Prvi avto ni nikoli samo avto. Je spomin. Je občutek svobode. Je vonj po bencinu, obrabljenih sedežih in poletnih večerih, ko si imel občutek, da je svet tvoj. Moj prvi avto je bil fičko oz. Zastava 750. Oker barve. Star sem bil 18 let, ko sem dobil ključe v roke. Takrat se mi je zdelo, da je svet moj. Ni bil hiter. Ni bil udoben. O klimatski napravi smo lahko samo sanjali, servo volan je bil znanstvena fantastika, o varnostnih sistemih ni bilo ne duha ne sluha. Ampak imel je nekaj, česar marsikateri današnji avtomobil nima. Dušo.
- Lotus Elise / #registrska MS HAD
- Tesla 3 eno leto kasneje in prevoženih 31.134 kilometrov
- Po 27 letih je zopet Mini v moji garaži
Fičko mi je prinesel tisto, po čemer hrepeni vsak osemnajstletnik. Mobilno svobodo. Naenkrat nisem bil več odvisen od avtobusa, staršev ali prijateljev. Lahko sem sedel za volan in se odpeljal. Ni bilo pomembno kam. Pomembno je bilo samo to, da sem šel. Na morje, na koncert, na izlet ali pa zgolj na kavo v sosednje mesto. Cilj sploh ni bil pomemben. Pomembna je bila pot.
Seveda je fičko zahteval tudi precej potrpljenja. Včasih je šla prirobnica, obvezna oprema je bila ženska “hulahopka”, včasih je bilo treba kaj priviti, včasih je bilo treba poslušati, če motor pravilno prede in nikoli nisi bil povsem prepričan, ali bom brez težav prišel do cilja. Ampak ravno to je bil del njegovega šarma.
Kasneje je prišel Mini. Potem Cinquecento. In potem še kup drugih avtomobilov. Vsak je imel svojo zgodbo. Nekateri so bili hitrejši, udobnejši in precej bolj zanesljivi. Nekateri so bili zgolj prevozno sredstvo. Spet drugi so pustili poseben pečat.
Ampak prvega avtomobila ne pozabiš nikoli. Zanimivo je, kako se skozi leta spremeni naš pogled na avtomobile. Pri osemnajstih je bilo pomembno predvsem to, da imaš avto. Danes razmišljamo o porabi, varnosti, udobju, električnem pogonu in vseh mogočih tehnologijah. Takrat pa je bilo dovolj, da si obrnil ključ, motor je zabrnel in si se odpeljal.
Morda zato toliko ljudi še danes z nasmehom govori o svojem prvem avtomobilu. Ne zato, ker bi bil najboljši, ampak zato, ker je bil prvi. Bil je začetek številnih zgodb, potovanj, prijateljstev in tudi kakšne neumnosti, ki danes ostane zgolj simpatičen spomin.
Zato me zanima. Kateri je bil tvoj prvi avto?
Je bil to fičko, stoenka, katrca, hrošč, yugo, golf ali kaj povsem drugega? Ga še vedno pogrešaš ali si vesel, da je ostal samo lep spomin? Prvi avtomobili imajo eno zanimivo lastnost. Nikoli niso popolni. So pa nepozabni. In če sedaj ne bi bilo fičkoti tako dragi kot so (6000 in več eurov) bi ga zaprmej imel v svoji garaži. Kot spomin na neke druge čase.
Stoenka, popoln avto.