Pred 35 leti so bile dovoljene sanje. Verjetno pa si ni nihče predstavljal, da bodo nekoč postale tako shizofrene. Slovenija ni dežela enotnosti, povezovanja in domoljubja, kot poslušamo v slavnostnih govorih ob državnih praznikih. Slovenija je dežela, kjer se politiki na vsakem koraku trudijo dokazati, da lahko Slovenija obstaja samo skozi delitve. Da vedno obstajata dva pola. Naši in vaši. Pravi in napačni.
- Ali je Slovenija varna država?
- Slovenija / dežela slavnih, ki jih nihče ne pozna
- Slovenija potrebuje osamosvojitev od osamosvojiteljev
Namesto uresničenih sanj smo dobili družbo, v kateri se zgodovina vedno znova prilagaja trenutnim političnim potrebam. Vsaka oblast ima svojo resnico, vsak politik svojo interpretacijo preteklosti, vsak praznik pa postane priložnost za novo merjenje moči. Ne zato, da bi se spominjali, ampak zato, da bi dokazovali, kdo ima prav.
Pred petintridesetimi leti je bila želja precej preprosta. Živeti v svoji državi. V demokraciji. V družbi, kjer bodo pomembni spoštovanje, svoboda in prihodnost. Nihče ni sanjal o državi, kjer bo skoraj vsako pomembno vprašanje najprej postalo ideološki boj.
Najbolj me pri vsem skupaj moti ironija. Prav tisti, ki največ govorijo o povezovanju, največkrat poskrbijo za nove delitve. Govori so polni besed o enotnosti, dejanja pa pogosto kažejo nekaj povsem drugega. Če ni delitev, jih je treba ustvariti. Če ni konflikta, ga je treba poiskati. Če ga ni mogoče najti, ga je treba izumiti. In pri tem niso uspešni samo zaradi sebe.
Uspešni so zato, ker jim to vedno znova dovolimo. Ker smo se kot družba navadili živeti v večnem navijaštvu. Ni več pomembno, kaj kdo naredi. Pomembno je samo, na kateri strani stoji. Svoje branimo ne glede na dejstva, drugim ne priznamo niti takrat, ko imajo prav.
V petintridesetih letih smo dosegli veliko. Postali smo članica Evropske unije in Nata, razvili gospodarstvo, vzgojili vrhunske športnike, znanstvenike in podjetnike. O tem ni dvoma. Toda hkrati smo ustvarili družbo, ki se še vedno prepira o preteklosti bolj kot o prihodnosti. Družbo, kjer je vsak državni praznik priložnost za nova obračunavanja. Kjer je drugačno mnenje razlog za osebni napad in kjer politika preveč energije vlaga v ustvarjanje sovražnikov namesto rešitev.
Najbolj žalostno pa je, da se v vseh teh letih očitno nismo naučili najpomembnejše lekcije. Država ni politika. Država niso stranke. Država niso ljudje, ki za govorniškim odrom razlagajo, kako pomembna je enotnost, potem pa že naslednji dan naredijo vse, da bi nas razdelili.
Država smo ljudje.
In dokler bomo pristajali na to, da nas politika definira skozi delitve, bomo ostali ujetniki lastne preteklosti. Ne bomo gradili prihodnosti, ampak bomo vedno znova odpirali stare rane, ker je to za nekatere najlažji način zbiranja političnih točk.
Po petintridesetih letih bi si želel, da bi Slovenija končno odrasla. Da bi znali praznovati svojo državo, ne da bi ob tem iskali notranjega sovražnika. Da bi zgodovino spoštovali, ne pa jo uporabljali kot orožje. In da bi beseda povezovanje končno pomenila to, kar pomeni v slovarju, ne pa zgolj lepo zapisano misel v govoru ob državnem prazniku.
Morda je to naivna želja. Ampak pred 35 leti so bile dovoljene sanje. Živimo pa v shizofreniji.
