Star sem. In pizdim. Vse bolj se zavedam tega, da vsako leto znova najdem nekaj stvari, ki me zmotijo in me prejšnje leto še niso. Zadnje čase vse pogosteje opažam odnos natakarjev do gostov v lokalih – večina se obnaša, kot da bi skupaj krave pasli, ali pa bi bili najboljši “buddyi” že celo življenje.

Pogrešam natakarje stare šole, ki so znali skuhati kavo, ki so znali biti galantni, ki so opazili, da je kozarec prazen, še preden sem sam začel razmišljati o tem, da bi naročil novo pijačo. Pogrešam natakarje, ki so zamenjali kavo, če se jim je med “transportom” do mize slučajno polila preko skodelice.

Predvsem pa pogrešam natakarje, ki niso vsiljivi in ki imajo distanco do strank in ki opazijo, ko že deset minut poskušaš prositi za račun – ker se ne pogovarjajo z deklico, ki sedi za sosednjo mizo, ampak preprosto opravljajo svoje delo, za katerega so tudi plačani. Verjetno sem res samo star in zahteven, kajne?

Pa vendar ni to zgolj moj problem. To je problem tudi vseh lastnikov lokalov – dobiti dober personal, ki bo povrh vsega še pošten je, vsaj po pripovedovanju lastnikov lokalov, misija nemogoče. Zato je v tem poslu največ študentov – lastniki so sicer pripravljeni plačati izučen personal, vendar ga ni na trgu. In ko ti lastnik lokala pripoveduje zgodbe o tem, kako ga poskušajo goljufati na neskončno načinov, potem ti postane jasno zakaj se personal tako hitro menja. V bistvu mi je prav zanimivo, da se v bolj frekventnih lokalih personal menja hitreje “kot jaz menjam gate”. In ko se navadiš na določene oseb, jih čez čas več ni. So pa v drugem lokalu ..

Vse bolj mi je jasno, zakaj se gostje v lokalih velikokrat počutimo kot nebodigatreba za personal. Ker ni personal tam zaradi nas, vsaj takšen občutek sem dobil že večkrat. In mogoče to, da si res ne želim, da me nekdo tika, ko sem prvič v lokalu, ni tako nemogoča in vzvišena želja, kajne?