Nekoč je veljalo, da so mediji ogledalo družbe. Da prinašajo informacije o tem, kar se dogaja. Da prikazujejo realnost takšno, kot je. Da so novinarji posredniki informacij, ki jih javnost želi in potrebuje. Pa je temu res tako v sedanjosti? Ali je mogoče sedaj postala družba ogledalo medijev? Ali pa smo postali vsi ogledalo algoritmov?
- Ko medijem zmanjka vsebin, postanejo influensarji njihova vsebina
- Rabin David Belman ne obstaja in je produkt tovarne sovraštva / zakaj mu mediji dajejo pozornost
- Bralcu se zdijo cene na Hrvaškem visoke / zakaj mediji objavljajo takšne informacije
- Živimo v svetu, ko v medijih ne ločiš več med prvoaprilsko šalo in resnično novico
Vsakič, ko se na spletu pojavi novica o prometni nesreči, umoru, pretepu ali političnem škandalu, pod člankom nastane na stotine komentarjev. Večina ljudi takšne vsebine konzumira. Še več jih deli naprej. Mediji to merijo. Merijo klike, čas branja, odzive in delitve. Ker živimo v času, ko je pozornost valuta, dobimo naslednji dan še več podobnih vsebin, ker jih obiskovalci želijo bolj kot pozitivne novice, ki so se izgubile v poplavi “sranja”.
Če bi bili mediji res zgolj ogledalo družbe, bi to pomenilo, da samo odražajo naše interese. Da pišejo o stvareh, ki jih ljudje želijo brati. Da nam dajejo natanko tisto, po čemer povprašujemo. Ampak zgodba ni tako preprosta. Mediji namreč ne odražajo samo družbe. Tudi oblikujejo jo.
Če vsak dan beremo o kriminalu, dobimo občutek, da živimo v izredno nevarnem svetu. Če vsak dan spremljamo politične afere, dobimo občutek, da so vsi politiki pokvarjeni. Če vsak dan gledamo uspešne vplivneže na družbenih omrežjih, začnemo verjeti, da je uspeh odvisen od števila sledilcev in všečkov. Mediji ne odločajo zgolj o tem, kaj bomo vedeli. Pogosto odločajo tudi o tem, o čem bomo razmišljali. Tu pridemo do zanimive dileme.
Ali družba ustvarja medije ali mediji ustvarjajo družbo? Odgovor je verjetno oboje. Čeprav bi se v sedanjosti sam bolj nagibal k temu, da mediji ustvarjajo družbo. Razen pri medijih, ki so bili ustvarjeni za to, da kreirajo “fake newse”.
Družba s svojimi kliki, ogledi in pozornostjo vpliva na to, kaj bodo mediji objavljali. Mediji pa z izbiro tem, naslovov in poudarkov vplivajo na to, kako bo družba razumela svet okoli sebe. Gre za nekakšen začaran krog. Ljudje klikajo “click bait” naslove, zato jih mediji ustvarijo še več. Mediji ustvarjajo še več senzacionalizma, zato ljudje dobijo občutek, da je svet bolj negativen, bolj nevaren in bolj razdeljen, kot je v resnici. Posledično klikajo še več takšnih vsebin.
V času družbenih omrežij je ta krog postal še bolj očiten. Algoritmi nagrajujejo vsebine, ki vzbujajo močna čustva. Jezo. Strah. Ogorčenje. Zavist. Veselje in racionalnost se precej slabše prodajata. Zato danes pogosto ne vemo več, kdo vodi igro. Mediji? Družba? Algoritmi?
Morda smo celo prišli do točke, ko mediji niso več ogledalo družbe, družba pa ni več ogledalo medijev. Morda smo vsi skupaj ogledalo algoritmov, katerih kreatorji so ugotovili, kako čim dlje zadržati našo pozornost. Če je to res, potem je odgovornost na vsakem od nas. Vsak klik je glas. Vsaka delitev je odločitev. Vsaka minuta pozornosti je podpora vsebini, ki jo bomo jutri dobili servirano.
Zato se ob naslednjem senzacionalističnem naslovu velja vprašati: ali to berem zato, ker me zanima, ali zato, ker je nekdo zelo dobro vedel, da bom kliknil? Odgovor na to vprašanje pove precej več o naši družbi, kot si morda želimo priznati.
