Naslov je nastal na podlagi tvita Igorja Pribca. Twitter je v zadnjih letih postal precej bolj razširjen, kot je bil takrat, ko sem ga odkrival jaz. Par kolegov in večina komunikacije je potekalo v smislu – kam gremo na pivo. Sedaj postaja Twitter precej neprijetno mesto, kjer vsak hrani svoj ego in kjer je sprehod na drugo stran mehurčka zelo mazohistično delo.

Pa vendar ni problem samo v mehurčku, ampak v tem, da na je na Twitterju množica vojščakov, ki branijo lik in ime svojega vodje za vsako ceno. S poniževanjem, s podtikovanji, predvsem pa omalovaževanjem uporabnikov poskušajo doseči, da padeš na njihove limanice in te potem porazijo v naprej izgubljeni bitki.

Iz tega tudi izhaja naslov zapisa. Priznam, zadnje čase me vse bolj moti, da se ne komentira tvitov, ampak se komentira avtorja. Da si vsak vzame par sekund časa, da ti pove, da napačno razmišljaš, da napačno delaš, da ničesar ne štekaš, da ne znaš tvitati v končni fazi. In seveda ima vsak legitimno pravico, da to počne. Na neki ravni bi se lahko celo strinjal s takšnimi komentarji, po drugi strani pa so mi tako smešni, da si ne zaslužijo niti odgovora. Gre pač za trolanje. In Twitter je odlično orodje za to.

Ko berem, da sem peder, da nimam pojma, da sem plačan od Sorosa in podobne stvari, se lahko preprosto samo nasmejim. Če se takšne stvari lahko izluščijo iz mojih tvitov, potem ne vem zakaj obstajajo podjetja, ki vlagajo milijone eurov denarja v razvoj algoritmov, ki bi delalo “social” profile ljudi na družbenih omrežjih. Očitno imajo nekateri to v krvi in so se rodili s tem darom.

Suma sumarum. Star sem. Imam že nekaj let. Vseeno mi je za mnenje anonimnežev in za poduke tistih, ki se čutijo poklicane za to. Vsak ima lahko svoje mnenje, mar ne? Ampak let’s face it. Če bi me takšni in drugačni komentarji motili, bi verjetno pobral šila in kopita in se odstranil iz Twitterja.

Nekako sem si že pred leti postavil nekaj pravil, ki se jih bolj ali manj poskušam držati:

  • ne bom žalil ostalih uporabnikov
  • ne bom se zapletal v nepotrebna dokazovanja kdo ima daljšega
  • trole ne bom hranil
  • poskušal bom obdržati svoj nivo komunikacije
  • če bi mi kdo kaj rad povedal, mi lahko to stori v živo – z veseljem
  • na twitterju sem to, kar tvitam – in to sem tudi v realnem življenju (tole je dodatno!)

Dokaj preprosto, pa vendar deluje. In Twitter je dokaj preprosto orodje – če ti gre kdo na “kurec”, potem ga preprosto ne slediš – če pa nekomu pomeni to, da se vtika v vsak tvit, pa naj ima veselje. Tudi otroci morajo biti srečni, mar ne? No, jaz se ne bom spremenil zaradi komentarjev, če pa je kritika konstruktivna, pa jo z veseljem sprejmem in priznam napako.

One Response to Na Twitterju sem to, kar tvitam

  1. Sabina pravi:

    Dobra. Si kar si.
    In ja… kritizirat tvit, ne osebe. Ta je odlična.
    Sama sem TW obudila slučajno.Pa sem in nisem…
    Tvoj blog se odkrila šele pred časom, z, za mene adrenalinskimi skoki.
    A rada pokukam sem.
    Ostani svoj. Pa je.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.