Pisalo se je leto 1995. 25. marca se je rodil nečak Tin in takrat sem se “poslovil” od svojega Minija, ki sem ga imel sicer precej krajši čas kot sem pričakoval. Mini Morris, na 10 colskih gumah, zgolj 1000 kubikov in 46 konjev je imel odlične pospeške in je bil kolateralna škoda tistega večera, ki se ga bolj bežno spominjam. In po 27 letih je Mini zopet v moji garaži. Zamenjal je Opel Tigro, ki mi je delala družbo 17 let in me varno vozila naokoli več kot 420.000 kilometrov.

• Opel Tigra in njenih 420.000 prevoženih kilometrov v 17 letih / zbogom in hvala za vse ribe
• Mini Morris Coupe Cabriolet / fotografije
• I love BDSM – Mini Morris in Golden Gate Bridge
• Mini JCW Workout test / dirkališče Cerklje #mini
• Mini Cooper Paceman S – fotografije
• Mini Cooper S – Roadster – fotografije
• MINI Cooper S MINI Nite Edition – mat črne barve – fotografije

Mini ni bil moje prvo vozilo. Pred njim je bil fičko – Zastava 750, ki je bil v tistem času eno izmed bolj pogostih vozil na naših cestah. Drugi časi so bili in drugačna vozila so se prevažala po cestah. Ko je šel fičko “od hiše”, mi je bilo hudo, ampak takrat je padla odločitev, da najdem Mini Morrisa, ga uredim in ga vozim naokoli. Mini je bil pač moja želja in velikost vozila mi je bila več kot primerna za moje potrebe.

Kot že zgoraj omenjeno je najin “odnos” trajal krajše časovno obdobje in po 25. marcu je poškodovano vozilo dobilo novega lastnika. Jaz pa sem se takrat odločil, da bo moje novo vozilo novi Fiat Cinquecento s katerim se naredil preko 150.000 kilometrov v par letih. In imel srečo, saj je bil zanesljiv in varčen avto. Očitno so mi že takrat bila všeč majhna vozila, kar me je sledilo tudi kasneje skozi čas pri izbiri vozila.

Ker sem vedel, da se bom enkrat moral poslovoti od Opel Tigre, ki me je prevažala naokoli 17 let, sem v tem času iskal točno določeno vozilo. Rabljenega Minija. Z dizelskim motorjem in čim manjšo porabo, ki mi bo omogočala dnevno vožnjo na relaciji Izlake – Ljubljana. S katerim ne bom imel veliko stroškov in s katerim se bom družil nekaj naslednjih let.

Ko sem v oglasu zagledal točno takšno vozilo kot sem ga iskal – edino ni bil modre barve, kar bi si seveda želel, sem se odločil, da ga grem pogledat. Odlično ohranjeno vozilo, brez ene same vidne poškodbe, predvsem pa z normalno ceno in ne s cenami, ki jih pričakujejo nekateri prodajalci Minijev. No, ne bom rekel, da je bila “ljubezen” na prvi pogled, ampak odločitev je bila hipna.

Vzel telefon, nakazal denar in čez pol ure sem že urejal prepis in novo registracijo. V bistvu brez komplikacij in se čez uro že odpeljal domov z Minijem.

Kaj sem torej nabavil? Mini One D (F56), skoraj bele barve, ki ima 95 konjski motor in porabo manjšo od petih litrov. Sicer sem bil do porabe skeptičen, ampak ker že nekaj časa vestno beležim porabo – sem nekje na 4,5 litra na 100 kilometrov pri prevoženih že skoraj 10.000 kilometrih v tem času. Najprej sem vozilo peljal na servis Podlesnik, ki je specializiran za Minije in BMWje in zamenjal zavore, naredil servis in prosil za strokoven pregled, da se bom lahko varno vozil in da me ne bo strah, da bom nekje obstal. Pri nakupu sem sicer dobil še eno letno garancijo na vozilo, ampak na to ne bi ravno veliko stavil.

