V nedeljo, 11. oktobra, bom šel na referendum in štirikrat obkrožil PROTI. Ne zato, ker bi mi kdo tako naročil, in ne zato, ker bi moral pri vsakem vprašanju iskati, katera stranka stoji na kateri strani. Ampak zato, ker se mi pri vseh štirih vprašanjih zdi odgovor precej logičen, če odstraniš ves “bullshit”, ki so ga nekateri sposobni sproducirati in jih prevedeš v normalen jezik.

• Referendum o socialni pomoči: ko zmanjka argumentov, ostane motivacija / jaz sem PROTI
• Vstani Primorska. Dovolj je spreminjanja naše zgodovine
• Vi iz teorije, jaz iz prakse oziroma kako se je Zoran Stevanović zopet osmešil

Prvo vprašanje je zakon o parlamentarnih preiskavah. Parlamentarne preiskave so potrebne, saj mora parlament imeti možnost ugotavljati politično odgovornost. Problem nastane, ko politika dobi preveč možnosti, da nekoga javno preiskuje, zaslišuje in izpostavlja, ta človek pa lahko učinkovito pravno varstvo išče šele kasneje. Nova ureditev zožuje možnosti, kdo lahko že na začetku zahteva presojo ustavnosti preiskave, preiskovanec pa bi moral praviloma čakati do končnega poročila. Meni se zdi precej preprosto: močnejša ko je država oziroma politika, močnejše morajo biti tudi varovalke posameznika. Zato PROTI.

Drugo vprašanje je družbeno koristno delo v zameno za socialno pomoč. Na prvo žogo se sliši odlično. Če si zdrav in lahko delaš, potem pač delaj. Težava je, da socialna pomoč ni plača za nedelo, ampak zadnja varnostna mreža za človeka, ki nima dovolj za osnovno preživetje. Že danes je vezana na pogoje, dohodek in premoženje ter se praviloma dodeljuje za določen čas. Če nekdo goljufa sistem, naj država goljufijo odkrije in sankcionira. Ne potrebujemo pa sistema, kjer mora človek svojo pravico do minimalnega preživetja odslužiti. Če obstaja delo, ki ga je treba opraviti, naj bo to delo normalno plačano. Zato PROTI.

Tretje vprašanje je, ali naj na lokalnih volitvah volijo samo državljani Slovenije in EU, ne pa tudi ljudje iz tretjih držav, ki tukaj stalno živijo? Do letošnje spremembe zakona so lahko tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje in prijavljenim stalnim prebivališčem volili na lokalnih volitvah. Govorimo o lokalnih volitvah, ne o volitvah predsednika države ali poslancev. Če nekdo leta živi v občini, tukaj dela, plačuje davke, ima otroke v vrtcu ali šoli, uporablja ceste in plačuje položnice, potem se mi ne zdi nič nenavadnega, da lahko odloča tudi o tem, kdo bo njegov župan. Občina je skupnost ljudi, ki v njej živijo. Zato PROTI.

Četrto vprašanje je vprašanje o RTV-prispevku. Tudi tukaj je populistična rešitev zelo privlačna: ukinimo položnico in ljudem bo ostalo 14 evrov na mesec. Super. Samo nekdo bo moral RTV še vedno financirati, če želimo imeti javni radio, televizijo, spletni portal, regionalne centre, manjšinske programe, arhiv in vse ostalo, kar javni servis počne. RTV za leto 2026 iz prispevka načrtuje približno 109 milijonov evrov prihodkov. Če prispevek ukinemo, denar ne pade z neba. Prišel bo iz proračuna, torej spet iz naših davkov, ali pa bo treba javni servis tako zmanjšati, da bo postal nekaj povsem drugega. Poleg tega je medij, ki vsako leto čaka, koliko denarja mu bo namenila aktualna vlada, precej lažje politično držati za vrat. Zato PROTI.

In to je v bistvu vse. Ne potrebujem  ideoloških razprav. Nočem, da ima politika manj zavor pri parlamentarnih preiskavah. Nočem, da socialno pomoč spremenimo v poceni nadomestek za plačano delo. Ne vidim razloga, zakaj bi človeku, ki stalno živi v neki občini, odvzeli možnost odločanja o tej občini samo zato, ker ima “napačen” potni list. In ne verjamem pravljici, da z ukinitvijo RTV-prispevka izgine tudi strošek javnega medija.

Zato bom 11. oktobra štirikrat obkrožil PROTI. Vsak pa naj seveda obkroži tisto, za kar sam meni, da je prav. Samo fino bi bilo, da pred tem dejansko prebere, kaj posamezni ZA ali PROTI pomeni. Ker imam občutek, da volilci desnega pola sploh ne razumejo o čem odločajo. Ampak verjetno za njih to tudi ni pomembno, kajne?

Objava Zakaj bom 4 x PROTI na referendumu? originalno objavljena na had blog.

Pred volitvami smo poslušali precej lepe besede o upokojencih. Pokojnina mora biti nagrada za minulo delo, pravice današnjih upokojencev bodo zaščitene, pokojninski sistem bo stabilen, ustanovljen bo demografski sklad, ki bo zagotavljal stabilne vire za dostojne pokojnine. Janez Janša je govoril celo o 13. pokojnini, ki bi se financirala iz donosov državnega premoženja. Skratka, če si poslušal SDS pred volitvami, bi skoraj dobil občutek, da prihajajo zlati časi za slovenske upokojence.

