Pripeljem se na morje in Tesla mi javi, da so na voljo posodobitve programske opreme. Ne telefon, dobim “notifikacijo,” da je na voljo posodobitev “firmwarea” za pralni stroj. iPhone mi javlja, da naj “updejtam” iOS. Odprem MacBook Aira in kaj me čaka? Seveda. Posodobitev programske opreme. Ko telefon opravi svoje, so na voljo posodobitve programov in teh ni malo. Prižgem TV in na voljo je posodobitev. In tako vsak dan. Čakam samo še dan, ko bo analogno stranišče zahtevalo svojo posodobitev!

• Kaj je Polymarket? Kako deluje Polymarket? So stave lahko bolj verodostojne od anket?
• Ko Chat GPT (pri)kroji realnost
• Detoksikacija od družbenih omrežij
• Umetna inteligenca in potovanja / garbage in – garbage out*

Potem se za trenutek ustavim. Ne zaradi morja. Ne zaradi sonca. Ampak zato, ker ugotovim, da živimo v svetu, kjer nič več ni zares končano. Kupimo napravo, ki v resnici ni nikoli dokončan izdelek. Je obljuba. Nekakšen “coming soon”, zapakiran v lep dizajn in marketing. In potem čakamo. Na popravke. Na izboljšave.

Včasih si kupil telefon in je bil tak, kot je bil. Ni se čez noč spremenil. Ni dobil nove osebnosti. Ni te silil, da ga vsak teden posodobiš, ker drugače nisi več varen, hiter ali kompatibilen z lastnim življenjem. Danes pa? Danes živimo v perpetualnem beta stanju. Vse je verzija 1.0, 2.3, 14.7.1… Nikoli pa ni končna verzija.

Mogoče je največja ironija ravno v tem, da smo se na to navadili. Da nam je postalo normalno, da stvari ne delujejo popolno. Da jih kupimo z mislijo – saj bodo popravili z updateom. Ampak kdo potem popravlja nas?

Kdaj smo mi dobili zadnji update? Ne tistega na telefonu. Tistega v glavi. Kdaj smo si nazadnje dovolili biti offline, brez potrebe po izboljšavi, optimizaciji in konstantnem “upgradeu”?

Ker če smo iskreni, tehnologija nas ni naučila samo tega, da morajo biti naprave vedno novejše. Naučila nas je, da tudi mi nikoli nismo dovolj dobri takšni, kot smo. Vedno obstaja neka boljša verzija nas samih. Hitrejša. Bolj produktivna. Bolj optimizirana.

In tako kot klikamo “install now” na napravah, počasi isto delamo sami s sabo. Brez vprašanja, ali to sploh želimo. Mogoče pa problem ni v tem, da imamo preveč posodobitev. Mogoče je problem v tem, da smo sami postali update generacija.

Objava Update generacija originalno objavljena na had blog.

Polymarket. Tista beseda, okoli katere se zadnje čase vse vrti v svetu kripta in politike. Če niste ravno pod kamnom, ste verjetno opazili, da se vsi sklicujejo na procente s platforme Polymarket, ko gre za vprašanje, kdo bo naslednji predsednik ZDA ali bo Fed znižal obrestne mere ali pa kdaj bo Musk končno poslal prvo raketo na Mars. Kaj je Polymarket? Kako deluje Polymarket? So stave lahko bolj verodostojne od anket?

• Ko Chat GPT (pri)kroji realnost
• Detoksikacija od družbenih omrežij
• Algoritmi odločajo, kaj vidimo / kdo odloča o algoritmih?

Kaj je Polymarket? Gre za decentralizirano tržnico napovedi (prediction market), ki teče na Polygon omrežju. Namesto da bi spraševali strokovnjake, ki se v 50 odstotkih primerov zmotijo, Polymarket uporablja modrost množic. Ljudje stavijo svoj denar (v obliki USDC) na določen izid. Več denarja ko je na enem izidu, višja je njegova verjetnost na platformi.

V bistvu Polymarket poganja preprosta logika. Če si pripravljen staviti lasten denar na nekaj, boš verjetno precej bolj razmislil, kot če samo odgovarjaš anketarju po telefonu, ker nimaš pametnejšega dela. V primeru Polymarketa ne gre za klasično stavnico, kjer igraš proti hiši. Tukaj igraš proti drugim ljudem. Pravzaprav z njimi trguješ. Če misliš, da ima nek dogodek več možnosti, kot jih trenutno ocenjuje množica, kupiš. Če misliš, da je hype pretiran, prodaš. Preprosto, kajne?

