Vse kaže, da bomo slovenski državljani lahko še čez mnoga leta obujali spomine na bodeče ograje na slovensko-hrvaški meji, a ne tako, kot po poti spomina in tovarištva po trasi, po kateri je nekoč potekala okupatorjeva ograja, temveč bomo še čez mnoga leta lahko nazorno hodili po poteh, omejenih z ograjo iz bodeče žice in prehajali skozi vrata panelov na hrvaško stran, da bomo plavali in se okopali v nekoč slovensko-hrvaški Kolpi, ki smo jo z ograjo prepustili v last in posest Hrvaški in to brez arbitraže.
- Bo bodeča žica odnesla vlado Mira Cerarja?
- Ali vlada poskuša zaustaviti beg možganov?
- Marko Štrovs – Italijani so zavarovali Ljubljano z žično ogrado zaradi pobojev komunistov
V Dnevniku smo brali o prireditvi v spomin osvoboditve bele Ljubljane 9. maja 1945. Tedaj so Ljubljančani množično in navdušeno prisluhnili nagovoru velikega pesnika Otona Župančiča, ki je z balkona Aleksandrove univerze, sedaj Univerze Ljubljana, slavil svobodo, ki je prišla s prihodom partizanskih brigad in z odstranitvijo ograje iz bodeče žice. Spomin na osrečujočo osvoboditev ves čas po vojni slavimo s pohodom množice državljanov po poti spominov in tovarištva, ki poteka po trasi nekdanje žičnate ograje okoli Ljubljane.
Dnevnik ima zadnje čase veliko opraviti z ograjo iz bodeče žice, saj je razkril, kako je Cerarjeva vlada netransparentno naročala bodečo žico za ograjo na slovensko – hrvaški meji preko Zavoda za blagovne rezerve. Tudi tako imenovana panelna ograja z množico vrat je ograja iz bodeče žice, ker ima na vrhu panelov nataknjeno bodečo žico. Razlika je le v tem, da se pri panelni ograji srnjad in druga divjad ter hišni ljubljenčki ne morejo zaplesti v bodečo žico in poginiti v strašnih mukah, primerljivih s trpljenjem, ki so ga trpele čarovnice v srednjem veku, ko so inkvizitorji od njih izsiljevali priznanje čarovništva.
Italijanske okupatorje razumem, da so z ograjo okoli Ljubljane želeli preprečiti osvobodilni boj slovenskega naroda, ravnanje Cerarjeve vlade pa mi dokončno razkriva oznaka INTERNO na vseh dokumentih o nabavi te packarije, namenjene mučenju živali in povzročanju škode slovenskim državljanom, ki imamo to nesrečo, da nas je Cerarjeva vlada zavarovala pred nezakonitim prehajanjem shengenske meje, ki ga naša policija in vojska ne preprečujeta. Namreč ograja, kakršna koli že, ne more človeku preprečiti prehoda, če ni zastražena. Ograja na slovensko-hrvaški meji je nadzorovana tako, da se sem pa tja pripelje ob ograji vojaški mercedesov džip, v katerem se peljeta na izlet v naravo dva vojaka in še ena mlada policajka. Pozimi, ko je bil sneg in ko ni nihče splužil dostopnih poti do Kolpe, tudi teh turističnih ogledov policije in vojske ni bilo, po sledeh v snegu pa je bilo videti, da mejo prehajajo živali in ne ljudje. Tudi, če bi kdo preplaval Kolpo bi lahko neovirano prešel v shengensko območje v Sloveniji. Tako ta ograja res služi le internim namenom, ki jih razkriva Dnevnik.
