Vsakič, ko se v Ljubljani zapre kakšna trgovina, se na družbenih omrežjih zgodi skoraj identičen scenarij. Ljudje so ogorčeni. Žalostni. Nostalgija udari s polno močjo. Kam gre ta svet in to je bila edina prava trgovina, so pogosti komentarji. Nekateri nadaljujejo, da zaradi tega Ljubljana izgublja dušo. Komentarji se vrstijo en za drugim. Ampak ob vseh teh zapisih se mi vedno porodi precej preprosto vprašanje. Če bi bili vsi ti ljudje, ki danes objokujejo zaprtje trgovin, tudi dejansko bili njihovi kupci, ali bi se trgovine sploh zapirale?

• Nekomu se je tole očitno zdelo smešno / potujem s trdim
• Zakaj v Sloveniji še nobena fakulteta ni razpisala programa “influensarstvo”?
• Ko medijem zmanjka vsebin, postanejo influensarji njihova vsebina

Trgovine se praviloma ne zapirajo zato, ker bi lastniki čez noč izgubili voljo do dela. Zapirajo se, ker matematika ne zdrži več. Ker najemnina ni nizka. Ker stroški rastejo. Ker ljudje radi govorimo o podpori lokalnim trgovcem, v resnici pa kliknemo na cenejšo spletno ponudbo in potem še zmagoslavno napišemo, kako smo prihranili tri evre.

To ni kritika ljudi, ker iščejo ugodnejše cene. To je realnost časa, v katerem živimo. Problem nastane, ko istočasno pričakujemo, da bodo male trgovine preživele zgolj od lepih besed in srčkov pod objavo na Facebooku.

Najlažje je biti sentimentalen, ko je zgodbe konec. Takrat vsi postanemo redni obiskovalci trgovine, ki je nismo obiskali že vsaj pet let. Takrat se vsi spomnimo, kako prijazna je bila prodajalka in kako poseben občutek je imel prostor. Ampak nostalgija žal ne plačuje računov.

Ljubljana se spreminja. Tako kot so se spreminjala vsa mesta okoli nas. Ene trgovine izginejo, druge pridejo. Nekatere pokopljejo previsoke najemnine, druge spletna konkurenca, tretje pa preprosto dejstvo, da se nakupovalne navade ljudi spreminjajo hitreje, kot se lahko prilagodijo.

Je pa precej zanimivo opazovati, kako zelo glasni znamo biti šele takrat, ko je prepozno. Ko so vrata zaprta. Ko se police praznijo. Ko ostane samo še zapis na družbenih omrežjih in kup komentarjev ljudi, ki so imeli to trgovino res radi.

Radi do te mere, da v njej niso kupovali.

Objava V Ljubljani se zapirajo trgovine in ljudje jih objokujejo na družbenih omrežjih originalno objavljena na had blog.

Nedelja. Jutro. Na sprehodu jaz in lastniki psov. V daljavi opazim starejšega moškega s svojim škotskim ovčarjem. Pes se na robu pločnika pripravlja, da bo opravil svojo veliko potrebo in jaz sem par deset metrov oddaljen. Pes opravi potrebo in za njim ostane velik kup dreka. Gospod potegne psa in oddide, kot da se ni nič zgodilo. Ustavim se in mu rečem: “Poberi drek za svojim psom!”

• Zakaj sprehajalci psov v Španiji nosijo s seboj plastenke?
• Hvala, ker pobereš drek za svojim psom
• Zakaj je voznik z vožnjo skozi rdečo luč zalil pešče pri semaforju?

Gospod me ignorira. Povzdignem glas in še enkrat ponovim: “Poberi drek za svojim psom.” Takrat začne gospod razlagati, da ima vrečke s seboj in da bo kasneje pobral drek. Ja, seveda. Urbani mit, ki ga poznamo vsi, ki smo že kdaj stopili v pasji drek sredi mesta.

Počakam in še enkrat rečem: “Poberi drek za svojim psom.” Takrat začne gospod z žaljivkami. Zanj sem bil najprej cigan. Potem je sledilo, da naj se brigam zase. Verjetno bi sledilo še kaj, če ne bi še enkrat ponovil: “Poberi drek za svojim psom.”

