Gostilna pri Lojzetu na Dvorcu Zemono je precej pogosta destinacija ob vračanju iz Italije. Pri njih ne komplicirajo z rezevracijami, in če imajo prosto mizo, ti z veseljem ponudijo gostoljubnost. Tudi za vegane pri njih ni težav, saj se zavedajo, da obstajajo ljudje, ki se drugače prehranjujejo. Ampak tokrat me je presenetilo nekaj drugega – brezalkohona vinska spremljava ob veganskem meniju. Da, prav ste prebrali.
- Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
- Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni
- Cap Aureo / Grand Park Hotel, Rovinj / ena Michelinova zvezdica, Jeffrey Vella in njihov veganski meni
- Hiša Denk / Zg. Kungota / ena Michelinova zvezdica, chef Gregor Vračko in njihov veganski meni
- Restavracija Pavus / chef Marko Pavčnik in njegov veganski meni
- Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni
Preden se kdo priduša, da vino je pač vino in da se brezalkoholnemu vinu ne bi smelo reči vino – saj se strinjam, ampak gre za semantiko. Ki je nepomembna in s katero se ukvarjajo samo tisti, ki se nimajo možnosti ukvarjati s čim drugim.
Anže Kristan, ki je sommelier na Dvorcu Zemono, ve, da ne pijem alkohola. Da namesto tega konzumiram Coca Colo, kar pa ni vedno najboljše, ker sladkoben okus pokvari okuse hrane.
T0krat mi je predlagal, če me zanima, da mi pripravi različna brezalkoholna vina ob hrani. Ker sicer nisem navdušen nad temi “približke,” ker sicer bi pil pravo vino, sem malce skeptično rekel, da naj bo. Da pač poskusim in da si tako ustvarim svoje mnenje.
Ko sem dobil peneče “vino,” Machio za aperitiv, sem bil presenečen. Zelo okusno in predvsem pitno. Ker ga nisem mogel primerjati z alkoholnimi pijačami, ker jih še nisem poskusil, se mi je zdelo to vrhunsko. In ponavadi me ni lahko zadovoljiti. Ravno prav sladko in ravno prav osvežilno.
Pri naslednji jedi je sledil “rose” La Galiniere. Čudovit in nežen okus, predvsem pa lahek. Pravšnji za k veganski hrani, ki je že sama po sebi precej lažja.
Sledil je nov krog, in sicer belo “vino” Masso Antico. Malce manj sladko, z malce več kisline, vendar še vedno z 00 alkohola. Seveda sem vmes vsakič znova vprašal Anžeta, če je res to vse 00. Njegov nasmeh je bil dovolj poveden, in ko mi je omenil, da je čedalje več povpraševanja po teh 00 “pripravkih” in da gre čedalje več velikih proizvajalcev v to smer.
Na koncu je sledil še Joig Haider 36° Grenache, ki pa ima izredno močan trpek okus po granatni jabolki in je dovolj sladko, da je lahko tudi desertno vino.
V bistvu se mi je vse skupaj zdelo precej noro in priznam, da sem bil pozitivno presenečen. Namreč do sedaj sem vedno pil razne kombuche, domače zvarke ali pa Coca Colo v Michelinovih restavracijah. Očitno pa se časi spreminjajo in sedaj postaja trend 00 vse bolj prisoten povsod.
Ko sem pri Tomažu Kavčiču gledal njegovo vinsko vitrino s Petrus Pomerolom, letnik 1988, sem si predstavljal, da bodo čez par let obstajali tudi 00 sommelierji in da bodo v raznih vinskih vitrinah steklenice 00 vina, ki bodo vredne toliko, kot je ta Petrus. Njegova cena je krepko preko 2.000 evrov.
Časi se spreminjajo. Če so nekoč se v Michelinovih restavracijah otepali gostov, ki so se prehranjevali vegansko, je to sedaj postala rutina. In tudi na področju pijač se vse skupaj v zadnjih letih precej spreminja. Jaz pa sem vesel, da sem tokrat poleg odlične hrane dobil tudi odlično vino – brezalkoholno.
