Zadnje par mesecev ga okupira zelo velik projekt – CubeSensors, kjer je združil moči z Alešem Špetičem za oblikovanje pa je poskrbel Leon van Bakel. Produkt je namenjen izboljšanju kvalitete bivalnega / delovnega okolja. Ekipa je na prvem festivalu – LAUNCH Festival 2013, kjer se je predstavila,  pristala med zmagovalci!

Sam sistem Cubesensors sestavljajo:

• hardware – kockica, omogoča spremljanje različnih parametrov (merjenje temperature, vlažnosti, glasnosti, svetlobe, kvalitete zraka, pritiska..),
• kockice je mogoče med seboj brezžično povezati in dostopati do njih preko različnih načinov (spletni vmesnik, mobilna aplikacija)..
• kockica se poveže z bazno enoto in preko nje se pošiljajo alarmi, oz. obvestila o stanju v prostoru

Z Markom, ki je v zadnjih dneh precej zaposlen, kajti del njegove ekipe je v tujini, sva se dobila na Mesarski, kjer ima podjetje tudi sedež in je ravno pošiljal prototip CubeSensors elektronike v Anglijo. Priznal je, da je to čas, ko je največ dela in da ga vsak dan veseli, kajti nič ni rutinskega. Vsak dan se odkrije kaj novega in delo poteka po planu, ker dela v ekipi, ki je med seboj kompatibilna in se dopolnjuje.

Ker sem sam pred leti delal v podjetju, ki se ukvarja z razvojem strojne in programske opreme, mi je bila debata o vsem skupaj precej zanimiva. Ker je vložek v tak izdelek precej velik – proizvodnja strojne opreme ni najbolj poceni, se mi je zdela ideja, da bi lahko šli iskati investicijo na Kickstarter super. Vendar mi je Marko objasnil, da ni povsem tako, saj se ti lahko zelo hitro zgodi ravno obratno – če iščeš na Kickstarterju 30.000$ in so ljudje navdušeni nad tvojo idejo in predstavitvijo in dobiš 300.000$ potem se ti podre celoten poslovni načrt in se ti zgodi cel kup problemov, na katere prej nisi niti pomislil – kako boš našel nekoga, ki ti bo naredil tiskane plošče, kje boš našel proizvodnjo, ki bo tako hitro naredila vse skupaj, kdo ti bo lahko izdelal tolikšno število ohišij… Pri proizvodih, kjer ni potrebno velike investicije je Kickstarter odličen, za njihov proizvod pa bi lahko nastal problem.

Ko sva bila že pri financah, sem ga seveda pobaral, kako je s stanjem z investiranjem pri nas. Njegov nasmeh mi je povedal vse. Dobili so par ponudb, vendar se niso realizirale, saj so bili pogoji takšni, da jih nihče, pri zdravi pameti ne bi sprejel niti pod razno. In ravno to je bil namen najine akcije #DSdriver, saj je Marko potreboval prevoz do Tehnološkega parka, kjer je bilo predavanje SID banke. Kljub temu, da imamo v Sloveniji precej skladov, ki se ukvarjajo z rizičnim kapitalom in ki jih sofinancira država, je denar za tehnološka podjetja, ki so šele na začetku poti precej težko dobiti. V bistvu ni dovolj samo poslovni načrt, ampak še marsikaj drugega. Ker bo podjetje potrebovalo na začetku precej zagonskega kapitala in so precej svojega že vložili v sam projekt, da ur, ki so jih do sedaj porabili na projektu niti ne omenja, jim je ena izmed opcij tudi premostitveni kredit s katerim bodo financirali prve izdelke.

Ker je Marko v startup svetu že vrsto let in se zaveda, da ni kar tako v teh razmerah dobiti investicije, je tudi precej realen. In ta njegova vrlina mi je bila že od nekdaj všeč – da direktno pove, kaj si misli o stvari, predvsem pa, da veliko ve o stvareh o katerih govori.

Ko je razlagal o tem, da je dal 3D printati ohišje, so se mu oči kar zasvetile – prve primerke so sicer že imeli s seboj na konferenci v ZDA, kjer so bili med zmagovalci, vendar je sedaj prišlo do parih sprememb in komaj čaka, da vidi, kako bo vse skupaj izgledalo. Sam sem bil presenečen, da v Sloveniji obstaja 3D printanje – resnično nisem vedel tega. Ko je povedal, da ga čaka programiranje zgornjega nivoja v naslednjih tednih, ko bo narejen spodnji nivo programske opreme, mu nisem niti najmanj zavidal. Ampak Marko to jemlje kot izziv. Ko sem izvedel, da bodo uporabljali zigbee protokol, sem lahko celo malce pametoval, ker sem zadevo v nekem času precej dobro poznal. Glede na to, da imajo v prednaročilu prodanih že veliko senzorjev in da se roki vedno bolj bližajo, je tudi njihov čas omejen.