Takrat se je končno začel premikati proti dreku na pločniku, ki ga je pustil za seboj njegov pes. In je pobral drek. S težavo, z jezo, z mrmranjem, ampak je pobral. Ne zato, ker bi razumel, ampak zato, ker sem vztrajal.

V resnici gre točno za to. Ne za prepir. Ne za moraliziranje. Ne za to, kdo ima prav. Gre za čisto preprosto stvar. Za skupni prostor in za osnovno kulturo sobivanja. Če imaš psa, imaš tudi odgovornost. Če se pes pokaka, pospraviš drek za njim. Brez izgovorov, brez žalitev, brez “bom kasneje.”

Morda se komu zdi nepomembno. Saj je samo en kupček dreak na pločniku. Ampak ravno iz teh “samo en” nastane mesto, kjer gledamo pod noge, namesto okoli sebe. Mesto, kjer je brezbrižnost normalna in odgovornost izjema.

Zato bom naslednjič naredil isto. Ustavil se bom in rekel: “Poberi drek za svojim psom.”

Ne zato, ker bi užival v opozarjanju drugih, ampak zato, ker si želim živeti v prostoru, kjer je osnovno spoštovanje nekaj samoumevnega. Včasih se spremembe začnejo z zelo preprostim stavkom. In včasih tudi z enim pobranim drekom.

Objava Poberi drek za svojim psom originalno objavljena na had blog.

Opažam nov fenomen parkiranja v Ljubljani. Ni več pomembno, kakšne vrste voznik si, pomembno je samo to, da imaš velikega. Avtomobil, seveda. Čim večji je avto, tem bolj očitno postane, da zanj veljajo neka čisto posebna pravila, oz. da za njih pravila sploh ne veljajo. Če imaš velikega parkiraš na pločniku, rumenem pasu, ali pa v coni, kjer je prepovedan promet. Ker velikost ti do omogoča! In skočiš ven za minutko. Mogoče obstaja korelacija med velikim avtomobilom in samo minuto …

• Angelčki parkiranja zate najdejo parkirno mesto
• Toča in kreteni, ki parkirajo svoja vozila pod nadvozi na avtocestah
• V primeru slabše vidljivosti, megle ali dežja ročno prižgite avtomobilske luči

Zadnje čase imam občutek, da se je v Ljubljani zgodil evolucijski preskok. Iz voznika v parkirnega plenilca. Tistega, ki zavoha priložnost in jo izkoristi, ne glede na to, ali je okoli rdeč semafor, polni avtobusni pas ali tabla “prepovedano za ves promet”.

Na Dunajski voznik ogromnega SUV-ja mirno zapelje na avtobusni pas, vklopi mižgavce in izgine. Samo za minutko. Medtem avtobus zamuja že peto, šesto minutko, ker se mora prebiti mimo kovinske gmote, ki misli, da je lastnik pasu. Na Slovenski, kjer je promet zaprt, razen za javni prevoz in dostavo, se prav tako pojavljajo junaški vozniki z mentaliteto “samo za minutko”. In res skočijo. Avto pa naj počaka. Saj je velik. In če je velik, ga menda lahko pustiš kjerkoli, kajne?

Da ne omenjam voznikov, ki parkirajo na pločniku in moraš stopiti na cesto, da prideš mimo njih. Ampak tudi to je nepomembno – zakaj bi oni plačevali parking ali parkirali par metrov naprej, če pa za njih veljajo posebna pravila. No, očitno oni tako mislijo.

Ta mentaliteta ni nova, je pa v zadnje času dobila turbo polnjenje. Morda zato, ker so avtomobili postali večji od povprečnih stanovanjskih dvigal. Morda zato, ker je frustracija naraščajočih kolon že toliko visoka, da se nekateri odločijo: če sem trpel jaz, boste še vi. Morda pa zato, ker smo si sami krivi. Ker toleriramo, ker zamahnemo z roko, ker rečemo “saj bo samo za trenutek”. A ta trenutek je postal trajno stanje.