• Vlada jemlje denar Skladu za NVO in ga namenja Skladu za zdravljenje redkih bolezni
• Koliko Slovenijo stanejo zastoji? Več kot 2 milijona evrov na dan
• Referendum o socialni pomoči: ko zmanjka argumentov, ostane motivacija / jaz sem PROTI

Potem pridejo volitve, nastane vlada in pride rebalans proračuna. Takrat postanejo predvolilne besede precej manj pomembne, pomembne pa postanejo številke. In številke so zanimive. Transfer iz državnega proračuna v pokojninsko blagajno se z rebalansom zmanjšuje za približno 214,5 milijona evrov, hkrati pa država posega po približno 176,8 milijona evrov rezervnega sklada, v katerega se je leta stekal del kupnin državnega premoženja in katerega namen je povezan prav s financiranjem pokojnin prihodnjih generacij.

Da ne bo manipulacije: to ne pomeni, da bodo jutri vsakemu upokojencu vzeli del pokojnine. Pokojnine zaradi tega rebalansa ne bodo avtomatično nižje. Pomeni pa nekaj drugega. Država bo letos iz proračuna za pokojninsko blagajno namenila precej manj denarja in bo za zapiranje proračuna uporabila tudi rezervni denar, namenjen pokojninskemu sistemu. In to počne vlada, ki je pred volitvami obljubljala stabilne vire financiranja pokojnin in demografski sklad.

Ampak očitno problem ni v tem, da denarja ni. Za Ministrstvo za obrambo se namreč z rebalansom najde približno 296 milijonov dodatnih evrov. Skoraj 300 milijonov. V zadnjih mesecih leta. Velik del tega denarja je namenjen opremi in obrambnim zmogljivostim.

Tukaj pridemo do precej preprostega vprašanja. Če je denarja premalo za vse, zakaj ga je vedno dovolj za tisto, kar si oblast določi kot prioriteto? Za vojsko? A zaradi podkupnin?

Ne trdim, da Slovenija ne potrebuje vojske ali da nam ni treba vlagati v obrambo. Svet ni ravno postal varnejši in članstvo v Natu prinaša tudi obveznosti. Toda zanimivo je opazovati politične prioritete. Na eni strani zmanjšaš transfer pokojninski blagajni za več kot 200 milijonov in posežeš v demografsko rezervo, na drugi strani pa brez večjih težav najdeš skoraj 300 milijonov dodatnega denarja za obrambo. V isti sapi pa upokojencem razlagaš, kako jih spoštuješ.

Za vojsko dodatnih skoraj 300 milijonov ni težava. Mogoče denarja torej vendarle ni premalo. Mogoče gre samo za vprašanje prioritet. Očitno je, da so upokojenci precej višje na seznamu prioritet pred volitvami kot po njih.

Objava Za pokojninsko blagajno 214 milijonov manj, za obrambo 296 milijonov več originalno objavljena na had blog.

Vsako leto lahko en odstotek svoje dohodnine namenimo organizacijam, ki jih sami izberemo. Gasilcem, humanitarnim organizacijam, športnim in kulturnim društvom, društvom bolnikov, organizacijam za pomoč otrokom, starejšim, invalidom in številnim drugim, ki opravljajo delo, ki ga država pogosto ne zna, ne zmore ali pa preprosto noče opravljati sama. Če tega odstotka ne namenimo nikomur, je nerazporejeni del do sedaj predstavljal sistemski vir Sklada za razvoj nevladnih organizacij.

• Volitve se bližajo / ker ni migrantov, bi Janez ukinjal financiranje NVOjev
• Lažejo in potvarjajo / za desni pol je pred volitvami dovoljeno vse
• Kdo bo odločal o prihodnosti šolstva v Sloveniji

Po novem bo drugače. Državni zbor je sprejel zakon o Javnem skladu za napredno zdravljenje redkih bolezni, eden ključnih virov njegovega financiranja pa bo prav nerazporejeni del enega odstotka dohodnine. Po ocenah gre za približno 10 do 12 milijonov evrov na leto, ki so se doslej stekali v Sklad za razvoj NVO.

Da ne bo nesporazuma. Ne jemljejo tistega odstotka dohodnine, ki sem ga sam namenil gasilcem, humanitarni organizaciji ali društvu. Ta denar še vedno dobi tisti, ki sem ga izbral. Problem je drugje. Država je imela vzpostavljen sistem, po katerem se je nerazporejeni del uporabljal za razvoj nevladnih organizacij, sedaj pa bo ta denar preprosto našel novega naslovnika.

Seveda je naslovnik takšen, da mu je skoraj nemogoče nasprotovati. Kdo pa bo rekel, da otroci z redkimi boleznimi ne potrebujejo zdravljenja? Jasno, da ga potrebujejo in jasno je, da mora država zagotoviti dostop do zdravljenj, ki lahko stanejo tudi več milijonov evrov. Toda prav tukaj je bistvo problema: to je naloga države in zdravstvenega sistema. Takšna zdravljenja bi morala imeti zagotovljen sistemski vir v državnem proračunu oziroma zdravstvenem sistemu, ne pa biti odvisna od tega, koliko ljudi svojega odstotka dohodnine ni namenilo nekomu drugemu.