Seveda se je Mini v 27 letih močno spremenil in od tistih spominov je ostalo zelo malo. Je pa še vedno nekje v meni želja, da bi nabavil enega Mini Morrisa, ga postavil v garažo in potem “šraufal”, ko bi imel čas. Težava je zgolj v tem, da je starih Minijev zelo malo, če pa se že najde, so pa cene tako visoke, da me kar malce stisne in se sprašujem, če je nostalgija toliko vredna.

Po treh mesecih vožnje z Minijem lahko priznam, da sem navdušen nad njim. Nad vožnjo in nad porabo. Sicer sem imel srečo, da sem v preteklosti večkrat testiral nove Minije in tako spremljal njihovo celotno pot. Seveda bi si želel imeti v garaži JCWja, ali pa vsaj S izvedbo, ampak ko racionalni del mene preračuna koliko več stroškov bi imel letno z gorivom – je takoj jasno, da grem raje za 14 dni na Maldive za to razliko v stroških, do cilja pa pridem itak brez težav. V končni fazi je zame avto še vedno zgolj prevozno sredstvo iz točke a v točko b.

Objava Po 27 letih je zopet Mini v moji garaži originalno objavljena na had blog.

Mini. Avto, ki sem ga imel, ko sem bil star 20 let. Takrat je bil avto povsem nekaj drugega, kot so ti sodobni Miniji. Ko sem pred tednom dni dobil vabilo na testiranje štirih modelov Mini z najmočnejšimi motorji – znamke John Cooper Works (JCW): Mini, Mini Countryman, Mini Clubman in Mini Cabro, sem bil vesel kot otrok.

• BMW i in iPerformance Electric Now Tour 2017 / BMW i8, BMW i3
• Mini Cooper Paceman S – fotografije
• Mini Cooper S – Roadster – fotografije
• MINI Cooper S MINI Nite Edition – mat črne barve – fotografije
• Mini Morris Coupe Cabriolet / fotografije

Zbor ob 7:30 pred Mini prodajnim salonom v BTCju. Zajtrk in kjer smo dobili vsak svojega Minija – tokrat ne JCW izvedbe, ampak S izvedbe. Sam sem se odločil za Countrymana SD. Zanimalo me je, kako se vozi dizelski Mini, kajti do sedaj še nisem imel te možnosti, vedno sem namreč vozil bencinska vozila Mini in ni jih bilo malo.

Vožnja v koloni Minijev je bila zanimiva, saj smo se držali omejitev in vozili po predpisih. Da. Kljub številni konjenici pod “haubo” se da povsem normalno voziti po cesti. Po prihodu na dirkališče v Cerkljah, pa se je zgodba deloma spremenila.

Razdelili smo se v dve skupini in prva je šla na dirkališče, druga pa na panoramsko vožnjo. Vozila, ki smo jih imeli na izbiro, so imela 231 konjev in okoli 300 Nm navora. Končna hitrost – okoli 240 km/h..

• MINI John Cooper Works 3 vrat
• MINI John Cooper Works Cabrio
• MINI John Cooper Works Clubman
• MINI John Cooper Works Countryman

Countryman, ki sem ga izbral, me je presenetil. Kljub temu, da izgleda precej velik je vožnja z njim preprosta – višina lege vozila me je na začetku malce prestrašila, vendar sem kaj kmalu ugotovil, da se s tem vozilo vozi kot po tirnicah. In da kljub napakam med vožnjo, ta avto to ne kaznuje “z odletom s cestišča”, ampak se da vsako napako povsem preprosto rešiti. Voznik mora zgolj zaupati sam vase.

Na prvi menjavi sem si priboril vožnjo Mini Cabria. Eh ja. Uživancija. Ampak vseeno smo vozili v strnjeni koloni in več ali manj po predpisih. Kar je mogoče celo boljše, kot pa, če bi dobil takšen avto za vikend in prinesel nazaj zgolj ključe.