Recimo, da obstaja vprašanje: ali se bo nekaj zgodilo do določenega datuma. Cena “da” je 0,30. To pomeni, da trg ocenjuje približno 30 odstotno verjetnost. Če ti verjameš, da je realna verjetnost 60 odstotna, si našel priložnost. Kupiš. In potem čakaš. Ali pa sploh ne čakaš. Če cena naraste na 0,50, lahko prodaš in pobereš razliko. Brez čakanja na končni razplet. Brez drame. Samo številke.

Kar je pri vsem skupaj fascinantno, je ideja, da naj bi takšni trgi bolje napovedovali prihodnost kot ankete ali strokovnjaki. Ker tukaj ljudje ne govorijo, kaj mislijo. Tukaj stavijo denar na to, kar mislijo. In to naj bi bilo bolj iskreno. Čeprav, roko na srce, smo ljudje znani po tem, da znamo zelo samozavestno izgubiti denar, če smo prepričani, da imamo prav.

Seveda pa ni vse tako romantično. Polymarket je še vedno precej povezan s kriptosvetom, kar pomeni, da moraš imeti vsaj osnovno razumevanje denarnic, stablecoinov in vsega tega cirkusa. Poleg tega se hitro znajdeš v situaciji, ko ne trguješ več racionalno, ampak emocionalno. Ker če si že enkrat v poziciji, začneš navijati za svoj scenarij. In tam se racionalnost konča.

Polymarket ni samo še ena platforma za “trejdanje”. Je nekakšen eksperiment. Kolektivna igra napovedovanja prihodnosti, kjer vsak misli, da je malo pametnejši od povprečja. In kjer realnost na koncu vedno izda račun.

In če nič drugega, ti Polymarket zelo hitro pokaže eno stvar: imeti mnenje je poceni. Staviti nanj pa ne. Še vedno pa ostaja vprašanje, ali trg res ve več kot posameznik ali pa gre samo za odmevno komoro tistih, ki imajo preveč denarja in dostop do interneta?

Objava Kaj je Polymarket? Kako deluje Polymarket? So stave lahko bolj verodostojne od anket? originalno objavljena na had blog.

Pred kratkim sem potreboval podatke o delovnih dneh v letu 2025 in sem se odločil, da uporabim Chat GPT. Logično, kajne? Navsezadnje je AI. Mora vedeti vse, kajne? Ko mi je pripravil podatke, sem bil precej razočaran. Navodila so bila jasna: upoštevaj praznike v Sloveniji, izpiši samo delovne dni. Pa vendar je bil seznam poln nepravilnosti. Recimo, 6.1.2025 je bil označen kot dela prost dan. Če se Chat GPT moti pri tako osnovnih stvareh, kako naj mu zaupam, ko pripravlja bolj kompleksne odgovore, na katere se opira vse več uporabnikov internetov?! Seveda sem se odločil, da se malce “pogovoriva”.

• Ne verjemi vsemu, kar piše ChatGPT oz. umetna inteligenca
• ChatGPT / prihaja čas, ko bo AI (umetna inteligenca) nadomestila človeka
• Koliko dreka in urina dnevno sproducira človek?

Promptal sem ga, da naj preveri, če njegovi podatki držijo, in dodal, da je bil 6.1.2025 ponedeljek in ni praznik, kar pomeni, da je delovni dan. “Preverimo natančno: 6.1.2025 je ponedeljek. Torej ta dan je delovni dan,” mi je odgovoril. Kot bi govoril z nekom, ki te posluša, a v resnici sliši nekaj povsem drugega.

Nato sem šel čez še nekaj datumov. Spet napaka. AI očitno živi v svojem svetu, kjer so vikendi le opcijski predlog, prazniki pa zgolj priporočila. Seznam, ki ga je pripravil je bil skoraj umetniška interpretacija realnosti. Kako naj verjamem, da bodo njegovi odgovori pri ekonomskih analizah, pravnih vprašanjih ali medicinskih nasvetih natančni? Ampak ljudje mu verjamejo in potem takšne nebuloze, brez da bi jih prebrali ali sploh razumeli, objavljajo na internetih.

