Včeraj zvečer je Slovenijo zajela nova panika. Hekerji so vdrli v informacijski sistem državne uprave! Nujno je treba zamenjati gesla! Mediji so seveda pograbili zgodbo in naslovi so bili takšni, kot bi nekdo pravkar prevzel nadzor nad celotno državo. Manjkalo je samo še sporočilo, naj si državljani pripravimo zaloge hrane in vode. In čudi me, da niso tega storili.

• V čigavem imenu Slovenija postaja prijateljica Izraela? V mojem ne!
• SdS zvestobo na družbenih omrežjih nagradi, na levem polu te pustijo samega
• Slovenija po vzoru Srbije potrebuje ocisti.net za razkritje hujskaških trolov

Kaj se je dejansko zgodilo? Napadalec je prek kompromitiranega spletnega strežnika enega državnega organa pridobil več kot 15.000 uporabniških zapisov iz sistema Domino. Med njimi je bilo 7.216 zapisov z zgoščenimi vrednostmi gesel. Ja, prav ste prebrali. Domino. Tisti Lotus Domino, ki se ga nekateri spomnimo še iz časov, ko smo za dostop do interneta uporabljali modeme.

Da ne bo pomote. Vdor in kraja uporabniških podatkov sta resna varnostna incidenta. Prizadeti uporabniki morajo zamenjati gesla. Toda to še ne pomeni, da so hekerji prevzeli državo, da so prišli do podatkov, ki so življenjskega pomena. Pomeni pa, da ima država očitno precej vprašanj, na katera bi morala odgovoriti.

Še posebej zanimiva je zgodba o različici Lotus Domino 8.5.x. Ta je iz leta 2009. IBM je redno podporo zanjo končal leta 2018, podaljšano pa leta 2021. Prav ta različica naj bi bila še vedno navedena v seznamu standardnega programja na državnem portalu NIO, ki naj bi bil posodobljen letos avgusta.

Če to drži, imamo leta 2026 v državnih dokumentih še vedno programsko opremo iz leta 2009, za katero je podpora prenehala pred petimi leti. Ni sicer še potrjeno, da je napadeni strežnik dejansko uporabljal to različico. Bi pa bilo zanimivo izvedeti, katero je.

Poleg tega še eno preprosto vprašanje. Ali je bil sistem zaščiten z večfaktorsko avtentikacijo? Ali so uporabljali enotno prijavo? Kako so bila zaščitena gesla? Kdo je preverjal varnost? In zakaj se o teh stvareh sprašujemo šele po vdoru?

Ampak najbolj zanimiv del zgodbe se skriva drugje. Pred dobrim tednom je Oštro razkril, da so se predstavniki izraelskega podjetja Dream Security julija sestali s predsednikom vlade Janezom Janšo. Na sestanku je bil tudi Niko Gamulin, vršilec dolžnosti direktorja urada za informacijsko varnost. Govorili so o preizkušanju njihove rešitve Sphere v okolju SIGOV-CERT.

Po razkritju se je urad odzval, da je šlo zgolj za predstavitveni sestanek, da rešitve niso testirali in da tudi ni nobene odločitve o nakupu. Potem, samo par dni po tem pojasnilu, pride obvestilo o kibernetskem vdoru v državno upravo.

Kakšno naključje, kajne? Seveda ni nobenega dokaza, da sta dogodka povezana. Še manj, da bi kdorkoli incident namerno povzročil. Toda časovno zaporedje je dovolj zanimivo, da se lahko vprašamo, ali bo prav ta incident postal priročen argument za nakup novega, dragega sistema za kibernetsko varnost. Izraelskega. Ker smo pač prijatelji z njimi odkar je Janez prevzel oblast. In usluge je potrebno vračati.

Najprej državljanom sporočiš, kako ranljiva je država. Potem pridejo rešitelji z rešitvijo. Rešitev ima po naključju že ime. Sphere.

Morda pa bi bilo smiselno najprej posodobiti obstoječe sisteme, urediti osnovno varnostno zaščito, preveriti upravljanje dostopov in ugotoviti, kako je napadalec sploh prišel do uporabniških podatkov. Za to verjetno ne potrebujemo izraelskega podjetja in nekdanjega avstrijskega kanclerja.

Namesto ustvarjanja vtisa, da nam je nekdo heknil celotno državo, bi bilo precej koristneje, če bi pristojni javnosti povedali, kaj natanko je bilo kompromitirano, koliko sistemov je bilo prizadetih in kako dolgo so bile morebitne ranljivosti prisotne.

Če bo na koncu rešitev za vse naše težave ravno Sphere podjetja Dream Security, potem bo to zgodba, ki si zasluži precej več pozornosti kot včerajšnji bombastični naslovi.

Objava Heknili so nam državo. Aja, samo en Lotus Domino strežnik originalno objavljena na had blog.

AI Cluetrain Manifesto je sodoben odziv na The Cluetrain Manifesto, ki so ga leta 1999 na spletu objavili Rick Levine, Christopher Locke, Doc Searls in David Weinberger. Njegovih 95 tez je izhajalo iz preproste ideje: omreženi trgi so človeški pogovori, ne publike, segmenti ali korporativni komunikacijski kanali.

• Cluetrain New Clues – Cluetrain Manifesto
• Zakaj Roni in zakaj had?

Četrt stoletja pozneje se splet ponovno spreminja. Iskanje postaja odgovor. Ljudje se pogovarjajo z jezikovnimi modeli. Agenti začenjajo komunicirati z agenti. Vsebino je mogoče proizvajati v industrijskem obsegu, medtem ko pristnost, pozornost, zaupanje in človeška izkušnja postajajo vrednejši prav zato, ker jih je težje proizvesti.