Namesto da bi država za novo obveznost našla nov vir denarja, je pogledala, kje denar že obstaja, in ga preusmerila. Na papirju smo tako dobili novo sistemsko rešitev za zdravljenje redkih bolezni, v resnici pa država ni zagotovila 10 ali 12 milijonov novega denarja na leto, ampak je isti denar samo prestavila iz enega predala v drugega.

Pri tem nastane še precej nenavadna situacija. Nevladne organizacije pogosto izvajajo programe za bolnike, invalide, otroke, starejše, socialno ogrožene in druge ranljive skupine. Država bo torej pomagala eni skupini tako, da bo sistemski vir vzela skladu, iz katerega se financira razvoj organizacij, ki pomagajo številnim drugim skupinam. Namesto vprašanja, koliko denarja potrebujemo za obe področji, smo dobili vprašanje, kateremu bomo denar vzeli.

Še bolj nenavadno pa je, da govorimo o dohodnini državljanov. Država nam je dala možnost, da del svoje dohodnine usmerimo tja, kjer želimo, nerazporejeni del pa je imel jasno določen namen. Sedaj se je odločila, da bo ta namen spremenila. Formalno je vse lepo in zakonito, vendar ostaja precej grenak priokus, saj se nova državna obveznost financira z denarjem, ki je bil do sedaj namenjen povsem drugemu področju.

Če država meni, da Slovenija potrebuje javni sklad za napredno zdravljenje otrok z redkimi boleznimi, se s tem strinjam. Naj ga ustanovi, naj vanj vloži potrebna sredstva in naj zagotovi dolgoročno financiranje iz proračuna. Toda potem naj pove tudi, koliko nas bo to stalo in od kod bo denar prišel. Precej lažje je namreč ustanoviti nov sklad, vzeti obstoječih 10 ali 12 milijonov evrov drugemu skladu in vse skupaj predstaviti kot novo sistemsko rešitev. Denarja nismo našli in država ga ni zagotovila več. Samo preusmerila ga je. Račun bomo na koncu plačali davkoplačevalci.

Objava Vlada jemlje denar Skladu za NVO in ga namenja Skladu za zdravljenje redkih bolezni originalno objavljena na had blog.

Most čez Savo v Zagorju ob Savi je lep primer, kako pri nas delujejo roki pri infrastrukturnih projektih. Datum je zapisan, potem se datum prestavi, potem se prestavi še enkrat in na koncu se vsi obnašajo, kot da je to nekaj povsem normalnega. Avgusta je Direkcija RS za infrastrukturo napovedala popolno zaporo mostu zaradi gradnje krožišča in rekonstrukcije mostu. Prvotno je bilo napovedano, da bo most zaprt med 18. in 30. avgustom. Torej približno dva tedna. Občina Zagorje je takšno informacijo objavila 11. avgusta.

• Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano / zastoji do leta 2027
• Cesta Litija – Zagorje je odprta! Gradnja 300 metrov galerije je potekala od leta 2021
• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke

Že nekaj dni pozneje je bilo jasno, da iz tega ne bo nič. Izvajalec je opozarjal, da bodo zaradi narave del potrebovali več časa, konec avgusta pa je Direkcija tudi uradno podaljšala popolno zaporo do 20. septembra. Ne za kakšen dan ali dva. Za skoraj tri dodatne tedne.

Pride 20. september in most še vedno ni odprt. Datum se ponovno premakne. Konec septembra pride nova informacija. Tokrat naj bi bila popolna zapora končana 30. septembra. Pa tudi to ni šlo skozi. Torej smo prišli od konca avgusta do 20. septembra, od tam do konca septembra in sedaj do 6. oktobra. Mogoče bo 6. oktobra most dejansko odprt. Mogoče bomo takrat dočakali nov datum. Glede na dosedanjo kronologijo me ne bi več presenetilo nič.

Izvajalec me ne zanima v tem primeru. Izvajalec bo vedno našel razloge, zakaj potrebuje več časa. Dež, vlaga, nepredvidena dela, dobava materiala, tehnologija izvedbe ali karkoli drugega. Včasih so ti razlogi povsem legitimni. Bolj zanimivo vprašanje je, kdo je podpisal pogodbo.

Ker pogodba ni samo znesek, ki ga bo država plačala izvajalcu. Pogodba bi morala vsebovati tudi roke, obveznosti, odgovornosti in posledice, če se dogovorjenega ne spoštuje. Če se datum odprtja enkrat premakne, še nekako razumem. Gradbeništvo ni matematika in vedno se lahko zgodi kaj nepredvidljivega. Ko pa se datum prestavlja znova in znova, bi moral nekdo začeti postavljati vprašanja.

Kdo je določil prvotni rok? Na podlagi česa je bil določen? Zakaj je bil očitno napačen? Kdo je odobril vsako novo podaljšanje? Ali zaradi tega nastajajo dodatni stroški? Ali pogodba predvideva pogodbene kazni? In predvsem, ali bo kdo za napačno načrtovanje ali zamude tudi odgovarjal?

