Se kdo spomni brako prikolic?

Ko si prispel na morje, je sledilo postavljanje brako prikolice – zabava za cel kamp, kajti nikoli ni uspelo postaviti tega čuda na način, ki si ga želel postaviti. Že ko si odpiral zgornji del brako prikolice in se ti je prekucnila, ali pa “noge” niso bile dovolj močne, si vedel, da bodo te počitnice še kako zanimive.

Ja, tudi pri nas doma smo imeli brako prikolico in Lado Samaro s katero smo peljali brako prikolico na morje. Če si jo postavil pod borovce, potem je bila povsem “smolena” in se je blago lepilo skupaj.

Če brako priklolica ni stala na povsem ravni površini je nastal rahel problem in se je precej majala. “Baldahin”, ki ga je imela prikolica je bil znanstvena fantastika, ampak je deloval in v ta del si lahko natlačil cel kup omaric iz blaga in vseh ostalih pripomočkov, brez katerih ne bi zdržal sedem dni na morju.

Brako prikolica je bila zabavna, predvsem pa je bila dober stik z naravo. Ne toliko kot šotor in precej več, kot navadne prikolice. Da tega, da je bilo potrebno zabijati kline v vedno najbolj trdo in neugodno podlago niti ne omenjam, saj to je bila vedno rak rana vsakega dopusta. Toliko skrivljenih klinov, pa toliko slabe volje, potem pa so starši odprli hladno pivo in dopust se je lahko mirno začel.

Kljub vročini, kljub temu, da ni bilo sence in da je bilo sonce vroče, smo cele dneve preživeli v vodi in na soncu – brez raznih krem za sončenje s faktorjem 50+, ampak zgolj z domačimi preparati. Recimo šentjanževke namočene v olje, ki niso krema za sončenje, ampak za po sončenju. Nihče ni razmišljal o kožnem raku, nihče se ni skrival pred soncem in vsi smo preživeli.

Brako prikolice so bile super zadeva. Najbolj mi je ostala v spominu brako prikolica, ki smo jo imeli na prvem Zgaga festivalu v Litiji. Kolega jo je pripeljal s seboj in postavili smo jo hipno. Bili smo #topshit, kajti ostali so se stiskali po šotorih, mi pa smo bili v prikolici, ki je bila spomin na neke lepe čase. Ampak, ne za dolgo.

Ko se več kot 10 ljudi spravi v takšno prikolico, ki seveda ni bila postavljena tako kot se mora, se je zgodilo najboljše, kar se je lahko zgodilo – prikolica se je na prepogljivem delu zaprla in mi smo ostali vkleščeni v njej. Da ne bo pomote – nihče od nas tega verjetno takrat niti ni opazil.

V sedanjosti so brako prikolice na naših cestah redkost. Tudi Čehi, ki so bili vsaj tako se mi je vedno zdelo, najpogostejši uporabniki teh prikolic, se na morje odpravljajo v super duper fensi šmensi avtomobilih in so brako prikolice za njih neka daljna preteklost.

Verjetno obstaja kakšno društvo ljubiteljev brako prikolic, meni pa ostajajo samo spomini na počitnice preživete v tej prikolici.