Bolha je največji spletni oglasnik v Sloveniji, na katerem se trenutno nahaja več kot 550.000 oglasov. Med njimi lahko najdemo praktično vse, kar si človek želi; od nepremičnin, avtomobilov, strojev, opreme za dom, do glasbenih in športnih pripomočkov ter celo živali. Med oglasi se pogosto najdejo tudi kakšni manj resni kot naprimer “Poligon za učenje košenja trave”, pa bolj sumničavi oglasi z neprimernimi opisi, brez slik itd. Vsekakor se mora vsak kupec prepričati, da je oseba, ki prodaja izbrano stvar, tudi lastnica te stvari in da bo kupec dejansko dobil produkt, ki ga prodajalec prodaja. Še posebej je treba biti previden, kadar se kupec odloči, da mu prodajalec enostavno pošlje izdelek, denar pa mu predhodno nakaže na TRR, ali pa izdelek enostavno plača po povzetju.
Kakorkoli, jasno je, da je ekonomsko-politična situacija v Sloveniji pripeljala stvari tako daleč (znižala kupno moč in mnogo ljudi pahnila do ali celo preko roba revščine), da si vse manj ljudi lahko privošči nove izdelke, zato je kupovanje predvsem rabljenih izdelkov po nižjih cenah zelo mamljivo. Žal pa se vse prepogosto dogaja, da ljudje (kljub nešteto možnostim, da se predhodno poučijo) enostavno ne ločijo kvalitetnejših produktov od manj kvalitetnih, cenovno dražjih od cenejših, bolj ohranjenih od slabše…vse, kar šteje, je zgolj cena. Mnogokrat ni pomembna ohranjenost produkta, starost in morebitna garancija. Pomembnejše je dejstvo, da nekdo drug prodaja “enak” izdelek (sicer starejši, brez garancije, ali celo poškodovan) za nižjo ceno in bo zato kupec naredil vse, da mu boste svoj produkt prodali po tej nižji (baje “realni”) ceni. Seveda je vsakršno dopovedovanje o neprimerljivosti izdelkov velikokrat zgolj izguba časa in živcev!
Še večji problem nastane, ko ljudje mečejo jabolka in hruške v isti koš. Ko sem že omenil jabolka – je pač tako, da so Applovi telefoni (iPhoni) načeloma dražji od primerljivih telefonov drugih znamk. Ali so vredni tega denarja ali ne, naj povedo uporabniki in strokovnjaki, vendar je dejstvo, da na trgu dosegajo precej visoke cene. Težava je, ko moraš to razložiti starejšemu gospodu, ki nikakor noče razumeti, da je cena vašega rabljenega iPhona toliko višja od “primerljivega” Samsunga ker ta specifičen Samsung sploh ne spada v isti cenovni razred, nima garancije, je starejši, ali zgolj slabše ohranjen. Kdorkoli se je že prepiral s podobnimi ljudmi ve, da je na koncu sam izpadel “tipičen”, prepotenten Slovenec, ki vse ve, se na vse spozna in ga tako ali tako zanima samo denar. Da, tudi pri meni je bilo tako, pa sem hotel biti zgolj prijazen…
Najzanimivejše debate so tiste o produktih višjega cenovnega razreda, ki se ne proizvajajo za množičen trg, temveč so bolj namenjeni specifičnim – nišnim trgom. Sam sem pred časom po polovični ceni prodajal par smučarskih čevljev višjega cenovnega razreda (cena novih je bila okoli 450-500 evrov), ki jih je bilo pri nas možno kupiti zgolj v nekaj specializiranih prodajalnih. Seveda ni minilo niti 5 minut od objave oglasa, ko sem prejel klic razjarjenega gospoda, ki nikakor ni razumel, kako lahko rabljena smučarska čevlja staneta 200 evrov in mi je skušal na vse možne načine dopovedati, da čeprav je zgolj rekreativec in smuča 5-10x na leto, zagotovo precej bolje pozna cene smučarskih čevljev od mene (sam pa sem ravno takrat dobil študentsko prakso v priznani trgovini s smučarsko opremo – ampak to gospodu ni bilo pomembno). Še naprej je namreč menil, da moj par čevljev nikakor ni toliko boljši od njegovih nekaj let starih Alpininih, zato mi je za par ponudil natanko 80 evrov, pa še to zgolj iz usmiljenja. Ko sem gospoda zavrnil in mu povedal, da je cena takšna kot je zaradi kvalitete čevljev, pa mi je ves besen začel razlagati, da jih naj kar prodajam, itak pa mi jih nikoli ne bo uspelo prodati. Seveda me je v naslednjih dneh še nekajkrat poklical in s sarkastičnim prizvokom povprašal, če mi je že uspelo, v vmesnem obdobju pa sem na e-mail dobil kar nekaj njegovih najdenih spletnih povezav s cenami popolnoma neprimerljivih rabljenih smučarskih čevljev, ki so bili po njegovem enako kvalitetni, vendar precej cenejši.
