“Kako se ne strinjaš z demonstracijami? Pa saj ti tudi bežiš iz Slovenije …”, me sredi večerje ustavi mati. “AMPAK JAZ BEŽIM PRED LJUDMI”, je skoraj eksplodiralo iz mene.

Veste, moja mati preveč spremlja dnevne medije in se s trenutnim dogajanjem v Sloveniji strinja. Demonstracije pa to. Hura, ljudstvo se oglaša, huliganstvo se pač dogaja, na internetu se ne moreš nikamor obrnit, da ti ljudje ne bi težili z vsem skupaj. Priznam, na trenutno sociopolitično situacijo v Sloveniji se ne spoznam. Kdo so kandidati na volitvah sem izvedel dva dni preden so bile, bojda bodo kmalu še ene, ker se v prejšnjih nismo uspeli zmenit. Ne vem. Nepomembno je. Brez posledic.

Zdaj se po celi Sloveniji dogajajo nekakšne demonstracije in razen hashtaga “#gotofje” ne vem ne za kaj se gre, ne komu so demonstracije namenjene, še najmanj kaj poskuša ljudstvo z njimi doseč. Vse skupaj se mi zdi kot, tisti prizor v trgovini: Petletnik se vrže po tleh, tuli na vse pretege, solze tečejo v potokih, mlada mamica pa zraven nemočno stoji in se nasmiha mimoidočim. Češ, “Saj mu nič nočem, obljubim, res ga ne pretepam in odlična mamica sem. Samo tele čokoladke si pa res ni zaslužil …”

Vsi ji pomenljivo prikimavajo. Saj razumejo, otrok ne more dobiti vsega kar se mu sprdne.

Ti isti ljudje zvečer pridejo domov in začnejo pizdakat česa vsega jim drzava ne podari. Kakšni prasci so na oblasti, hudičevi tajkuni samo kradejo in bohnedaj, da bi kdorkoli moral za svojo blaginjo migniti s prstom.

O ne, to pa ne!

In zdaj imamo po celi Sloveniji demonstracije, ljudstvo pizdaka, tajkuni se tresejo v svojih palačah, politiki se nam smejejo v brk. Itak so nemočni in kdorkoli bo pač pristal na oblasti bo počel točno isto. Morate se zavedati; Slovenska politika ni nič več kot reality show. Nekaj, da zamoti zdolgočasene množice. Dogaja se na popolnoma istem nivoju kot kak Jersey Shore ali Big Brother, Gostilna in Hell’s Kitchen sta že na previsokem nivoju za resno primerjavo. Tudi to koga volimo, koga ne volimo in kaj se v naši politični sceni dogaja ima približno enako težo kot kdo “ostane v hiši”.

Smo pač mala inkonsekventna državica, tam nekje na jugu Evropske Unije, z našo ekonomijo in dobrimi dvemi milijoni prebivalcev ne moremo vplivati na nič. Lahko se kvečjemu igramo v svojem peskovniku. Konec koncev, odkar smo dosegli prost prehod delovne sile z EU, se nam niti v našem peskovniku ni več treba igrat. Nihče ti ne brani odhoda.

Tako da, slovenska politika … ha.

Da se vrnem na tezo iz uvoda. Zakaj se trudim čimprej izselit iz Slovenije? Gre preprosto za odnos ljudi. Ljudi, ki raje pizdakajo po ulicah, ki so vsi vzhičeni, da se je “zgodila ulica”, kot pa, da bi za boljše stanje v lastni državi naredili kaj konstruktivnega.

Kako so včasih rekli “Tisti, ki je v življenju kaj pametnega naredil, naj vrže prvo granitno kocko”? Nekaj takega. Vse preveč ljudi joka, da so tajkuni po krivem obogateli na račun ljudstva, da je naša oblast za en drek in da je Slovenija … bla bla bla. Shut up.

Če je tako preprosto na tajkunski način obogateti, pa dajte še vi. Aja, a veze in poznanstva da rabite? Ja pa si jih pridobite. Nočete, ker ker je pretežko, ker zahteva trud in razmislek, cell taktiziranje, ker vi ste pa res, čisto res, preveč pošteni za take stvari?

Ja, tough titties, brez nič ni nič.