Ampak najboljši del nas je šele čakal. Vožnja po dirkališču. Sicer je bila malce korigirana – malce bolj zaprta, sicer bi bilo verjetno precej izletov s ceste, pa vendar sta bila prva dva kroga za spoznavanje z vozilom in naslednji trije krogi, ki so bili namenjeni dirkanju povsem dovolj, da sem začutil kaj ponujajo Miniji JCW. Najprej sem vozil 3 vratnega in gnanega na prednji pogon – zabavno in predvem precej divje. Ko pa sem vozil Clubmana, s pogonom na vsa štiri kolesa, pa sem moral prilagoditi vožnjo temu dejstvu.

Vsa vozila smo pustili cela, kar je bila super novica. So pa imela vozila precej manj gum, kot ko smo jih dobili v roke.

Kakšen je občutek, ko voziš Minija JCW izvedbe?

Fenomenalen občutek, vendar se sam zavedam, da če bi imel takšno vozilo, bi si dal duška tudi na cesti. Ker pospeši do 100km/h v času 6 sekund, predvsem pa, ker je njegova končna hitrost okoli 240km/h. Posledično mi je veliko bolj všeč, da takšno vozilo vozim v kontroliranih pogojih, predvsem pa sem vesel, ko vrnem ključ vozila in cel avto!

Sicer pa JCWju ponujajo točno tisto, kar si želim od avta. Odlične vozne lastnosti, majhnost vozila, predvsem pa atraktivnost – pokanje ob spuščanju pedala za plin je vedno bilo in vedno bo zanimivo. In ja, mogoče nekoč.. Se kaj takšnega najde v moji garaži – za nedeljske “gušt” vožnje.

Objava Mini JCW Workout test / dirkališče Cerklje #mini originalno objavljena na had blog.

Vedno, ko zagledam Mini Morrisa, se mi nasmehne. Še posebej, ko najdem primerek, v katerega je lastnik vložil veliko časa in energije, predvsem pa mu je dal svoj lastni pridih. In ta Mini, na spodnjih fotografijah, je eden izmed lepše predelanih v Sloveniji (po mojem okusu).

Povezane vsebine z Mini Morrisom:

• Mini Morris
• I love BDSM – Mini Morris in Golden Gate Bridge

Tudi sam sem bil ponosen lastnik Minija. Na 10 colskih gumah in v primerjavi z novodobnimi, je bilo to nekaj povsem drugačnega. Mini se je držal ceste kot gokart. Kljub temu da je imal zgolj 1000 kubikov in 46 konjev je imel odlične pospeške.

Potem sem ga sesul. In sedaj samo še obujam spomine na to igračo, ki si jo še nekoč želim imeti v svoji “garaži”. Če bo takšna, kot je na spodnjih fotografijah, še boljše! Sicer pa se ne bi branil niti povsem originalnega Mini Morrisa!

Objava Mini Morris Coupe Cabriolet / fotografije originalno objavljena na had blog.

Vsako veselje se enkrat konča in tudi moje druženje z Minijem Cooper Coupe se je včeraj zaključilo! Kljub temu, da sem v soboto iskal sonce po celi Sloveniji, nisem imel te sreče, da bi ga našel. Bežalo je pred menoj – ko sem ga videl v daljavi, se je že skrilo, ko sem prišel do njega – zato je tudi zadnja serija fotografij lomo.

Zaključek! Če bi rekel, da si Minija Cooper Coupeja ne bi želel imeti v garaži, bi se zlagal. Definitivno je to super avto, ki je namenjen mladim po srcu (tukaj ne štejejo leta), ki si želijo uživati v vožnji in izkoristiti možnosti, ki jih vozilo ponuja – Coupe ima skoraj 1400 kilogramov, kar se pozna pri stabilnosti med vožnjo – praktično ga je nemogoče spraviti iz ceste (pa sem večkrat poskušal – seveda z vklopljeno elektroniko, ker nisem tako izkušen voznik, da bi se sicer igral s tem!) in vožnja je kot vožnja po tračnicah.