Teh 95 novih tez ni zamenjava za originalni manifest in projekt ni povezan z njegovimi avtorji. Je poskus postaviti podobno neprijetno vprašanje v drugem tehnološkem trenutku: ko v pogovor vstopijo stroji, kako poskrbimo, da iz njega ne izginejo ljudje?

Trgi so še vedno pogovori. Vprašanje je samo, kdo se v resnici pogovarja. Internet naj bi povezal ljudi. Nekako nam je uspelo povezati bote z boti.

AI Cluetrain Manifesto

1. Internet postaja pogovor s stroji.
2. Stroji so se naučili našega jezika, preden smo se mi naučili, kaj jih sploh vprašati.
3. AI ne razume sveta. Razume naše opise sveta.
4. Samozavesten odgovor ni isto kot resničen odgovor.
5. Tekoč govor ni inteligenca.
6. Obseg ni modrost.
7. Napovedovanje ni razumevanje.
8. Avtomatizacija ne odpravi odgovornosti.
9. Nekje za strojem je vedno človek.
10. In običajno še nekdo, ki vse skupaj plačuje.
11. AI bo ustvaril več besed, kot jih bo človeštvo kadarkoli lahko prebralo.
12. Problem ni več ustvarjanje informacij. Problem je odločanje, kaj si zasluži pozornost.
13. Pozornost postaja vrednejša od informacije.
14. Ko je mogoče ustvariti vse, postane pristnost redka.
15. Redkost ustvarja vrednost. Človeški glas bo postal redek.
16. Popoln jezik postaja sumljiv jezik.
17. Tipkarske napake bodo morda kmalu dokaz življenja.
18. Splet je nekoč nagrajeval objavljanje. AI nagrajuje citiranost.
19. SEO je želel klike. AI želi odgovore.
20. AEO, GEO in katerakoli kratica pride naslednja ne bodo rešili slabe vsebine.
21. Pisanje za algoritme na koncu povzroči, da vse zveni enako.
22. Ko vsi optimizirajo za stroje, ljudi neha zanimati.
23. Najboljša optimizacija bo morda spet to, da imaš kaj povedati.
24. Izvirne misli ne moreš ustvariti s tlačenjem ključnih besed.
25. AI lahko posnema glas. Ne more živeti življenja.
26. Izkušnja ostaja trmasto človeška.
27. Stroj lahko opiše strto srce. Nikogar pa ne more pogrešati.
28. Stroj lahko opisuje lakoto, ne da bi bil kadarkoli lačen.
29. Ta razlika šteje.
30. Splet se polni z vsebino, ki je nihče ni želel napisati za ljudi, ki je nikoli niso želeli prebrati.
31. Objaviti zato, ker lahko, ni isto kot objaviti zato, ker je vredno.
32. Poceni vsebina postaja neskončno poceni.
33. Neskončna količina vsebine ustvarja končno količino potrpljenja.
34. AI slop ni tehnološki problem. Je problem spodbud.
35. Platforme so zahtevale engagement. Stroji so jim ga dali v industrijskem obsegu.
36. Pazi, kaj optimiziraš.
37. Metrike izgubijo pomen, ko jih lahko proizvajajo stroji.
38. Sledilce lahko generiraš. Zaupanja ne moreš.
39. Obisk lahko kupiš. Kredibilnosti ne moreš.
40. Doseg ni odnos.
41. Engagement ni naklonjenost.
42. Viralnost ni pomembnost.
43. Priljubljenost ni resnica.
44. Konsenz, ki ga ustvarijo stroji, je še vedno proizveden konsenz.
45. Teorija mrtvega interneta je bila bolj zabavna, preden so jo podjetja začela uresničevati.
46. Boti, ki se pogovarjajo z boti, niso skupnost.
47. AI agent, ki kupuje od drugega AI agenta, še vedno zapravlja denar nekoga.
48. Delegiranje zahteva zaupanje. Avtonomija ga zahteva še več.
49. Udobje vedno nekomu izstavi račun.
50. Če AI odloča namesto tebe, bi moral vedeti, čigavi interesi so oblikovali to odločitev.
51. Priporočilni sistemi so mnenja, preoblečena v matematiko.
52. Algoritmi niso nevtralni samo zato, ker vsebujejo številke.
53. Učni podatki vsebujejo zgodovino, predsodke, genialnost, neumnost in nas.
54. AI je podedoval internet. To bi moralo skrbeti internet.
55. Smeti noter. Samozavest ven.
56. Citiranost postaja oblika moči.
57. Odsotnost iz strojnega znanja bo kmalu podobna odsotnosti s spleta.
58. Če stroji posredujejo znanje, tisti, ki oblikuje stroje, oblikuje tudi resničnost.
59. Nekoč smo se bali vratarjev. Zdaj nam vratar odgovarja.
60. Iskalnik nam je pokazal deset povezav. AI nam poda en stavek.
61. Ta stavek ima ogromno moč.
62. Viri so pomembnejši prav takrat, ko jih uporabniki vidijo manj.
63. Transparentnost ni opomba pod črto.
64. AI je tako rekel ni argument.
65. Tudi algoritem je odločil ni argument.
66. Ljudje smo zgradili te sisteme. Ljudje jih lahko tudi postavimo pod vprašaj.
67. Pravica vprašati zakaj postaja pomembnejša z rastjo avtomatizacije.
68. Pomembna je tudi pravica reči ne.
69. Vse ne potrebuje AI-ja.
70. Če slabemu izdelku dodaš AI, dobiš slab izdelek z AI-jem.
71. Klepetalnik ni strategija.
72. Gumb z napisom AI ni inovacija.
73. Če vse poimenujemo AI, izraz na koncu ne pomeni ničesar.
74. Umetna inteligenca je ustvarila presenetljivo veliko umetnega marketinga.
75. Podjetja, ki pravijo AI-first, naj najprej razložijo problem.
76. Tehnologija naj rešuje probleme, ne upravičuje pitch deckov.
77. Prihodnost ne potrebuje še enega AI wrapperja.
78. Včasih je baza podatkov še vedno samo baza podatkov.
79. Včasih je dovolj en if stavek.
80. Včasih je človek boljši API.
81. AI bi moral odstranjevati dolgočasno delo, ne smiselnega dela.
82. Produktivnost se ne meri s številom ustvarjenih besed.
83. Hitrost ne izboljša slabe odločitve. Samo prej jo dostavi.
84. Avtomatizacija neumnosti proizvaja neumnosti hitreje.
85. Učinkovitost brez namena je samo pospeševanje.
86. Ljudje bomo AI uporabili, da postanemo bolj človeški ali manj človeški. Ta odločitev ostaja naša.
87. Najdragocenejša veščina bo morda vedeti, kdaj stroja ne vprašati.
88. Razmišljanje je počasnejše od generiranja. Vseeno razmišljaj.
89. Dvom je funkcija, ne napaka.
90. Radovednost mora preživeti udobje.
91. Ustvarjalnost se začne tam, kjer se autocomplete konča.
92. Internet prihodnosti bo vseboval več strojev. Ne sme vsebovati manj ljudi.
93. Ne potrebujemo strojev, ki zvenijo bolj človeško. Potrebujemo ljudi, ki nehajo zveneti kot stroji.
94. Trgi so še vedno pogovori. Vprašanje je samo, kdo se v resnici pogovarja.
95. Internet je naš samo toliko časa, dokler se obnašamo, kot da je res naš.

