Donald Trump spet rešuje svet pred problemi, ki jih je ustvaril sam. Če ste mislili, da smo v letu 2026 že videli vse njegove veličastne poteze, ste se motili. Danes zjutraj smo izvedeli, da je on odprl Hormuško ožino. Edina težava s tem je malenkostna. Hormuška ožina sploh ni bila zaprta, dokler je ni on s svojo strateško genialnostjo in napadom na Iran dejansko zaprl. Ampak kdo smo mi, da bi dvomili v človeka, ki je lastnoročno končal že devet vojn!

• Ko Trump ne loči med Grenlandijo in Islandijo
• Tomato Košir in Trump / naslovnica za Objektiv, ki je postala viralna
• Bo Trump potopil ZDA?

Reševanje problema, ki ne obstaja, dokler ga ne ustvariš je klasičen Trumpov model. Najprej greš “all-in”, sprožiš vojaško akcijo, ki destabilizira celotno regijo, povzročiš, da se cene nafte zatresejo, nato pa se pojaviš kot odrešenik na belem konju in razglasiš zmago. Civilisti so kolateralna škoda in vse bolj ugotavljam, da imamo problem, če ZDA vodi človek kot je Trump, ki je pripravljen za lastno samopromocijo in ovacije svojih privržencev začeti novo svetovno vojno.

Fascinantno je, kako hitro se je spremenil narativ glede Horumuške ožine. Pred dvema tednoma je bila Hormuška ožina varna pot za tankerje, danes pa poslušamo, kako je Trump s svojo odločnostjo preprečil svetovno energetsko krizo. Krizo, ki jo je sam spisal v uvodniku svojega jutranjega brifinga. To, da je bila ožina odprta zadnjih nekaj desetletij (z izjemo občasnih napetosti), sploh ni pomembno. Pomembno je, da so njegovi sledilci dobili dozo zmagoslavja.

Pri Trumpu ni logike. Je samo šov. Gre za politiko “gaslightanja” celotnega planeta. Ko človek bere poročila, se vpraša, ali živimo v vzporednih vesoljih. V enem vesolju so podatki, dejstva in mednarodno pravo. V drugem pa je Trump, ki trdi, da je pravkar pogasil požar, medtem ko v roki še vedno drži prazen kanister bencina.

Cene nafte bodo seveda nihale, borzni posredniki bodo imeli polne roke dela, mi pa se bomo spet spraševali, kdaj bo naslednja reševalna akcija. Trumpu je sicer zopet uspelo nemogoče. Prepričal je del javnosti, da je heroj, ker je popravil vazo, ki jo je sam vrgel ob tla.

Tole je klasičen vzorec kriznega menedžmenta po trumpovsko. Najprej eskalacija, potem dramatizacija, nato razglasitev uspeha. Vmes pa realni svet plačuje račun: dražja energija, nestabilni trgi, živci na robu. Ampak zgodba se ne prodaja sama. Potrebuje naslov. In ta je, priznajmo si, odličen. Trump je odprl Hormuško ožino. Majhna podrobnost, da pred njegovim napadom ni bila zaprta, pa… ostane med vrsticami. In je nepomembna. Ljudje radi berejo naslove.

Če bi bil svet vsaj malo normalen, bi se danes spraševali o posledicah napada na Iran in o tem, kakšen bo dolgoročni vpliv na stabilnost Bližnjega vzhoda.

Zgolj čudim se, da še ni zahteval Nobelove nagrade za mir za svoje dejanje! In ne bom se čudil, če bo to v naslednjih dneh zahteval. V bistvu bi bil to precej “safe bet” na Polymarketu.

Objava Trump “odprl” Hormuško ožino, ki pred njegovim napadom na Iran ni bila zaprta! originalno objavljena na had blog.

Med misijo Artemis II, kjer je bila dosežena rekordna oddaljenost od Zemlje, se je zgodilo še nekaj. Nutella je dobila najboljši oglas v zgodovini marketinga. Brez briefa. Brez agencije. Brez budgeta. V bistvu so najboljši tisti oglasi, ki jih ni. Kozarec Nutelle je enostavno “floatal” in prišel v kader med livestreamom.