Slovenija je svobodna država. Vsak ima točno toliko, kolikor je drugim vrednosti ustvaril. To načeloma denar _je_. Jaz nekaj naredim zate, ti me proporcionalno nagradiš. Pred leti sem na RTV videl prispevek, kjer je neka ženska udrihala čez državo. Šlo je nekako takole: “Zaprl so mi fabriko v Vrhniki! Zdej nimam od česa žvet! Pravijo, da grem lahko delat v Ljubljano, ampak to ni fer! Država mi mora zagotovit službo v domačem kraju.”

Takrat sem vedel, da v tej državi nimam kaj počet.

O slovenski ekonomski situaciji morate vedeti samo eno: v zadnjih nekaj letih so samo tehnološki startupi ustvarili 150 delovnih mest. Navkljub vsesplošni ekonomski krizi, pizdakanju da ni služb in tako naprej.

Bam, 150 delovnih mest. Iz nule.

Na TSStartup se je prijavilo slabih 80 frišnih podjetij. Največja težava ambicioznih mladih podjetij? Pridobit delovno silo. Objavijo razpis za delovno mesto in se prijavi nekaj deset ljudi. Tiste, ki dejansko kaj znajo bi lahko štel na prste ene roke.

Še več pa se jih sploh ne prijavi, slovenčkove sanje so redna službica, z minimalno odgovornostjo, skoraj minimalno plačo in zagotovljeno delovno mesto za naslednjih 30 let do penzije. Zvečer v gostilni pa seveda udrihanje čez državo in grde kapitaliste.

Žalostno.

Pa dobro, razumem generacijo svojih starih staršev, oni so upokojeni in zdaj se jih stiska pri pokojnini, ki so jo celo življenje vplačevali. Naj jim bo, to res ni lepo … po drugi strain pa so lahko že celo svoje življenje varčevali. Pa tudi generacijo svojih staršev nekako razumem. Res zna biti kar jeba, če pri 50-ih ostaneš brez službe. Težko se boš preusmeril v popolnoma novo panogo. Sicer se da, a volje nekako več nimaš. Lažje je pizdakat.

Nikakor pa ne razumem svoje generacije.

Vsakega, ki mi začne jokat, da nikakor ne dobi službe bi najraje na gobec. Če mi potem še omeni, da je doštudiral neko čudno družboslovje ali bohnedaj nekaj filozofskega, bi ga na gobec najraje kar dvakrat. Naravoslovni sektor pa že desetletja joka, da nima koga najet in uvaža ljudi s celega sveta. Ja, tudi amerike in podobno.

Da sploh ne omenjam zalege, ki je vsa presrečna, če dobijo službo za pet eurov na uro. Jebemti a se nič ne ceniš!? Marš v tujino delat za resen dnar, če se ti ne ljubi v Sloveniji malo pogajat zase in svoje znanje.

No ja, mogoče pa samo jaz zivim v nekem čudnem mehurčku, kjer je svet super, pošten in gre skoraj vedno vse kot po maslu. Službo sem si pred dvemi meseci ustvaril sam, dela imam več kot dovolj … ta teden že težim prvemu prijatelju naj mi priskoči na pomoč, ker v dnevu ni dovolj ur, da bi vse opravil sam.

Res pa, da sem zmagal na skoraj vseh loterijah življenja. Sem mlad bel moški. Ne preveč grd, z relativno koristnim možganjem, rojen v svobodni državi. Že pri 10-ih letih so me zanimanja usmerila v računalništvo – panogo, ki bo še vsaj nekaj desetletij “šla na gor”. Razen tega, da sem bolj nizke rasti in, da je doma bila samo ena plača, življenje res igram na najlažji nastavitvi. Pa kljub vsemu, prepričan sem, da vsak, ki je pripravljen delat, ki dejansko _zna_ delat, bo brez problemov dobil službo. Obljubim.

Samo, ljubčki moji, baby boom generacija je že davno mimo. Mi bomo morali za svojo blaginjo sami kaj narest, država in politika nam ne bosta dali nič. Pustimo te stvari starim prdcem, ki so v življenju že postorili, kar so mislili, mi pa raje naredimo kaj koristnega za lastno prihodnost.

The other shoe -> http://en.wiktionary.org/wiki/wait_for_the_other_shoe_to_drop – nova kategorija, kjer bom gostil zapise, ki si zaslužijo svoje mesto na spletu!
Tokratni zapis je izpod tipk Swizca, ki piše blog A geek with a hat in ga lahko sledite na Twitterju @Swizec