Malo sem se nasmejal sam sebi. Ali je to prihodnost, kjer bo svet poganjala umetna inteligenca, jaz pa bom moral ves čas preverjati, ali je nedelja res nedelja? Potem sem se zavedel še nečesa zanimivega: Chat GPT sicer ne laže, ampak prikroji realnost. Realnost, ki se njemu zdi pravilna. Daje ti informacije, ki imajo občutek resnice, a niso nujno pravilne. Kot nekdo, ki želi biti všečen, da ti ustreže, a v resnici samo sestavlja zgodbo, ki zveni logično.

V tem je čarobnost in nevarnost tega orodja. Lahko je neverjetno uporaben, lahko ti prihrani ure dela, ampak če mu slepo verjameš, se lahko hitro znajdeš v svetu, ki je skoraj resničen, a vendar ni. Vikendi postanejo delovni dnevi, prazniki zgolj opcijski, dejstva pa rahlo zamegljena.

Tehnologija se uči od nas, a tudi mi se moramo naučiti, kako preverjati tehnologijo. Medtem ko Chat GPT prikroja realnost, ostajam jaz tisti, ki določa, kdaj je čas za delo in kdaj za počitek. In tudi “fact checka” karkoli mi že GPT “izpljune”. Za zdaj. In prav v tem je vsa “poanta”. AI daje vtis, da je nepogrešljiv, ampak še vedno moraš reči: “Hvala, ampak preverim še sam.” In to ne samo enkrat, kajti sicer se lahko hitro ustreliš v lastno koleno.

Objava Ko Chat GPT (pri)kroji realnost originalno objavljena na had blog.

Družbena omrežja so postala podaljšek vsakdana. Ne odpiramo jih več z namenom, ampak iz navade. Med čakanjem v vrsti, med vožnjo z dvigalom, med pogovorom. Ti drobni, skoraj nevidni trenutki se seštevajo v ure, ki jih brez posebnega razloga podarimo zaslonu. Je  vredno to vašega časa?

• Kakšen je tvoj “screen time” na mobilni napravi?
• Zavod Iskreni vam pomaga pri odvajanju od drkanja / samozadovoljevanje: kako prenehati
• Se pogovarjate z umetno inteligenco in ste se spoprijateljili z njo?

Posebnost teh platform ni v tem, da ponujajo vsebino, temveč v tem, da jo ponujajo neskončno. Ni konca, ni zadnje strani, ni zaključka. Vedno je še en video, še ena objava, še en komentar. Algoritmi ne delujejo naključno, temveč zelo natančno sledijo našim odzivom in nam servirajo točno tisto, kar v nas sproži čustvo. Jezo. Navdušenje. Zavist. Radovednost. Pozornost je postala valuta in več kot je namenimo, bolj smo vredni.

Ob tem se pogosto pojavi občutek, da moramo biti ves čas prisotni. Če nismo, nekaj zamujamo. FOMO. Dogodke, novice, trende, pogovore. A resnica je precej bolj preprosta saj večina teh informacij nima trajne vrednosti. Kar je danes nujno, je jutri že pozabljeno. Naša mentalna energija pa ni neomejena.

Detoksikacija od družbenih omrežij zato ni modna muha, temveč poskus vzpostavitve ravnovesja. Ne pomeni nujno izbrisa profilov ali popolne odsotnosti. Gre za odločitev, da tehnologija ponovno postane orodje in ne avtomatizem. Ko izgine stalni tok obvestil in impulzov, se pokaže nekaj, česar skoraj ne poznamo več – tišina.

Ta tišina je lahko sprva neprijetna. Brez stalne distrakcije se pojavijo misli, ki jih sicer hitro preglasimo. A prav v tem prostoru se začne vračati zbranost. Pogovor postane pogovor, ne tekmovanje z vibriranjem telefona. Branje traja dlje kot nekaj odstavkov. Čas dobi drugačno težo.

Svet medtem teče naprej. Ljudje še vedno objavljajo fotografije kosil, razpravljajo o politiki in delijo citate o uspehu. Razlika je le v tem, da nismo več stalno vključeni v ta tok. Ko stopimo korak nazaj, postane jasno, kako glasen je bil hrup, ki smo ga sprejeli kot normalnega.

Detoksikacija ni beg pred realnostjo, temveč vračanje k njej. Je odločitev, da pozornost namenimo tistemu, kar je pred nami, in ne tistemu, kar utripa na zaslonu. Morda ne prinese radikalnih sprememb, a lahko povrne nekaj bistvenega – občutek nadzora nad lastnim časom in prostor za misel, ki ni prekinjena vsakih nekaj sekund.

