, da gre družba. In včasih je dovolj že nekaj zelo osnovnih vprašanj, da postane jasno, kje je tudi naše mesto in na kateri strani je naše srce.

Predvsem pa je pomembno, da gremo na volitve in odločamo o lastni usodi. Narod si bo pisal sodbo sam; ne frak mu je ne bo in ne talar!

Objava Komu dati svoj glas na volitvah? originalno objavljena na had blog.