Ker za ljudi, ki vsak dan uporabljajo ta most, podaljšanje zapore ni samo nova tabla pred zaporo. Pomeni obvoze, dodatne kilometre, dodatni čas, gorivo in živce. Tovorni promet ima še daljše obvoze, celotno območje pa že tedne živi z omejitvami. Najlažje je pač napisati novo obvestilo in spremeniti datum. Kdo bo odgovarjal za to pa je zgolj in samo retorično vprašanje?

Objava Kronologija zaprtega mostu čez Savo v Zagorju ob Savi originalno objavljena na had blog.

Mogoče je čas, da si na levem političnem polu končno nalijejo čistega vina. Janez Janša je ponovno predsednik vlade in za njegovo vrnitev ni zaslužen samo desni pol in njegovi volivci, ampak tudi stranke levega pola. Medtem ko desni pol vsakodnevno ustvarja teme, proizvaja afere, napada, provocira, ponavlja svoje zgodbe in jih sistematično potiska v javnost, se na drugi strani pogosto ne zgodi skoraj nič. Nekaj posameznikov se oglasi, nekaj jih opozarja, nekaj jih poskuša razložiti, kaj oblast počne, večina pa očitno precej udobno živi v svojem kokonu, prejema poslansko plačo in čaka, da bodo naslednje volitve nekako same od sebe rešile problem.

• Koliko Slovenijo stanejo zastoji? Več kot 2 milijona evrov na dan
• Janez Janša zanikal genocid v Gazi in za dokaz pokazal fotografijo iz Gaze
• Referendum o socialni pomoči: ko zmanjka argumentov, ostane motivacija / jaz sem PROTI

Še bolj absurdno je, da civilna družba pogosto opravi več opozicijskega dela kot opozicijske stranke. Ljudje opozarjajo, preverjajo izjave, iščejo dokumente, organizirajo proteste, odpirajo teme in se javno izpostavljajo, politiki pa pogosto reagirajo šele takrat, ko je zgodba že nekaj dni prisotna v javnosti. Takšna opozicija ni resna politična alternativa, ampak zgolj opazovalec dogajanja.

SdS tega problema nima. Gre za dobro organiziran politični stroj, ki ima jasno komunikacijo, disciplino, ljudi, ki ponavljajo ista sporočila, svoje medijske kanale in predvsem voljo do političnega boja. Na drugi strani so stranke, ki imajo vsaka svojega predsednika, svoj komunikacijski aparat, svoj mali vrtiček in svoj ego, skupnega odgovora na dobro organizirano desnico pa očitno niso sposobne sestaviti.

Ko govorim o levem polu, ne govorim o stranki Levica, ampak o celotnem političnem prostoru levo od SdS in njenih zaveznikov. Govorim o strankah, ki se pred volitvami zaklinjajo v povezovanje, po volitvah pa se začnejo ukvarjati same s seboj, zamerami, osebnimi odnosi in vprašanjem, kdo bo komu priznal primat.

Janez Janša zelo dobro ve, kako se oblast osvaja, uporablja in ohranja. To počne že desetletja in vsaka njegova vrnitev je politično bolj samozavestna, bolj organizirana in manj obremenjena s tem, kaj si o njegovih potezah misli druga polovica države. Levi pol pa še vedno pogosto deluje, kot da je dovolj počakati, da se ljudje Janše naveličajo in bodo na naslednjih volitvah avtomatično izbrali nekaj drugega. Takšna strategija očitno ne deluje.

Mogoče je čas, da se na levem političnem prostoru pojavi nekdo, ki bo sposoben povezati stranke, civilno družbo in ljudi, ki jim ni vseeno, v nekaj več kot le seštevek odstotkov v javnomnenjskih anketah. Nekdo, ki ne bo gradil svoje kariere na tem, da je največji petelin na najmanjšem političnem kupu gnoja, ampak bo razumel, da Slovenija potrebuje resno, povezano in učinkovito politično alternativo.

Nasprotovanje janšizmu namreč ne pomeni samo napisati odziva, ko Janša naredi nekaj, s čimer se ne strinjaš. Pomeni biti prisoten vsak dan, odgovarjati na manipulacije, ponujati boljše rešitve, graditi zaupanje in predvsem pokazati ljudem, da obstaja alternativa, ki ni samo skupek strank, ki se med seboj komaj prenašajo. Biti en korak pred njim. Ampak za to moraš biti pragmatičen, predvsem pa moraš razumeti ustroj.

Demokracija se ne brani sama in ne more biti prepuščena nekaj posameznikom, novinarjem in civilnodružbenim organizacijam, medtem ko opozicijski politiki čakajo na naslednjo sejo državnega zbora ali novo javnomnenjsko anketo. Če želi levi pol preprečiti, da se janšizem še bolj utrdi, bo moral začeti opravljati svoje delo precej bolj resno, kot ga opravlja danes.

Zato dovolj čakanja, dovolj notranjih bojev in dovolj političnega udobja. Začnite delati, povezovati ljudi, graditi alternativo in se temju primerno obnašati, ker je pomembno, kdo vodi državo.