To ni anti-AI nostalgija. Ni pritoževanje nad prihodnostjo in ni marketinški trik. Gre za manifest v človeškem merilu o jeziku, zaupanju, avtorstvu, pozornosti in odgovornosti v spletu, ki ga vse bolj oblikuje strojno generiran govor.

Vir: https://www.had.si/cluetrain/

Objava AI Cluetrain Manifesto / 95 tez za internet po AI-ju originalno objavljena na had blog.

Pred dnevi sem pisal o Marku Plahuti, ki ga marsikdo pozna pod imenom Virostatiq. O človeku, ki se je lotil analize slovenskih avtocest in s konkretnimi podatki pokazal, zakaj imamo takšne težave z zastoji. Tokrat pa me je presenetil z nečim povsem drugim. Z orodjem bloki.si, ki omogoča raziskovanje slovenskega nepremičninskega trga s pomočjo umetne inteligence.

• Jaz pizdim čez Dars, Marko Plahuta pa je zbral podatke in pokazal realno stanje
• Koliko Slovenijo stanejo zastoji? Več kot 2 milijona evrov na dan
• V Tesli sem se prepiral z Grokom in na koncu dobil brezplačno analizo

Ne, ne gre za še en nepremičninski portal, kjer so stanovanja vredna toliko, kolikor si je prodajalec zamislil ob jutranji kavi. Gre za orodje, ki poveže podatke iz slovenskih javnih registrov in omogoča, da do njih prideš s povsem običajnimi vprašanji. Za vsak slučaj je pripravil nešteto primerov, kjer vam odgovori na vaša vprašanja, ki si jih niste niti še zastavili – bloki.si/analize

Recimo, da kupuješ stanovanje v Ljubljani. Najdeš oglas za 60 kvadratnih metrov veliko stanovanje, za katero prodajalec zahteva 350.000 evrov. Je cena realna? Koliko so dejansko plačali kupci podobnih stanovanj v okolici? Kdaj je bila stavba zgrajena? Je bila obnovljena? Kakšna je okolica? Je nepremičnina na poplavnem območju? Vse to so vprašanja, na katera lahko odgovori bloki.si. In kar je najbolj zanimivo, ni treba poznati nobenih registrov, iskati podatkov po različnih državnih portalih ali razumeti zapletenih preglednic.

Orodje namreč povežeš s ChatGPT ali Claudom in mu preprosto zastaviš vprašanje. Umetna inteligenca poišče ustrezne podatke v registrih, kot so GURS, evidenca trga nepremičnin, AJPES in drugi, ter jih predstavi v razumljivi obliki.

Še bolj zanimivo je, da lahko v pogovor prilepiš nepremičninski oglas brez naslova in orodje poskuša ugotoviti, za katero nepremičnino gre. Ja, dobiš tudi naslov nepremičnine, kar precej olajša vse skupaj in te lahko odvrne od nakupa, čeprav je oglas napisan tako dobro, da si pripravljen takoj plačati za nepremično. Nato lahko preveriš njeno zgodovino, primerljive prodaje in ocenjeno vrednost. Seveda pod pogojem, da je v javnih evidencah dovolj podatkov.

Še ena pomembna razlika je v primerjavi z marsikaterim AI orodjem. bloki.si zna tudi priznati, da nečesa ne ve. Če podatka ni v registru, to pove. Če je za zanesljivo oceno premalo primerljivih prodaj, na to opozori. Če gre samo za oceno vrednosti, je ne predstavlja kot dejansko prodajno ceno. To so precej pomembne informacije, vsaj pri nepremičninah, kjer lahko napačna informacija pomeni nekaj deset tisoč evrov razlike.