• Veganski meni in brezalkohona vinska spremljava v restavraciji z Michelinovo zvezdico / Pri Lojzetu
• Cap Aureo / Grand Park Hotel, Rovinj / ena Michelinova zvezdica, Jeffrey Vella in njihov veganski meni
• Hiša Denk / Zg. Kungota / ena Michelinova zvezdica, chef Gregor Vračko in njihov veganski meni

Posnetek, ki kroži po x-u, je v bistvu popoln primer absurda, ki ga lahko sproducira samo realnost. Astronavti opravljajo svoje delo, vse skupaj deluje resno, potem pa v ospredju pride mimo nekaj tako banalnega, tako vsakdanjega, da ti za trenutek resetira možgane. Nutella. V vesolju.

V tistem trenutku postane popolnoma nepomembno, kaj točno se dogaja z misijo. Lahko gre za prelomnico v raziskovanju vesolja, lahko podirajo rekorde, lahko pišejo zgodovino. Internet bo gledal kozarec, ki lebdi. Ker to je tisto, kar deluje. Ne načrtovano, ne zrežirano, ne optimizirano za engagement.

Če bi to gledal kot marketinško zgodbo, je skoraj boleče. Koliko brainstormov, koliko pitchov, koliko “big idea” prezentacij bi bilo potrebnih, da bi nekdo prišel do preprostega koncepta. Nutella v vesolju? Potem pa pride realnost in naredi to brez briefa, brez agencije, brez budžeta.

Na koncu je zgodba banalna in genialna hkrati. Nutella ni hotela biti del zgodovine. Samo bila je tam. Internet pa je naredil ostalo. Naslednjič, ko boš stal v trgovini pred polico in razmišljal, ali bi vzel Nutello ali ne, se lahko spomniš še ene stvari. Nutella je bila v vesolju. Ti pa razmišljaš, ali je 5 evrov preveč.

p.s.: NASA has confirmed it wasn’t staged or sponsored!

The greatest free advert in history pic.twitter.com/SgGVxcImJO

— War Monitor (@WarMonitors) April 6, 2026

Objava Nutella v vesolju / najboljši so tisti oglasi, ki jih ni originalno objavljena na had blog.

Borut Pahor bo postal žirant v šovu Slovenija ima talent. Ne, ni 1. aprilska šala. Če bi mi nekdo pred leti rekel, da bom nekega dne pisal o tem, kako bo Borut Pahor sedel na žirantskem stolu v šovu Slovenija ima talent, bi ga verjetno vprašal, če je vse v redu z njegovim zdravjem. Pa smo tukaj. Sedaj samo še čakam, da začnejo sloni leteti.

• Borut Pahor in Vitapur in gola blondinka / zanj dno nima dna
• Dvoličnost Boruta Pahorja ali kdo ga drži za jajčka, da se sedaj oglaša
• Ali te res ni nič sram, Borut Pahor / precednik vrnil odlikovanja Zlati častni znak svobode RS šestim osebam

Borut Pahor. Nekdanji predsednik republike, ki se ga spominjamo kot človeka brez hrbtenice. Človek, ki je znal iz protokola narediti Instagram zgodbo. Ki je iz funkcije naredil osebni brand. Na prvi pogled se zdi vse skupaj kot še ena epizoda iz rubrike “saj ni res, pa je”.

Ampak če malo bolje pomislim,  je to pravzaprav logično nadaljevanje njegove poti. Pahor nikoli ni bil tipičen politik. Vedno je hodil po robu med resnostjo funkcije in dostopnostjo do ljudi. Včasih uspešno, včasih malo manj. Ampak vedno z občutkom za pozornost.

In talenti? Slovenija jih ima. Vedno jih je imela. Vprašanje pa je, kaj danes sploh pomeni talent. Je to glas, ples, akrobacija? Ali je to sposobnost, da izstopaš v svetu, kjer vsi kričijo za pozornost? In tukaj zna biti Pahor zanimiv žirant. Ker če kdo razume pozornost, jo on.