Ker če se bomo nekega dne zbudili v državi, kjer bo drugačno politično mnenje razumljeno predvsem kot sovražnost do oblasti, ne bo pošteno kazati s prstom samo na Janeza Janšo. Del odgovornosti bo tudi na tistih, ki so imeli možnost, da se mu politično zoperstavijo, pa so raje ostali v svojem udobnem kokonu.

Objava Levi pol, dovolj je besedičenja. Začnite delati! originalno objavljena na had blog.

Včeraj je minister za izobraževanje Borut Rončević predstavil 26-članski strokovni svet za reformo vzgoje in izobraževanja, ki naj bi prihodnja tri leta pomagal pripravljati smernice, predloge in ukrepe za prenovo slovenskega šolstva. Formalno sicer ne gre za organ, ki bi reformo sprejemal, bo pa vplival na to, katere težave bo ministrstvo sploh prepoznalo in katere rešitve bodo prišle na mizo.

• Ustava RS in zastavica za prvošolčke / Tito bi bil ponosen na Rončevića
• Kar volili, smo dobili / spisek novih ministrov je “impresiven”
• Zakaj ne bi ministrstev preselili v Zgornje Fukovce in podružnice na Filipine?

Med člani so dr. Andrej Flogie (univerzitetni profesor in direktor Zavoda Antona Martina Slomška), dr. Jonatan Vinkler (univerzitetni profesor), dr. Urška Perenič (profesorica slovenske književnosti), dr. Jože Možina (zgodovinar in sociolog kulture), dr. Janez Juhant (teolog), dr. Matej Forjan (direktor Šolskega centra Novo mesto), dr. Sebastjan Kristovič (univerzitetni profesor), dr. Igor Pesek (univerzitetni profesor), več ravnateljev, učiteljev in ljudi iz šolske prakse, poleg njih pa tudi Gregor Macedoni (župan Novega mesta), Vesna Nahtigal (generalna direktorica GZS), Blaž Cvar (predsednik OZS), Jože Podgoršek (predsednik KGZS), Aleš Primc (direktor Direktorata za demografijo) ter predstavnika italijanske in madžarske narodne skupnosti.

Prav pri tej sestavi se začnejo vprašanja. Povsem razumljivo je, da pri reformi šolstva sodelujejo ravnatelji, učitelji in ljudje, ki sistem poznajo iz prakse, precej manj jasno pa je, zakaj imajo pri oblikovanju prihodnosti šolstva pomembno mesto predsedniki gospodarskih in kmetijskih zbornic, župan ali direktor direktorata za demografijo. Vsi so lahko odlični strokovnjaki na svojih področjih, vendar to še ne pomeni, da imajo kompetence za sistemsko prenovo pedagogike, didaktike, učnih načrtov, razvoja otrok ali preverjanja znanja.

Zanimiv je tudi ideološki del sestave. V svetu so Jože Možina, Janez Juhant, Jurij Pavel Emeršič in Aleš Primc, ljudje z zelo jasno prepoznavnimi svetovnonazorskimi stališči. To samo po sebi ni razlog, da v svetu ne bi smeli sodelovati, je pa nekoliko nenavadno v trenutku, ko se hkrati govori o tem, da je treba šolstvo osvoboditi ideologije. Očitno ideologija ni težava, dokler gre za pravo ideologijo.

Največji problem je, da pri tako pomembni reformi ni bistveno močneje zastopana stroka, ki se profesionalno ukvarja prav z izobraževalnimi sistemi, pedagogiko, didaktiko, razvojno psihologijo in merjenjem znanja. Reforma šolstva ni družbeni fokusni panel, kjer posadiš za isto mizo nekaj profesorjev, nekaj ravnateljev, gospodarstvenike, župana, teologa in politika ter pričakuješ, da bo iz tega avtomatično nastala dobra rešitev.

Če želi vlada res spreminjati predmetnike, učne načrte, način ocenjevanja, organizacijo pouka in druge temelje sistema, bodo posledice teh odločitev čutili otroci še desetletja. Zato je povsem legitimno vprašanje, ali so bili v svet izbrani najbolj kompetentni ljudje za prenovo šolstva ali pa predvsem ljudje, ki ustrezajo trenutni predstavi oblasti o tem, kakšna naj bi slovenska šola postala.

Prav zato ni nepomembno, kdo sedi za to mizo.

Objava Kdo bo odločal o prihodnosti šolstva v Sloveniji originalno objavljena na had blog.

Če se vsak dan voziš po slovenskih avtocestah, potem ne potrebuješ statistike, da bi vedel, da imamo problem. Potrebuješ samo avto in napačno uro. Vožnja od Ljubljane do Domžal in obratno lahko traja dvajset minut ali eno uro. Pot proti morju je lahko prijeten izlet ali pa dve uri opazovanja zadka avtomobila pred seboj. Toda zastoji niso samo živciranje. Zastoji so denar. Veliko denarja.

