Lansko leto, v Riminiju, je padla odločitev, da poskusim z veganskim prehranjevanjem. Časovno nisem določil roka trajanja te odločitve, vendar v teh dneh mineva leto dni mojega eksperimenta. Posledično sem se odločil, da v Perugii poiščem vegansko restavracijo in preizkusim njihove jedi. tl;dr / #wtf
- Prehranjujem se vegansko, vendar nisem vegan!
- Perugia / Umbrija / video in fotografije
- Gelateria Dondoli / San Gimignano / najboljši sladoled na svetu
Perugia ima tri veganske restavracije. Glede na to, da je bila ena precej blizu hotela, je bila odločitev dokaj preprosta. l’erba voglio se je imenovala restavracija in kljub temu, da je skrita v majhni ulici, mi jo je naposled uspelo najti.
Vendar Italijani in angleški jezik ne gredo skupaj. Kako pač ne! Meni je bil seveda v italijanskem jeziku in posledično je bilo precej nemogoče izvedeti, kaj katera hrana vsebuje. Odločil sem se za veganski burger (včasih so stvari precej preproste, kajne?) in Ubuntu colo!
V restavraciji je bila gužva in zanimivi ljudje. Za večino jih ne bi rekel, da se prehranjujejo vegansko in da je to zgolj modni trend – kar je verjetno tudi res, saj čedalje več ljudi išče alternative za prehranjevanje in veganstvo je ena izmed njih.
Po približno pol ure čakanja, je natakar prinesel krožnik. #wtf! Na krožniku je bil “polpet” iz fižola, z malo solate in majhnim kupčkom omake. “Dove il panino,” mi je uspelo izdaviti, ko sem ves nesrečen opazoval kupček nečesa za 8,50 eurov na krožniku. Natakar mi je z rokami razložil, da je to njihov burger in da seveda nima zraven “kruha”.
Ok. Bom preživel, čeprav rahlo razočaran nesem prvo žlico v usta in ugotovim, da je povsem preveč slano. Jebela cesta, odkar se prehranjujem vegansko čutim vse okuse precej bolj izrazito, da o tem, da se počutim veliko boljše sploh ne razpravljam.
Ker sem bil lačen, sem pojedel tisti “fižolov polpet”, ki ni bil vreden piškavega groša in pogledal po ostalih mizah, kaj jedo drugi. Hmm. No ja, hrana definitivno ni izgledala seksi, niti ljudje niso uživali v njej. Ja, priznam. Bil sem razočaran, ampak v Italiji je vsa hrana pripravljena z maslom, smetano, veliko jajc (tudi v sladoledih) in očitno jim ta vegansto še ne gre tako dobro od rok.
Aha. Leto dni veganskega prehranjevanja v parih alinejah:
- nisem se zredil, niti shujšal (nekje sem na isti teži, kot sem že zadnjih 20+ let) – ostajam na 60+- kilogramih
- zelo dobro spet čutim okuse in zaznavam presoljeno hrano, ali pa čudne začimbe
- imam več energije, tudi po tem, ko jem hrano, kar se mi je pri “omnivorskemu” prehranjevanju precej poznalo – po burgerju je telo potrebovalo dve uri, da je začelo normalno funkcionirati
- zdravniški izvidi so pokazali, da moje telo nima primankljaja ničesar (minerali in podobne stvari), ampak da je vse v najlepšem redu
- tudi fizičen napor me ne utrudi hitro, kljub temu, da bi marsikdo trdil nasprotno
- prebava je odlična
- potenje nima vonja, kar je posledica neuživanja mleka in mlečnih izdelkov
- počutim se zelo zelo dobro
Do kdaj se bom prehranjeval vegansko? Pojma nimam! Dokler mi bo pasalo. Ali pa dokler ne bom odkril neke nove “mane”, ki me bo potegnila vase. Razmišljam namreč, da bi poskusil “frutarijanstvo” – poleti bo odličen čas za takšen eksperiment in mogoče se ga dejansko lotim!
