Včeraj sem prvič slišal, da imamo v Sloveniji Slovenski gorniški klub Skala. In še za to sem izvedel po naključju. Ko je Janez Janša prejel Kocbekovo priznanje za doprinos k delovanju skalašev in širjenju njihovih vrednot, ciljev in dela, ki ga podeljuje Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov. Predsednik vlade Janez Janša ima namreč največje zasluge kot prvi in idejni vodja ustanovnih očetov, da smo Slovenke in Slovenci po petdesetih letih komunističnega zatiranja idej skalašev, sprva zbranih v Turistovskem klubu Skala in nato Alpinističnem klubu Skala med obema vojnama, obudili skalaški duh in dediščino, najprej leta 1995 v Slovenskem gorniškem klubu dr. Henrik Tuma potem pa še leta 1997 v Slovenskem gorniškem klubu Skala – zvezi gorniških klubov.

• Kam v hribe / Planina Blato – Sedmera jezera (1685m) / vzpon dve uri in deset minut
• Kam v hribe / Viševnik (2050m) z Rudnega polja / 50 minut vzpona
• Vzpon do Kamniške koče na Kamniškem sedlu in skok v Kamniško Bistrico
• Vzpon na Kokrsko sedlo != Kamniško sedlo in za konec skok v Kamniško Bistrico
• Vzpon iz Lepene na Krnska jezera in skok v potok Lepenica
• Vzpon Iški Vintgar – Krim in za konec kopanje v Iškem Vintgarju
• Vzpon do Pogačnikovega doma na Kriških podih in skok v Belopotoški slap
• Vzpon po grebenu na Blegoš (s Črnega kala) in skoraj skok v termalno vodo v Kopačnici
• Vzpon na Martuljške slapove iz Martuljka in skok v zgornji Martuljški slap
• Vzpon na Okrešelj (Dom na Okrešlju) in namakanje v slapu Rinka

Seveda je jasno, da ni šlo brez boja proti komunizmu! In da je Janez idejni vodja. Očitno so pozabili omeniti, da je prvi odkril Triglav, ali pa kaj podobnega. Pač v svoji maniri poskušajo spreminjati zgodovino in tega več ne skrivajo.

Če ima ta ablast lahko svojo tiskovno agencijo pa ne bodo imeli svoje planinske zveze? Seveda jo bodo imeli in njen namen bo borba proti komunizmu. Sicer pa bi bil na obrazložitev priznanja zagotovo ponosen tudi Kim Džong-un in tole spodaj je še en dokaz, da smo vse bližje Severni Koreji!

Ne, ne gre za šalo, gre za dejanski tekst (vir):

Janez Janša je začel zahajati v gore še pred svojo polnoletnostjo. Delo na družinski kmetiji v Žalni pri Grosupljem ga je za to utrdilo, predvsem pa v njem zasejalo kleno ljubezen do rodne grude. Gore na obzorju so ga vabile k preizkušanju lastne vztrajnosti in potrebnega poguma, da je lahko kot nadobudni mladenič in mož z njihovih vrhov videl v zamejstvo, Evropo in svet.

Njegovo šolanje na klasični gimnaziji v Stični kljub takratnim svinčenim časom ni moglo ubežati vplivom Cistercijanskega samostana Stična, naj si bo v mislih, molitvi ali njegovi podobi. Študij v Ljubljani je pripomogel k odboju njegovega uma od laži in kraj takratnega političnega sistema, obenem pa ga je še bolj približal, ne nazadnje tudi fizično, goram, ki so mu vedno bolj bistrile duha. Planinec in alpinist z alpinističnim izpitom sta se združila v gornika. Janezu Janši nikoli ni bilo nič podarjeno ne glede na njegovo družbeno vlogo. Tudi v gorah ne. Vse si je prehodil, presmučal, priplezal poleti in pozimi v snegu in ledu sam ali v družbi žene, otrok, znancev in prijateljev.