Vozilo privablja poglede, tudi lastnikov precej precej dražjih vozil in ker jih je v Sloveniji precej malo, sem v treh dneh doživel vsaj 10 vprašanj, kaj je to za eno vozilo. Nekdo me je vprašal, če sem sam predelal minija v kupeja!

Spomladi prihaja na trg Mini Roadster, ki izgleda hudičevo prsmrčen! No ja, glede na to, da sem bil lastnik Minija pred nekako 17 let, bi bil mogoče zopet čas, da se vrnem nazaj na pravi avtomobil!

Mini Cooper Coupe in Plečnikova cerkev svetega Mihaela na Barju
Mini Cooper Coupe – fotografije

Objava Mini Cooper Coupe – lomo fotografije originalno objavljena na had blog.

Prvoten naslov je bil mišljen bolj v stilu 24ur – Kako se mu dvigne, ali Pogled od zadaj – Mini Cooper Coupe?! Ker pa nisem 24ur, je naslov precej bolj preprost. Fotografije so deževne, oz. se vidijo kapljice na Miniju, ker takšno je bilo včeraj vreme, ko sem po Sloveniji iskal sonce, vendar ga nisem našel, kljub prevoženim več kot 600 kilometrov.

Objava Mini Cooper Coupe – fotografije originalno objavljena na had blog.

Pred dvema dnevoma, ko sem imel par uric časa, sem se odločil za precej nenavadno zadevo – da preverim v avtomobilskih salonih različnih znamk odzivnost njihovih prodajalcev, oz. da se grem mystery shopping, vendar po svojih pravilih. Na žalost, ali mogoče srečo, ne bom omenjal avtomobilskih salonov z imeni, vendar bo verjetno marsikomu jasno za katere salone se gre. Izkušnje v dveh urah so precej zanimive in odražajo stanje na tem področju, ko si človek želi zapraviti 30.000 eurov in doživi precej zanimive stvari, predvsem pa sem se na koncu “šopinga” počutil precej “nekul” z odnosom nekaterih prodajalcev.

Osnovne želje pri novem vozilu so bile: majhen avto, cena nekje med 25-30K eurov, po možnosti štirikolesni pogon in čim manjša poraba – verjetno zelo pogoste želje in že velikokrat slišane. In seveda, izbral sem si uro okoli 16:30, da začnem s pohodom po salonih, ker se ljudje že počasi pripravljajo da bodo šli domov, oz. so že naveličani strank.

• Subaru: ob vstopu v salon sem bil presenečen, saj ni bilo niti ene osebe v njem. Ne strank, kot tudi ne prodajalca. Še več, prodajalec je imel na mizi napisano, da ga trenutno ni in pripisano telefonsko številko, kjer je dosegljiv.

Salon je bil odprt in vozila v njem prav tako. Našel sem prospekte in cenik in razočaran zapustil Subaru salon.

• Toyota: mlado dekle, predvidevam da študentka, me je pričakala ob vstopu v salon in me prijazno povprašala če potrebujem pomoč. Ko sem ji razložil kaj iščem, mi je svetovala RAV4, ki je edini avto s štirikolesnim pogonom. Ker sem želel biti provokativen sem jo vprašal če obstaja ta avto tudi v 3 vratni različici, kot je obstajal v prejšnji verziji. Vprašanje jo je mal zmedlo in mi je povedala, da lahko vpraša in dobi odgovor če želim. Seveda mi podatek ni bil tako pomemben in sem rajši nadaljeval z neprijetnimi vprašanji, ki sicer nimajo vezo z nakupom vozila.

Vprašanje se je glasilo – Novi Yaris. Ko veš, da si pametno porabu svoj keš – ali je to napaka ali je zanalašč takšen oglas. In odgovor je bil podoben zgornjemu. Ker je bila zelo prijazna in mi je popolnoma razložila vso dodatno opremo novega Yarisa – začuda je poznala tudi “touch screen” in zadnjo kamero, sem jo prosil le še za prospekte in cenik.

• Lexus: znamka Lexus se mi je vedno zdela prestižna in tokrat sem bil prvič v njihovem salonu. V bistvu sem ga želel preskočiti, ker sem bil prepričan, da so cene Lexusov tako visoke, da lahko samo sanjam o njih.