Ljubljana ima svoje posebnosti. Eno izmed njih je prepričanje, da so mižgavci čarobna karta, ki razreši vse prometne grehe. Če jih prižgeš, se lahko ustaviš kjerkoli. Pred prehodom. Na kolesarski stezi. Na avtobusnem pasu. Včasih celo sredi križišča. Ker “samo nekaj dvignem”. Ker “samo nekaj oddam”. Ker “samo nekaj poberem”. In potem se čudimo, zakaj je kaos.

Če bi razmišljali po analogiji: če imaš doma veliko omaro, je ne vržeš sredi hodnika v bloku samo zato, ker je velika in ker se ti mudi. A v prometu? Tam pa ja! Velikost avtomobila naenkrat postane nekakšen statusni totem, ki ti daje posebno pravico. Privilegij. Sveto dovolilnico.

Resnica pa je precej preprosta: večji avto ne pomeni več pravic. Pomeni več odgovornosti. Več mase. Več prostora, ki ga zasedeš. In več težav, če stvari ne narediš pravilno.

Ljubljana je čudovito mesto. A tudi mesto, ki se je odločilo, da bo dajalo prednost javnemu prevozu, pešcem, kolesarjem. Dokler bodo tisti z največjimi avtomobili mislili, da so pravila za druge, bomo vsak dan gledali iste prizore: avtobusi ujeti na Dunajski, pešci, ki se izogibajo odbijačem na Slovenski, in voznike, ki so se očitno prepustili logiki “če imam velikega, ga lahko pustim kjerkoli”.

Morda pa je čas, da to logiko zamenjamo z drugo. Ker če imaš velikega, ga lahko voziš, ne pa parkiraš sredi mesta, kot da ti mesto pripada.

Objava Če imaš velikega, ga lahko pustiš kjerkoli originalno objavljena na had blog.

Martimex ni samo parfumerija. Je prostor, kjer se prepleta klasična eleganca in tudi precej bolj drzni in ekskluzivni vonji. Pri njih najdeš vse. Od komercialnih parfumov, ki jih pozna skoraj vsak, do butičnih, unikatnih dišav, ki jih drugje skorajda ni mogoče dobiti. In ravno ta kombinacija daje obiskom poseben čar. Odkril sem jih po naključju in vedno znova se z veseljem vračam k njim. Da ne omenjam krem in vsega ostalega, kjer pa nisem ravno domač.

• Darilo za 8. marec – parfum in razlike med toaletno vodico, parfumsko vodico
• Celo življenje sem živel v zmoti in napačno uporabljal deodorant
• Prodajalec v Mullerju / od kdaj sva midva na TI?
• Darila za valentinovo / podarite svoj čas

Ko vstopiš v prodajalno, te objame vonj. Ni premočan, ni vsiljiv. Ni kot druge “parfumerije” v presolnici, kjer je tisoč in en vonj v zraku. Je pravšnja kombinacija svežine, cvetlic in lesenih tonov. Zaposleni so prijazni, nevsiljivi, a hkrati strokovni.

Če ne veš, kaj bi izbral, ti vzamejo čas, prisluhnejo, sprašujejo o stilu in preferencah ter te usmerijo k dišavi, ki se bo res ujela s tabo.

Najbolj zanimivo je raziskovati manj znane, butične parfume. Tiste, ki jih drugje ne najdem. Vsaka steklenička ima svojo zgodbo, vsaka dišava svoj karakter in prav v tem je čar Martimexa. Testiranje parfumov, tipanje stekleničk, iskanje popolne note. To ni zgolj nakup, ampak izkušnja.

Pri njih lahko pustiš precej denarja, a ko stopiš iz trgovine z novo stekleničko, ti sploh ni težko. Ne počutiš se “nategnjenega”.

Je to luksuz? Morda. Je to nekaj, kar ti polepša vsak dan? Definitivno. Vonj zaznamuje človeka. In če je to subtilen, potem je toliko boljše, ker komercialnih vonjah se človek naveliča zelo hitro.

Objava ni plačana ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj osebna izkušnja s parfumerijo, kjer si prodajalci vzamejo čas, ti svetujejo z veseljem in te popeljejo skozi svet dišav, kot bi bil na zasebni ekskurziji po vonjavah. In vedno znova se rad vračam k njim, kar je razvidno tudi s same police s parfumi.

