Ko človek umre, kaj se zgodi z njegovimi gesli, maili, dostopi na internetu?

Smrt je, tako kot davki, neizbežna za vsakogar od nas. Skoraj vsak od nas ima že kreirane račune na Googlu, Facebooku, Twitterju, Foursquareu, Instagramu, itd. Doma imamo računalnike, ki jih zaščitičmo z uporabniškim imenom in geslom. Potem imamo dostope do raznih vsebin preko certifikatov, ki so spet zaščitena z gesli. Življenja brez elektronskega bančništva in storitev kot so, PayPal, American Express, Moneybookers, .. si ne znamo več predstavljati.

Sam imam cel kup uporabniških imen in gesel za dostope do blogov, do FTP strežnikov, do clouda,… In ta gesla seveda ne razkrijemo nikomur, niti najbližjim ne in zgodi se, da jih tudi pozabimo sami. Seveda jih lahko tudi povrnemo, ampak moram poznati geslo do elektronske pošte, ki pa ga ne poznamo, če je to račun nekoga drugega.

Kaj se zgodi z vsemi podatki, ko človek umre, ki nekje v prostranem vesolju interneta čakajo na lastnika, vendar ga več ni?

Ali si že kdaj pomislil/a, koliko različnih uporabniških imen in gesel uporabljaš na spletu? In kdo ve za vsa ta gesla, dostope,  skupnosti in portale in elektronske naslove,… ? Glede na poplavo družbenih omrežij, še sam pogosto pozabim kje vse sem registriran, kako bi potem šele nekdo drug lahko vedel vse to.

Če bi v tem trenutku umrl, bi vsi ti podatki, dostop do računalnika, do bloga, do vseh projektov na internetu, izgubili lastnika, kajti nihče ne pozna mojih gesel.

Ali obstaja rešitev za to? Da bi se projekti, ki so “one man band”, lahko nadaljevali, da bi lahko nekdo izbrisal, ali zaprl te račune? Ali bi zaupali spletnemu servisu, ki bi hranil vse te vaše podatke? Na spletu sem našel kar nekaj takšnih servisov, vendar so vsi po vrsti precej zakomplicirani, vendar delujejo na istem principu. Pri njih shraniš svoja gesla (kaj se zgodi, če jih spreminjaš?) in pooblastiš nekoga, da ima dostop do tvojega računa. Ampak s tem, omogočiš ponudniku storitve (če smo rahlo skeptični) dostop do vseh podatkov? Jim dovolj zaupamo?

Druga rešitev je svinčnik in papir, kamor zapišeš te podatke in jih daš hraniti notarju. Vendar spet obstaja dvom. Kaj pa če spremeniš gesla, ali boš vedno popravljal zapisano? Obstaja možnost hrambe v sefu, vendar obstajajo tudi možnost ropa sefov. Spomnimo se samo ropa SKB trezorjev, ki še vedno ni razrešen.

Kaj torej storiti?

• uporabljati enako uporabniško ime in geslo za vse stvari na internetu? Odsvetujem – čeprav sem prepričan, da večina uporabnikov interneta počne ravno to?!
• zapisovanje podatkov o ustvarjenih računih v “črno knjižico”? Precej boljša rešitev, vendar vseeno ne dovolj varna. Razen, če je ta knjižica nekje na varnem
• zapis v telefon, pod geslom, ki ga pozna samo najbližja oseba, oz. tista, katera bi vse te stvari “prevzela”? Veliko boljše, oz. dokaj uporabna zadeva, vendar je treba biti pazljiv, da ko gre telefon na servis, da se le ti podatki tudi pobrišejo!

Katera rešitev se tebi zdi najboljša? Oz. kako imaš ti poskrbljeno za te stvari? Ali pa sploh še nisi pomisli na to?

Jaz se ne ubadam s tem. Namreč vseeno mi je, če mi bodo na Facebooku ljudje še tri leta po moji smrti voščili za rojstni dan, če me bo nekdo, ko bom postal prah še vedno omenjal na Twitterju, ali pa če bodo spemerji zasmetili moj blog, ko ne bom več obstajal. Ja, moje življenje je minljivo in precej vseeno mi je, če ima kdo dostope do vseh računov, oz. digitalnih podpisov, ki sem jih ustvaril na spletu. Dostop do banke in vsega ostalega pa se itak uredi po smrti – pa še ničesar ne bom zapustil, kar bi imelo vrednost. Torej, če sem bil pred parimi leti še precej drugače misleč o teh stvareh in sem dejansko razmišljal o tem, sem precej spremenil mnenje v tem času. Nepomembno, kaj se dogaja z menoj po smrti…