Seveda pa se ob tem pojavi kup vprašanj. Bo znal biti kritičen? Bo znal reči ne? Ali bo ostal v svojem znanem slogu všečnosti? Ker talent šovi niso samo o pohvalah. So tudi o iskrenosti. Včasih boleči.

Potem je tu še druga plat. Kaj to pomeni za percepcijo politike? Ali to briše meje med zabavo in resnimi funkcijami? Ali pa so te meje že davno zabrisane in si to samo še ne želimo priznati? Resnica je verjetno nekje vmes.

Ampak nekaj je jasno. Ljudje bodo gledali. Ne samo zaradi nastopajočih, ampak tudi zaradi njega. Nekateri, da ga bodo kritizirali, drugi, da mu bodo navdušeno ploskali.

Mogoče to sploh ni zgodba o talentih. Mogoče je to zgodba o tem, kako se svet spreminja. Kako se vloge mešajo. Kako postaja vse skupaj ena velika predstava. In v tej predstavi bomo očitno gledali tudi Boruta Pahorja. Na žirantskem stolu.

Vprašanje, ki ostaja, pa je: Kdo bo naslednji? Se nam v prihodnji sezoni obeta Janez Janša v Masterchefu, kjer bo rezal čebulo z vojaško natančnostjo, ali morda Robert Golob v šovu Zvezde plešejo?

Objava Borut Pahor bo žirant v šovu Slovenija ima talent originalno objavljena na had blog.

Bil je september 2025. Čižići na Krku. Tipičen dan, ko ga ob morju izkoristiš in vmes čas nekako izgine. Parkiram avto na parkirišču, stopim ven, pogledam po žepih. Nič. Nobenega kovanca. Nobene gotovine. V tistem trenutku sem imel dve opciji. Začel bi lahko panično iskati rešitev ali pa skomignil z rameni in si mislil, bom pač plačal kazen. Jaz sem izbral slednjo. Brez kompliciranja. Brez iskanja izgovorov. Ko sem se čez kakšnih 8 ur vrnil do avta, me je na vetrobranskem steklu čakal listek. Kazen 20 eurov. Nič pretresljivega. Vzel sem telefon, poravnal zadevo in življenje je šlo dalje. Zaključena zgodba. Vsaj tako sem mislil. “Fast forward” pol leta. Včeraj me doma pričaka kuverta. Odvetniška pisarna. Odprem in vidim številko. 180 eurov za kazen, ki sem jo že plačal.

• Zakaj so kazni za prometne prekrške v PVC vrečkah?
• Za nabiranje divjih špargljev na Hrvaškem potrebujete dovoljenje
• S kolesom po Ljubljani in okolici / ko si srečen, da si prišel domov brez poškodb

Najprej sem seveda pomislil, da gre za napako. Potem sem začel brati odvetniško “latovščino”:

• 125,00 € za stroške pridobitve podatkov o dolžniku
• 35,00 € za administrativni stroški in stroški poštnine
• in tista moja že plačana kazen 20 eurov

Skupaj: 180 eurov.

Za nekaj, kar sem že poravnal. In v meni se je rodil tisti znani občutek. Ne jeza zaradi kazni same. Kazni so del igre. Če narediš prekršek, ga plačaš. Preprosto. Ampak ta občutek, da si ujet v sistem, kjer očitno nekdo računa na to, da ljudje ne bodo reagirali, ne bodo dokazovali, ne bodo iskali pravice.

Verjetno marsikdo res pozabi. Verjetno marsikdo reče, bom plačal, da imam mir. In veriga se vrti dalje. Parkirišče, upravljalec, odvetniki, administracija. Vsak vzame svoj kos pogače. In na koncu 20 eurov postane 180 eurov.

Prometne prekrške vedno plačam. Takoj. Ni jih veliko, ampak so. Nisem ponosen na njih, ampak jih ne zanikam. Tudi ta v Čižićih ni bil nič posebnega. Sprejel sem ga, plačal in šel naprej. Ampak nisem pripravljen na to, da me po pol leta pričaka takšno obvestilo oz. takšna kazen.

