Na Pokljuko po jurčke / očitno nisem rojen gobar

Včeraj me je prešinila ideja, da bi jedel jurčke. Z avtom na Pokljuko, naberem jurčke in popoldan si skuham gobovo juho. Slišalo se je kot popoln načrt. Vendar ima vsak popoln načrt tudi kakšno luknjo ..

Pokljuka že od nekdaj velja za raj za gobarje. Spomnim se fotografij na spletu, ko so ljudje iz pokljuških gozdov vozili polne prtljažnike jurčkov in seveda sem točno takšen scenarij imel tudi sam v mislih, ko sem se vozil proti Pokljuki. Ne, ne bi nabral polnega prtljažnika, ampak zgolj toliko jurčkov, da bi si naredil želeno gobovo juho.

Ko sem se pripeljal na Pokljuko sem opazil, da je v gozdu precej ljudi – avtomobili parkirani ob gozdu so odličen pokazatelj. In ker sem že pred leti našel nekaj jurčkov na Pokljuki, sem se najprej odpeljal tja. Po več kot uri sprehajanja po gozdu, ki je poln gob – vendar ne jurčkov, sem malce žalosten odšel nazaj do avta. Trdno odločen, da grem na drugo lokacijo.

Zgodba se je ponovila. Ko sem srečal druge gobarje, mi je vse skupaj postajalo bolj jasno. Očitno na Pokljuki ni sezona jurčkov. Glede na to, da pa na spletu vidim vse polno fotografij gob, pa sem vseeno upal, da se mi vsaj uresniči želja. In sem se prestavil na tretjo lokacijo.

Po približno 3 urah preživetih v gozdu sem opustil upanje, da bom jedel gobovo juho. Sedel v avto in se odpeljal naprej. Pa vendar sem, kot odvisnik, želel še za par minut skočiti v gozd na povsem drugi lokaciji. Ko sem parkiral avto na parkirišču, sem opazil veliko tablo – gobova juha 4,5 evra, žganci 3,5 evra …

Če sem že nesposoben sam nabrati gobe, se mi pa vseeno lahko želja uresniči. Ko sem vprašal, če je gobova juha veganska, mi je prijana natakarica razložila, da jo tako pripravljajo. Da je brez masla in smetane. In da so žganci tudi nezabeljeni. In povedala je, da je sedaj obdobje, ko na Pokljuki ni jurčkov – povezano z luno in z nizkimi temperaturami.

Sicer je bila to zgolj tolažba, ampak ta tolažba je bila super! Gobova juha je bila vrhunska in ajdovih žgancev že zelo dolgo nisem jedel. Na Pokljuko se pa še vrnem, saj se zgodba z jurčki zame še ni končala – mogoče pa naslednjih spet končan na gobovi juhi, namesto, da bi si jo pripravil sam.