Orodje pa ni namenjeno zgolj kupcem stanovanj. Uporabljajo ga lahko tudi nepremičninski posredniki, cenilci, novinarji in vsi, ki jih zanima, kaj se dogaja na slovenskem nepremičninskem trgu. Od gibanja cen in najemnin do gradbenih dovoljenj, prostorskih načrtov in podatkov o stavbah.

Na strani bloki.si/primeri je Marko pripravil konkretne primere uporabe, ki precej bolje kot kakršnakoli tehnična razlaga pokažejo, kaj vse je mogoče narediti. Do konca leta 2026 je dostop pro brezplačen oz. ima vsak na voljo 50.000 kreditov. In pri Marku je jasno koliko kreditov gre za kakšno poizvedbo.

Kar me pri vsem skupaj najbolj navdušuje, ni zgolj umetna inteligenca. Te je danes že povsod dovolj. Navdušuje me dejstvo, da je nekdo vzel javno dostopne podatke, ki jih država zbira že leta, jih povezal in iz njih naredil nekaj, kar je dejansko uporabno za običajnega človeka. To je zame bolj smiselna uporaba umetne inteligence kot generiranje neštetih slik in besedil brez posebne vrednosti.

Očitno imamo v Sloveniji ljudi, ki razumejo, da podatki niso namenjeni zgolj temu, da nekje obstajajo, ampak temu, da jih znamo uporabiti. Marko, hvala. Najprej za analizo Darsa, zdaj še za bloki.si. Predvsem pa za dokaz, da se da iz podatkov narediti nekaj koristnega, če imaš znanje, voljo in dovolj radovednosti.

Priporočam, da preizkusite bloki.si. Sploh če kupujete, prodajate ali samo razmišljate o nepremičnini. Morda boste izvedeli precej več, kot vam je povedal nepremičninski oglas.

p.s.: tudi vrednost vaše nepremičnine vam poda. Seveda sem moral preveriti vse in bil pozitivno presenečen nad vrednostmi. Dobra naložba. Upam, da razširi tole še na Hrvaško.

Objava bloki.si, AI orodje za raziskavo trga nepremičnin / Marko Plahuta, hvala originalno objavljena na had blog.

Nisem ljubitelj podkastov. Sem se trudil, res sem se. Ampak težko prežvekujem samooklicane guruje, ki so polni praznih besed, življenjskih modrosti in balasta. Ljudi, ki potrebujejo dve uri, da povedo nekaj, kar bi lahko povedali v par minutah. Pa še takrat se pogosto izkaže, da niso povedali ničesar. Očitno nisem ciljna publika za vse te strokovnjake za uspeh, srečo, podjetništvo in življenje nasploh, ki so prepričani, da mora svet slišati njihovo mnenje. Ampak v teh dneh sem naletel na podkast Prekletstvo dobrih vil na Valu 202.

• Podkast Opravičujemo se za vse nevšečnosti in moje branje citata v 67. epizodi
• Kosi na tleh in kosi sam / oglas, ki mi je všeč!
• Ko oglas za Lesnino buri duhove in se nad njim zgražajo “tercijalke” na spletu

In zaužil vse do sedaj objavljene epizode na dušek! Brez preskakovanja, brez pospeševanja predvajanja in predvsem brez občutka, da mi nekdo krade čas. Ravno nasprotno. Ko se je epizoda končala, sem si želel še. Če slučajno ne poslušate podkastov, lahko to poslušate tudi ob nedelja na Valu202. Ob 20. uri.

Mogoče se kdo spomni kultnega oglasa o dobrih vilah iz prejšnjega tisočletja in verjetno je oseba, ki stoji za tem projektom hudičevo dober poznavalec človeške duše, saj zna poslušalca prikovati na sedež v avtu ali doma na kavč in pozabiš, da moraš iti na wc ali po otroka v vrtec.

Zgodba se začne leta 1999, ko dvanajst Slovencev zadene doživljenjsko mesečno rento v višini 100.000 tolarjev. Vsak mesec, do konca življenja. V zgodbo nas popelje Erik Vrtačnik, svobodni raziskovalni novinar, ki poskuša razvozlati skrivnost in se pri tem podaja po Sloveniji, išče sogovornike in sestavlja koščke zgodbe. In prav tu se začne tisto, kar me je navdušilo. Način pripovedovanja, dramaturgija, zvok in občutek, da poslušaš pravo raziskovalno novinarsko zgodbo. Takšno, kjer si želiš izvedeti, kaj se je v resnici zgodilo.

Še ena zanimivost. Prekletstvo dobrih vil ni klasična dokumentarna preiskava, ampak igrani podkast, narejen v obliki tako imenovanega mockumentaryja. Fikcija, ki se naslanja na resnične dogodke in uporablja pripovedne prijeme dokumentarnega novinarstva. Kar pomeni, da ni vse, kar slišimo, resnična preiskava dejanskih smrti. Prav v tem je čar. Zgodba je zastavljena tako prepričljivo, da se moraš na trenutke opomniti, da poslušaš fikcijo. Ali pač!

Za dober podkast očitno ne potrebuješ razvlečenih pogovorov, znanih obrazov in gostov, ki so vsak drugi teden v drugem studiu in razlagajo iste stvari. Potrebuješ dobro zgodbo, idejo, odlično izvedbo in predvsem spoštovanje do poslušalca. Da ga ne podcenjuješ in da mu ne prodajaš megle.

Še posebej me veseli, da takšna produkcija nastaja pod okriljem javnega Radia Slovenija. Prekletstvo dobrih vil je namreč eden od projektov, izbranih na razpisu Radia Slovenija za zunanje avtorje in producente. Očitno je mogoče tudi pri nas narediti nekaj drugačnega, svežega in predvsem zanimivega. Nekaj, kar se lahko povsem brez zadrege postavi ob bok tujim zvočnim produkcijam.