Povsem nedolžno vprašanje se mi je zastavilo. Koliko takšnih primerov obstaja? In koliko ljudi dejansko plača, ne da bi sploh preverili, kaj se je zgodilo? Ker 180 eurov za parkiranje. Ni več samo kazen. To je biznis.

Seveda sem jim poslal “print screen” nakazila in tudi zahteval uradno potrditev, da je primer zaključen. Za vsak slučaj pa jih bom čez kakšne dve uri, ko bodo začeli delati tudi še poklical. Le tega ne vem, kje naj začnem? Pri odvetniški pisarni na Hrvaškem? Pri odvetniški pisarni v Sloveniji? Pri upravljavcu parkirišča? Ja, veliko jih je v verigi in iz 20 evrov tako nastane 180 evrov.

Objava 180 eurov za napačno parkiranje na Hrvaškem originalno objavljena na had blog.

Polymarket. Tista beseda, okoli katere se zadnje čase vse vrti v svetu kripta in politike. Če niste ravno pod kamnom, ste verjetno opazili, da se vsi sklicujejo na procente s platforme Polymarket, ko gre za vprašanje, kdo bo naslednji predsednik ZDA ali bo Fed znižal obrestne mere ali pa kdaj bo Musk končno poslal prvo raketo na Mars. Kaj je Polymarket? Kako deluje Polymarket? So stave lahko bolj verodostojne od anket?

• Ko Chat GPT (pri)kroji realnost
• Detoksikacija od družbenih omrežij
• Algoritmi odločajo, kaj vidimo / kdo odloča o algoritmih?

Kaj je Polymarket? Gre za decentralizirano tržnico napovedi (prediction market), ki teče na Polygon omrežju. Namesto da bi spraševali strokovnjake, ki se v 50 odstotkih primerov zmotijo, Polymarket uporablja modrost množic. Ljudje stavijo svoj denar (v obliki USDC) na določen izid. Več denarja ko je na enem izidu, višja je njegova verjetnost na platformi.

V bistvu Polymarket poganja preprosta logika. Če si pripravljen staviti lasten denar na nekaj, boš verjetno precej bolj razmislil, kot če samo odgovarjaš anketarju po telefonu, ker nimaš pametnejšega dela. V primeru Polymarketa ne gre za klasično stavnico, kjer igraš proti hiši. Tukaj igraš proti drugim ljudem. Pravzaprav z njimi trguješ. Če misliš, da ima nek dogodek več možnosti, kot jih trenutno ocenjuje množica, kupiš. Če misliš, da je hype pretiran, prodaš. Preprosto, kajne?

Recimo, da obstaja vprašanje: ali se bo nekaj zgodilo do določenega datuma. Cena “da” je 0,30. To pomeni, da trg ocenjuje približno 30 odstotno verjetnost. Če ti verjameš, da je realna verjetnost 60 odstotna, si našel priložnost. Kupiš. In potem čakaš. Ali pa sploh ne čakaš. Če cena naraste na 0,50, lahko prodaš in pobereš razliko. Brez čakanja na končni razplet. Brez drame. Samo številke.

Kar je pri vsem skupaj fascinantno, je ideja, da naj bi takšni trgi bolje napovedovali prihodnost kot ankete ali strokovnjaki. Ker tukaj ljudje ne govorijo, kaj mislijo. Tukaj stavijo denar na to, kar mislijo. In to naj bi bilo bolj iskreno. Čeprav, roko na srce, smo ljudje znani po tem, da znamo zelo samozavestno izgubiti denar, če smo prepričani, da imamo prav.

Seveda pa ni vse tako romantično. Polymarket je še vedno precej povezan s kriptosvetom, kar pomeni, da moraš imeti vsaj osnovno razumevanje denarnic, stablecoinov in vsega tega cirkusa. Poleg tega se hitro znajdeš v situaciji, ko ne trguješ več racionalno, ampak emocionalno. Ker če si že enkrat v poziciji, začneš navijati za svoj scenarij. In tam se racionalnost konča.