Odpravila sva se do Citroena DS4, nad katerim je bil Marko pozitivno presenečen. Avto je bil parkiran v senci in prijetno ohlajen. Ker je navdušen nad tehnologijo, mu je bil všeč “komandni pult” s precej opcijami. In med vožnjo sva ugotavljala stvari, ki jih je do sedaj večina sovoznikov v akciji ugotovila. Citroen se je precej spremenil. In Citroen je spremenil avtomobilski svet. Ker se Marko precej dobro spozna tudi na avtomobile, mi je bila všeč debata o tem, kaj vse se je spremenilo zaradi Citroena, ko je delal pionirske korake in bil korak pred konkurencu. In če je pred leti veljalo, da so Ax, Bx, Zx vozila, ki imajo mehko podvozje, je sedaj povsem drugače. Priznal je, da je že parkrat se spogledoval z linijo DS in ravno zato me je prosil, da ga peljem krog, da v živo vidi, kako se vozilo obnaša. Ko sem mu omenil, da dobim naslednji teden DS5, se je takoj spomnil, da bo šel pogledat 3D print njihovih kockic in bi lahko združila prijetno s koristnim.

Mogoče pa res, če ne bo gužve in vsega ostalega. Marko je odšel na predavanje SID banke, jaz pa sem imel še en “zmenek” s človekom iz startup sveta, ki ima prav tako že precej let kilometrine.

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this. Roni Kordiš

Ali se spomnite Line Kuduzovič? Kaj pa Julije Kramar? Veste kdo je raper Naske? Ja, to je par zmagovalcev resničnostnih šovov – ne sprašujte me, v katerih je kdo nastopil, ker dejansko ne vem. Če pa me vprašate, zakaj to vem – ker sem na blogu pisal o tem takrat, ko so se šovi dogajali in tako imam zabeležene stvari. Povsem nepomembne, vendar pomembne v tem trenutku, ko ugotavljam, da v Sloveniji nihče od zmagovalcev resničnostnih šovov ni izkoristil svojih pet minut slave. In tako je tudi s samimi zvezdami, ki bi lahko iz tega nastale. Ampak do zvezd še pridem, sedaj sem pri zmagovalcih resničnostnih šovov.

V sklopu #tvitturizma sem imel možnost spoznati Katarino Vućetić Kalence, ki je bila udeleženka resničnostnega šova Survivor v Srbiji in je postala znana zaradi spodnjega prizora.

Ona zna svojo slavo izkoristiti. Čeprav je od njenega Survivorja minilo že več kot tri leta, mediji še vedno pišejo o njej, o njeni poroki, ki bo čez par mesecev so mediji polni informacij, prav tako pa zna poskrbeti za to, da ne potone v pozabo. Od naših zmagovalcev resničnostnih šovov, ni niti enega, ki bi bil po vsem tem času še vedno prisoten v medijih – še Suzana Jakšič se je nekako distancirala od vsega in ni več njenih jošk na vsakem koraku.

Očitno je v Sloveniji recesija zvezd – v zadnjih parih letih nismo dobili nobenega presežka, oz. nobene zvezde, ki bi vsaj malce popestrila nabor trenutnih. Sodbo o tem, kdo od njih je dejansko zvezda, prepuščam vam – Damjan Murko, Špela Močnik, Jasna Kuljaj, Sanja Grohar, Ota Roš,… Imena so naključna in nimam pojma ali so to zvezde ali ne? Obstaja še nadkategorija “zvezdnikov” – če bi sklepal po številu člankov in objav v medijih – namreč kategorija “zvezdnikov politikov”, o katerih se največ piše pri nas. Ampak ta kategorija je itak čudna in bi jo rajši sam preskočil v tem primeru.

Ko že pišem o zvezdah v Sloveniji, se mi vedno znova pojavlja vprašanje – katera od zgoraj omenjenih “zvezd” je ponesla svoje ime tudi preko meja Slovenije? Katere so dejansko resnične zvezde, ki so prepoznavne ne samo v svojem lokalnem okolju, ampak tudi širše, predvsem pa katere zvezde so dejansko naredile karkoli iz svoje prepoznavnosti – in s tem ne mislim, da so naredile karkoli zgolj in samo zase.