Njegova fizična drznost, in ni je bilo malo, ni nikoli premagala občutka za varnost. Razen seveda drznost njegovega uma, ki je nemalokrat, kot se za velike može spodobi, kazala snop svetlobe čelne lučke naprej proti vrhu ali nazaj v udobje doline in zatočišče družine. Preplezane velike klasike, a tudi kakšna prvenstvena smer v slovenskih gorah so se vrstile in postale skupaj z vzponi v Dolomitih vstopnica za vršace Zahodnih Alp. Centralni steber v Velikem Špičju, smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu, smer Belač-Zupan v Šitah, Direktna v severni steni Špika, Skalaška s Čopovim stebrom v severni steni Triglava in zimsko prečenje grebena Košute so bile velike uverture za Stüdlov greben na Veliki Klek, prečenje masiva Mont Blanca in prvo slovensko ponovitev sploh Welzenbachove smeri v severozahodni steni Breithorna pozimi.

In da ne bi bilo pozabljeno, je treba poudariti tudi udeležbo Janeza Janše na kar petindvajsetih gorniških taborih Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma v Lepeni v vlogi organizatorja in udeleženca.In danes? Naključni gornik ne bo začuden, če bo v Janezu Janši ljubi Lepeni, Trenti, bovški kotlini ali na Kaninu zaslišal dolenjsko narečje sredi plezališča, na vrhu stene ali sredi smučišča.

To bo zagotovo Janez Janša, ki bo med gorniškim klepetom pripravljen deliti z njim zadnji požirek vode ali še kako želeni ostanek dopoldanske malice, shranjen za zlato gorniško rezervo.Veliko, bolje rečeno, vedno več jih je, ki so ponosni, da so lahko gorniški sodobniki Janeza Janše. Ali kakor v skalaškem zanosu radi rečejo: »Bog lonej, da smo pr’jatlj!«

Objava Če ima ablast svojo tiskovno agencijo ima lahko tudi svojo planinsko zvezo in Janez dobi priznanje kot v Severni Koreji originalno objavljena na had blog.

Par dni sem preživel v dolini reke Soče. Se vzpenjal v hribe, odkrival hladne vode, predvsem pa opazoval množice turistov, ki so v tem času popolnoma okupirali to čudovito in nekoč še neokrnjeno naravo. Predvsem pa sem obujal spomine ..

• Vzpon iz Lepene na Krnska jezera in skok v potok Lepenica
• Vzpon do Pogačnikovega doma na Kriških podih in skok v Belopotoški slap
• Vzpon na Okrešelj (Dom na Okrešlju) in namakanje v slapu Rinka
• Reka Soča fotografije – Soca River photos
• Jest Soča, sz stabo rad reku bi kejšno besedo / Iztok Mlakar

Stavek, ki se začne z nekoč … To ni dober stavek. Pa vendar bom tako začel. Nekoč je bila dolina reke Soče neokrenjen in neomadeževan biser. Ko si ob sobotah šel v hribe, si srečal par pohodnikov in ob Soči se je kopalo zelo malo ljudi. Rafting je bil v povojih …

Potem me kozmična sila vrže v leto 2018, ko ugotoviš, da so se stvari spremenile. Zelo spremenile. Že ko prideš preko Vršiča ugotoviš, da je postal to raj za turiste. Narava ni več neokrnjena, saj je v poletnih mesecih poka po šivih – nemogoče je dobiti prostor v kampu, nemogoče je dobiti nastanitev v privat sobah ali pa v hotelu. Kombiji, ki navdušene raftarje vozijo sem ter tja so najštevilčnejši na cestah. Množice motoristov preizkušajo moč svojih motorjev, pri tem so najhujši Italijani. Ljudje trumoma tudi v natikačih in allstarskah hodijo v hribe, kljub temu, da niso pripravljeni na to. In namesto, da bi spoštovali naravo, jo uničujejo.

Lahko mi kdo reče, da se staram. Res je, nikoli ne bom trdil, da se ne. Lahko mi kdo reče, da pizdim brez veze, pa se bom tudi s tem strinjal. Ampak na žalost bomo s premnožičnim turizmom uničili naravo in dane lepote, ki smo jih dobili od naših dedkov v upravljanje.