Ne bom razkrival podrobnosti, ker bi s tem pokvaril užitek v poslušanju. Lahko pa povem, da me je Prekletstvo dobrih vil spomnilo, kako močan medij je lahko radio, ko nekdo razume, kaj pomeni pripovedovati zgodbo. Brez slike, brez videa, brez vseh mogočih vizualnih učinkov. Samo zvok, domišljija in zgodba, ki te potegne vase.

Če še niste poslušali Prekletstva dobrih vil, priporočam. Jaz že komaj čakam nadaljevanje. To je verjetno največji kompliment, ki ga lahko podkast dobi od nekoga, ki podkastov praviloma ne posluša.

Bravo, Val 202. Tole je #top! Še povezava do dobrih vil oz. do njihovega prekletstva – https://val202.rtvslo.si/podkast/prekletstvo-dobrih-vil/173252171

Objava Podkast Prekletstvo dobrih vil na Valu 202 je #top originalno objavljena na had blog.

AI vam verjetno ne bo vzel službe. Veliko bolj verjetno je, da vam jo bo vzel nekdo, ki ga zna uporabljati. To se mi zdi precej bolj realen pogled na vse, kar se trenutno dogaja okoli umetne inteligence. Ne gre namreč več za vprašanje, ali bo AI ostal z nami, niti za to, ali gre samo za še en tehnološki balon, ki bo čez nekaj let počil. Umetna inteligenca je tukaj in počasi postaja nekaj povsem običajnega, podobno kot je nekoč postal internet, kasneje pametni telefon, kripto, itd ..

• Vsebina, ki jo je ustvarila umetna inteligenca
• Mediji, vas res ni nič sram?
• 21 let že obstaja had.si blog in jaz še vedno uživam pri pisanju

Seveda lahko še vedno zamahnemo z roko in rečemo, da ChatGPT halucinira, da so AI besedila prepoznavna na kilometer in da človeka pač ne more nadomestiti noben algoritem. Vse to je lahko celo res. Ampak pri tem spregledamo bistvo. Ne tekmujemo z umetno inteligenco. Tekmujemo z ljudmi, ki jo znajo uporabiti bolje od nas.

Nekdo, ki je prej za neko nalogo potreboval dve uri, jo danes morda opravi v dvajsetih minutah. Ne zato, ker bi postal čez noč desetkrat pametnejši, ampak zato, ker si zna pomagati z orodjem, ki mu prihrani rutinsko delo in mu pusti več časa za razmišljanje. Če nekdo v istem času naredi več, hitreje pride do informacij in zna iz njih izvleči več, potem postane precej nepomembno, koliko let izkušenj imamo mi.

To ne pomeni, da moramo AI slepo zaupati. Ravno nasprotno. Več kot ga uporabljamo, bolj pomembno postaja naše lastno znanje, saj moramo znati ločiti dober odgovor od neumnosti. Toda zavračanje umetne inteligence samo zato, ker smo do zdaj povsem dobro shajali brez nje, je približno tako smiselno, kot bi pred dvajsetimi leti razlagali, da interneta ne potrebujemo, ker imamo telefon in faks.

Verjetno je največja zmota tega trenutka prepričanje, da imamo še dovolj časa. Da bomo AI pogledali čez leto ali dve, ko bo vse skupaj bolj zrelo in ko bomo videli, kam se stvari razvijejo. Takrat bodo nekateri že dve leti pred nami. Prav zato danes stavek “kdor ne gre s časom, s časom gre” zveni precej manj kot pregovor in precej bolj kot opozorilo.

Objava Kdor ne gre s časom, s časom gre in umetna inteligenca vam ne bo ukradla službe originalno objavljena na had blog.

Vse več vsebin na spletu danes ustvarja umetna inteligenca. Čeprav se je to zdelo še pred nekaj leti kot nekaj iz znanstvenofantastičnih filmov, smo danes prišli do točke, ko človek napiše nekaj stavkov, jih vrže v ChatGPT in napiše “naredi tekst bolj profesionalen” in že čez nekaj sekund dobi tekst, ki je videti, kot da ga je napisal nekdo, ki se s pisanjem ukvarja že od rojstva. Problem ni v umetni inteligenci. Problem je v človeku, ki tako ustvarjenega teksta pogosto niti ne prebere. To se mi zdi ena bolj bizarnih posledic časa, v katerem živimo. Človek ima na voljo orodje, ki mu lahko pomaga pri pisanju, razmišljanju in urejanju vsebine, vendar ga začne uporabljati tako, da mu prepusti celotno delo. Še bolj zanimivo je, da potem rezultat brez kakršnegakoli preverjanja objavi na spletu, kot da je vsebino dejansko ustvaril sam.

• Svet postaja generičen AI produkt
• Ko plakate za veselice ustvarja umetna inteligenca
• Tudi vaša elektronska sporočila piše AI?
• Umetna inteligenca lahko sleče vaša oblačila

Tukaj se začne kazati razlika med vsebino, ki jo je napisal človek in vsebino, ki jo je ustvarila umetna inteligenca. Ne vedno, ampak vse pogosteje. Človeško pisanje ima namreč svoje napake in posebnosti. Ko nekdo piše iz lastne izkušnje, se to običajno vidi. Lahko napiše predolg stavek, uporabi besedo, ki jo uporablja samo on, ali pa v tekst vključi nekaj, česar umetna inteligenca ne more vedeti.