In ne, to da se dekle razgali za Playboy, ali pa seksa in se njej posnetek pojavi na spletu, se ne šteje v kategorijo “zvezd”. Naši športniki, katerim se posveča precej premalo pozornosti – vendar je veliko boljše tako, kot da bi z njimi polnili rumene strani, so dejansko naše zvezde, ki so prepoznavne tudi v tujini. Oblikovalci, filmarji, umetniki.. vse to so veliko večje zvezde, kot naš “jet-set”, kajne?

Bi mogoče najprej morali postaviti okvire, kaj naj bi sploh “zvezdništvo” pomenilo? Ali pa je stanje, takšno kot je, najboljše, kar imamo lahko pri nas na področju zvezdništva! In dvomim, da se za katerokoli zgoraj omenjeno zvezdo ljudje na ulici obračajo in jo prosijo za “avtogram”. V bistvu dvomim, da te osebe sploh kdo prepozna?

In če ne veste kdo so zmagovalci resničnostnih šovov in kje so sedaj, se lahko mogoče vprašate drugače – se spomnite, koliko denarja ste namenili za glasovanje za njih, ali pa za svoje idole? Če niste niti centa, potem dobrodošli v mojem svetu. Če ste, potem se vprašajte, ali je bilo vredno?!

Zadnja iskanja:

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this. Roni Kordiš

Seveda sva se na pijačo in pogovor odpravila nekam v bližino jezera – izbral sem Zbilje. Ker Miha vozi zadnja leta Citroen C4, je seveda najprej preveril razlike med svojim vozilom in Citroenom DS4. Ne samo v notranjosti, kajti to vozilo ima vso mogočo opremo (dizel, s 160 konji) – meni najljubša je funkcija masaže hrbta, ki sem jo odkril povsem po naključju, ampak tudi v legi na cesti se razlikuje. In če je nekdaj veljajo, da so Citroenova vozila mehka in dokaj nestabilna na cesti, za DS4 to ne velja niti najmanj! Ampak nazaj k Mihi.

Miha prihaja iz Bleda in se zaveda, da to, da imajo jezero, lepo okolico in da turisti sami pridejo na obisk k njim, ni povsem dovolj. Razmišlja precej širše in nekako tako, kot on razmišlja, bi morali razmišljati tudi “veljaki” v občini. Turisti pridejo na Bled, preživijo dan, plačajo parkirnino, mogoče otroku kupijo sladoled in odidejo. Bledu manjka tisti del, ki ga je Miha odkril v tujini – ko ti na vsakem koraku poskušajo nekaj prodati. In to se da storiti tudi na povsem nevsiljiv način, pa vendar pri številu obiskovalcev, ki med vikendi zasedejo mesto, so to zelo velike številke. Ko sva tako “brainstormala”, sva ugotovila, da če bi postavili “štante” na kilometer razdalje okoli jezera in na njih prodajali vodo, sladoled, al pa šilce žganja, bi se ljudje ustavljali in rade volje segli v denarnico. Podobno, kot turisti kupujejo slike, ki jih nariše umetnik pod Vilo in ima vseskozi promet. Ravno takšna samoiniciativnost nam manjka.

Ko sva bila že pri samem turizmu, je Miha povedal zelo zanimivo zgodbo o školjkah – trikotničarkah, ki so v Blejskem jezeru in so zelo invazivne in bi lahko v določenem obdobju povzročila škodo drugim vrstam. S potapljači iz društva so tako več dni čistili morsko dno. V tujini je to odlično plačano delo in obstajajo naprave, ki pri tem pomagajo. Pri nas se to dela prostovljni in ročno in preden so se lotili tega projekta, so morali dejansko izumiti napravo v katero jih bodo shranjevali in jih potem tudi odstranili. Da bi bila zagata še večja, potapljači na Blejskem jezeru ne smejo uporabljati čolna na bencinski pogon, s katerim bi bilo njihovo delo bolj preprosto in predvsem hitrejše.

Dež. 7 stopinj. Voda 15 stopinj. Ampak nekaj dobrega smo pa naredil. #trikotnicarke pic.twitter.com/e6y3XVvynu

— Miha Rejc (@miharejc) May 25, 2013

In ko sva bila že pri turizmu, sva načela debato o “destination marketingu”, ki ga pri nas oba pogrešava. Pri nas je turizem večinoma namenjen starejšim ljudem – ljudem, ki so nekaj dosegli v življenju, ki imajo standard in ki si privoščijo počitnice. Vse premalo pa se razmišlja o tem, da je potrebno vzgajati mlajše generacije – generacije, ki bodo čez leta uspešne in na vodilnih mestih in bodo imele denar za počitnikovanje. In če zgradiš odnos z njimi v mladosti, tako da jim ponudiš ugodne počitnice in doživetja, potem še obstaja upanje za turizem pri nas. Če bomo samo iskali starejše goste, ki jih mogoče drugo leto več ne bo, potem takšen turizem ne bo preživel na dolgi rok.