Objava Parfumerija Martimex na Slovenski cesti originalno objavljena na had blog.

Ta konec tedna bo Ljubljana še malo bolj zaprta, še malo bolj prometno zasičena in še malo bolj “varnostno občutljiva”. Na Gospodarskem razstavišču namreč od petka do ponedeljka poteka 71. zasedanje Parlamentarne skupščine zveze NATO. V praksi to pomeni: Dunajska cesta bo zaprta v smeri Bežigrada, obvozi bodo, policisti bodo usmerjali promet, in če si imel slučajno idejo, da skočiš na kavo v središče mesta, raje premisli. Ljubljana bo spet malo manj “tvoja”.

• Slovenija ni samo Ljubljana / ob bok prometnemu kaosu na naših cestah
• Ljubljana ni mesto bureka. Je mesto, kjer burek živi.
• Aleš Hojs bi bil rad župan Ljubljane / bi pod njim Ljubljana postala najbolj “zaplinjeno” mesto na svetu?

Ko slišim, da bo nekaj takšnega potekalo v Ljubljani, se vedno vprašam – zakaj? Imamo Brdo pri Kranju, vrhunsko urejen protokolarni center z infrastrukturo, ki je narejena točno za to. Varnostno lažje, obvladljivo, brez zapor cest, brez zastojev, brez živčnih voznikov in brez tega občutka, da mora mesto spet dihat skozi slamico, ker je nekdo odločil, da bo “bolj prestižno,” če se dogodek zgodi v prestolnici. Da ne omenjam bližino letališča in s tem manjše stroške prevoza in varovanja.

Ampak očitno prestiž in simbolika še vedno zmagujeta nad zdravo pametjo.

Ljubljana postaja mesto, kjer se vedno nekaj dogaja. Kar je super, če nisi ravno tisti, ki se vsak dan vozi po mestu. Vsak večji dogodek, koncert, maraton ali srečanje politikov, pomeni nove zapore, obvoze in varnostne ukrepe. Če dodamo še dejstvo, da infrastruktura že tako komaj diha, potem je jasno, da bomo v teh dneh spet poslušali isto zgodbo: “Zastoji so zaradi varnostnih razlogov. Hvala za razumevanje.” Hvala, seveda. Ampak zakaj res ne na Brdu?

Da ne bo pomote. Jasno je, da dogodek takšnega ranga potrebuje izjemne varnostne ukrepe. A če obstaja prostor, ki je že zgrajen za to, potem res ni treba zapirati glavne mestne prometnice in živcirati ljudi, ki imajo službo otroke v šoli ali preprosto želijo domov. Na Brdu je dovolj prostora, dovolj parkirišč in predvsem dovolj miru. Ljubljana pa bo ta vikend vse prej kot mirna.

Ko bodo v petek po Dunajski stale kolone vozil, bodo ljudje spet godrnjali nad politiko nad Natom, nad “onimi tam zgoraj”. A težava ni v dogodku, temveč v lokaciji in odločitvi, da mora biti vse v Ljubljani. Škoda.

Objava Zasedanje Parlamentarne skupščine NATA v Ljubljani / zakaj ne na Brdu pri Kranju? originalno objavljena na had blog.

Dobra novica – Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano. Slaba novica – to bi morali storiti že pred desetimi leti in zastoji vas čakajo do leta 2027 in tudi kasneje, kajti takrat bo tudi to postalo ozko grlo. Če ne posodabljaš infrastrukture in če so vinjete poceni, potem te čaka kaos na cestah. Da ne omenjam širine voznega pasu zoženega voznega pasu. Avtovleka bo imela veliko dela.

