Včasih smo za medsebojno komunikacijo preko telefonov in spleta uporabljali besede. V sedanjosti pa so besede zamenjali emotikoni. Emotikoni so postali naša realnost. Namesto besed in razmišljanja, kaj bomo napisali, poiščemo “primerno” ikono in jo dodamo v SMS, Facebook privatno sporočilo, ali pa objavimo nov status z emotikoni.

Emotikoni nas rešujejo pri pisanju tvitov, kratkih sporočil, predvsem pa nam dajejo uteho, ko se z nekom dopisujemo in se nam dejansko ne da več pogovarjati in namesto tega uporabimo zgolj emotikone.

emótikon -a m (ọ́)  simbol, ki izraža čustvo, razpoloženje, navadno v elektronskih besedilnih sporočilih; smajli, smeško: Sestavni del programa je modul za kramljanje, ki odslej podpira emotikone, majcene ikone, ki kažejo razpoloženje tistih, ki sodelujejo v pogovoru E agl. emoticon iz emot(ion) + icon; (↑)emócija in (↑)ikóna

Vendar ni bilo vedno tako. Včasih smo se ljudje pogovarjali. Včasih smo se družili in preživljaji čas skupaj. Tudi sedaj se to še dogaja, vendar ima vsak od nas v rokah svoj telefon in tipka kot nor po njemu, kajti sicer bo zamudil pomembne dogodke, ki se takrat dogajajo na Facebooku, Instagramu, Twitterju..

Namesto da bi se vsak od nas zavedal, da nas tehnologija oddaljuje, kljub temu, da nas “zbližuje” in čas namenjen svoji družbi dejansko preživljal z družbo. Ampak ni to poanta tega zapisa.

Včasih smo ljudje komentirali. Najprej na IRCu, forumih, blogih, Twitterju, Facebooku. Smo razmišljali in spisali odgovore, ki so včasih imeli svoj smisel.

Vendar se je tudi to spremenilo. Vidimo nekaj, bežno preletimo in potem stisnemo “lajk”, ali pa izberemo enega izmed emotikonov, ki so na voljo in s tem pokažemo, da podpiramo oz., da nam je nekaj ok. Povsem neosebno, povsem avtomatično – ker nekdo nekaj takšnega od nas pričakuje. Ker je to navada in ker vsi to delajo.

Beseda izgublja svojo moč in emotikoni jo nadomeščajo. So univerzalni jezik, ki ga nekateri niti ne razumemo povsem, saj se mi velikokrat zdi, da kljub temu da spremljam vse trende in vse ostalo, nisem več digitalno pismen, kajti marsikatera stvar, ki je za mlajše generacije povsem razumljiva je meni zgolj in samo “krneki”.

Verjetno nisem edini, ki se sooča s takšnimi mislimi, vendar se bojim, da bodo kmalu emotikoni povsem zamenjali besede. Ko bo naslednjič Apple razširil svoj nabor emotikonov, bomo ljudje še manj uporabljali besede. In ko besed več ne bo, se bomo ljudje še bolj oddaljili.

Nekaterim bo to super, nekaterim malce manj. Predvsem pa bo vse skupaj postalo še bolj asocialno, kljub temu, da imamo na Facebooku tisoče prijateljev, v končni fazi pa komuniciramo s parimi.

Sam zagovarjam, da je veliko lepše imeti celonočne debate, ko je telefon nekje v drugi sobi in kjer so besede tiste, ki igrajo svojo vlogo. Kjer so besede vse, kar šteje in emotikoni so zgolj in samo izrazi na obrazu!

One Response to Govorite “emotikonščino”?

  1. Sabina pravi:

    S tem si povedal vse.
    Odličen zapis.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.