Iz Dnevnikovega pisanja razberemo, da material za ograje ni bil nabavljen po predpisih javnega naročanja temveč, da so organi zadolženi za nabavo ograje, ravnali po domače in so dokumentacijo o naročanju in izbiranju najugodnejšega ponudnika zgolj fiktivno pripravili za pokrivanje sicer prijateljskih, lokalnih, klientelističnih in verjetno tudi koruptivnih poslov. Pri tem so ravnali toliko nespretno, da je že tisto malo papirjev, ki je po skrivnostnih poteh prišlo v javnost, razkrilo, da je bila ograja nabavljena in postavljena zaradi prikrivanja izčrpavanja proračunskega denarja v korist posameznikov, ki uživajo zaupanje našega predsednika vlade.
Akterji teh zlorab javnega denarja, ki ga je omogočila vlada s svojimi slaboumnimi odločitvami o ograji, so se očitno zavedali svojega nepoštenega ravnanja zaradi česar so ves posel označili s oznako INTERNO, tako da so ti dokumenti za javnost nedostopni. Tako je skrivnost vse v zvezi z nabavo materiala, ni pa skrivnost, da je Slovenija plačala družbi Minis in še nekaj drugim družbam za delo postavljanja ograj 6,6 milijona evrov. Sedaj je tudi jasno, da znesek 6,6 milijona evrov ne krije nabave materiala, saj Minis ni kupoval in dobavljal materiala za ograje, ki jih je montiral. Tako je dejanski skupni strošek žičnih ograj še vedno znan le INTERNO in nikakor ne tudi javno. Če lahko pritisne birokrat na nek papir štempelj INTERNO, pa tega štemplja ne more pritisniti na kilometre postavljene ograje, ki si jo lahko vsakdo ogleda na terenu, če se na primer odpravi na lep spomladanski sprehod ob Kolpi po poti zverinskega pobijanja divjadi. Če sprehajalec pri tem še uporabi znanje računstva iz nižjih razredov osnovne šole, mora ugotoviti, da se objavljene številke o naročenih in plačanih kilometrih žične ograje, panelov in vrat ne ujemajo s stanjem v naravi.
Namreč po Dnevnikovih podatkih je nabavljenega in plačanega precej več kilometrov, kot je na terenu postavljenih ograj. Tako INTERNO ni le tisto, kar je znano, ampak je interno še bolj tisto, kar je skrito. Skrito je, koliko ograj je bilo plačanih, ne pa tudi dobavljenih in tudi montiranih ne. Odgovor na enostavno vprašanje, kje so ograje, ki so plačane, a ne montirane, in kje je končal proračunski denar porabljen za material, ki ni dobavljen, bi lahko ugotovila slovenska policija, če bi namesto, da se vozi na oglede raje opravila preiskavo in glede na javno objavljene Dnevnikove informacije preverila sum najrazličnejših zlorab, goljufij ali celo tatvin proračunskega denarja. Tako bi policija opravila svojo osnovno nalogo razkrivanja kaznivih dejanj. Toda, tako kot varuhi meje ne preprečujejo nezakonitega prehajanja meje, tako tudi slovenski policaji ne razkrivajo kaznivih dejanj, ki so skrita za oznako INTERNO. Ne prvič in ne zadnjič v zgodovini slovenske demokracije za časa našega življenja ne bomo izvedeli, kaj se je dogajalo INTERNO, skrito očem javnosti.
Seveda bi lahko vse dvome in špekulacije o poštenosti slovenske vlade lahko presekal moralni predsednik Cerarjeve vlade osebno, če bi malo manj zaupal svojim uradnikom in bi raje malo bolj pogledal interne dokumente vladnih služb in organov. V tem primeru bi lahko opravičil sloves moralnega politika in državljanom dokazal, da zlorabe in okoriščanja niso bila razlog postavitve ograj in da teh nečednih ravnanj njegovih uradnikov tudi bilo ni. Če bi nato v nadaljevanju ugotovil, da je postavitev ograje popolna neumnost, bi vsled njegove moralnosti nemara celo zmogel opravičilo državljanom za vso škodo, ki jo je njegova vlada povzročila Sloveniji in njenim državljanom in bi nato nadaljnje povzročanje škode preprečil z ukazom, naj vsi, ki so se z ograjo okoristili, sedaj iz svojih dobičkov ta simbol omejevanja svobode na svoje stroške odstranijo.