• Nagradno vprašanje za Darsovce – katero vozilo lahko pelje po tem pasu?
• Državljani Slovenije smo kolateralna škoda nesposobnih Darsovcev
• Dars je zlo / zapora avtoceste čez Trojane na prvi dan jesenskih počitnic

Če se vsak dan vozite v Ljubljano po avtocesti iz smeri Štajerske, potem veste, da vas čaka nekaj “veselih” let. Dars je namreč začel s širitvijo avtoceste med Domažalami in Ljubljano, projekt pa naj bi bil zaključen šele leta 2027. Prav ste prebrali. Torej, še najmanj dve generaciji letnih gum bosta preživeli v kolonah, ker se pri nas take stvari vlečejo kot jara kača.

V času gradnje bo promet potekal po dveh zoženih pasovih. Kdor se je že kdaj peljal skozi takšna gradbišča, ve, kaj to pomeni: vožnja po pasu, ki je tako ozek, da imaš občutek, kot da si na testu natančnosti. Eno oko na črti, drugo na tovornjaku ob sebi. In ker smo Slovenci znani po tem, da radi gledamo v telefone, se bo žal dogajalo več nesreč.

In zdaj pridemo do bistva. Ali res potrebujemo dve leti, da razširimo nekaj kilometrov avtoceste? To, kar bi v tujini uredili v nekaj mesecih (ker znajo organizirati delo in zapreti odsek ter ga v enem kosu urediti), bomo mi vlekli do leta 2027. Medtem pa bomo poslušali o “napredku gradnje,” gledali stroje ob cesti, ki stojijo, in vsak dan preklinjali v kolonah.

Ne bom polemiziral, ali je širitev avtoceste nujna. Bolj kot to mene moti način izvedbe in predvsem časovnica. Vsak, ki se bo v naslednjih letih vozil po tem odseku, bo to občutil na lastni koži. In ko bo (če bo) leta 2027 končano, bomo vsi rekli: končno! Ampak verjetno bo že čas, da se lotijo naslednje obnove oz. gradnje naslednjih dveh pasov, saj takrat tri pasovnica ne bo več dovolj.

Naslednje dve leti bomo vsi tisti, ki se vozimo po tem odseku, dodatni, izgubili kakšno uro življenja v kolonah. Ampak, hej, glavno, da bo projekt končan leta 2027. Ker zakaj bi nekaj naredili v pol leta, če lahko traja dve leti? Slovenija pač.

Objava Dars začel s širitvijo avtoceste med Domžalami in Ljubljano / zastoji do leta 2027 originalno objavljena na had blog.

Če bi mi kdo par let nazaj rekel, da bo na mojem zapestju Rolex, bi se mu nasmehnil in ga vprašal po zdravju. Vendar časi se spreminjajo, ljudje odraščamo in Rolex je v zadnjih dveh letih ponudil trgu dva modela Oyster Perpetual, ki sta mi bila všeč. Na srečo imamo v Ljubljani trgovino Malalan, kjer ti izredno prijazni prodajalci razložijo vse in še več in si vzamejo čas zate. In posledično je Rolex Oyster Perpetual Lavander pristal na moji roki.

• Lotus Elise / #registrska MS HAD
• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke
• Tesla 3 eno leto kasneje in prevoženih 31.134 kilometrov

Prvega Rolexa ne pozabiš nikoli. Ne zato, ker bi bil to nujno najdražji kos, ki sem si ga kdaj privoščil. Tudi ne zato, ker bi mi šlo za blagovno znamko ali za to, kaj bodo rekli drugi. Prvega si zapomniš, ker nosi zgodbo. Ker pomeni mejnik. Ker predstavlja trenutek, ko si nekaj naredil prvič. Ko sem leta opazoval “pepsi, pande, batmane, hulke, root beere, coke” na rokah ljudi in mi niso bili niti najmanj všeč, se je vse spremenilo, kot sem odkril Oyster Perpetual Bubbles. Izredna serija, ki pa jo je nemogoče dobiti. Na srečo so kmalu predstavili modelno leto 2025 in ura v barvi “sivke” mi je padla v oči.

Za nekatere je Rolex zgolj ura. Mehanska naprava, ki prikazuje čas. Za druge je simbol statusa, uspeha, prestiža. Za tiste, ki jih ure malce bolj zanimajo, je Rolex mojstrovina. Ikona. Mešanica tradicije inovacij in natančnega švicarskega inženiringa. Ura, ki ne rabi dokazovati ničesar – ker govori sama zase.

