Včasih je bilo dovolj, da si imel na kolesu dve gumi in zavore. Pa je šlo. Danes, ko je kolesarjenje postalo skoraj religija, se moraš opremiti kot “robocop,” če hočeš preživeti eno popoldansko turo. In ne, ne pretiravam. Zadnja igračka, ki mi je prišla pod roke, je radarska zadnja lučka za kolo. Ja, prav ste prebrali. Ne samo, da sveti. Še vidi in opozarja.

• Nisem te opazila / seveda me nisi, ko gledaš v telefon in ne na cesto
• S kolesom po Ljubljani in okolici / ko si srečen, da si prišel domov brez poškodb
• Pešci, ki se sprehajate po kolesarskih stezah, prosim, hodite skrajno levo

Če bi mi nekdo pred leti rekel, da bom šel na kolo z več različnimi “gadgeti,” bi se mu smejal. Pa vendar se časi spreminjajo in tudi jaz se prilagajam razmeram. Glede na to, da veliko vozim po cestah, se je tej situaciji, predvsem pa nespametnim voznikom, potrebno prilagoditi. In ko sem pred časom s kolegom imel debato o cestnem kolesarjenju, mi je svetoval, da nabavim radarsko zadnjo luč. Verjetno eden izmed boljših nakupov v zadnjih letih za kolo – no, seveda sem moral nabaviti še kolesarski računalnik in sprednjo pametno luč. Ker se pač vse skupaj poveže in potem je maksimalen učinek.

Pa vendar. Je to dovolj, da te vozniki vozil upoštevajo v prometu? Odgovor je jasen kajne?

Kaj je radarska zadnja lučka za kolo?

• klasična zadnja luč, ki utripa ali sveti, da te vozniki ne povozijo, (v teoriji)
• radar, ki zazna vozila, ki prihajajo od zadaj
• če jo povežeš z Magenom, Garminom, Wahoo-jem ali kar s telefonom – ti na zaslonu pokaže, da se ti približuje avto, motor, traktor ali NLP
• ima različne načine osvetlitve, ki se prilagajajo razmeram na cesti

Zakaj potrebujem radarsko zadnjo luč?

Ker sem naveličan tistega občutka, ko ti med vožnjo po vaški cesti za hrbtom zahrumi dizelski monstrum z voznikom, ki meni, da so kolesarji idealna tarča za igrico, koliko blizu lahko grem, ne da ga oplazim. In ker sem rad živ. In ker mi je prijatelj (ki ima več opreme kot Tour de France ekipa), rekel, da je to “najboljši nakup v zadnjih letih”. Sedaj mi še manjka merilec kadence in pa aerodinamična čelada. Ampak to lahko še počaka.

Ali radarska lučka res deluje?

Presenetljivo dobro. Ko ti avto pride na razdaljo cca 140 metrov, naprava začne komunicirati z napravo na tvojem krmilu. V mojem primeru z Magene računalnikom. Na ekranu se pojavi puščica, ki se hitro premika navzgor – proti tebi. Če je več vozil, vidiš več črtic. Če je vozilo hitro, so črtice hitrejše. Pokriva kot 40 stopinj.

Ali jo res potrebujem?

Seveda ne. Tako kot ni nujno odšteti 3000 evrov ali veliko več za cestno kolo, ampak si ga vseeno ljudje kupujejo. Če voziš po mestnih kolesarskih stezah, tega ne potrebuješ. Če pa si redno na regionalkah in v vaseh, kjer ljudje avto vozijo, kot da so sami na planetu, potem ja postane skoraj nepogrešljivo.

Ne reši vsega, doda pa tisti mir v glavi, da se lahko bolj osredotočiš na vožnjo in manj na paranoično obračanje glave vsakih 15 sekund. Za 100+ evrov je to odličen pripomoček, ki ti lahko reši kožo. Ali je potrebuješ, pa je vprašanje zate.

Zaključek?

Nisem mislil, da bom kdaj rekel to: radarska zadnja lučka za kolo je nora zadeva. Pa ne zaradi tega, ker bi bil fan tehnologije, ampak ker ti da tisto mikroskopsko prednost v bitki med človekom na dveh kolesih in 2-tonskim SUV-jem. Ker pač veš, da se ti nekaj približujem, potem pa je vse odvisno od tebe samega.

V svetu, kjer je vsak centimeter in sekunda v prometu, lahko razlika med “uf blizu je šlo” in “rešilca, prosim,” ta naprava postane kar hitro obvezna oprema.

Pa srečno na cestah.

Objava Radarska zadnja lučka za kolo / ker ne zaupam več v voznike originalno objavljena na had blog.