Najbolj zanimiv se mi je zdel Mihov predlog:
Zakaj ne bi iz Blejskega gradu naredili spust po jeklenici na drugo stran otoka! Spust bi bil precej dolg in adrenalinski navdušenci bi videli Bled iz zraka. Cene takšnih spustov so nekje okoli 50 eurov in toliko so tudi turisti pripravljeni dati za spust s hitrostjo višjo od 50km/h!

Ideja je odlična, vendar bi se verjetno zapletlo pri vseh dovoljenjih, kot se ponavadi zaplete pri zanimivih projektih, ki bi se lahko zgodili v Bledu, vendar na koncu pristanejo v predalu, ker imajo različni ljudje različne interese in precej rajši gledajo sami nase.

Ker pa Miha prihaja iz sveta internetov, sva se dotaknila tudi tega področja – nisva se pogovarjal zgolj o turizmu. Miha je precej analitičen človek. Rad ima številke, s katerimi se lažje odloča. Ker me je vedno zanimalo, ali katero podjetje v Sloveniji dejansko meri učinke Facebook oglaševanja in to ne meri zgolj v “engagementu”, mi je zaupal, da so v Mimovrste imeli povsem natančne metrike in izpiljene metode s katerimi so spremljali kaj se dogaja s kakšno objavo, kako ljudje reagirajo na različne oglase, predvsem pa so točno vedeli, da jim vsak vložen cent v oglaševanje, prinese točno določen dobiček. Ker je bil Miha še malce bolj analitičen je delal celo raziskavo kako vreme vpliva na nakupne navade Slovencev. Rezultati so me presenetili – kljub lepemu vremenu Slovenci vseeno iščemo stvari, ki bi jih kupili, le da se čas iskanja spremeni. Ob grdem, turobnem vremenu pa zapravimo precej več – in v Mimovrste so temu primerno tudi oglaševali.

In iz podobnega razloga je nastal tudi Sitweet, s katerim smo v Sloveniji dobili podatke o število domačih Twitter uporabnikov in o tem, kaj se dogaja z objavami. Obstajala je celo lestvica, za katero smo se nekaj časa borili. Ampak Miha se stvari dokaj hitro naveliča in najde nove izzive in tako sta z Matijo čez noč ugasnila servis in šla vsak svojim zmagam naproti.

Skoraj tri urni pogovor je minil hudo hitro in idej, kaj bi se dalo narediti, oz. kaj nam manjka v Sloveniji je bilo cel kup. Mogoče, enkrat kmalu, celo vidite, oz. boste brali o eni izmed idej, ki se nama je porodila in je več kot odlična. V dobri družbi je namreč precej preprosto priti do pravih idej, ki jih je potrebno potem samo še realizirati.

Ko sva se vsedla v Citroen DS4, je temperatura na zaslonu kazala 42 stopinj. Ampak klima je naredila svoje..

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this. Roni Kordiš

Kot primer – vožnja od Izlak do Ljubljane, ki jo vsakodnevno opravim, me v eno smer z vozilom stane 5.03 EUR. Če bi imel električni avto, bi me vožnja stala 0.68 EUR. Vendar ima aplikacija tudi vgrajeno “gemifikacijo”, saj omogoča zbiranje točk in prikaz na lestvici.

Tripotnik daje vpogled v posledice naših potovalnih navad. Ponuja pregled alternativ, ki so nam na voljo za izbran potovalni cilj. V želji, da bi postali bolj okoljsko in družbeno odgovorni, predstavljamo ključne prednosti in težave posameznih prevoznih sredstev. Uporabniki boste z uporabo aplikacije lahko izboljšali svoje potovalne navade in spremljali, koliko prispevate k zmanjšanju rabe energije, emisij CO2 in stroškov za promet. Znižajte stroške, zvišajte svoj EnQ!

• WWW – http://www.tripotnik.si/
• mobilno WWW – http://mobilni.tripotnik.si/
• Google Play – http://play.google.com/
• Facebook – http://www.facebook.com/

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this. Roni Kordiš

Ko sem včeraj zvečer po parih mesecih gledal večerna poročila in poslušal izjavo človeka, ki je “kao sodeloval” pri urejanju prometa, sem se lahko samo namuznil. Ok. Gremo po vrsti. Zgodila se je nesreča. Avtocesta je bila polna vozil – tako tovornjakov kot tudi osebnih vozil. Ker je obstajala nevarnost, da pride do eksplozije (vsaj tako so poročali), so zaprli avtocesto. In nastala je seveda, kako drugače – gužva.