Polymarket ni samo še ena platforma za “trejdanje”. Je nekakšen eksperiment. Kolektivna igra napovedovanja prihodnosti, kjer vsak misli, da je malo pametnejši od povprečja. In kjer realnost na koncu vedno izda račun.

In če nič drugega, ti Polymarket zelo hitro pokaže eno stvar: imeti mnenje je poceni. Staviti nanj pa ne. Še vedno pa ostaja vprašanje, ali trg res ve več kot posameznik ali pa gre samo za odmevno komoro tistih, ki imajo preveč denarja in dostop do interneta?

Objava Kaj je Polymarket? Kako deluje Polymarket? So stave lahko bolj verodostojne od anket? originalno objavljena na had blog.

Vsaki dve leti, ko mi poteče vezava pri operaterju, se znajdem v istem miselnem labirintu. Gledam račun, gledam ponudbo, gledam spletno stran operaterja in se sprašujem, zakaj me operater ne nagradi za leta zvestobe. Redno plačujem račune, nobenih težav z zamudami in zneski, ki za dve lokaciji niso tako nizki. In nagrada? Ni je. Ker sem že leta zvesta stranka. Po drugi strani pa novi naročniki dobijo za “prestop” nagrado oz. cenejšo položnico za pol leta. Bom res moral vsaki dve leti menjati operaterja?

• Ko klepetalniki postajajo naši digitalni sogovorniki
• Hofer, zbogom in hvala za vse ribe
• Ko Chat GPT (pri)kroji realnost

Očitno sem jaz že ujet v sistemu. Jaz sem statistika, ki se je ne splača več nagovarjati. Tukaj se začne moj notranji konflikt. Ostati ali iti? Na eni strani udobje. Ni mi treba urejati ničesar, ni mi treba razmišljati o prenosu, ni mi treba brati drobnega tiska novih pogodb.

Na drugi strani pa občutek, da sem kot zvest naročnik drugorazredni državljan. Da moja zvestoba nima nobene vrednosti. Da sem nagrajen zgolj s tem, da lahko še naprej plačujem isto ali celo višjo ceno kot nekdo, ki pride včeraj.

Ironija je očitna. Operaterji vlagajo ogromno energije v pridobivanje novih uporabnikov, medtem ko stare jemljejo kot samoumevne. Kot da je zvestoba nekaj, kar se zgodi samo od sebe. Kot da ni potrebno nobenega odnosa, nobene pozornosti, nobenega občutka, da si kot uporabnik pomemben.

Zato se mi vedno bolj pogosto poraja misel, ki se mi je še pred leti zdela popolnoma nesmiselna, da bom na vsaki dve leti menjal operaterja. Ne zato, ker bi si to želel. Ne zato, ker bi užival v administraciji, prenosih in novih pogodbah. Ampak zato, ker sistem očitno deluje samo tako. Ker si kot nov vreden več kot kot zvest.

Mogoče je to edini način, da dobiš tisto, kar bi moral dobiti že kot obstoječi uporabnik. In mogoče nas je vedno več takih, ki smo to ugotovili.

Vprašanje pa ostaja. Ali bodo operaterji kdaj dojeli, da zvestoba ni samoumevna? Ali pa bomo pač vsi postali lovci na akcije, ki na vsaki dve leti spakiramo kovčke in gremo drugam. Ne zato, ker bi hoteli. Ampak zato, ker drugače očitno ne gre.

Se vidimo čez dve leti. Pri drugem operaterju.

Objava Vsaki dve leti bom menjal operaterja originalno objavljena na had blog.