Prav zaradi teh malih stvari ima tekst osebnost. Pri vsebini, ki nastane samo s pritiskom na gumb, je vse skupaj pogosto preveč popolno. Stavki so lepo sestavljeni, misli so urejene, uvod lepo pripelje do teme, zaključek na koncu še enkrat pove tisto, kar smo že prebrali. Vse je slovnično pravilno in na prvi pogled celo zelo profesionalno.

Ampak pogosto manjka najpomembnejši del. Človeški faktor. Manjka nekdo, ki bi za napisanim dejansko stal. Zato lahko danes na spletu prebereš tekst, ki je videti odlično, vendar se po nekaj odstavkih začneš spraševati, ali ima avtor sploh kakšno mnenje o temi, o kateri piše. Vse je nevtralno, previdno in varno. Nič ni zares narobe, hkrati pa ničesar zares ne pove..

To je verjetno ena večjih nevarnosti množične uporabe umetne inteligence pri ustvarjanju vsebin. Ne bomo dobili nujno slabše vsebine. Dobili bomo ogromno vsebine, ki bo videti dobra, vendar bo med seboj neverjetno podobna. Internet bo poln pravilno napisanih tekstov, ki jih nihče zares ne bo želel prebrati.

Še posebej zanimivo je, kako hitro se takšna vsebina širi na družbena omrežja. Danes lahko opaziš objavo, pri kateri je že po nekaj stavkih jasno, da je oseba ni napisala sama. Ne zato, ker bi bila slaba, ampak ravno zato, ker je tako generična in predvsem je vsebina nevtralna.

Ko nekaj napiše človek, ima za tem običajno razlog. Nekaj se mu je zgodilo, nekaj ga je razjezilo, nekaj ga je navdušilo ali pa ima preprosto potrebo, da svoje razmišljanje spravi iz glave na “papir”. Zato so lahko tudi slabi teksti zanimivi. Lahko so slovnično napačni, predolgi, nerodni ali popolnoma subjektivni, vendar imajo nekaj svojega. Pri umetni inteligenci pa dobiš popoln tekst brez duše.

Seveda lahko umetni inteligenci naročiš, naj piše bolj osebno. Lahko ji poveš, naj bo bolj čustvena, bolj cinična, bolj sproščena ali bolj podobna določenemu avtorju. Rezultat bo verjetno zelo prepričljiv. Orodje lahko pomaga pri besedah, ne more pa namesto človeka živeti njegovega življenja.

Mogoče bomo ravno zaradi tega v prihodnosti še bolj cenili vsebine, pri katerih bomo vedeli, da jih je napisal človek. Ne zato, ker bi bile nujno boljše, ampak zato, ker bomo vedeli, da je nekdo za njimi nekaj doživel, o nečem razmišljal in si vzel čas, da je to zapisal.

Mene umetna inteligenca pri pisanju ne moti. Motijo me ljudje, ki so zaradi nje nehali razmišljati. Če mi umetna inteligenca pomaga popraviti stavek, je to super. Če mi pomaga najti boljšo besedo ali urediti tekst, še toliko bolje. Če pa napiše celoten tekst in ga človek samo prekopira in objavi, ne da bi ga sploh prebral, potem se vprašam, zakaj je pod njim sploh podpisan človek. Na srečo so nekatera družbena omrežja že dodala “tag”, da je to vsebina, ki jo je ustvarila umetna inteligenca.

Morda bomo zato čez nekaj let na internetu iskali nekaj povsem drugega kot danes. Ne najbolj optimiziranega članka, ne najbolj popolnega teksta in ne vsebine z največ ključnimi besedami, ampak nekaj, za kar bomo lahko rekli: tole je pa nekdo zares napisal. Mogoče bo največji kompliment, ki ga bo takrat lahko dobila spletna vsebina, preprosto ta, da je pod njo podpisan človek.

Objava Vsebina, ki jo je ustvarila umetna inteligenca originalno objavljena na had blog.

Sjela baba u balon in Don’t put bananas in my butt. Če ste bili v zadnjem času na TikToku, potem vam je verjetno jasno, o čem pišem. Če niste, ne zamujate ničesar. Mogoče imam samo jaz to srečo, da mi je algoritem serviral videoposnetke, kjer se v ozadju vrtita ta dva “glasbena presežka”, ki sta očitno postala del kolektivne internetne zavesti. Ja, to so ti interneti, ki rešujejo svet, kajne?

• Tudi vaša elektronska sporočila piše AI?
• Update generacija
• Ko Chat GPT (pri)kroji realnost

Včasih smo se zgražali nad tem, da ljudje berejo rumeni tisk. Potem smo se zgražali nad resničnostnimi šovi. Danes pa milijarde ljudi gleda 15-sekundne videe, v katerih nekdo pleše, skače, odpira hladilnik ali samo obstaja, medtem ko v ozadju nekdo poje o babi v balonu ali zelo jasno svetuje, kam ne tlačit banan.

Najbolj smešno pri vsem tem je dejstvo, da to deluje. Ne samo da deluje, ampak se ti zadevi naselita nekam globoko v možgane. Tam, kjer so včasih bivali uporabni podatki. Telefonske številke. Gesla. Datumi rojstnih dni. Danes pa se sredi sestanka zalotiš, da ti po glavi odmeva “Sjela baba u balon…” in se sprašuješ, kje je šlo vse skupaj narobe.

Ampak problem ni v teh dveh komadih. Problem je v tem, da sta popoln simptom časa, v katerem živimo. Pozornost je postala valuta. Ni pomembno, ali je vsebina dobra, koristna ali celo smiselna. Pomembno je samo, da za nekaj sekund “skoči” v tvoje možgane in jih ne izpusti. Če je za to potrebna pesem o bananah, potem pač pesem o bananah.