Tudi sam sem se znašel v tej gužvi in čakal, da bi se karkoli zgodilo. Nisem bil v prvi vrsti, ampak dve uri čakanja na vročem soncu, brez kakršnekoli informacije, kaj se dogaja, ni nekaj, kar bi pričakoval ob takšnih dogodkih. Niti to, da nisem videl niti enega policista, ki bi se postavil na avtocesto in usmerjal promet, ali pa preprosto zaprl avtocesto in spravil vozila na vzporedno cesto. Nič. Prepuščeno samo sebi, s tem da so tovornjaki v klanec proti Logatcu zasedli vozni in odstavni pas, osebna vozila pa okupirala prehitevalni pas. Nekako si ne predstavljam, kaj se zgodi v primeru, da bi moralo iti mimo reševalno vozilo na nujni vožnji.

Katja Černela, ki je bila v prvih vrstah je komentirala takole:

AC proti Primorski. Za počivališem Lom stoječa kolona. Peljite drugje! Nič se ne premakne že 20 minut! #promet

— Katja Černela (@katjacernela) June 18, 2013

Dve uri… Na mestu! #sampravim #primorskaAC

— Katja Černela (@katjacernela) June 18, 2013

Zakaj v primerih, kot je nesreča na primorski AC, ni nikogar (od pristojnih) ki bi dostavljal vodo? Glede na temperature, zna biti nevarno!

— Katja Černela (@katjacernela) June 18, 2013

Primorska AC vsaj še 1uro ne bo prevozna. Zaradi razlitja nevarnih snovi je nevarnost eksplozije. Po odstavnem pasu nas preusmerjajo nazaj!

— Katja Černela (@katjacernela) June 18, 2013

Verjetno imajo na DARSu pripravljen načrt, kako poteka “evakuacija” ob takšnih dogodkih? Verjetno ima policija dokaj jasna navodila, kaj se zgodi in kako ukrepajo ob takšnih primerih? Ampak včeraj se ni zgodilo ničesar, le vozila in tovornjaki so stali na avtocesti in čakali, da se karkoli zgodi. Če bi bili DARSovci in policija pripravljeni na takšen dogodek, bi avtocesto zaprli že pred Brezovico, ugasnili semaforje, promet preusmerili na vzporedno cesto in rešili tista vozila, ki so bila v prvih vrstah na kraju nesreče. Ja, ker bi bila avtocesta zaprta, bi lahko vozila obrnila na avtocesti in se odpeljala do prvega izvoza in jim ne bi bilo potrebno čakati štiri ure, da so jih rešili. In tovornjake bi lahko izločali tudi že pred tem – recimo na počivališču Barje, da ne bi naredili takšne gužve, kot so jo.

Le zakaj bi nekdo naredil kaj takšnega. Narod naj mirno čaka in se “prži” v vozilih, saj gredo na morje in imajo čas, kajne? Si ne predstavljam, da sem štiri ure v vozilu, ki nima klime, ali pa ki ima malo goriva, ker bi se itak ustavil na bencinski črpalki Lom, ali pa da ne bi imel nobene tekočine v avtu! Ampak to DARS in policijo ne zanima, važno je, da se vozimo po “razfukanih” cestah, ki jih plačujemo in da nam policisti dajejo kazni za to, ker nismo pripeti v vozilu, ali pa prekoračimo hitrost za 6 km/h.. Jebiga, jezen sem, ko vržem stran dve uri življenja za neumnosti in neorganiziranost ljudi, ki očitno ne znajo razmišljati v takšnih situacijah.

Zadnja iskanja:

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this. Roni Kordiš

V hotelu Grand Hotel Portorož smo imeli poln penzion v okviru #tvitturizma. Za dobrodošlico nas je pričakala gospodična Rajka iz marketinga, ki nam je uredila celoten plan ogledov in vsega ostalega kar sodi v sklop hotela.

• kar me je takoj zelo pozitivno presenetilo je bilo dejstvo, da je check-in ob 13. uri, kar je povsem običajno in ker smo bili mi že pred tem v hotelu, je rešila ta problem z voucherji v njihovem Cafe Centralu. Za vsak slučaj nam je pustila še svojo vizitko, da bi jo kontaktirali v primeru, da bi bilo kaj narobe
• druga stvar, ki mi je bila všeč je bila kratka predstavitev hotela, predvsem pa vseh storitev, ki jih hotel ponuja svojim gostom – to sem doživel prvič. Celoten komples LifeClass hotelov ima preko 400 zaposlenih in hoteli so med seboj več ali manj povezani
• prav tako smo si šli po predstavitvi ogledati celoten hotel, oz. vse skrite točke, ki jih sicer ne bi našli sami, oz. jih ne bi niti opazili – v to sodijo vsi wellness centri, restavracije in lokalčki na strehah