Ko so prispeli še zadnji glasovi po pošti, se je zgodilo nekaj zanimivega. Ne toliko zaradi samega rezultata, ampak zaradi razpoke, ki jo je ta rezultat odprl v zgodbi, ki smo jo poslušali zadnje mesece. Zgodbi o Sloveniji kot prostoru brez prihodnosti, kot državi, iz katere naj bi bilo pametno čim prej oditi. Ta zgodba ni nastala sama od sebe. Bila je načrtno grajena, ponavljana in ojačana. Del politike jo je uporabljal kot osrednji argument. Če je vse narobe, potem je jasno, kdo naj bi bil rešitev. Logika je preprosta in učinkovita, še posebej v času, ko ljudje hitro podležemo občutku, da se stvari slabšajo.

• Janez Janša kot predsednik SdS izgubil že 8 volitev / v športu bi ga zamenjali po prvem porazu
• Pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom so se Janezu Janši vrnile kot bumerang
• Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!

Ampak potem pridejo glasovi iz tujine. Glasovi ljudi, ki živijo drugje, v drugačnih sistemih, z drugačnimi izkušnjami. In ti glasovi ne sledijo tej črno-beli sliki. Ne potrjujejo ideje, da je Slovenija nevredna življenja. Ravno nasprotno, “out of the box” pogled je precej bolj celosten.

Morda zato, ker imajo primerjavo. Ker vedo, kako izgleda vsakdan v državah, ki jih pogosto idealiziramo. Ker so na lastni koži občutili, kaj pomeni drugačen zdravstveni sistem, drugačen trg dela, drugačna socialna varnost. Ker ob tem ugotovijo, da stvari, ki jih doma jemljemo za samoumevne, drugje niso nujno standard.

To ne pomeni, da Slovenija nima težav. Seveda jih ima. In marsikatera kritika je upravičena. A razlika je v tem, da pogled od zunaj redkeje zapade v skrajnosti. Ne potrebuje dramatizacije, da bi bil relevanten. Ne potrebuje negativne propagande, ki si jo je privoščil desni pol. Znotraj države se hitro ujamemo v lastne frustracije. Vsakodnevne izkušnje, čakanja, birokracija, občutek, da stvari stojijo na mestu, vse to oblikuje percepcijo. In ko se temu doda še politični narativ, ki te občutke sistematično krepi, dobimo precej enostransko sliko.

Zato so glasovi iz tujine zanimivi. Ne zato, ker bi bili nujno bolj pravilni, ampak ker razbijejo iluzijo, da obstaja samo ena resnica. Da obstaja samo en pogled na Slovenijo. Ironija je očitna. Tisti, ki naj bi Slovenijo zapustili, zdaj s svojim glasom sporočajo, da slika ni tako enostavna. Da država ni zgolj prostor brez perspektive, ampak nekaj bolj kompleksnega. Nekaj, kar ima svoje slabosti in svoje prednosti.

Mogoče je ravno to tisto, kar najbolj zmoti. Ker kompleksnost ni uporabna v političnih sloganih. Ne prodaja se dobro. Zahteva razmislek, ne pa instantnih zaključkov. Morda bi si zato morali dovoliti malo več distance. Ne nujno fizične, ampak miselne.

Da si priznamo, da živimo v državi, ki ni idealna, a vendar ne takšna kot jo je slikal desni pol pred volitvami in čigar narativu so podlegli volivci, ki verjamejo vsemu, kar desni pol izreče ali napiše. Resnica ni vedno tam, kjer najbolj glasno odmeva. Včasih jo je treba pogledati od daleč, da jo sploh lahko vidimo. In zaušnica desnemu polu verjetno precej boli!

Objava Ali Slovenci v tujini drugače vidijo Slovenijo kot Slovenci v Sloveniji originalno objavljena na had blog.

Ste ljubitelj divjih špargljev? Če ste med tistimi, ki ob prvih toplih dneh razmišljate o tem, kje boste letos nabrali svoj šopek divjih špargljev, potem je dobro vedeti, da na Hrvaškem za to početje potrebujete dovoljenje. Da, prav ste prebrali. Dovoljenje, ki si ga lahko brezplačno natisnete na spletni strani Hrvatske šume.