Ironično ali ne, v prvem tednu nisem dobil nobene primerne ponudbe, sem se pa čez nekaj dni odločil umakniti oglas in čevlje vseeno obdržati doma.
Skratka, ogromno takšnih in podobnih zgodb kažejo na dejansko stanje duha v Sloveniji. Nikakor se ne morem znebiti občutka, da pri nas vsi vedo vse o vsem. Omenjeni so največji strokovnjaki, poznajo razmere na trgu, poznajo cene, primerljive produkte, ločijo med kvalitetnim in manj kvalitetnim, cenovno dražjim in cenejšim izdelkom, ti pridigajo o povpraševanju in ponudbi na trgu, pa vendarle ti znižujejo ceno še preden je cena dejansko postavljena. Da ne omenim dodatnega popusta zaradi tega, ker se morajo z avtomobilom pripeljati do tebe in jim to prinaša dodatne stroške – ker je itak logično, da prodajalec pokrije vse dodatne stroške, ki jih morebiten kupec ima…
In ko le pride nekdo, ki je pripravljen kupiti izbran produkt po postavljeni ceni in to brez posebnih pogajanj, pa že na daleč vidiš, da je verjetno zgolj stežka zbral denar za nakup izdelka, ki ga bo verjetno podaril svojemu otroku, ali komu bližnjemu – in če je vsaj malo človeka v tebi, seveda tudi njemu nekoliko spustiš ceno.
Navsezadnje ni pomembno, kakšen produkt prodajaš, kako je ohranjen, ali ima garancijo, kakšna je cena novega in kakšne so cene rabljenih, temveč zgolj “zadnja, zadnja , zadnja cena”, pa četudi to pomeni, da produkt podariš zastonj.
In samo čakamo lahko, kdaj se bodo ljudje začeli še v trgovinah s hrano pogajati za končno ceno hrane, pa naj bo to kruh, mleko ali pa buteljka rdečega vina.
G.G.
Gostujoči zapis je kategorija namenjena vsem bralcem bloga had.
Že pred časom je par bralcev izrazilo željo, da bi s svojimi prispevki gostovali pri meni, oz. da bi jaz objavil njihove zapise. Marsikdo ki bere bloge, tudi zapiše kakšno zanimivo stran, jo fotografira, vendar si zaradi parih prispevkov ne želi odpirati bloga. Nekaj časa sem okleval, premleval, če si res želim tega in ugotovil, da moram narediti nekaj v to smer, sicer izgubi pomen par stvari, ki jih že ves čas bloganja zagovarjam. Namreč najti sinergijo z ljudmi, ki so kompetentni in sposobni in vedno veliko in jim ponuditi, da prispevajo zapise, mnenja, fotografije. Sicer je bila to moja teorija za množične medije, vendar se povsem preprosto lahko aplicira na bloge. Seveda, če boste bralci to želeli.Kaj dobite vi? Prostor za objavo na enem najbolj obiskanih blogov v Sloveniji je v bistvu vse kar vam lahko ponudim. In to, da vas bo prebralo veliko več ljudi, kot če bi bili na svojem. Na žalost si ne morem privoščiti da bi plačeval vaše prispevke, tako da je to pro-bono.
Kaj dobim jaz? Vsebino, ki se bo razlikovala od moje in bo mogoče pritegnila še kakšnega bralca več.Pravila igre morajo biti vnaprej jasna:
- vsak prispevek bom prebral in presodil če je primeren za objavo. Če bo odgovor negativen, ga bom tudi poskusil obrazložiti preko maila.
- zapisi naj bodo informativni, oz. naj imajo svojo vsebino (tega, kaj je kdo jedel za zajtrk, ne bom objavljal)
- trači, ki nimajo nobenega verodostojnega dokaza, ne bodo objavljeni
- politična stališča naj bodo podkrepljena z dejstvi in ne zgolj natolcevanje
- če boste poslali fotografije, naj bodo vaše avtorsko delo (fotke iz interneta objavljate na Siolu!)
- komercialni zapisi o tem, kako je vaš portal oh in sploh, ne bodo objavljeni
- obvezno mi morate sporočiti kako naj vas podpišem
Z zgoraj napisanim se popolnoma strinjam. Sama sem v preteklosti že imela podobno izkušnjo z ljudmi, ki se jim dejansko ne da ničesar dopovedati, ampak zakaj bi se trudila? Še vedno optimistično verjamem v to, da obstajajo nekateri, ki znajo ceniti kakovost prodajanega izdelka oz. celotno ponudbo.
Po mojem mnenju je sestavek zelo dobro napisan; kritično svoje mnenje, a na realen način.