• Kako stresna je vožnja po slovenski avtocesti v primerjavi z vožnjo po italijanski?
• Manj alkohola, manj prometnih nesreč? Kaj kažejo podatki zadnjih 20 let
• Prometna nesreča na avtocesti, večurno zaprtje avtoceste in obnašanje ljudi

ARSO je izračunal, da so zunanji stroški prometnih zastojev v Sloveniji že leta 2021 znašali 488 milijonov evrov oziroma približno 0,9 odstotka BDP. Od tega je bilo 357 milijonov povezanih s potniškim in 131 milijonov s tovornim prometom. Samo osebna vozila so povzročila za približno 354 milijonov evrov teh stroškov.  488 milijonov se sliši veliko. Težava je samo ena: to je številka iz leta 2021.

Leto 2021 je bilo še vedno leto covida, delali smo “remote” in prometne navade so bile precej drugačne. Če želimo razumeti, kaj se dogaja danes, je treba pogledati, kaj se je od takrat zgodilo na cestah.

Na A1 se je promet leta 2022 povečal za približno 11,5 odstotka, na A2 za okoli 11 odstotkov in na H4 za okoli 14 odstotkov. Leta 2023 je sledilo novih 3,2 odstotka rasti na A1, 3,6 odstotka na A2 in 3,3 odstotka na H4. Leta 2024 pa še dodatnih 2,2 odstotka na A1, 4,2 odstotka na A2 in 5,1 odstotka na H4.

Če te odstotke pravilno zmnožimo in jih ne zgolj seštevamo, dobimo zelo zanimivo sliko. Promet na A1 je bil leta 2024 približno 17,6 odstotka večji kot leta 2021, na A2 skoraj 20 odstotkov večji, na H4 pa skoraj 24 odstotkov večji.

Torej imamo uradno oceno stroška zastojev iz časa, ko je bilo na nekaterih naših najpomembnejših cestah za petino manj prometa kot danes. Za piko na i se je od konca leta 2021 do konca leta 2025 splošna raven cen dvignila za približno 20 odstotkov. Leta 2022 je bila decembrska inflacija 10,3-odstotna, leta 2023 4,2-odstotna, leta 2024 1,9-odstotna in leta 2025 2,7-odstotna.

Zdaj lahko pripravim model. Ne uradne nove študije, ker je država očitno nima, ampak dovolj transparenten preračun, da vemo, o kakšnem redu velikosti govorimo.

Če 488 milijonov iz leta 2021 prilagodim približno 20-odstotni rasti prometa na glavnih avtocestnih oseh in približno 20-odstotni rasti cen, dobim okoli 700 milijonov evrov na leto.

Ker seveda promet in zastoji ne rastejo povsem linearno in ker se je skupno število voznih kilometrov na slovenskem cestnem omrežju leta 2025 glede na 2024 celo zmanjšalo za 2,2 odstotka, bi kot pošten današnji razpon uporabljal približno 650 do 700 milijonov evrov na leto.

Tudi povsem drugačen kontrolni izračun pride v podobno območje. Če bi zastoji danes predstavljali enakih 0,9 odstotka BDP kot v izračunu ARSO za leto 2021, bi pri slovenskem BDP 71,2 milijarde evrov za leto 2025 dobili približno 640 milijonov evrov.

Ali je prava današnja številka 640, 680 ali 700 milijonov evrov? Nepomembno. Bistvo se zaradi tega ne spremeni. Govorimo o skoraj dveh milijonih evrov na dan. Vsak dan. Sobota, nedelja, praznik, božič. Približno 80.000 evrov ekonomske škode vsako uro dneva.

To ni več drobiž. Potem pridemo do časa, kjer je račun za posameznika precej bolj razumljiv.

SURS je letos objavil nove podatke o dnevni mobilnosti. Leta 2025 je bilo z avtomobilom opravljenih 80 odstotkov poti na delo, kar je celo več kot 75 odstotkov iz raziskave leta 2021. Še bolj zanimiv je razlog, zakaj ljudje ne uporabljajo javnega prevoza: kar 42 odstotkov avtomobilskih potnikov pravi, da bi z javnim prevozom do službe potrebovali preveč časa, dodatnih 23 odstotkov pa, da javni prevoz ne vozi takrat, ko ga potrebujejo.

V Sloveniji imamo trenutno približno 939.000 delovno aktivnih ljudi. Če za zelo grob model vzamemo 80-odstotni delež avtomobilskih službenih poti in predpostavimo povprečno 35 izgubljenih ur zaradi zastojev na leto, dobimo približno 26 milijonov izgubljenih ur letno.

Šestindvajset milijonov ur. To je več kot 3,2 milijona osemurnih delovnih dni. Če bi eno uro našega časa povsem konservativno ovrednotili samo z desetimi evri, govorimo o dodatnih 260 milijonih evrov vrednosti izgubljenega časa. Za občutek: povprečna neto mesečna plača pri pravnih osebah je leta 2025 znašala 1.602 evra.

Tega zneska namenoma ne prištevam tistim 650 ali 700 milijonom, ker metodologiji nista enaki in bi lahko nekaj učinkov šteli dvakrat. Je pa 26 milijonov izgubljenih ur precej dober pokazatelj, koliko svojega življenja pustimo na cestah.

Primer Ljubljane pokaže, da moja predpostavka 35 ur niti ni pretirana. TomTom je za leto 2025 izračunal, da voznik v ljubljanskih prometnih konicah zaradi zastojev izgubi 67 ur na leto. To je več kot osem delovnih dni. Res je, da je bilo to celo skoraj štiri ure manj kot leta 2024, zato ne bom trdil, da je vsako leto nujno slabše. Ampak 67 ur življenja na leto, izgubljenih samo zaradi prometa, še vedno ni ravno statistična napaka.