Koliko imamo možnosti, da bo INTERNO postalo JAVNO, ni mogoče oceniti, a zelo verjetno se slovenska oblast še dolgo ne bo otresla svojih INTERNIH poslov in bo še zelo dolgo povzročala škodo državljanom in trpljenje divjadi. Je pač tako, da se neumnosti mnogo lažje realizirajo, kot odstranijo.
Vse kaže, da bomo slovenski državljani lahko še čez mnoga leta obujali spomine na bodeče ograje na slovensko-hrvaški meji, a ne tako, kot po poti spomina in tovarištva po trasi, po kateri je nekoč potekala ograja, temveč bomo še čez mnoga leta lahko nazorno hodili po poteh, omejenih z ograjo iz bodeče žice in prehajali skozi vrata panelov na hrvaško stran, da bomo plavali in se okopali v nekoč slovensko-hrvaški Kolpi, ki smo jo z ograjo prepustili v last in posest Hrvaški in to brez arbitraže.
Verjetno bo Dnevnik že naslednjo leto lahko poročal ne le o pohodu po poteh spominov in tovarištva, pač pa tudi o množični udeležbi pohodnikov po poti neumnosti in trpljenja, ki nam jo je postavila INTERNO slovenska Cerarjeva vlada.
V Vukovcih, na Dan upora proti okupatorju, 27. 4. 2017
Stanko Štrajn – več Premislekov in kritik zdravega razuma na http://www.prometej.eu
Gostujoči zapis je kategorija namenjena bralcem bloga had. Marsikdo ki bere bloge, tudi zapiše kakšno zanimivo stran, jo fotografira, vendar si zaradi parih prispevkov ne želi odpirati bloga. Nekaj časa sem okleval, premleval, če si res želim tega in ugotovil, da moram narediti nekaj v to smer, sicer izgubi pomen par stvari, ki jih že ves čas bloganja zagovarjam. Namreč najti sinergijo z ljudmi, ki so kompetentni in sposobni in vedno veliko in jim ponuditi, da prispevajo zapise, mnenja, fotografije.
In tukaj vam dajem možnost. Vaše zapise bom objavljal zapise v kategoriji Gostujoči zapis.
Kaj dobite vi? Prostor za objavo na enem najbolj obiskanih blogov v Sloveniji je v bistvu vse kar vam lahko ponudim. In to, da vas bo prebralo veliko več ljudi, kot če bi bili na svojem. Na žalost si ne morem privoščiti da bi plačeval vaše prispevke, tako da je to pro-bono. Kaj dobim jaz? Vsebino, ki se bo razlikovala od moje in bo mogoče pritegnila še kakšnega bralca več.
Pravila igre morajo biti vnaprej jasna:
- vsak prispevek bom prebral in presodil če je primeren za objavo. Če bo odgovor negativen, ga bom tudi poskusil obrazložiti preko maila.
- zapisi naj bodo informativni, oz. naj imajo svojo vsebino (tega, kaj je kdo jedel za zajtrk, ne bom objavljal)
- trači, ki nimajo nobenega verodostojnega dokaza, ne bodo objavljeni
- politična stališča naj bodo podkrepljena z dejstvi in ne zgolj natolcevanje
- če boste poslali fotografije, naj bodo vaše avtorsko delo (fotke iz interneta objavljate na Siolu!)
- komercialni zapisi o tem, kako je vaš portal oh in sploh, ne bodo objavljeni
- obvezno mi morate sporočiti kako naj vas podpišem
Če je še kakšen predlog, vprašanje, diapozitiv, karkoli, me lahko kontaktirate na mail info @ had.si, kamor lahko tudi pošljete svoje prispevke.