Tudi sam sem dolgo odlašal. Primerjal. Razmišljal, če je nakup Rolexa sploh smiseln. Vmes kupil že druge ure in se počasi navajal, da na moško roko lahko paše ura -, ki ni športna.

Malalan ni samo prodajalec ur. Je družinska zgodba. Trgovina z dušo. Prostor, kjer dobiš več kot samo uro. Dobiš svetovanje, dobiš občutek, da si dobrodošel, in dobiš zavedanje, da bo to, kar boš kupil, ostalo s tabo vse življenje. Morda bo celo preživelo tebe.

Ko vstopiš v Malalana, te ne zadane vzvišenost, ki jo večinoma prisotna v svetu luksuza. Namesto tega te pričaka diskretnost. Umirjenost. Osebje, ki ve, kaj prodaja, in ki si vzame čas za vsakogar. Čeprav si prišel samo malce pogledati in povprašati po izdelkih, ki jih imajo v prodajalni. Brez vsiljivosti, z veliko mero potrpežljivosti, predvsem pa z uporabnimi nasveti. Če se ukvarjaš že n-let s tem poklicem, potem ni težko predlagati in svetovati najboljše izbire. Od prvega nakupa ure pri njih pred sedmimi leti sem njihov “fan” in ob misli na novo uro so moja prva destinacija.

Rolex Oyster Perpetual. Vstopni model najmanj izpostavljen. A zame najbolj pravi. Čist, brezčasen, tih. Ko sem ga prvič nadel na zapestje, ni šlo zgolj za občutek jekla ali težo zgodovine, ki jo ta ura nosi. Šlo je za zavedanje, da se nekaj spreminja. Da nekaj zaključuješ in hkrati začenjaš. Da je to verjetno edini Rolex, ki bo kdaj na moji roki. Ker ne kaže tega, kar kažejo Rolexi – je preprost in brezčasen.

Prvi Rolex ni več samo ura. Je spomin. Je simbol. Je tihi spremljevalec vseh prihodnjih pomembnih trenutkov. Predvsem pa korak, ko narediš nekaj, kar sicer ne bi naredil.

Ali ura res spremeni življenje? Ne. Ko jo kupiš, se tvoje življenje že spreminja. Ko si na točki, ko lahko. Ko veš, da se ne rabiš nikomur dokazovati. Da nekaj kupuješ zase, ne za druge. Rolex ni rezultat uspeha, je njegov spremljevalec. Tihi opomnik, da si nekaj dosegel in da si si to upal priznati.

Ko ti ni potrebno kupovati fejkov po par 100 eurov, ampak plačaš, kolikor pač stane, in čakaš na uro, kolikor časa je pač potrebno, da jo dobijo.

Zato prvega Rolexa ne pozabiš nikoli. Tako kot ne pozabiš prvega avtomobila, prvega večjega projekta, prve zmage, ki je res nekaj pomenila. Prvi Rolex ima dušo, ker vanj vtisneš svojo.

Objava Prvega Rolexa ne pozabiš nikoli / v Malalana po Rolexa originalno objavljena na had blog.

Včeraj je Michelin objavil svoj novi vodič za Slovenijo in marsikdo je opazil eno precej odmevno spremembo: restavracija Strelec, ki se nahaja v stolpu Ljubljanskega gradu, je izgubila svojo Michelinovo zvezdico. Ta novica je v kulinaričnih krogih dvignila precej prahu — ne samo zato, ker je Ljubljana s tem ostala brez Michelinove zvezdice, temveč tudi zato, ker je Strelec zadnjih nekaj let veljal za enega glavnih ambasadorjev slovenske fine dining scene.