Nisem proti turizmu. Nisem proti ljudem, ki želijo videti našo čudovito deželico. Kot tudi nisem proti vsem, ki poskušajo čez poletje zaslužiti denar s turizmom. Ravno obratno. Super je vse to, vendar najprej je potrebna infrastruktura. Potem je potrebna dobra strategija (ja, ko jaz slišim to besedo, mi pade tema na oči), kjer bo točno jasno kaj in kam želimo. Mislim, da je sedaj vse na horuk. In da nihče ne razmišlja na posledice, ki bodo prišle na dan čez leta.

Naslednji stavek se bo slišal malce pretiran in marsikoga bo presenetil. Sam bi zaračunaval vstop z vozili v Triglavski narodni park. Sam bi zaračunal vožnjo vozil čez Vršič. In ta denar bi šel za razvoj – ne turizma, ampak za razvoj infrastrukture, predvsem pa za osveščanje ljudi, ki prihajajo v te kraje.

Za vožnjo čez Vršič z avtom bi računal 10 evrov. Za vstop v TNP pa bi zaračunal 30 evrov – za ves čas trajanja obiska. Pač enkratni strošek vstopa, tako kot so storili v Logarski dolini, kjer je potrebno za vstop z avtom plačati 7 evrov. Se to pozna pri številu turistov? Vsaj, da bi opazil na prvi pogled ne. In verjetno bi bilo enako tudi v dolini Soče. Domačini bi imeli letno “prepustnico” in volk bi bil sit in koza cela. Vendar to gre zgolj za pobiranje denarja – kam bi šel ta denar in kaj bi se delalo z njim pa je posebno poglavje. Vendar bi se denar vračal nazaj v naravo in omogočal, da jo zaščitimo.

Nazaj k reki Soči, ki je tako čudovita reka, pa vendar, ko je v Velikih koritih večja gužva, kot pa je v Baški na Krku, potem veš, da je nekaj zelo narobe pri vsem tem. Samo en banalen primer. Večina ljudi, ki se sonči ob Soči je namazana s kremo za sončenje. In ko skočijo v vodo, postane njihova krema del Soče. Je Soča pripravljena na to?

Kaj pa vse manj vode v strugi Soče? Če je bila Soča pred par leti res močna reka, me je letos presenetila njena plitkost na vseh tistih delih, ki so mi bili od nekdaj všeč in so bili dokaj osamljeni? Ja, klimatske spremembe se dogajajo in posledično bo nekoč tudi Soča tako nizka, da ne bo več zanimiva za turiste – bodo takrat turisti še prihajali v te kraje?

In ko že pišem o tej temi. Tudi pohodništvo je ena izmed dejavnosti, ki ima vse več privržencev. Jutra v gorah so čudovita. In ljudje, ki hodijo v gore so prijazni in spoštujejo naravo. Pa vendar ne vsi. Ko na poti na Krnsko jezero opaziš na tleh več ogorkov cigaret, kot jih sicer opaziš v mestu, potem je jasno, da vsi ne razumejo koncepta narave. Prav tako ni ravno prijeten pogled na vse bele papirnate robčke, ki skrivajo ostanke človeka, ki se ni mogel zadržati, ko je šel v hrib. Vendar ljudje ne razmišljajo o tem, da je narava ena sama. Da se ne da zavrteti nazaj ure in spremeniti vse skupaj.

To, kar nam je bilo dano, moramo znati spoštovati. Predvsem pa moramo znati s tem ravnati. Sicer bomo čez desetletja svojim zanamcem kazali zgolj fotografije prečudovite narave, kot je nekoč bila. Sedaj je še čas, da se začne ukrepati, kajti čez leta bo tudi za to prepozno.

Galerija fotografij Soče iz leta 2012 – avgust. Letos je stanje … Povsem drugačno …

Objava Skok v Sočo in razmišljanje o turizmu in uničevanju narave v dolini Soče originalno objavljena na had blog.