Ko sem odklonil “portirja”, ki mi je želel pomagati nesti mojo prtljago v sobo – ne vem zakaj, ampak tega nisem dovolil še nikoli, sem doživel prvo večje presenečenje. Sobarice, ki so bile na hodniku, oz. ki so čistile so bile vse oblečene v enaka oblačila. In vse so pozdravljale! Parkrat sem že zapisal, da mi je to eden izmed pomembnejših dejavnikov, predvsem pa da so sobarice ponavadi edine osebe, poleg natakarjev, ki jih vidim v hotelu. In ja, želim si, da točno tak odnos – ne pretirane vsiljivosti, ampak zgolj prijaznost.

Drugo presenečenje je bilo v sobi. Pričakalo me je sveže sadnje in zraven vizitika in pozdravi direktorja za prodajo. To malenkost le redko doživim, vendar mi pomeni veliko. Pogled na morje iz terase, čista kopalnica, predvsem pa zelo urejeno vse skupaj – kljub temu, da ponavadi moja soba po prvih desetih minutah v njej ni več podobna ničemur – zato naredim fotografijo sobe v prvem trenutku.

Hrana v teh večjih hotelih je ponavadi “plastična”. Vsaj takšne sem navajen pri nas. Tokrat temu ni bilo tako, saj je bilo na izbiro več kot 10 različnih vrst solate (sveže) in cel kup ostale (koruza, grah,…). Velika izbira predjedi, predvsem pa velika izbira glavnih jedi, ki je zadostila okusom tako vegetarijanceve, mesojedcem, ljubiteljem morskih zadev.. In ja, odlične sladice!

Kot sem omenil že prej, nisem vedel, da Grand Hotel Portorož v svojih “nederjih” skriva cel kup zanimivih stvari:

• Shakti Ayurveda center
• Thalasso center
• Sauna park
• Pilates, kinesis, aerobika
• Terme Portorož & Medical Wellness center
• Lepotni center
• Wai Thai

In na slednjo masažo smo tudi šli in jo preizkusili. 20 minut masiranja izpod rok Tajke, je pustilo malce posledic – ker nisem navajen takšne masaže, v bistvu je zgodba podobna kot s portirji – ne hodim na masažo, vendar se mora včasih človek pustiti presenetiti. In ko sem bil že dobro obdelan, sem se odločil da skočim še v savno, kjer imajo odličen nabor različnih savn:

• thalasso
• mavrska
• tepidarium
• zeliščna
• laconium
• solna
• finska

Priznam, par jih nisem poznal. Niti še nisem slišal za njih in ko sem se v thalasso savni natrl s soljom sem se počutil povsem prerojenega. In ko sem šel v mavrsko savno – kar sem bil prepričan, da je enako kot turška, je v sekundi steklo iz mene vse, kar je lahko steklo (100% vlažnost) naredi svoje. Po dveh urah savne sem zaspal kot dojenček.

Naslednji dan, izlete in oglede bom preskočil, je bil namenjen “izležavanju” na obali – v prijetni senci Meduze je popoldne minilo preveč hitro. In to, da dvakrat dnevno pospravijo sobo, mi je bilo všeč. Če sem prej omenjal, da vedno vse “razmečem”, sedaj tega niti nisem mogel storiti na ta način.

Ampak da vse skupaj skrajšam – v hotelu sem iskal napake. Iskal sem stvari, ki bi me zmotile, kot to vedno v vseh hotelih in ljudeh počnem. Priznam, imel sem problem, saj me ni nič takšnega zmotilo – pa ne zato, ker bi spustil standarde, ampak ker stvari v hotelu tečejo tako kot morajo. Prijazne receptorke, ustrežljivi natakarji, na katere ni treba čakati več kot 3 minute v največji gužvi, super hrana, predvsem pa celovito doživetje, kar pogrešam v takšnih hotelih.

In ko sem drug dan dobil pisemce pod vrata sobe, da bi se gospodična Rajka rada dobila z menoj, sem bil še bolj presenečen. Ne, nisem si delal utvar za kaj bi se lahko šlo, ampak sem vedel, da bo pogovor o izkušnji. Dejansko me poslušala, ko sem ji povedal cel kup svojih predlogov, ki jih kot uporabnik storitev vidim in glede na to, da jih je že precej na njihovi to-do listi, mi je bilo všeč, da podobno razmišljava. Še bolj pa sem bil presenečen, ker je bila dejansko odprta za predloge in je najina debata trajala skoraj dve uri – sobota popoldan je bila, da bo bolj jasno zakaj sem presenečen – ker to ni šlo v njen delovni čas. Ampak ljudje dejansko živijo s hotelom in to se pozna pri vseh zaposlenih.