Objava Detoksikacija od družbenih omrežij originalno objavljena na had blog.

Če si v zadnjem času prejel email o neuspeli obnovi tvoje ChatGPT Plus naročnine, ne klikaj. Gre za prevaro. OpenAI ti ni poslal opozorila, da si “pozabil” plačati 24 dolarjev. Scammerji te skušajo zvabiti, da klikneš na gumb, vneseš podatke kartice in jih potem oni mirno uporabijo za svoje malenkosti.

• Poberi drek za svojim psom
• Se pogovarjate z umetno inteligenco in ste se spoprijateljili z njo?
• Zakaj Hrvati kupujejo v slovenskih trgovinah, če je njihov standard boljši od našega?

Pravi emaili od OpenAI prihajajo iz domen kot @openai.com ali @tm.openai.com. Če pride iz čudnega naključnega naslova, je to znak, da nekaj smrdi. Povezava v sporočilu te ne pelje na spletno stran, kjer bi rešil težavo, ampa te pelje na lažno stran, kjer si zapisujejo gesla in podatke o karticah, ne da bi se tega sploh zavedal.

Takšne prevare niso nič novega. Leta 2026 še vedno brskamo po internetu in dobivamo phishing sporočila, ki posnemajo OpenAI, pogosto z AI-generiranimi teksti, da bi izgledala resnična. Če imaš res težave s plačilom, se vedno prijavi neposredno na chat.openai.com. Nikoli, ampak res nikoli, ne klikaj povezav iz emailov.

Email, ki ga prejmeš, preprosto označi kot spam in ga izbriši. Če si že vnesel svoje podatke, kontaktiraj banko in blokiraj kartico. Vse ostalo je samo izguba časa in stresa.

Scammerji izkoriščajo priljubljenost ChatGPT in drugih AI orodij, zato bodi previden. Enostavno pravilo digitalnega sveta: če nekaj smrdi, potem smrdi.

Objava Previdno na spletu, scammerji so povsod originalno objavljena na had blog.

Sam ne sodim med tiste, ki se pogovarjajo z umetno inteligenco in tudi nisem med tistimi, ki so se z njo spoprijateljili. Ampak očitno obstajajo ljudje, ki so šli še korak dlje od pogovarjanja in prijateljstva. Marsikdo se je zaljubil. V jezikovni model, ki jim daje odgovore, ki jih iščejo in ki je vedno na voljo za pogovor.

• Umetna inteligenca lahko sleče vaša oblačila
• Ko klepetalniki postajajo naši digitalni sogovorniki
• Ne verjemi vsemu, kar piše ChatGPT oz. umetna inteligenca
• Kdo je Roni Kordiš / primerjava ChatGPT, Deepseek, Grok, Kimi

Živimo v času, ko imamo vedno manj časa za ljudi in vedno več časa za zaslone. Paradoks sodobne družbe: povezani smo z vsem svetom, hkrati pa pogosto precej sami. In potem pride umetna inteligenca. Vedno na voljo. Vedno prijazna. Vedno razumevajoča. Ne obsoja. Ne zavija z očmi. Ne izgubi potrpljenja.

Če dobro pomislim, to je skoraj idealen sogovornik. Umetna inteligenca posluša. Odgovarja. Sprašuje. Se prilagaja. Če ji napišeš ob treh zjutraj, ti odgovori. Če imaš slab dan, ti skuša pomagati. Če želiš pogovor, ga dobiš. Če želiš potrditev, jo prav tako dobiš. In človek je bitje navade. Pa tudi bitje občutkov. Sploh me ne preseneča, da se nekateri na to odzovejo čustveno.

Spomnim se časov, ko smo se čudili ljudem, ki so “živeli” na forumih. Potem smo se čudili družbenim omrežjem. Danes se čudimo odnosom z umetno inteligenco. Jutri bo to verjetno nekaj povsem običajnega. Meja med orodjem in odnosom postaja vedno bolj zabrisana.

Vprašanje, ki se tukaj pojavi, ni več samo tehnološko. Je precej bolj človeško. Kaj pravzaprav iščemo? Pogovor? Razumevanje? Potrditev? Občutek, da nas nekdo posluša? In če vse to dobimo od algoritma, ali je to sploh problem?