Potem pa imamo še turizem in prosti čas. Slovenci smo leta 2024 opravili približno 11,4 milijona enodnevnih izletov po Sloveniji in na enem v povprečju porabili 75 evrov. To pomeni približno 855 milijonov evrov domače izletniške porabe na leto.

Nihče pri nas ne meri, koliko ljudi v soboto zjutraj pogleda Google Maps, vidi rdečo primorsko ali gorenjsko avtocesto in si reče: “Jebiga. Danes ne grem.” Zato si številke ne bom izmislil. Lahko pa pokažem posledico. Če zastoji odvrnejo ali preusmerijo samo en odstotek enodnevnih izletov, je v igri približno 8,6 milijona evrov porabe. Pri treh odstotkih skoraj 26 milijonov, pri petih odstotkih pa približno 43 milijonov evrov.

Ni nujno, da je ves ta denar izgubljen za Slovenijo. Če namesto na Bled grem na kosilo v Ljubljano, ga je izgubil Bled, ne Slovenija. Če ostanem doma ali se odpeljem čez mejo, je zgodba drugačna. Ampak dejstvo ostaja, da prometni kaos vpliva tudi na naše odločitve, kam in kdaj bomo šli.

Če torej dam številke na eno mesto: približno 650 do 700 milijonov evrov je današnji red velikosti letnega zunanjega stroška zastojev; okoli 26 milijonov ur na leto izgubimo že v konservativnem modelu službenih voženj; ljubljanski voznik lahko v kolonah izgubi 67 ur oziroma več kot osem delovnih dni; samo petodstotni vpliv na domače enodnevne izlete pa pomeni okoli 43 milijonov evrov potencialno izgubljene ali preusmerjene porabe.

In potem poslušamo, da je zastoj zgolj nekaj neprijetnih minut, ki jih pač moraš vzeti v zakup. Ni. Zastoji so infrastruktura, produktivnost, prosti čas, turizem in kakovost življenja. Predvsem pa so zelo drag način, kako vsako leto dokazujemo, da se da tudi stanje na mestu precej dobro zaračunati. Samo računa nam nihče ne pošlje. Zato se očitno pretvarjamo, da ga ni.

Viri: ARSO – Zunanji stroški prometa; DARS – letna poročila 2022, 2023 in 2024; SURS – dnevna mobilnost 2025, delovno aktivno prebivalstvo, BDP, plače, turistična potovanja in vozni kilometri; TomTom Traffic Index 2025. Podatki pridobljeni s pomočji AI. 

Objava Koliko Slovenijo stanejo zastoji? Več kot 2 milijona evrov na dan originalno objavljena na had blog.

Bivša poslanka SDS Alenka Helbl je julija lani glasovala proti zakonu o konoplji za medicinske in znanstvene namene. Zdaj je policija med hišno preiskavo na njenem domu našla sadiko konoplje, za katero pravi, da jo je njen mož, pljučni bolnik, gojil zase. Tukaj se zgodba pravzaprav začne. Ne pri eni sadiki in ne pri tem, ali je policija zaradi nje res morala opraviti hišno preiskavo, ampak pri precej klasičnem političnem paradoksu. Dokler se zakon nanaša na druge ljudi, je preprosto glasovati proti. Ko pa ista stvar postane del lastnega doma in lastne bolezni, vse skupaj nenadoma ni več tako črno-belo.

• Dolgotrajna uporaba kanabisa ni povezana s hitrejšim upadom inteligence / Danska raziskava, ki je trajala 44 let
• Zakaj ni zdravstvena stroka proti alkoholu, če je proti konoplji za osebno rabo
• Začel z marihuano, zatem pa hitro pristal na trdih drogah / jaz sem prepričan, da je začel z alkoholom

Helblova je seveda šokirana in ni ji jasno zakaj policijska akcija. Povsem legitimno vprašanje, le da bi bilo mogoče dobro, če bi si ga zastavila že takrat, ko je v parlamentu glasovala o tem, ali naj imajo bolniki urejen in legalen dostop do konoplje za medicinske namene.

Ne vidim težave v tem, da je imel njen mož doma konopljo, če je verjel, da mu lahko pomaga. Ravno nasprotno. Bolj zanimivo je, kako hitro se pogled na neko stvar spremeni, ko ne gre več za abstraktne ljudi nekje drugje, ampak za nekoga doma.

Trava na tujem vrtu je hitro droga, problem in razlog za prepovedi. Ko raste doma in naj bi pomagala bolnemu človeku, pa zgodba nenadoma dobi povsem drug pomen. Verjetno je ravno to najboljši povzetek vse te ironije.

Objava Bivša poslanka SDS je bila proti travi, zdaj so jo našli na njenem vrtu originalno objavljena na had blog.