In skoraj povsem drži to, da je Lexus zame krepko predrag. Vendar odzivnost prodajalca je primerna znamki – zelo prijazen, predvsem pa točno ve kaj prodaja. Ko sva ugotovila, da Lexus nima nič manjšega štirikolesnega, sem začel zastavljati vprašanja glede njihovega zadnjega hibrida. Kako deluje, kakšna je teža, kakšni so pospeški. Odgovori so bili hitri in predvsem natančni, saj sem imel v rokah prospekt in preverjal če držijo. Zelo zadovoljen z odnosom prodajalca, vendar malce razočaran, ker ni to v mojem denarnem segmentu sem se odpravil naprej.

• Mercedes Benz: salon prazen, brez nakupovalcev, kot tudi brez prodajalcev. Po parih minutah sprehajanja gor in dol, pride prodajalec, ki mu razložim svoje, zgoraj omenjene želje. Ko me dvakrat premeri od nog do glave, mi pokaže avto za 42K eurov, ob katerem mu povem, da to ni želen cenovni razred. Potem mi pokaže še dražje vozilo, kjer ga zoper opozorim, da iščem cenejše vozilo, predvsem pa vozilo z manjšo porabo kot 8 litrov.

Imel sem občutek da sem mu povsem napoto v salonu in da je čas, da se poberem iz njega, ko ga vprašam še če obstaja serija A ali B v štirikolesni različici in dobim odgovor da ne. Ker se prodajalcu ni dalo razpravljati z menoj, oz. mi poskusiti ustreči v približno podobnimi stvarmi, kot sem si jih želel, sem se mu zahvalil za vso prijaznost, ki jo je premogel!

• Honda, Mitsubishi: ob vstopu je imel prodajalec stranko, ki je bila precej sitna. Vendar se je zelo korektno vedel do nje, prav tako pa je na njena vprašanja odgovarjal profesionalno. Ko je stranka zapustila salon, se mi je prodajalec posvetil in mi ob mojih željah takoj predlagal rešitev, oz. konkreten avto s konkretno opremo in vsem kar sodi zraven.

Seveda sem poskušal biti provokativen in sem ga spraševal o kvaliteti vozil, predvsem pa o servisnih intervalih in njihovih cenah. In tudi za to je imel odgovore. Na koncu sem ga vprašal katere znamko vozila on vozi in dobil odgovor, ki je zadovoljil mojo radovednost. Odličen prodajalec, predvsem pa profesionalen odnos!

• BMW, Mini: ko sem pred salonom zagledal Mini Coupe S, sem moral vstopiti vanj. In sem se začel sprehajati po salonu in si ogledovati vozila. Trije prodajalci so bili na telefonih in se pogovarjali s strankami, jaz pa sem čakal. Po nekako treh minutah, ko sem si ogledal že vsa vozila in vem vse njihove cene napamet, pristopi do mene prodajalec in se mi opraviči za čakanje, ker je imel pogovor s stranko.

Povsem razumem takšno stvar in mu razložim svoje želje. Vzame si čas in mi pokaže vozila, ki pridejo v upoštev in me povabi da se v vsakega vsedem in dobim občutek, ali mi takšen avto sede. Vmes je prodajalcu zvonil telefon, vendar je pozornost posvečal meni. Ker cene pri BMW ali Mini vozilih varirajo odvisno od opreme, sem ga prosil za predračun. Ko sva šla čez enega, sem se odločil, da mu še malce zagrenim življenje in da ga prosim še za enega. Brez problema si je vzel čas še za to. Če sem po prvih minutah v salonu bil prepričan, da ne bom obravnavan profesionalno, sem imel ob odhodu iz salona povsem drugačno mnenje in sem bil zadovoljen nad odzivnostvjo, predvsem pa profesionalnostjo!