• Sezona divjih špargljev je odprta
• Sezona regrata in čemaža je odprta
• Sezona klopov je odprta / mene imajo klopi zelo radi

Dovoljenje ni urbana legenda ali strašenje turistov. Gre za dejansko zakonodajo, ki določa, da potrebna obvezna pridobitev dovoljenja tudi za nabiranje za osebno rabo. V nasprotnem primeru vas lahko doleti kazen v znesku 900 eurov.

Hrvaška je v zadnjih letih precej bolj pozorna na ohranjanje narave. Kar je po eni strani povsem logično. Divjih špargljev ni neomejeno in pretirano nabiranje lahko hitro pusti posledice. Če k temu dodamo še vse večje število ljudi, ki se odpravljajo v naravo, je jasno, da je bilo treba postaviti neka pravila igre.

Zanimivo pa je, da marsikdo za to sploh ne ve. Še vedno obstaja nek romantičen pogled na nabiranje špargljev. Pa ni. Zato ni odveč malo previdnosti. Če se odpravljate na Hrvaško z idejo, da boste poleg morja uživali še v nabiranju divjih dobrot, preverite aktualne predpise. Ne vzame veliko časa, lahko pa vam prihrani precej slabe volje. In konec koncev, narava ni samopostrežna trgovina.

Divji šparglji bodo še vedno tam. Pomlad bo še vedno dišala enako. Samo pravila igre so se spremenila. In če jih spoštujemo, bomo lahko v tem uživali še dolgo časa.

Na tem naslovu si lahko uredite dovoljenje, če imate hrvaški OIB in tako brezskrbno nabirate divje šparglje: https://www.hrsume.hr/gradjani/dozvola-nsp/. Če nimate OIBa, potem kot tuji državljan lahko pridobite letno dovoljenje z oddajo vloge na eni izmed 17 uprav za gospodarjenje z gozdovi na Hrvaškem (lokacije uprav).

Objava Za nabiranje divjih špargljev na Hrvaškem potrebujete dovoljenje originalno objavljena na had blog.

Naj že pade komet. Resno. To je edini komentar, ki mi pride na misel vsakič, ko ujamem oglas Addiko banke, kjer promovirajo gotovinske kredite za lepotne operacije in fantovščine. Da, prav ste prebrali. Kredit. Za nos. Ali pa za vikend žuranja, ki se ga itak nihče ne spomni ne takrat niti kasneje.

• Ko oglas za Lesnino buri duhove in se nad njim zgražajo “tercijalke” na spletu
• Jaka Bijol v oglasu Mobitela leta 2010 / Velik si, kolikor imaš veliko srce
• Kako kot samostojni podjetnik do kredita brez pologa v vrednosti milijon evrov za nakup nepremičnine?

Če smo še pred leti poslušali o kreditih za stanovanja, avtomobile ali morda prenovo kopalnice, ker ploščice iz leta 1987 res niso več retro, ampak zgolj žalostne, smo očitno danes prišli do točke, kjer je “puf” postal lifestyle. Nekaj, kar vzameš mimogrede. Tako kot kavo za s sabo. Samo da te kava ne spremlja naslednjih pet let z obrestmi.

Ne, problem ni v tem, da si nekdo želi popraviti nos ali organizirati epsko fantovščino. Problem je v tem, da se to zapakira v idejo: “Zakaj bi čakal? Zakaj bi varčeval? Vzemi kredit, zaslužiš si.” Ta retorika je nevarno spolzka. Ker naslednji korak je logičen. Kredit za dopust, kredit za darila, kredit za december, kredit za… življenje samo. Aja, pa saj to že imamo, kajne?

Ironija vsega skupaj je, da banke zelo dobro vedo, kaj delajo. Nagovarjajo točno tisti del človeka, ki hoče takojšnje zadovoljstvo. Tisti del, ki noče razmišljati o posledicah, ampak o tem, kako bo izgledal na Instagramu čez dva tedna. In če je za to treba podpisati nekaj papirjev in dodati mesečni obrok, ki ga boš čutil še dolgo po tem, ko bodo modrice od operacije izginile ali ko bo maček od fantovščine postal le še slab spomin, pač toliko slabše.

