Če ima ablast svojo tiskovno agencijo ima lahko tudi svojo planinsko zvezo in Janez dobi priznanje kot v Severni Koreji

Včeraj sem prvič slišal, da imamo v Sloveniji Slovenski gorniški klub Skala. In še za to sem izvedel po naključju. Ko je Janez Janša prejel Kocbekovo priznanje za doprinos k delovanju skalašev in širjenju njihovih vrednot, ciljev in dela, ki ga podeljuje Slovenski gorniški klub Skala – zveza gorniških klubov. Predsednik vlade Janez Janša ima namreč največje zasluge kot prvi in idejni vodja ustanovnih očetov, da smo Slovenke in Slovenci po petdesetih letih komunističnega zatiranja idej skalašev, sprva zbranih v Turistovskem klubu Skala in nato Alpinističnem klubu Skala med obema vojnama, obudili skalaški duh in dediščino, najprej leta 1995 v Slovenskem gorniškem klubu dr. Henrik Tuma potem pa še leta 1997 v Slovenskem gorniškem klubu Skala – zvezi gorniških klubov.

• Kam v hribe / Planina Blato – Sedmera jezera (1685m) / vzpon dve uri in deset minut
• Kam v hribe / Viševnik (2050m) z Rudnega polja / 50 minut vzpona
• Vzpon do Kamniške koče na Kamniškem sedlu in skok v Kamniško Bistrico
• Vzpon na Kokrsko sedlo != Kamniško sedlo in za konec skok v Kamniško Bistrico
• Vzpon iz Lepene na Krnska jezera in skok v potok Lepenica
• Vzpon Iški Vintgar – Krim in za konec kopanje v Iškem Vintgarju
• Vzpon do Pogačnikovega doma na Kriških podih in skok v Belopotoški slap
• Vzpon po grebenu na Blegoš (s Črnega kala) in skoraj skok v termalno vodo v Kopačnici
• Vzpon na Martuljške slapove iz Martuljka in skok v zgornji Martuljški slap
• Vzpon na Okrešelj (Dom na Okrešlju) in namakanje v slapu Rinka

Seveda je jasno, da ni šlo brez boja proti komunizmu! In da je Janez idejni vodja. Očitno so pozabili omeniti, da je prvi odkril Triglav, ali pa kaj podobnega. Pač v svoji maniri poskušajo spreminjati zgodovino in tega več ne skrivajo.

Če ima ta ablast lahko svojo tiskovno agencijo pa ne bodo imeli svoje planinske zveze? Seveda jo bodo imeli in njen namen bo borba proti komunizmu. Sicer pa bi bil na obrazložitev priznanja zagotovo ponosen tudi Kim Džong-un in tole spodaj je še en dokaz, da smo vse bližje Severni Koreji!

Ne, ne gre za šalo, gre za dejanski tekst (vir):

Janez Janša je začel zahajati v gore še pred svojo polnoletnostjo. Delo na družinski kmetiji v Žalni pri Grosupljem ga je za to utrdilo, predvsem pa v njem zasejalo kleno ljubezen do rodne grude. Gore na obzorju so ga vabile k preizkušanju lastne vztrajnosti in potrebnega poguma, da je lahko kot nadobudni mladenič in mož z njihovih vrhov videl v zamejstvo, Evropo in svet.

Njegovo šolanje na klasični gimnaziji v Stični kljub takratnim svinčenim časom ni moglo ubežati vplivom Cistercijanskega samostana Stična, naj si bo v mislih, molitvi ali njegovi podobi. Študij v Ljubljani je pripomogel k odboju njegovega uma od laži in kraj takratnega političnega sistema, obenem pa ga je še bolj približal, ne nazadnje tudi fizično, goram, ki so mu vedno bolj bistrile duha. Planinec in alpinist z alpinističnim izpitom sta se združila v gornika. Janezu Janši nikoli ni bilo nič podarjeno ne glede na njegovo družbeno vlogo. Tudi v gorah ne. Vse si je prehodil, presmučal, priplezal poleti in pozimi v snegu in ledu sam ali v družbi žene, otrok, znancev in prijateljev.

Njegova fizična drznost, in ni je bilo malo, ni nikoli premagala občutka za varnost. Razen seveda drznost njegovega uma, ki je nemalokrat, kot se za velike može spodobi, kazala snop svetlobe čelne lučke naprej proti vrhu ali nazaj v udobje doline in zatočišče družine. Preplezane velike klasike, a tudi kakšna prvenstvena smer v slovenskih gorah so se vrstile in postale skupaj z vzponi v Dolomitih vstopnica za vršace Zahodnih Alp. Centralni steber v Velikem Špičju, smer Šimenc-Škarja v Dolgem hrbtu, smer Belač-Zupan v Šitah, Direktna v severni steni Špika, Skalaška s Čopovim stebrom v severni steni Triglava in zimsko prečenje grebena Košute so bile velike uverture za Stüdlov greben na Veliki Klek, prečenje masiva Mont Blanca in prvo slovensko ponovitev sploh Welzenbachove smeri v severozahodni steni Breithorna pozimi.

In da ne bi bilo pozabljeno, je treba poudariti tudi udeležbo Janeza Janše na kar petindvajsetih gorniških taborih Gorniškega kluba dr. Henrik Tuma v Lepeni v vlogi organizatorja in udeleženca.In danes? Naključni gornik ne bo začuden, če bo v Janezu Janši ljubi Lepeni, Trenti, bovški kotlini ali na Kaninu zaslišal dolenjsko narečje sredi plezališča, na vrhu stene ali sredi smučišča.

To bo zagotovo Janez Janša, ki bo med gorniškim klepetom pripravljen deliti z njim zadnji požirek vode ali še kako želeni ostanek dopoldanske malice, shranjen za zlato gorniško rezervo.Veliko, bolje rečeno, vedno več jih je, ki so ponosni, da so lahko gorniški sodobniki Janeza Janše. Ali kakor v skalaškem zanosu radi rečejo: »Bog lonej, da smo pr’jatlj!«