Algoritmi ne nagrajujejo kakovosti. Nagrajujejo odziv. Če se nasmehneš, zgroziš, začudiš ali si rečeš kakšna neumnost je to, je cilj dosežen. Naslednjič boš dobil še več istega. In še več. In še več.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da se temu posmehujemo, medtem ko gledamo naslednji video. In naslednjega. In naslednjega. Kot digitalni hrčki v kolesu, ki se vrtijo v ritmu najbolj nalezljive internetne neumnosti tedna. Don’t put bananas in my butt ..

Čez mesec dni se teh dveh hitov verjetno ne bo spomnil nihče več. Zamenjala ju bo nova viralna uspešnica. Nek nov zvok, nov ples ali nova neumnost, ki bo za nekaj tednov okupirala internet. Do takrat pa …

Sjela baba u balon. Oprostite. Tudi meni ne gre iz glave.

Objava Sjela baba u balon in Don’t put bananas in my butt originalno objavljena na had blog.

Če kaj sovražim, so elektronska sporočila, ki so napisana z AIjem. Ne s pomočjo AIja, ampak jih je napisal AI. Prepoznaš jih takoj. Saj veste, tista sporočila, ki se začnejo s spoštovani in potem nadaljujejo z dolgim uvodom, ki ne pove popolnoma ničesar. Polna “bullshita”, dolgih vezajev, čudnih narekovajev in stavkov, ki jih normalen človek nikoli ne bi napisal. Sploh v slovenščini ne. Zdi se mi, da je tega vsak dan več. Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da ljudje mislijo, da tega ne opaziš. Da ne vidiš, da je nekdo odprl ChatGPT, napisal “prompt” odgovori prijazno in profesionalno in potem brez branja skopiral odgovor v elektronsko pošto. Problem ni umetna inteligenca. Problem je lenoba ljudi.

• Zakaj v slovenskem jeziku AI prevajajo v UI? UI != AI. UI je user interface in ne umetna inteligenca
• Je vsebina AI generirana? S katerimi orodji to preverite?
• Nike Air Force 1 by had / najkice Nike by you so prepotovale pol sveta

Resno. Če mi pošiljaš elektronsko sporočilo, ki je namenjeno meni osebno, potem si menda lahko vzameš dve minuti časa in napišeš tri normalne stavke. Ne pa da dobim pet odstavkov generičnega tekst. Še bolj zabavno je, ko AI začne uporabljati stvari, ki jih ljudje pri nas skoraj nikoli ne uporabljajo. Dolgi vezaji. Narekovaji, ki jih sicer nihče ne uporablja. Čudne fraze. Stavki, ki so slovnično pravilni, ampak zvenijo, kot da jih je prevedel Google Translate leta 2011.

In potem dobiš občutek, da sploh ne komuniciraš z osebo, ampak z nekim korporativnim NPCjem, ki ti želi prodati inovativno rešitev, optimizacijo procesov ali pa želi zgolj vzpostaviti stik. Ne, hvala.

Mogoče sem staromoden, ampak meni veliko več pomeni kratko sporočilo v stilu: “Živjo, tole bi potrebovali. Bo šlo?” Kot pa štirinajst vrstic leporečenja, kjer nekdo s pomočjo AIja skriva dejstvo, da v resnici nima pojma, kaj bi sploh rad povedal.

Da o dolžini teh sporočil ne izgubljam besed. Zakaj imam pri AI elektronskih sporočilih vedno občutek, da berem seminarsko nalogo? Človek postavi vprašanje, odgovor pa ima 600 besed, tri alineje in pol ure poslavljanja. Pa saj nismo zaljubljenci, no.

Jaz se veselim dneva, ko bodo ljudje ponovno začeli pisati kot ljudje. Ironično je, da naj bi nam umetna inteligenca prihranila čas. V resnici ga meni krade, ko dobim takšno elektronsko sporočilo, saj moram iz petih odstavkov filtrirati tisti en stavek, ki dejansko vsebuje informacijo.

Uporabljam AI. Tudi sam si z njim kdaj pomagam. Ampak razlika je v tem, da AI uporabljam kot pomoč. Ne pa kot nadomestek lastnega razmišljanja in komunikacije. Ker ko človek ne zmore več napisati niti navadnega elektronskega sporočila brez pomoči umetne inteligence, potem imamo precej večji problem, kot se mogoče zdi na prvi pogled.

Objava Tudi vaša elektronska sporočila piše AI? originalno objavljena na had blog.

Pripeljem se na morje in Tesla mi javi, da so na voljo posodobitve programske opreme. Ne telefon, dobim “notifikacijo,” da je na voljo posodobitev “firmwarea” za pralni stroj. iPhone mi javlja, da naj “updejtam” iOS. Odprem MacBook Aira in kaj me čaka? Seveda. Posodobitev programske opreme. Ko telefon opravi svoje, so na voljo posodobitve programov in teh ni malo. Prižgem TV in na voljo je posodobitev. In tako vsak dan. Čakam samo še dan, ko bo analogno stranišče zahtevalo svojo posodobitev!

• Kaj je Polymarket? Kako deluje Polymarket? So stave lahko bolj verodostojne od anket?
• Ko Chat GPT (pri)kroji realnost
• Detoksikacija od družbenih omrežij
• Umetna inteligenca in potovanja / garbage in – garbage out*

Potem se za trenutek ustavim. Ne zaradi morja. Ne zaradi sonca. Ampak zato, ker ugotovim, da živimo v svetu, kjer nič več ni zares končano. Kupimo napravo, ki v resnici ni nikoli dokončan izdelek. Je obljuba. Nekakšen “coming soon”, zapakiran v lep dizajn in marketing. In potem čakamo. Na popravke. Na izboljšave.

