Primite se za denarnice, je bila prva misel, ko sem prebral izjavo Janeza Janše, ki nam sicer ne pove direktno, da nas čakajo črni časi, ampak nam pa pove, da nas čakajo črni časi. In druga misel, ki me je prešinila, je legendarna izjava Marije Antoanete – če nimajo kruha, naj pač jedo potico. Zanima me, če bo tudi pomanjkanje jogurta, ampak to sprašujem za Mojco Škrinjar.

Vsakomur, ki vsaj malce razume dogajanje po svetu v tem času je jasno, da nikoli več ne bo tako kot je bilo. Že če pogledamo cene naftnih derivatov in ostalih energentov, potem je jasno, da nas ne čaka lepa prihodnost. Če se začnemo počasi zavedati, da Slovenija ni samooskrbna država in da smo že pri hrani odvisni od uvoza surovin iz ostalih držav, potem je jasno, da nas mora izjava Janeza Janše zaskrbeti.

Sicer je med vrsticami povedal veliko več kot je verjetno želel – jaz sem si nekako tako to interpretiral – od desetih vrst rogljička bo na mizi zgolj ena vrsta. Vsaka podobnost z življenjem v Jugoslaviji je zgolj in samo naključje, kajne? Še več. Glede na to, da se Janez 30 let bori proti vsemu kar je “jugoslovanskega”, je verjetno tole zanj najhujši udarec v življenju – ko na koncu ugotovi, da nas je pripeljal v situacijo, ki je enaka tisti proti kateri se je boril. Precej shizofreno, kajne? Predvsem pa zelo povedno.

To je približno podobno tistemu občutku, ko se celo življenje boriš proti temu, da bi bil tak kot so starši, pa nekje ugotoviš, da si tak kot so starši. In verjetno se ravno to dogaja Janez v tem času. Ko gre cena goriv v nebo, ko je država “zapufana do amena”, vendar ob dejstvu, da Jugoslavija ni bila nikoli tako “zapufana” kot je Slovenija v letu 2022. Še korak dlje gremo lahko. Janez bi si želel eno “partijo” – zato Vili vlaga ustavne presoje o delovanju strank SD in Levica – ki sicer nimata ničesar s tem kar se jim poskuša očitati, je pa to izpolnjevanje želja Janeza in SdSa.

Če k vsemu temu dodamo še pogled skozi okno – ko ni bilo dežja že precej časa in je zemlja suha … Potem nas mogoče res ne čaka več “rumeno sonce in modro nebo”, ampak precej temni oblaki. Pa ne želim biti črnogled, ampak tale ablast nas je pahnila nazaj v srednji vek in dolgo časa se bomo borili, da se zopet izkopljemo iz njega.

rogljicki