Zelo zelo pozitivna izkušnja in če sem sedaj iskal hotele za preživljanje vikendov na Hrvaškem, ker sem imel pri nas par slabih izkušenj, se mi je sedaj mnenje povsem spremenilo, predvsem pa sem se začel zavedati, da imamo pri nas čudovite stvari, samo nihče nas ne opozarja na njih, ali pa jih samo preprosto ne vidimo.

Hvala Rajki in osebu Grand Hotela Portorož za to izkušnjo, ki jo rade volje delim še z ostalimi!

Zadnja iskanja:

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this. Roni Kordiš

Kdor spremlja #dsdriver “stream” je opazil, da sem preživel par dni ob morju in da sem imel za družbo kolege blogerje in tviteraše iz Hrvaške in Srbije. Ker sem lahko združil prijetno s koristnim in svoje poslanstvo, sem jih tudi prevažal naokoli v Citroenu DS3 – na žalost tokrat ni bil cabrio, kar bi bilo za razmere, ki so nam bile na voljo več kot odlične.

Organizator #tvitturizma je Zoran Torbica, ki je med drugim uspešno organiziral tudi Blogomanijo in Tvitomanijo, ki je potekala pred mesecem dni v Novem Vinodolskem. Prihaja iz Srbije in je pomagal s svojim digitalnim znanjem parim kandidatom (sedanjim ministrom) pred volitvami, prav tako pa veliko sodeluje tudi s podjetji iz Srbije, ki delajo šele prve korake v družbene medije.

Konferenca Tvitomanija je povezala exYu države in združila preko 500 ljudi iz regije. Od tega je bilo Slovencev okoli 40. Projekt je bil precej odmeven v medijih, sedaj pa Zoran pripravlja malce drugačen format takšnih konferenc, ki se bodo dogajale po regijah. Sicer pa je v tem času, ko je bil v Kopru predlagal, da se odpre Twitter račun MestoKoper, s katerim bi mesto komuniciralo s turisti.

Njihova besede – društveni mediji mi je bila precej čudna, ampak sem se je dokaj hitro navadil. Akcija #tvitturizam je bila enkrat že izvedena na Pohorju in odzivi so bili zelo dobri. Tokrat je zgodbo ponovil v Škofijah in Portorožu. In 15 udeležencev je v petih dneh spoznalo Koper, Piran, Portorož, se odpeljalo v “šoping” v Palmanovo in odkrivalo čare hotelov s petimi zvezdicami, kjer so nam nudili gostoljubje.

Ker se Srbija in Slovenija razlikujeta precej v kulturi in dojemanju stvari, so bile tudi debate, ki sva jih imela precej zanimive. Namreč v Srbiji je Twitter v zadnjem letu postal čisti hit, medtem ko je pri nas vsa situacija precej drugačna. Pri nas tvitajo le tisti, ki vztrajajo že dlje časa, sicer pa je precej manj novih uporabnikov, kot jih je v Srbiji.

Tudi naše številke sledilcev, ki jih imajo posamezniki niso enake, kot so pri njih. Predvsem pa je razlika v tem, da je pri njih skupnost zelo močna, kar se razlikuje od naše scene. Namreč tam uporabniki stopijo skupaj in pomagajo drug drugemu, kar pa se pri nas ne zgodi ravno pogosto. Oz. kot je rekel Zoran:
Sve se može.

In dejansko se stvari pri njih odvijajo točno tako – ljudje povsem drugače gledajo na življenje in se ne sekirajo toliko kot pri nas. Ko je povedal, da je šel pred desetimi dnevi iz Zagreba z avtom na obalo, brez prtljage in da je vse nakupil sproti, mi je bilo precej bolj jasno vse skupaj. Naš in njihov svet, kot tudi dojemanje digitalnega sveta, se razlikujeta. In ko sem mu razlagal o tem, da je pri nas vsako stvar potrebno analizirati in narediti dejanski načrt in postaviti strategijo, se je samo smejal.

Povedal je, da je pri njih precej poceni delovna sila in da je na tržišču zelo veliko mladih, ki so pripravljeni delati poceni, vendar kvalitetno. Da se precej manj komplicira kot pri nas in da se stvari naredijo in šele potem se razmišlja kako naprej. Seveda to ni moj svet, ki je precej bolj analitičen in glede na to, da so Srbi precej temperametni, je bila tudi vožnja dokaj temperamentna, kajti vsak po svoje dojema te stvari, predvsem pa jih aplicira na trg, na katerem živi. In dejstvo je, da stvari, ki so primerne za njihov trg, niso primerne za naš trg in obratno.