• Hiša Denk / Zg. Kungota / ena Michelinova zvezdica, chef Gregor Vračko in njihov veganski meni
• Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni
• Pri Lojzetu / Dvorec Zemono / ena Michelinova zvezdica, chef Tomaž Kavčič in njihov veganski meni
• Restavracija Strelec / chef Igor Jagodic / ena Michelinova zvezdica in njihov veganski meni
• Hiša Linhart, Radovljica / chef Uroš Štefelin (Michelinova zvezdica Vila Podvin) in njegov veganski meni
• Restavracija Dam / ena Michelinova zvezdica, chef Uroš Fakuč in njihov veganski meni
• Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni

Vprašanje, ki si ga zdaj marsikdo postavlja: kaj to pomeni za Ljubljano kot kulinarično destinacijo? Vsaka izguba zvezdice je seveda udarec za prestiž mesta in v ponudbi za turiste, ki na podlagi Michelinovih priporočil pogosto načrtujejo svoje obiske.

Za Ljubljano bi moral to biti signal. Ko mesto ostane brez njih, gredo drugam — v Kobarid, Horjul, Vipavsko dolino, Laško. Ljubljana mora pohiteti, če želi ostati relevantna tudi na kulinaričnem zemljevidu. Ali pa bo počasi postala zgolj mesto s finimi kavami, burgerji in brunchi za insta storyje.

Spodaj je posodobljen pregled Michelinovih zvezdic za Slovenijo:

Tri zvezdice (worth a special journey)

• Hiša Franko (Kobarid) – kuhinjo vodi Ana Roš, edina slovenska restavracija s tremi zvezdicami

Dve zvezdici (worth a detour)

• Milka (Kranjska Gora) – chef David Žefran je restavraciji prislužil dve zvezdici in jo uspešno obdržal

Ena zvezdica (worth a stop)

• COB (Portorož, Filip Matjaž)
• Dam (Nova Gorica, Uroš Fakuč)
• Gostilna pri Lojzetu (Vipava, Tomaž Kavčič)
• Grič (Horjul, Luka Košir)
• Hiša Denk (Zgornja Kungota, Gregor Vračko)
• Hiša Linhart (Radovljica, Uroš Štefelin)
• Pavus (Laško, Marko Pavčnik)

Objava Ljubljana izgubila Michelinovo zvezdico originalno objavljena na had blog.

Ljubljana, najlepše mesto na svetu. Tako pravijo domačini. In turisti. In župan. Ampak kaj turist najprej opazi, ko pride v Ljubljano z vlakom ali avtobusom? Ko se sprehaja po Miklošičevi proti centru mesta? “Burekdžinice,” kjer lahko dobite masten, vroč, kaloričen kos popolnosti, ki diši po Balkanu in nostalgiji. Ljubljana ni mesto bureka. Je mesto, kjer burek živi.

• Kapo dol, Žan / Nobel burek in nasilni obiskovalec
• Ambush marketing in Giro d’Italia / Burek Olimpija – desetka / Hotel Kotnik – fail
• Slovenija, dežela pekarn in bureka
• Juicy Marbles Baby Ribs / ko se mi kot veganu zdi ta izdelek preveč podoben mesu

Poglejmo realno. Ljubljana ima vse – Michelinovo restavracijo na gradu, specializirane kavarne z ročno praženo kavo iz Etiopije, avokadove toaste z mikro zelenjem, ki stanejo več kot povprečen sobotni šoping v Primarku. A kljub temu… burek drži krono.

V Ljubljani lahko govorimo o Tromostovju, Prešernovem trgu, Robbovem vodnjaku, Ljubljanici. Ampak turist, ki si je zvečer privoščil “enega mesnega z jogurtom,” se naslednji dan ne spominja kipov. Spominja se bureka. Ljubljana je postala sinonim za urbano, mladostno, malo hipstersko, malo balkan vibes, prestolnico. In burek je nekako… točno to. Brez filtra, brez Instagram filtra. Masten, ampak iskren.

Burek v Ljubljani ni samo jed. Je statement. Je manifest mestnega utripa. Je povezava med študenti, umetniki, taksisti, turisti, žurerji in babicami, ki “gredo samo po mleko,” pa se vrnejo z jogurtom in sirovim. In čeprav imamo najbolj “hip brunch” kraje, kjer za poširan jajček in rogljiček pustiš pol plače, vedno se bo našel nekdo, ki bo stal v vrsti za burek ob treh zjutraj zmajeval z glavo in ti rekel: “Stari, to je to.”

