Titanic

Januar, davnega leta 1998, dva dni manj kot deset let nazaj, prijatelji me prepričajo, da je film Titanic vreden ogleda. Večerna predstava v Delavskem domu Zagorje je privabila kup gledalcev in dvorana je bila po dolgem času nabito polna.

Pred filmom je bila seveda potrebna okrepitev telesa s pivom in Coca Colo (ups, imajo samo Pepsi) v bližnjem Saloonu. Nakup kart je bil uspešen, vendar položj, točno na sredini vrste, mi je bil že od vsega začetka zelo sumljiv, kar se je kasneje izkazalo za zelo pravilno domnevo.
Trajanje filma je namreč 194 minut. In v tem času, sploh pa pri takšnem filmu, človeka pivo prežene na WC. Prijatelj, ki je sedel zraven mene je že kmalu po začetku filma začel “mencati”. Nekako sem ga prepričal, da naj še vztraja, da bo potem vse skupaj precej lažje. Ampak potreba je potreba. In cela vrsta je morala vstati, da je lahko šel na WC. Seveda se je zgodba ponovila, ko se je vračal. Ampak tukaj se vse skupaj šele začne. Drugi, ki je ugotovil, da mora na WC je na srečo prespal skoraj polovico filma in zgodba z vstajanjem se je ponovila. In potem se ni končala. Nerganje “sosedov” v vrsti je malce omehčal jok otroka, ki so ga starši pripeljali s seboj in se je očitno prebudil. In takrat so prijateli konkretno izkoristili priložnost in odšli skupno na WC. Kot ženske, česar nisem nikoli razumel. To se je ponavljalo do konca filma in priznam, da po petem vstajanju nisem več štel! Glede na to, da smo vsi Zagorjani, je bila situacija precej groteskna, počutili smo se kot stare mame, ki ne morejo zdržti pol ure, brez da bi šle na WC. Vem, da se temu strokovno nekaj reče, vendar se ne spomnim izraze :)

No, pa nazaj k filmu. Ko je bil film v zadnji, najbolj žlostni fazi in se je začelo jokanje v dvorani, je nekdo v zadnji vrsti vstal in se začel smejati. Ko je začel razlagati, da je to samo film in da naj se nehajo gledalci cmeriti, ker Leonard na koncu itak umre, je pol dvorane bruhnilo v smeh. Solze pomešane s smehom in seveda nestrpnost, kaj se bo zgodilo, čeprav je bilo vsem že vse jasno, so naredile zaključek bolj teatralen, kot ga je naredil James Cameron. Vendar je bilo to edinstveno doživetje samo v DD Zagorje!

In sedaj, ko je Titanik na POP Tv jaz podoživljam deset let staro zgodbo in se smejim sam sebi in tistemu večeru. No, kasneje sem se odločil, da tako dolgih filmov definitivno ne bom več gledal v kinu in bom rajši užival v miru in zavetju doma ob takšnih filmih, kjer bom imel mir in gumb “pause”.