Suma sumarum. Glede na različne odzive prodajalcev, bom verjetno ponovil vajo še na znamkah, ki jih nisem zajel v enem dnevu in posledično šele na koncu naredil primerjavo. Vendar je zanimivo, da se vozila še vedno prodajajo sama in v salonih še vedno niso ugotovili, da ljudje, ki bodo pri njih pustili 30 in več tisoč eurov niso samo številke, ampak jih je vseeno potrebno obravnavati malce drugače, predvsem pa imeti pravi odnos do njih!

Objava Mystery shopping – izkušnje s prodajalci v avtomobilskih salonih originalno objavljena na had blog.

Mini Cooper S je raketa, ki sem jo imel poleti en vikend v uporabi – in sem neskončno užival v vožnji z njim! Danes, ko sem malce “brskal med avtomobili”, namreč očitno bo čas, da se spremeni vozni park, sem opazil novo raketo – Mini Coupe S, ki mi je že na pogled simpatična. Ko sem začel odkrivati njegovo “vsebino”, pa mi je postajal le še bolj všečen!

Namreč Mini Coupe SD, ki je meni všeč, ima dizel motor z 2 litroma prostornine in 143KM pod “havbo”. Pospešek od 0-100km/h je 7,9 sekunde, najvišja hitrost pa 216km/h. Povprečna poraba je v mestu 5,1l, izvenmestna 3,9l in kombinirana 4,5l. Avto ima 1.175 kilogramov, prtljažnik pa ima prostornino 280 litrov. Avto je super in oh in sploh. Vendar ima eno napako – cena takšnega, kot bi ga jaz imel je 31.000,00 EUR! Hmmm..

Miniology TV: MINI John Cooper Works Coupé

Objava Mini Coupe S – fotografije originalno objavljena na had blog.

Vsakega veselja je enkrat konec. Danes gre Mini Cooper S nazaj k lastnikom, jaz pa se bom spet prelevil v voznika ki po naših cestah vozi po predpisih in ki ne ogroža samega sebe na samotnih in praznih cestah. Verjetno bo kdo ob zadnjem stavku zastrigel z ušesi, vendar dejansko to res drži – Mini Cooper S je avto, v katerem počasna vožnja niti ni užitek, ko se zavedaš, kaj vse se skriva pod “havbo”, oz. kako brutalen je lahko ta avto.

Preden se lotim opisovanja vsega skupaj še preprost odgovor, ki ga verjetno vsak pričakuje na tem mestu – ali bi imel takšen avto v garaži? Odgovor je DA, seveda bi ga imel. Vendar bi bilo potrebno pred tem izpolniti par predpogojev – Mini bi bil lahko tretji avto v garaži – poleg Range Roverja in Aston Martina DB9. In zakaj ne bi bil to prvi avto? Ker v primeru da bi imel v garaži prva dva, bi to pomenilo, da imam dovolj denarja da lahko plačujem kazni za prometne prekrške, ki bi jih slučajno in nevede storil. Mini je pač precej samosvoj in njegova konjenica ne pusti voznika mirnega.

Mini Cooper S Nite Edition ima vse kar imajo veliki – v testnem vozilu ni bilo usnja na sedežih, kar niti ni moteče, je pa opremljen z vsemi ostalimi pomembnimi pripomočki – senzor za dež, tempomat (ki v tej ediciji pride prav res redko!), bluetooth povezava z mobilnim telefonom, šest stopenjski menjalnik, avtoradio, ki je znan iz BMW-jev, avtomatski zaklep vrat ob speljevanju in še cel kup ostalih stvari, ki so samoumevne.

Predvsem pa so pomembni tudi trije majhni gumbki, ki se skrivajo zraven menjalnika – SPORT, A Off in izklop sistema proti spodrsavanju. Prvi gumbek – SPORT naredi svoje, saj precej spremeni vozne lastnosti, predvsem pa povroči pokanje v “auspuhu” ob vsakem odvzemu plina. In zvok je precej zanimiv. Tudi trdota vozila je precej zanimiva in občutek, kot da tečem bos po cesti in čutim vsak kamenček mi ne gre iz misli. Stabilnost je elektronsko podkrepljena in v treh dneh nisem imel priložnosti, da spravim avto vsaj za malenkost iz tirnic!

