Verjetno nisem edini, ki ugotavlja, da je čedalje več razpisov pripravljenih tako, da o zmagovalcu odloča cena. Da ne bo pomote – super je, če dobiš za “peanuts” super rešitev. Problem nastane, ko dobiš zmagovalca s precej “klinčevo” rešitvijo, ampak ker je bil najcenejši je pač prehitel vse ostale. Zakaj javni razpisi nimajo določene vrednosti in bi vsi predlogi med seboj tekmovali po drugih gabaritih – kot pa zgolj po ceni.

Da ne bo pomote. Govorim o raznih CGPjih in oglaševalskih akcijah. Ne govorim o milijonskih projektih, kjer je praktično nemogoče oceniti vrednosti in tudi sami prijavitelji na razpis lahko krepko “sunejo mimo”.

Zakaj me moti, da o zmagovalcu odloča cena? Vse skupaj je preprosto in bom vse skupaj predstavil na primeru.

Država se odloči, da potrebuje nov logotip ob posebni priložnosti. Objavi javni razpis, kjer je omejen znesek na 10.000 evrov. Cena je eden izmed faktorjev, ki bodo odločali o zmagovalcu in je vreden 40 odstotkov. Ostale kategorije ocenjevanja so vredne 60 odstotkov.

Seveda so v razpisnih pogojih tudi pogoji sodelovanja, ki jih je potrebno zadostiti. Vendar se na tak razpis prijavijo tudi takšni, ki sicer niso strokovnjaki na področju oblikovanja in posledično lahko ponudijo precej nizko ceno – recimo z reciklažo kakšnega starega in zavrženega predloga, ali pa celo s kakšno “stock” rešitvijo, ki so jo našli na internetu.

Razpisni komisiji sicer predlog ni všeč, ampak ker je cena nizka takšen predlog zmaga – kajti vseeno je potrebno upoštevati razpisne pogoje. Posledično smo dobili “skropucalo” za malo denarja.

Na drugi strani imamo strokovnjaka, ki si je vzel čas in raziskal vse skupaj. Se poglobil in si za razpis vzel več tednov. Pripravil je rešitev, ki je unikatna. Ki povezuje vse skupaj, predvsem pa je to rešitev, ki “pije vodo”. Ampak ker ne gre v dumping, postavi realno ceno. In ne zmaga na javnem razpisu.

Naročnik je dobil “krneki” rešitev, ampak za nizko ceno. Izvajalec, ki je dobil posel je vesel, da je zmagal, čeprav za nizko ceno. Vsi ostali pa se sekirajo, ker so postavili previsoko ceno – in ker gre za javni razpis so seveda sodelovali brezplačno.

S takšnimi javnimi razpisi država dejansko vzpodbuja dumping cen – ker privarčuje. Ampak bilo bi precej lažje, da bi razpisali drugačen razpis, kjer bi bila zmagovalna ideja ovrednotena z določenih zneskom in cena ne bi bila odločilna pri izbiri zmagovalca. In tako bi se lahko osredotočili na najbolj primerno izbiro, ki bi bila po oceni komisije tudi najboljša rešitev.

Škoda. Pa včasih so stvari tako preprosto, ampak pri nas jih znamo hudičevo preveč zakomplicirati in na koncu dobimo “sranje”.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.