Po mnogih letih sem zopet v deželi, kjer promet poteka po levem pasu. Ne, nisem na slovenski avtocesti, ampak na Škotskem, in kot imam v navadi, sem najel tudi vozilo. Tudi tokrat Fiat 500, ki je vedno moja prva izbira. Ampak tukaj dobiš Fiat 500 z volanom na desni strani in ročnim menjalnikom za ceste, kjer se vozi po levem pasu. Recept za stres dokler se ne navadiš in ponotranjiš njihov način vožnje. Poleg tega je potrebno upoštevati še milje in pa njihove omejitve hitrosti. Star sem že za vse to, se mi zdi!
- V Italiji vozim italijansko
- Španski vozniki in njihova kultura vožnje na cestah
- Vozniki, ali boste res rešili vse težave na cestah s hupanjem in dvignjenim sredincem?
Na papirju se sliši vse skupaj precej preprosto. Saj gre vendar samo za zrcalno sliko vožnje, kajne? V praksi pa možgani prvih nekaj ur protestirajo na vseh frontah. Ko spelješ s parkirišča, se moraš zavestno opominjati, na kateri strani ceste moraš biti. Ko pripelješ do križišča, moraš dvakrat preveriti, od kod prihajajo vozila. Ko želiš prestaviti v drugo prestavo, se za trenutek vprašaš, ali bo leva roka sploh sodelovala pri tej nenavadni aktivnosti. Ponavadi gre namesto v tretjo v prvo prestavo.
Največji izziv so krožišča. V Sloveniji smo jih v zadnjih letih dobili skoraj toliko kot trgovskih centrov, zato bi človek pričakoval, da je to rutinska zadeva. Potem pa prideš na škotsko krožišče in ugotoviš, da vse poteka v nasprotno smer od tiste, ki jo tvoji možgani smatrajo za pravilno. Prvih nekaj krožišč odpelješ s povečanim srčnim utripom in občutkom, da si ravnokar opravil zahteven izpit. Da ne omenjam njihovih omejitev na 20 milj na uro, ki se jih vsi držijo v mestnih delih.
Po nekaj urah vožnje pa se zgodi nekaj zanimivega. Možgani sprejmejo nova pravila. Pogled avtomatsko uhaja v pravo smer. Prestavljanje postane normalno. Tudi krožišča niso več sovražnik. Ostane zgolj še občasni trenutek zmedenosti, ko po postanku spelješ in se za sekundo vprašaš, katera stran ceste je danes prava.
Je pa vožnja po Škotskem vredna vsakega začetnega stresa. Ceste se vijejo skozi pokrajino, ki je videti kot kulisa za film. Na eni strani gradovi, na drugi jezera, za naslednjim ovinkom hribi. Ko voziš po enopasovnicah z urejenimi izogibališči, hitro ugotoviš, da so škotski vozniki precej bolj potrpežljivi in vljudni, kot smo tega vajeni doma. Nihče ne “hupa”, nihče ne “pizdi”. Vse je umirjeno in stoično in kljub temu, da dežuje so ljudje nasmejani in veseli. Po prvem dnevu se že skoraj počutim domače za volanom. Roko na srce, še vedno mi dela problem pas, ko ga z desno roko iščem na levi strani in pa parkiranje vzvratno. Ampak bom tudi to preživel. Verjetno.
Zanimivo bo videti če bom imel enake težave, ko se vrnem domov in sedem za volan avtomobila z volanom na levi strani. Takrat bodo možgani spet potrebovali nekaj časa, da ugotovijo, da so pravila igre ponovno obrnjena. Do takrat pa ostajam na levi strani ceste. Tam, kjer je vožnja zanimiv izziv in kjer vsak kilometer ponudi nov razlog za postanek, fotografijo ali zgolj občudovanje pokrajine.
p.s.: seveda bi lahko izbral kakšno vozilo z avtomatskim menjalnikom, ampak rad imam tradicijo. Fiat 500 je točno to. Tradicija zame.