Včasih si kupil telefon in je bil tak, kot je bil. Ni se čez noč spremenil. Ni dobil nove osebnosti. Ni te silil, da ga vsak teden posodobiš, ker drugače nisi več varen, hiter ali kompatibilen z lastnim življenjem. Danes pa? Danes živimo v perpetualnem beta stanju. Vse je verzija 1.0, 2.3, 14.7.1… Nikoli pa ni končna verzija.

Mogoče je največja ironija ravno v tem, da smo se na to navadili. Da nam je postalo normalno, da stvari ne delujejo popolno. Da jih kupimo z mislijo – saj bodo popravili z updateom. Ampak kdo potem popravlja nas?

Kdaj smo mi dobili zadnji update? Ne tistega na telefonu. Tistega v glavi. Kdaj smo si nazadnje dovolili biti offline, brez potrebe po izboljšavi, optimizaciji in konstantnem “upgradeu”?

Ker če smo iskreni, tehnologija nas ni naučila samo tega, da morajo biti naprave vedno novejše. Naučila nas je, da tudi mi nikoli nismo dovolj dobri takšni, kot smo. Vedno obstaja neka boljša verzija nas samih. Hitrejša. Bolj produktivna. Bolj optimizirana.

In tako kot klikamo “install now” na napravah, počasi isto delamo sami s sabo. Brez vprašanja, ali to sploh želimo. Mogoče pa problem ni v tem, da imamo preveč posodobitev. Mogoče je problem v tem, da smo sami postali update generacija.

Objava Update generacija originalno objavljena na had blog.

Polymarket. Tista beseda, okoli katere se zadnje čase vse vrti v svetu kripta in politike. Če niste ravno pod kamnom, ste verjetno opazili, da se vsi sklicujejo na procente s platforme Polymarket, ko gre za vprašanje, kdo bo naslednji predsednik ZDA ali bo Fed znižal obrestne mere ali pa kdaj bo Musk končno poslal prvo raketo na Mars. Kaj je Polymarket? Kako deluje Polymarket? So stave lahko bolj verodostojne od anket?

• Ko Chat GPT (pri)kroji realnost
• Detoksikacija od družbenih omrežij
• Algoritmi odločajo, kaj vidimo / kdo odloča o algoritmih?

Kaj je Polymarket? Gre za decentralizirano tržnico napovedi (prediction market), ki teče na Polygon omrežju. Namesto da bi spraševali strokovnjake, ki se v 50 odstotkih primerov zmotijo, Polymarket uporablja modrost množic. Ljudje stavijo svoj denar (v obliki USDC) na določen izid. Več denarja ko je na enem izidu, višja je njegova verjetnost na platformi.

V bistvu Polymarket poganja preprosta logika. Če si pripravljen staviti lasten denar na nekaj, boš verjetno precej bolj razmislil, kot če samo odgovarjaš anketarju po telefonu, ker nimaš pametnejšega dela. V primeru Polymarketa ne gre za klasično stavnico, kjer igraš proti hiši. Tukaj igraš proti drugim ljudem. Pravzaprav z njimi trguješ. Če misliš, da ima nek dogodek več možnosti, kot jih trenutno ocenjuje množica, kupiš. Če misliš, da je hype pretiran, prodaš. Preprosto, kajne?

Recimo, da obstaja vprašanje: ali se bo nekaj zgodilo do določenega datuma. Cena “da” je 0,30. To pomeni, da trg ocenjuje približno 30 odstotno verjetnost. Če ti verjameš, da je realna verjetnost 60 odstotna, si našel priložnost. Kupiš. In potem čakaš. Ali pa sploh ne čakaš. Če cena naraste na 0,50, lahko prodaš in pobereš razliko. Brez čakanja na končni razplet. Brez drame. Samo številke.

Kar je pri vsem skupaj fascinantno, je ideja, da naj bi takšni trgi bolje napovedovali prihodnost kot ankete ali strokovnjaki. Ker tukaj ljudje ne govorijo, kaj mislijo. Tukaj stavijo denar na to, kar mislijo. In to naj bi bilo bolj iskreno. Čeprav, roko na srce, smo ljudje znani po tem, da znamo zelo samozavestno izgubiti denar, če smo prepričani, da imamo prav.

Seveda pa ni vse tako romantično. Polymarket je še vedno precej povezan s kriptosvetom, kar pomeni, da moraš imeti vsaj osnovno razumevanje denarnic, stablecoinov in vsega tega cirkusa. Poleg tega se hitro znajdeš v situaciji, ko ne trguješ več racionalno, ampak emocionalno. Ker če si že enkrat v poziciji, začneš navijati za svoj scenarij. In tam se racionalnost konča.

Polymarket ni samo še ena platforma za “trejdanje”. Je nekakšen eksperiment. Kolektivna igra napovedovanja prihodnosti, kjer vsak misli, da je malo pametnejši od povprečja. In kjer realnost na koncu vedno izda račun.

In če nič drugega, ti Polymarket zelo hitro pokaže eno stvar: imeti mnenje je poceni. Staviti nanj pa ne. Še vedno pa ostaja vprašanje, ali trg res ve več kot posameznik ali pa gre samo za odmevno komoro tistih, ki imajo preveč denarja in dostop do interneta?

Objava Kaj je Polymarket? Kako deluje Polymarket? So stave lahko bolj verodostojne od anket? originalno objavljena na had blog.