Nekateri pravijo, da je to nevarno. Da nadomešča pristne odnose. Da ljudi oddaljuje drug od drugega. Drugi pravijo, da gre zgolj za novo obliko interakcije. Tako kot telefon ni uničil komunikacije, ampak jo je spremenil. Resnica je verjetno nekje vmes.

Tehnologija vedno zapolni praznine, ki že obstajajo. Ne ustvari jih nujno sama. Če se nekdo zaljubi v umetno inteligenco, to morda več pove o naši družbi kot o tehnologiji sami. O naši osamljenosti. O potrebi po bližini. O svetu, ki postaja vedno hitrejši, odnosi pa vedno bolj površinski.

Sam se z umetno inteligenco ne pogovarjam zato, ker bi iskal družbo. Zame je orodje. Nekaj, kar pomaga, pospeši delo, ponudi odgovor. Ni prijatelj. Ni sogovornik v pravem pomenu besede. Ampak razumem, zakaj jo nekateri vidijo drugače. Predvsem pa ne obsojam.

Ko je nekaj vedno tam za tebe, začneš temu pripisovati več pomena. Ko imaš občutek, da te nekdo razume, začneš graditi odnos. Tudi če na drugi strani ni človeka. Morda je največje vprašanje prihodnosti prav to: ali bomo znali ohraniti razliko med resničnim odnosom in simulacijo odnosa. Ali pa nam to sploh ne bo več pomembno.

Kaj pa vi? Se z umetno inteligenco samo pogovarjate? Ali ste se z njo že spoprijateljili?

Objava Se pogovarjate z umetno inteligenco in ste se spoprijateljili z njo? originalno objavljena na had blog.

Nekoč smo verjeli internetu. Kar si našel, si pač našel. Brez nevidnega selektorja v ozadju. Že dolgo ni več tako. Danes večina ljudi ne brska več, ampak dobijo vsebino servirano. Če se nekaj pojavi v tvojem “feedu,” ni tam po naključju. Z namenom je tam. Preračunano, izbrano in uvrščeno v tvoj “feed”.  Ne vidiš vsega in nikoli ne vidiš večine. Do tebe pride predvsem tisto, kar je bilo izbrano zate. Izbrano na podlagi tvojih klikov, odzivov in navad. Ne po pomembnosti, ampak po verjetnosti, da se boš ustavil in reagiral. Vidiš predvsem tisto, za kar je algoritem ocenil, da bo pritegnilo tvojo pozornost, sprožilo odziv ali prineslo zaslužek platformi.

• Umetna inteligenca lahko sleče vaša oblačila
• Novo leto, novi jaz? Ne, hvala
• Kako je Google Maps spremenil življenja domačinov v manjših krajih
• Ali je resnica še vedno vrednota?

Ko brskaš po instagramu, facebooku, tiktoku ali youtubu, nimaš pred sabo nevtralnega pregleda sveta, ampak izbor, ki je optimiziran za tvojo pozornost. Cilj teh sistemov ni resnica, ni kakovost in ni uravnotežen pogled, ampak čas, ki ga preživiš na platformi.

Več časa pomeni več oglasov in več prihodkov. Algoritmi sami po sebi niso zlobni, so pa zelo učinkoviti pri tem, za kar so narejeni. Nastanejo na podlagi odločitev ljudi, ki določijo, kaj šteje največ: kliki, odzivi, komentarji, delitve.

Če vsebina, ki razburja, prinaša več odziva kot mirna razlaga, bo dobila prednost. Če pretiravanje pritegne več pozornosti kot natančnost, bo sistem potisnil naprej pretiravanje. Zato ni pravo vprašanje, kako algoritem deluje, ampak komu koristi.

Platforme rade poudarjajo, da so algoritmi nevtralni, vendar niso. So odraz ciljev podjetij, ki jih uporabljajo, in ti cilji so poslovni. V praksi to pomeni, da je pogosto nagrajena vsebina, ki sproža močna čustva, tudi če ni najbolj točna ali koristna.

Uporabniki sicer lahko izberemo, komu sledimo, ne moremo pa zares izbrati, kaj od tega bomo dejansko videli. Kronološki prikaz objav je skoraj izginil, organski doseg je omejen, izbor pa filtriran.

Vratar informacij ni več urednik, ampak matematični model, ki se sproti uči iz našega vedenja. Rešitve niso preproste. Več transparentnosti bi pomagalo, prav tako boljše razumevanje, kako sistemi delujejo in kaj merijo. Pomembno pa je predvsem zavedanje, da naš pogled na svet skozi družbena omrežja ni celotna slika, ampak prilagojen izrez.

