Hotel in restavracija Draga di Lovrana ležita skoraj 400 metrov nad morjem nad krajem Lovran, ki je par kilometrov oddaljen od Opatije. Leta 2019 je Draga di Lovrana dobila Michelinovo zvezdico in jo ohranila tudi v letu 2020. Že dlje časa sem si se želel preizkusiti njihovo hrano in tokrat mi je to uspelo.
- Harry’s Piccolo, Trst / chef Matteo Metullio / restavracija z Michelinovo zvezdico na Piazza Unità d’Italia
- Restavracija z Michelinovo zvezdico Cafe Les Paillotes, Pescara
- Restavracija La Rucola 2.0 / Michelin * / Sirmione, Gardsko jezero
- Guido Restaurant / Rimini / 1 Michelinova zvezdica
- Pri lovcu / Al cacciatore – La subida – Krmin / Cormons
Okoli 11. ure sem poklical v restavracijo Draga di Lovrana in rezerviral prostor za kosilo. Omenil sem, da sem vegan in za njih to ni bila težava, saj so navajeni takšnih in drugačnih zahtev in pričakovanj svojih gostov.
Pred tem že dvakrat poskušal jesti pri njih, vendar so imeli že vse zasedeno in moj način, da se pojaviš na vratih restavracije z Michelinovo zvezdico in upaš, da boš dobil mizo, je tako padel v vodo. Tokrat sem igral na bolj varno karto.
V mestecu Lovran, par kilometrov oddaljenem od Opatije, zaviješ strmo v “hrib” in se voziš deset minut višje in višje. Ker je bilo deževno vreme tudi razgled ni bil tako čudovit, kot je sicer. Na koncu pa te na “ovinku”, povsem na samem pričaka hotel in restavracija Draga di Lovrana, ki v normalnem vremenu ponuja razgled “za ubit”. Za vozila je parking ob cesti in tudi na cesti, kar me je prvič precej presenetilo.
V zgornjem delu objekta je hotel in sobe, v spodnjem pa restavracija s čudovito teraso, ki pa tokrat ni bila funkcionalna, saj je zunaj pihal močan jugo in padal dež. Prostor v restavraciji je velik in všeč mi je bilo, da ni bilo ostalih gostov – kdo pa hodi na kosilo ob 15. uri, kajne?
Izbral sem tri hodni meni, kjer sem se pustil presenetiti in nisem niti omenjal svojih želja glede hrane. To se mi zdi najbolj primeren način za okušanje, predvsem pa za ocenjevanje hrane, saj daš chefu proste roke, da te razvaja in da ti pričara svoje znanje na krožniku.
Personal je prijeten in uglajen. Rad imam mirnost v takšnih restavracijah in tudi glasba v ozadju je pričarala vzdušje, medtem ko se je zunaj temnilo in v nekem trenutku nisem več videl morja tam daleč spodaj.
Najprej sem dobil pozdrav iz kuhinje – vedno znova se “zgrozim”, ko mi nekdo omeni to besedo. Ja, ok. Razumem, da je pozdrav iz kuhinje, vendar bi bil jaz veliko bolj vesel, če bi me prišel pozdraviti chef ob prvi jedi in bi vedel kdo mi pripravlja jedi.
- Čips iz graha in domač paradižnik s pinjalomi je bil lep uvod v naslednje tri hode, ki sem jih dobil na mizo.
- Na prvem krožniku je bil burgur s pijolami in svežo kumaro z dodatkom drobnjaka v pomaračni omaki, ki je bil čudovit.
- Drugi krožnik je bila zelenjavna juha iz cvetače in s svežo cvetačo in kupom zelišč
- Zadnji krožnik pa je bil majhno razočaranje, čeprav so bili okusi čudoviti in paradižnik, ki je bil mariniran je bil najboljši paradižnik, ki sem ga kdajkoli jedel. Razočaranje zgolj za to, ker so uporabili malancan, ki mi ni povsem blizu.
- Zraven so postregli še domač kruh (kruh s semeni in foccacio)
Ker ne pijem alkohola, je zame tudi kosilo v Michelinovo restavraciji povsem sprejemljivo. Na koncu je bila cena za vse skupaj 45 evrov – v to ceno je vštet tudi pogrinjek, ki stane 5 evrov na osebo.
Glede na to, da so imeli manj kot 4 ure, da so našli sestavine za moje jedi, sem bil navdušen in definitivno se še vrnem, vendar bom vnaprej povedal, da bi raje preskočil malancan, če obstaja možnost. Ker jih res ne maram!
Super… Veliko bolje za brati kot o Covidu in vladi