Slovenija ima predsednika vlade, ki verjame internetu toliko, da mu niti fotografije, s katerimi maha v državnem zboru, ni treba preveriti. Če se objava dovolj lepo ujema z njegovo zgodbo, je očitno dovolj dobra, da postane politični argument. Janez Janša je namreč v parlamentu razlagal, da se v Gazi genocid ne dogaja in da se drugje po svetu dogajajo precej hujše stvari, o katerih se ne govori dovolj. Kot dokaz je Janez Janša pokazal fotografije iz Gaze in trdil, da je iz Sudana. Ljudi, ki so ležali na tleh in čakali na hrano je predstavil kot mrtve kristjane.

• V čigavem imenu Slovenija postaja prijateljica Izraela? V mojem ne!
• Slovenci, hlapci Izraela / Janez začel z vračanjem uslug Izraelu
• Janez Janša kot predsednik SdS izgubil že 8 volitev / v športu bi ga zamenjali po prvem porazu

Težko bi si izmislil boljšo ironijo. Predsednik vlade, ki razlaga, da v Gazi ni genocida, je grozote iz Gaze uporabil kot dokaz, kako strašno je v Sudanu. Fotografija je bila očitno dovolj pretresljiva, dokler je mislil, da je nastala nekje drugje.

Še lepši del zgodbe je izvor informacije. Ne kakšna resna mednarodna institucija, ne preverjen novinarski vir, ampak objava na omrežju X osebe Victoria forever maga. To je bilo očitno dovolj, da je material prišel vse do govorniškega odra državnega zbora.

Človek bi pričakoval, da ima predsednik vlade okoli sebe vsaj enega človeka, ki zna narediti osnovno preverjanje fotografije, ki jih “sprinta” in jih prikaže v parlamentu kot dokaz! Ja, se zavedam, da očitno preveč pričakujem. Če je nekaj na X-u in se ujema s političnim prepričanjem, zakaj bi si kvarili zgodbo z dejstvi.

Problem je, da Janez Janša ni nekdo, ki takšne fotografije objavlja na internetih, ker želi biti “car”. Je predsednik vlade Republike Slovenije. Ko samozavestno razlaga, da genocida v Gazi ni, hkrati pa za svoje argumente uporablja “fake” fotografije z družbenih omrežij, se ne smeši samo pred Slovenijo, ampak tudi pred svetom. Najbolj absurdno pri vsem skupaj pa je, da je hotel dokazati, kako so grozote drugje hujše kot v Gazi. In za dokaz pokazal Gazo.

Objava Janez Janša zanikal genocid v Gazi in za dokaz pokazal fotografijo iz Gaze originalno objavljena na had blog.

FSD supervised bo kmalu tudi na Hrvaškem. Pred dobrima dvema tednoma sem se s Teslo peljal iz Ljubljane proti Malinski in pustil FSD supervised vključen praktično celo pot. Po avtocesti, skozi zastoje, mimo delovišč, čez Pivko in Knežak. Ko sem prišel do hrvaške meje je bilo zgodbe konec. Tesla je FSD izklopila, ker sem zapeljal v državo, kjer uporaba še ni bila dovoljena. Očitno bo ta del moje poti na Krk kmalu drugačen. Tesla je danes sporočila, da je dobila dovoljenje za uvedbo FSD supervised tudi na Hrvaškem.

• Tesla in supervised FSD izkušnja na ulicah Ljubljane
• Test Tesla supervised FSD na slovenski avtocesti in v zastojih / lahko FSD reši Vrtovca?
  V Tesli sem se prepiral z Grokom in na koncu dobil brezplačno analizo

Reuters poroča, da naj bi se funkcionalnost uporabnikom začela odpirati v bližnji prihodnosti. Kar je zame precej bolj zanimiva novica kot še eno teoretično prerekanje o tem, ali takšni sistemi sodijo na evropske ceste ali ne. Slovenija je dovoljenje že dala, zdaj ga je tudi Hrvaška in moja precej pogosta relacija Ljubljana – Krk bo očitno postala ena tistih, kjer bo mogoče FSD uporabljati na obeh straneh meje.

Hrvaška poleti bo zanimiv test FSDja. Ozke ceste, turisti, ki iščejo apartma in zadnji trenutek zavirajo, motoristi, kolesarji, pešci, nepregledna križišča in poleti seveda kolona, ki ima včasih svoj začetek nekje pri Rijeki in konec v Baški. Če sem ga v Ljubljani preizkusil v urbanem kaosu in na slovenski avtocesti v zastojih, potem bo Krk naslednja precej logična stopnja.

Pri vsem skupaj je zanimivo tudi, kako se FSD širi po Evropi. Namesto ene velike evropske odločitve dobivamo dovoljenja po posameznih državah. Belgija in Nizozemska sta ga že odobrili, Slovenija prav tako, zdaj še Hrvaška, medtem ko se odločitev na ravni Evropske unije odmika. Glasovanje, ki je bilo predvideno za oktober, je prestavljeno najmanj na december.

Prav zanimiv bo občutek, ko bom naslednjič pri Jelšanah ali Rupi zapeljal na Hrvaško in bom čakal ali bo Tesla samo nadaljevala vožnjo, kot da se ni zgodilo nič. Če bo, bo tisti majhen napis na meji, ki je pred dvema tednoma pomenil konec FSD-ja, nenadoma postal precej manj pomemben.

Objava FSD Supervised tudi na Hrvaškem originalno objavljena na had blog.