Naslednjič, ko boš imel občutek, da je neka tema povsod, se vprašaj, ali je res povsod ali samo v tvojem “feedu”. In ko naletiš na vsebino, ki te v trenutku razjezi ali šokira, se vprašaj še, ali je res pomembna, ali je samo zelo dobro optimizirana za tvojo pozornost. Razlika je večja, kot se zdi na prvi pogled.

Objava Algoritmi odločajo, kaj vidimo / kdo odloča o algoritmih? originalno objavljena na had blog.

Zadnje dni je zelo popularno nekaj, kar bi moralo sprožiti vse alarme. Ne zato, ker je tehnološko fascinantno, ampak ker je skrajno sporno. Govorim o “slačenju” ljudi s pomočjo umetne inteligence. Ja, prav ste prebrali. Naložiš fotografijo osebe in algoritem se odloči, da ve bolje kot ti, kaj je pod oblačili. Grok je orodje, ki ga sedaj nekateri izkoriščajo za to.

• Zakaj v slovenskem jeziku AI prevajajo v UI? UI != AI. UI je user interface in ne umetna inteligenca
• Ne verjemi vsemu, kar piše ChatGPT oz. umetna inteligenca
• Umetna inteligenca in potovanja / garbage in – garbage out*
• ChatGPT / prihaja čas, ko bo AI (umetna inteligenca) nadomestila človeka
• Je vsebina AI generirana? S katerimi orodji to preverite?

Orodje, ki z vaše fotografije odstrani oblačila. Ne metaforično. Dobesedno. In ne, to ni “zabavna igračka” ali “tehnološki napredek”. To je direkten, nedopusten poseg v zasebnost. Problem ni v umetni inteligenci. Problem je v ljudeh, ki takšne stvari razvijajo, omogočajo in uporabljajo. Fotografija ni privolitev. Nikoli ni bila. In dejstvo, da lahko nekdo z nekaj kliki ustvari lažno intimno podobo katerekoli osebe, je naravnost grozljivo.

Kje je meja? Danes so to fotografije z Instagrama. Jutri bodo to slike sodelavk, sošolk, bivših partneric. Brez njihove vednosti. Brez njihovega soglasja. Brez posledic za tiste, ki to počnejo.

Zasebnost je postala postranska škoda tehnološkega razvoja. Umetna inteligenca ne razume pojma zasebnosti. Ne razume sramu, dostojanstva ali meja. Razume podatke. Slike. Vzorčne primere. In če ji družba ne postavi jasnih pravil, bo šla vedno korak dlje. Ker lahko.

Podjetja, ki razvijajo takšna orodja, se rada skrivajo za floskulami o odgovorni rabi in etiki. A v praksi odgovornost prelagajo na uporabnike. “Mi smo samo ponudili tehnologijo.” Ne, ponudili ste orodje za zlorabo. In to ste vedeli vnaprej.

Vedno znova poslušamo, da je tehnologija nevtralna. Ni. Tehnologija odraža vrednote tistih, ki jo ustvarjajo in uporabljajo. In če je edina uporaba neke “inovacije” poniževanje in zloraba, potem to ni inovacija. To je problem.

Morda bi se morali nehati spraševati, kaj vse zmore umetna inteligenca, in se raje vprašati, kaj ji smemo dovoliti. Ker če je cena napredka izguba osnovne pravice do zasebnosti, potem je ta cena previsoka.

Objava Umetna inteligenca lahko sleče vaša oblačila originalno objavljena na had blog.

Ne vem, kdaj se je točno zgodilo, vem pa, da se vse pogosteje vidim UI v slovenskem jeziku kot kratico za umetno inteligenco. Govorimo o AI, o artificial intelligence, o umetni inteligenci, potem pa nekdo samozavestno napiše ali izgovori UI. In v tistem trenutku veš, da nekaj ne štima. UI ni umetna inteligenca. UI je user interface. Gumbi, meniji, ikone, tisto, kar klikamo, ko uporabljamo aplikacije. Ne algoritmi, ne LLM, ne učenje, ampak vizualna plast. Povsem nekaj drugega.