Ljubljana ni instant. Ni vedno prefinjena. Ampak je živa. In mastna. In dišeča. In nočna. In točno takšna, kot je burek, ko ga odpreš na klopci pred Maximarketom in ti kapne jogurt na superge. In si rečeš: “To je življenje.”

Ampak to je pa tudi to, kar je Ljubljana. Veliko več ni. Ampak burek je dober. Pa še veganskega imajo. Ali pa tistega z nutello. Kar je herezija. Ampak če se prodaja, …

Objava Ljubljana ni mesto bureka. Je mesto, kjer burek živi. originalno objavljena na had blog.

SILK and FIZZ je nov lokal v Ljubljani na Krojaški ulici – v ozki ulici pred Malalanom. Ko napišem bar, se moram takoj popraviti. Gre za nekaj več kot zgolj še en bar v mestu. Estetsko dovršen prostor, kjer so v ospredju vrhunski koktajli – tako alkoholni kot brezalkoholni – bo zagotovo postal priljubljena točka tako za domačine kot turiste. Tu lahko uživate v izbranih pijačah od srede do nedelje med 17. uro in polnočjo.

• Hiša Denk / Zg. Kungota / ena Michelinova zvezdica, chef Gregor Vračko in njihov veganski meni
• Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni
• Grič / Šentjošt nad Horjulom / ena Michelinova zvezdica, chef Luka Košir in njihov veganski meni
• 10 Diego Vitagliano Pizzeria, Neapelj / najboljša pizzerija na svetu / had testira pizze

Včeraj sem se sprehajal po stari Ljubljani in se spomnil, da sem pred časom opazil napis SILK and FIZZ. Takrat je bil lokal še v fazi urejanja, a sem vseeno pokukal noter. Že takrat me je navdušila interier – čudoviti lestenci, ogledala na stropu, eleganca v vsakem detajlu. Toda bolj kot podoba me je zanimala vsebina.

Ko sem včeraj stopil noter, je bil bar poln. Na srečo sem našel mesto ob šanku, od koder sem lahko opazoval mojstra mešanja pijač – Jana Križaja in Gala Pilka. S filigransko natančnostjo sta dozirala sestavine v koktajle, ki so precej drugačni od tistih, ki jih poznamo.

Ker ne pijem alkohola, sem postavil vprašanje, ki pogosto naleti na začudene poglede: Ali lahko dobim brezalkoholni koktajl? Odgovor me je presenetil: “Seveda. Zakaj pa ne?”

S tem je SILK and FIZZ pridobil ogromno točk pri meni. Pogosto namreč dobim le kratek in negativen odgovor. Tokrat pa sem imel pred seboj izbiro štirih brezalkoholnih koktajlov in odločil sem se, da poskusim kar tri. Že ob branju sestavin sem bil navdušen.

Jan in Gal sta izkušena barmana, ki sta v tujini že pobirala nagrade za svoje kreacije. Njune esence so nekaj povsem posebnega, saj jih destilirata sama in tako ustvarjata nenavadne, a izjemne okuse. Esenca pečenega riža? Dimljen brezalkoholni vermouth? Takšnih kombinacij še nisem srečal! Moje besede ne morejo pričarati teh okusov – treba jih je preprosto poskusiti. Eden od alkoholnih koktajlov, na primer, temelji na banani, a prava atrakcija je popolna kopija banane, ki plava na vrhu – čeprav sploh ni prava banana!

Pogled na goste izza šanka je bil kot v vrhunski restavraciji. Zadovoljni obrazi, nasmehi – in to ne le zaradi alkohola. Presenetilo me je, koliko gostov je naročalo brezalkoholne koktajle.

Mislim, da sem našel lokal, kamor se bom z veseljem vračal. Hkrati pa se bojim, da bo kmalu pokal po šivih, ko ga odkrijejo še ostali Ljubljančani. Upam le, da bo vedno ostal kakšen prostor zame.

Vesel sem, da je Ljubljana dobila bar s tako drznim in inovativnim konceptom. SILK and FIZZ – zagotovo se kmalu spet vidimo!

Objava V SILK and FIZZ na koktelj (tudi brezalkoholni) originalno objavljena na had blog.