Včeraj je Planet TV predvajal prvo oddajo The Biggest Loser, kjer prekomerno debeli tekmovalci tekmujejo, kdo bo bolj shujšal v določenem časovnem obdobju. O oddaji sem že pisal, ko so jo napovedali, sedaj pa lahko strnim še par misli, ki so se mi porodile včeraj, ko sem gledal ta “resničnostni šov” 10 minut. Več nisem zdržal.

Voditeljica šova The Biggest Loser je Špela Grošelj, ki ima tudi sama že precej izkušenj s hujšanjem. Vsaj po poročanju rumenih medijev sklepam, da je sama že večkrat poskusila in uspela zmanjšati težo, pa vendar jo je spet pridobila. Špela Grošelj je bila na ENI dieti (leta 2010), od takrat dalje pa je njena teža “ustaljena. Ampak tale zapis ni o njej.

Nagrada za zmagovalca je zanimiva – zmagovalec šova The Biggest Loser bo za vsak izgubljeni kilogram nagrajen s 1000 euri. In posledično je potrebno v oddaji sleči majico in stopiti na tehtnico, kjer izmerijo točno težo. In vsaj skozi moje oči – ponižajo človeka, ker se mora pred vsemi, ki spremljajo ta resničnosti šov, sleči in stati na pol gol na tehtnici.

Razumem. Gre za licenco. Gre za vnaprej definirane stvari. Gre za to, da se ljudje doma pred zasloni zgražajo in se počutijo superiorne, ko so ljudje v šovu težki preko 150 kilogramov in pridejo v oddajo z upanjem, da bodo spremenili svoje življenje, predvsem pa, da bodo spremenili svojo težo. V kratkem času. Kar je narobe. In kar vrže slabo luč na tiste, ki sodelujejo v oddaji.

Druga stvar, ki me je zmotila – telesna pripravljenost sodelujočih. Ko človek ne more narediti pet sklec, ali pa pol minute skakati po prstih z rokami nad glavo ni najboljša popotnica. Je pa verjetno tole precej “tricky”, saj je vsak kandidat verjetno v zadnjih mesecih, ko so se odločili zanj, pridobil še čim več kilogramov, da bo lahko shujšal več kilogramov. Posledično to pomeni, da je še bolj uničil svoje telo, da bo lahko dobil večji izkupiček denarja. Taktiziranje pač.

In ko smo že pri teh prvih vajah, ki so jih morali delati udeleženci. Mene je stisnilo pri srcu, ko sem jih opazoval, kako skoraj “spuščajo dušo”, ko poskušajo biti aktivni manj kot minuto. Verjamem, da se da v par mesecih marsikaj spremeniti – ampak tukaj ni dovolj, da se udeleženci začnejo ukvarjati s športom. Ni dovolj, da se odločijo, da bodo shujšali in spremenijo svojo prehrano. Tukaj gre za precej bolj dolgotrajen proces spreminjanja sebe kot osebe in soočanja z vsem, kar to prinese. Tukaj gre za dolgotrajno delo in zavedanje, da ne bo več nikoli tako in da je do tja zgolj in samo en korak – bi morala biti osnova.

Zanima me, koliko poškodb bo v tem času med tekmovalci – ne predstavljam si kako trpijo kolena 160 kilogramskega moškega, ki dela počepe. Niti si ne predstavljam kakšen napor je za gležnje, ko takšna oseba teče. In če bo hotel shujšati veliko, bo moral biti neprizanesljiv do svojega telesa.

Precej podobno kot tekaška norija, ki je v zadnjih nekaj letih zajela celotno Slovenijo. Vsi Slovenci smo postali čez noč tekači. Ne glede na naše konstitucije, ne glede na naše počutje. Vsi tečemo in vsi tekmujemo. Koliko tekačev se je poškodovalo, ker so poskušali prehitro doseči nerealne cilje? Koliko tekačev je moralo na operacijo v tem času? … Verjetno veste, kam pes taco moli, kajne?

Ni vsak človek in njegovo telo za vsak šport. Nekateri so za tek, drugi za sprehod, tretji za kaj drugega. Isto je pri tekmovalcih resničnostnega šova, kjer pa bodo vsi na istem.

Razumem, gre za šov. Razumem, gre za tekmovanje. Razumem, gre za to, da se ljudje zgražamo in se zamislimo. Pa vendar gre za ljudi, ki upajo, da bodo lahko po teh par mesecih zanosili. Da bodo lahko driftali naokoli. Da bodo lahko tekli. Je za to dovolj par mesecev?

Seveda je – če bi te osebe zdržale par dni brez vode, bi tehtnica pokazala že precej manj. Pa vendar je proces hujšanja nekaj, s čimer se ne bi smeli igrati na takšen način, predvsem pa je to nekaj osebnega. Nekaj, s čimer so povezane travme in s čimer je povezana samozavest. Ampak očitno je denar bolj pomemben.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.