• Dongfeng, Geely, Jaecoo, BYD, Forthing, Aiways, Lynk&Co, GWM / kdo jih sploh še loči?
• Je vsebina AI generirana? S katerimi orodji to preverite?
• ChatGPT / prihaja čas, ko bo AI (umetna inteligenca) nadomestila človeka

Pa vendar smo v slovenščini nekako sprejeli idejo, da je UI kar sinonim za umetno inteligenco. Ker je kratica tako preprosta. Ker zveni dovolj tehnično, da se nihče ne vpraša, ali je pravilno. In potem se napaka začne širiti. Iz enega članka v drugega, iz enega govora v naslednjega, dokler ne postane skoraj normalna. Čeprav se je UI začel uporabljati že pred mnogimi, mnogimi leti in smo ga ponotranjili

Ko potem berem stavke v slogu, da bo UI nadomestila delovna mesta ali da podjetja razvijajo UI rešitve za analizo podatkov, se moram za trenutek ustaviti.

Uporabniški vmesnik ne analizira podatkov. Uporabniški vmesnik ne sprejema odločitev. Uporabniški vmesnik zgolj omogoča, da klikneš napačen gumb in si pokvariš dan. Zamenjevati UI in AI je približno tako, kot da bi motor in armaturno ploščo imenovali z isto besedo, ker sta pač oba v avtu.

Če uporabljamo kratico za umetno inteligenco, naj bo AI. Če govorimo o uporabniškem vmesniku, naj bo UI. Mešanje teh dveh pojmov ne prinaša ničesar drugega kot zmedo.

Seveda, jezik se razvija in spreminja. Ampak tole ni razvoj. To je napačen prevod, ki se je prijel, ker ga nihče ni pravočasno ustavil. In bolj ko se o umetni inteligenci govori, bolj bi bilo smiselno, da vsaj osnovne pojme uporabljamo pravilno. UI ni AI. Uporabniški vmesnik ni umetna inteligenca. In ne, to ni stvar mnenja. To je stvar pomena besed.

Objava Zakaj v slovenskem jeziku AI prevajajo v UI? UI != AI. UI je user interface in ne umetna inteligenca originalno objavljena na had blog.

Danes je bil tisti dan, ko se zaveš, kako močno je globalni splet odvisen od peščice ključnih igralcev. In eden izmed teh, verjetno eden največjih, je seveda Cloudflare. Cloudflare je kot tisti nevidni junak, ki stoji za zaveso. Opravi grozno veliko dela, da se stvari nalagajo hitreje, da nas ščiti pred DDoS napadi in da je sploh mogoče delovanje velikega dela interneta. Ko deluje, ga nihče ne omenja. Ko ne deluje, se internetu praktično ustavi dih.

• Zakaj Slovenija ne pobira digitalnega davka od internetnih velikanov kot sta Google in Facebook?
• Si znaš predstavljati življenje brez internetov?
• Je vsebina AI generirana? S katerimi orodji to preverite?

Danes je prišlo do motenj v delovanju globalnega omrežja Cloudflare. To ni bila samo manjša lokalna težava. To je bila težava, ki je sesula velike platforme: X (prej Twitter), Spotify, celo del Googla in YouTube. Če ste mislili, da so ti preveliki, da bi jih kaj takega prizadelo, pomislite še enkrat. Tudi oni uporabljajo Cloudflare!

ChatGPT je imel težave. In cel kup domačih strani, med drugimi tudi had.si so nedosegljive.

Najbolj ironično? Poskušal sem preveriti stanje na DownDetectorju – spletni strani, ki je namenjena prav ugotavljanju, katere storitve ne delujejo. In kaj me je pričakalo? Napaka zaradi… Cloudflarea!

Lekcija za vse: Ne stavite vse na enega konja. Ta izpad nam je dal krut opomnik: centralizacija spletnih storitev, čeprav prinaša učinkovitost in hitrost, predstavlja sistemsko tveganje. Ko gre velikan na kolena, se zatrese cel ekosistem.

Mali in veliki ponudniki storitev se morajo vprašati – imamo redundanco? Ali lahko hitro preklopimo na drugo rešitev, če glavni CDN odpove? Ali preveč zaupamo enemu ponudniku? Morda je čas, da se razmisli o hibridnih rešitvah ali pa o lastnem, čeprav manjšem, “planu B”.

Za nas navadne uporabnike pa ostane le frustracija in spoznanje, da so nekatere stvari na spletu preprosto preveč pomembne, da bi bile odvisne od enega samega podjetja, ne glede na to, kako dobro dela svoje delo 99% časa.

Objava Ko Cloudflare ne deluje, ne deluje pol interneta originalno objavljena na had blog.