Morda sem staromoden, ampak ideja, da si za takšne stvari sposodiš denar, se mi zdi absurdna. Lepotna operacija kot investicija? Fantovščina kot finančni produkt? Kje se to konča? Kredit za boljši Tinder profil? Kredit za “self-care weekend”, ker si ga res zaslužiš, čeprav si ga v resnici ne in potrebuješ kredit?

Najbolj zaskrbljujoče pri vsem skupaj pa ni niti oglas sam. Oglasi bodo vedno lovili pozornost in testirali meje dobrega okusa. Bolj zaskrbljujoče je, kako hitro smo kot družba pripravljeni sprejeti takšne ideje kot nekaj normalnega. Kot nekaj, o čemer se ne sprašujemo več.

Zato naj že pade komet. Ali pa naj nekdo pošlje vsaj malo zdrave pameti nazaj na Zemljo. Ker če bomo začeli jemati kredite za fantovščine, potem res ne vem več, kaj je naslednje. In iskreno, niti nočem vedeti.

Objava Addiko gotovinski kredit za lepotne operacije in fantovščine originalno objavljena na had blog.

Dva meseca smo jih gledali. Na vsakem ovinku, na vsakem razpadajočem kozolcu in na vsakem gigantskem panoju ob avtocesti. Nasmejani obrazi, zlikane srajce in slogani, ki so bili včasih tako abotni, da si se vprašal, ali so jih pisali v osnovni šoli ali pa so zgolj testirali našo inteligenco. Še posebej zabavne so bile tiste stranke, ki imajo polna usta okoljevarstva in se krčevito zavzemajo za zmanjšanje zunanjega oglaševanja. Razen seveda takrat, ko gre za njihove lastne obraze.

• Pomoč Izraela in izredne razmere z gorivom so se Janezu Janši vrnile kot bumerang
• Janez Janša kot predsednik SdS izgubil že 8 volitev / v športu bi ga zamenjali po prvem porazu
• Politična kultura v Sloveniji je v kurcu / dovolj je toksičnih ljudi v politiki, ki samo razdvajajo Slovenijo!

Volitve so mimo. Glasovi so prešteti. Ti isti obrazi, ki so nas še pred tednom dni prepričevali, da so oni edina rešitev za naše težave, še vedno visijo tam zgoraj. Nekateri so že malo odstopili od podlage, druge namaka dež, tretjim je nekdo narisal brke.

Ampak nekaj mi manjka. Ni zahvale. Ste kje opazili oglasni pano, kjer bi pisalo preprosto: “Hvala za vaš glas” ali “Hvala, ker ste šli na volitve”? Jaz ne. Nobena stranka se ni čutila dolžno, da bi tistih nekaj tisoč evrov, ki jih še imajo v proračunu kampanje, porabila za to, da bi se volivcem dejansko zahvalila na istih površinah, kjer so jih prej agresivno nagovarjali.

Logika je preprosta in boleče prozorna. Volivca potrebuješ takrat, ko greš na lov za glasovi. Takrat si prijazen, takrat obljubljaš gradove v oblakih in takrat si pripravljen zakupiti vsak kvadratni meter prostora. Ko so glasovi v skrinjici, postane volivec nepomemben strošek. Naslednja štiri leta ga ne potrebujejo več, zato je vsak evro za zahvalo pač stran vržen denar.

Politični marketing v Sloveniji se konča v nedeljo ob 19. uri, ko se zaprejo volišča. Vse po tem je zgolj še boj za funkcije in pozabljanje na tiste, ki so jim te funkcije sploh omogočili.

Naslednjič, ko boste čez štiri leta spet gledali te iste (ali malce bolj postarane) obraze na panojih, se spomnite na to tišino po teh volitvah. Pove vam vse, kar morate vedeti o tem, koliko jim v resnici pomeni vaš glas.

Objava Ste po volitvah opazili oglasni pano, kjer bi pisalo: “Hvala za vaš glas” originalno objavljena na had blog.