Ko so me pred časom povabili, da bi testiral Citroën C4 Cactus in njegovo inovativno vzmetenje, ki je primerno za vožnjo po naših cestah, sem bil takoj za. Vsak dan preživim precej časa na cestah in večino časa pizdim nad Darsom in ostalimi izvajalci del na naših cestah, ki so v precej slabem stanju – vsaj na relacijah kjer se vozim jaz. Še bolj pa me je navdušila njihova melodija udobja.

Najprej seveda obvestilo: ta objava ni plačana ali kako drugače sponzorirana!

Kaj je melodija udobja? Inovativno vzmetenje s progresivnimi hidravličnimi omejevalniki omogoča prijetno in mirno vožnjo tudi po precej “razsutih cestah”. Posledično so v agenciji Formitas skupaj s slovenskim skladateljem Leonom Firštom, ustvarili notni zapis vožnje po naših cestah z vozilom C4 in to spremenili v notni zapis, ki sem ga lahko predvajal na “glasbeni skrinjici.”

Vendar po vrsti. Vozilo Citroën C4 Cactus bi sam uvrstil med SUVje. Sicer so ga poimenovali kombilimuzina, vendar meni ta opis ni blizu. Dokaj visoka lega me prej spominja na SUVje in tudi navzven deluje vozilo precej drugačno, kot smo jih navajeni. Citroën se je očitno odločil, da bo delal vozila, ki so malce drugačna – in to mu tudi uspeva. Recimo pri Citroën C4 Cactusu padejo v oči “stranske letvice”. Vozilo bo nekaterim všeč, drugim pa bo grdo. In seveda ima vsak pravico, do svojega mnenja.

Ko sem se vsedel v avto, sem se počutil domače. Testno vozilo je bilo opremljeno z 1,2 litrskim motorjem in 130 konjskimi močmi. Ti novodobni motorji so mi povsem nekaj novega in vsakič znova sem navdušen nad dejstvom, kaj vse se da iztisniti iz teh motorjev. Končna hitrost testnega vozila je 208 km/h – ne, nisem preizkusil. Povprečna poraba v treh dneh vožnje po različnih terenih pa je bila 5.8 litra/100 km. Cena testnega vozila je okoli 18.000 evrov.

Kako testirati inovativno vzmetenje? Sploh ni težko – vožnja po Zasavju je dovolj dober pokazatelj, če vozilo absorbira luknje in če se po vožnji počutim kot “zmešanček (smoothie)”.

Za začetek sem se zapeljal po stari cesti do Moravč in tam odkrival makedamske in mivkaste poti. Vzmetenje je prišlo prav, saj so odseki ceste tako luknjasti, da se vprašaš, če se slučajno ne voziš po makedamu. C4 je izredno vodljiv, predvsem pa je bila vožnja prijetna. Poslušanje glasbe ob vožnji, ko ni “čričkov”, škripanja, predvsem pa “občutka, da bo vozilo razpadlo” je precej prijetno – takrat sem razumel inspiracijo za melodijo udobja.

Sicer je bila moja prvotna ideja, da na isti cesti posnamem video in zvok v dveh različnih vozilih – vendar sem ugotovil, da to ni tako preprosta stvar, ko mi je GoPro kamera padala na tla in sem moral vsako stvar ponoviti večkrat. Moral sem se znajti, predvsem pa sem moral improvizirati.

Naslednji dan je bil test precej bolj preprost – vožnja po makedamu in luknjah, kamor ne bi zapeljal s svojim vozilom. Da, testna vozila gredo povsod, kajne? No, kot sem omenil že zgoraj je njegova lega precej visoka in posledično je C4 prilezel brez problema do bike parka v Podutiku. Pri vožnji nazaj me je sicer malce stisnilo, ko sem opazil, da je del ceste globok vsaj pol metra, vendar mi je uspelo varno priti tudi nazaj.

Se sprašujete o podvozju? Deluje. Tudi pri ležečih položajih nimate občutka, da vas bo čez streho vrglo ven, če pripeljete “malce prehitro”. V bistvu, če sem bil na začetku skeptičen do te tehnologije, me je po treh dneh precej navdušila in sem ugotovil, da bi takšno vzmetenje moralo biti v vsakem avtu, ki ga prodajajo v Sloveniji – potem ne bi več “pizdili” nad našimi cestami.

Zaključek. Žal mi je, da se je končalo moje druženje s Citroënom C4 Cactus. V bistvu bi lahko še naprej odkrival različne dele Slovenije z njim in preizkušal njegovo vzmetenje v različnih situacijah. Pa vendar, vsaka stvar se enkrat konča.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.