Suma sumarum – v vikendu sem naredil okoli 600km po naših cestah in avtocestah. Dejansko sem se naužil hitrosti za precej časa in sedaj bom postal spet taisti voznik, ki bo tarnal nad počasneži na prehitevalnem pasu. V teh treh dneh nisem imel časa tarnati, ampak sem prehiteval in smešno pri vsem tem je, da se ljudje dejansko odmikajo takšnemu vozilu – je krivda v biksenonskih žarometih, ki s svojo belo barvo naredijo svoje, ali pa v njegov barvi, pa je drugo vprašanje.

Definitivno pa je ta izvedba Minija takšna da privlači poglede, oz. da se ljudje na cesti obrnejo za teboj. Je par stvari, ki so me zmotile – električno odpiranje stekel je sredinsko, pod gumbi za klimo, kar me je motilo, sploh pri malce višjih hitrostih, ko sem potreboval malce več zraka – jeap, hitro postane zelo vroče! Druga stvar ki je me zmotila je prostor v prtljažniku, ki ga skoraj ni – ampak kdo kupuje tak avto za družinske počitnice?

Povprečna poraba v tem času je bila 9,4 l/100km in nisem ga “šparal”. In ja, takšen avto bi moral vsak lastnik najprej testirati na poligonu varne vožnje, šele potem bi lahko šel z njim na cesto. Sicer voznik sam sebi predstavlja nevarnost!

Lepo se je bilo družiti z Minijem tri dni – kar se verjetno vidi tudi iz fotografij!

Objava Mini Cooper S vikend – fotografije originalno objavljena na had blog.

Pred dnevi sem dobil klic od Gordane iz BMW-ja, da mi je končno uspela zagotoviti “igračko” za čez vikend (hvala!!), ki mi jo je že precej časa nazaj obljubila – MINI Cooper S MINI Nite Edition. Včeraj sem prevzel to malo “igračko”, ki pod “havbo” skriva 185 konjskih moči (135kW), ima 240Nm navora, doseže najvišjo hitrost 228km/h in v sedmih sekundah pospeši do 100km/h.

Vendar se tale MINI razlikuje od ostalih še po nečem, kar je precej opazno in privlači poglede ostalih udeležencev, kot tudi peščev ob cestah. In ne, to ni zvok, ki je sicer fenomenalen, ampak je njegova barva, saj je avto v celoti prelepljen s posebno črno mat folijo, ogledali pa sta v rdeči barvi.

Pred približno 17 leti sem bil za krajši čas (dokler ga nisem sesul ob rojstvu nečaka) ponosen lastnik Minija – ta zaresnega na 10 colskih gumah in v primerjavi s tem jima je nekaj enako – tale Mini in takratni Mini sta gokarta – ki ju je skoraj nemogoče spraviti s ceste, oz. ki se peljata kot po tirnicah.

Sedaj mi je jasno, zakaj se ljudje navdušijo nad Minijem in ga ne zamenjajo za nič drugega. Sedaj mi je tudi precej bolj jasno, da bi bile nekatere sekvence filma Italian Job, kjer so Miniji igrali “glavno vlogo” lahko povsem realne, oz. da je avto sposoben marsičesa, kar si pred tem nisem predstavljal. Prehitevanje v mestu, s toliko moči in z njegovo velikostjo je čisti užitek. Še večji užitek pa je vožnja po ovinkih v Trojane, kamor sem se včeraj zvečer zapeljal samo trikrat!

Več o izkušnjah in ostalih opažanjih o tej “raketi” pa v enem od naslednjih zapisov, ko se malce umirim od navdušenja in se postavim na realna tla. Aha, še to – prvi dan je bila povprečna poraba 9,2l/100km. Veliko? Malo? Nepomembno!

Objava MINI Cooper S MINI Nite Edition – mat črne barve – fotografije originalno objavljena na had blog.