Ko sva se vrnila iz Solin do hotela Grand Palace Portorož, kjer sem parkiral, se mi je zgodila precej zanimiva zgodba. Ko sem izstopil iz vozila, sta se približali dve gospe z vnučkom in sta si začeli radovedno ogledovati vozilo. Ker sem opazil, da ju je premamila barva, sem jima rekel, da se lahko vsedeta vanj in da preizkusita kakšno je to vozilo v notranjosti. Nad vijoličastim oblazinjenjem sta bila zelo navdušeni, ko pa sem jima povedal, da ima vozilo 155 konjev, pa me je gospa pobarala o tem, kje ga lahko vidi in preizkusi. Če bi imel čas, bi jo rade volje peljal en krog, tako pa bo morala sama do salona. In na koncu je dodala – če sem šla iskati samo kopalke, zakaj pa si ne bi kupila še vozila!

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this. Roni Kordiš

Pred časom so v Krajinskem parku Sečoveljske soline odprli Thalasso Spa Lepa Vida, ki je nekaj posebnega pri nas. Namreč celotna ponudba je precej odvisna od samega vremena – pričakujejo nekje 100 sončnih dni, ko bodo odprti in ker vse skupaj leži v krajinskem parku, ne omogočajo nočitev. Meni osebno so soline čudovite že same po sebi in včeraj, ko sem stopil v Spa sredi ničesar, sem bil totalno navdušen. Tako nad urejenostjo, kot tudi nad osebjem, ki je prijazno. Vse skupaj je narejeno ekološko – za to, da so uspeli postaviti tam objekte, so moralo najprej pripraviti celoten teren – več kot 1800 pilotov v zemlji. Bazen v tem naravnem okolju izgleda kot iz kakšnega filma in voda je tako čista, da jo poskusiš piti. Za ogrevanje vode uporabljajo sončno energijo, ki jo v parku izredno veliko. Do Spa-ja te pripeljejo z električnimi vozili, saj sprehod, po več kot 35 stopinjah ne bi bil najbolj prijeten.

V svoji ponudbi imajo cel kup masaž z raznoraznimi oblogami – blato, kopanje v solnici, solni piling.. Cel kup izrazov, ki mi kot moškemu sploh niso poznani! Sicer pa sta dvourni vstop, ki vključuje vstopnino v Krajinski park Sečoveljske soline, uporabo bazena in kneipp bazenčkov – 18 eurov.

Zakaj thalasso (vir)?
Morje je prava zakladnica naravnih učinkovin. V našem Thalasso Spa Lepa Vida vam v blagem zavetrju solnih polj ponujamo darove morje, ki krepčilno delujejo na telo, v organizmu vzpostavljajo ravnovesje, mu vračajo energijo ter hranijo in obnavljajo kožo. Na voljo so vam tretmaji z naravnimi izdelki, pridobljenimi v Sečoveljskih solinah. Solinsko blato in slanica – matična voda, sol, ter morska voda so najpomembnejši dejavniki talasoterapije na solinah.Od teh sta solinsko blat ter slanica -matična lužina s strani Ministrstva za zdravje priznana kot naravna zdravilna dejavnika.

Talasoterapija je pomembna veja zdravilne dejavnosti, ki za izboljšanje počutja uporablja darove morje in blagodejne učinke morske klime. Beseda izvira iz grškega izraza thalassa in pomeni morje. V talasoterapije se produkti morja uporabljajo v zdravstvene in terapevtske namene, zelo razširjena pa je predvsem uporaba v sprostitvenih in kozmetičnih tretmajih.

Zadnja iskanja:

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this. Roni Kordiš

Vsak uporabnik Facebooka je to videl že večkrat med statusi, ki so jih objavili njegovi kolegi. In veliko se jih je vprašalo, če to res deluje. Ne! Ne deluje. Napačno vpisan PIN (obratno) ne pokliče policije, kot tudi ne sproži alarma na policiji. Če bi bil nesramen, bi napisal, da vpišiete svoj datum rojstva, namesto PINa in bo bakomat obvestil vaše starše, ali pa da vpišete 113 pa vam bodo priskočili na pomoč gasilci!

Če boste v takšni situaciji, potem vam bolj priporočam, da trikrat vpišete napačen PIN in bo kartica ostala v bankomatu! Predvsem pa ne verjemite vsemu, kar napišejo ljudje na Facebooku!

Zadnja iskanja:

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this. Roni Kordiš

Ray Charles

Visit had blog for original content of this post! Copyright by had - read this. Roni Kordiš