Vse skupaj se začne z eno samo mislijo. “Jutri začnem.” Klasično. Pa pride ponedeljek, pride nova energija, pride peta ura zjutraj… in ostaneš v postelji. Ker dež. Ker mraz. Ker nimaš volje. Ker se ti preprosto ne da.

• Zakaj se ljudjem zdi čudno, ko jih nekdo pozdravi pri športu ali v naravi? Jaz pozdravljam, kaj pa ti?
• Kdo so najbolj plačani športniki in športnice?
• Za športne prireditve brez nasilja!

Tek ni nekaj, kar bi ti naravno steklo – vsaj večini ne. Predvsem pa je bitka telesa z možgani. Eno bi, drugo ne bi. Izgovorov, zakaj ne bi je je vedno več. In posledično se tisti jutri začnem vsak dan oddaljuje. Dokler se ne oblečeš in greš. Na tek.

Srce nabija, kolena bolijo, v glavi pa tisti znani glas: “Zakaj to delaš? Saj to ni zate.” In priznam, večkrat sem si mislil, da bom enostavno odnehal. Ampak potem sem si rekel – daj si čas. Ne pričakuj, da ti bo tek postal všeč čez noč. Naj ti postane rutina in potem se odloči, če je tek pravi zate ali ne.

In potem se zgodi nekaj nenavadnega. Po enem tednu ni več bolečine. Je sicer bolečina, ko se moraš spraviti ven in začeti s tekom, vendar se telo hitro navadi.  Po dveh tednih že veš, katera pesem ti da tisti “push,” da pretečeš še zadnji kilometer.
Po mesecu ti manjka tek, če ga izpustiš.

In potem… pride tisti dan, ko se zalotiš, da tečeš, ker si to želiš, ne, ker moraš.

Rutina, ki sem jo prej doživljal kot nujno zlo, postane moj jutranji ali večerni reset. Odvisno od časa, ki ga imam na voljo. Ko stopim ven, vdihnem hladen zrak in dam slušalke v ušesa, se mi zdi, kot da sem edini človek na svetu. Ulice še spijo, jaz pa tečem. Nič ni več pomembno. Nič ne moti. Samo jaz koraki, dih in ritem. Deset kilometrov zleti mimo v manj kot 45 minutah in jaz vem, da sem nekaj storil zase. Naj bo to na morju, v Ljubljani ali pa na kakšni oddaljeni destinaciji, ki jo obiščem. Vse to postane del rutine, brez katere si ne predstavljam dneva. Ko sem ugotovil, da imam še voljo za kolesarjenje, sem dodal še 30 do 50 kilometrov dnevno s kolesom. Po podobnem principu, kot je zgoraj opisan za tek. Rezultat ne pride čez noč in telo se ne navadi na obremenitev kar tako.

In s časom pride tudi užitek. Tekaški zen. Navada, ki zraste v nekaj, brez česar si dneva ne znaš več predstavljati.

Ne gre za kilometre. Ne gre za čas. Ne gre za to, da bi moral postati boljši od kogarkoli. Gre za to, da si vsak dan boljši od tiste verzije sebe, ki je ostala na kavču.

Torej… če ravno zdaj razmišljaš, da bi začel – samo začni. Ampak bodi potrpežljiv. Navadi se na ritem. Ne sili se v popolnost. Dovoli si, da najprej sovražiš, potem trpiš in na koncu uživaš.

Ker ko ti tek enkrat postane užitek – takrat ni več vprašanje, če boš šel teč, ampak samo kdaj. In vsakič, ko greš tečt, ugotoviš, da se počutiš bolje, čeprav premagaš razdaljo, za katero še dolgo nazaj nisi verjel, da si jo zmožen premagati. 13 kilometrov v eni uri, recimo. In če tečeš zjutraj, začneš dan že z “malo zmago” in nič ti ga ne more uničiti.

Tek je užitek.

Objava Ko tek postane užitek / kdo bi si mislil, da bom to kdaj napisal originalno objavljena na had blog.

Pomlad. Čas za servis kolesa in priprava na novo sezono. Ko sem letos spomladi iskal kolesarski servis, sem naletel na Bikehanic v industrijski coni Stegne. Odločil sem se, da poskusim. In bil iskreno navdušen nad njihovo storitvijo, predvsem pa odnosom. Očitno sem odkril zaupanja vreden kolesarski servis v Ljubljani. Končno nekdo, ki ve, kaj dela, lahko mirno zapišem.

• Pešci, ki se sprehajate po kolesarskih stezah, prosim, hodite skrajno levo
• Kolesarji so ogrožena vrsta
• Zakaj navijači na Tour de France skačejo pred kolesarje in jih motijo?

Prvo kolo, ki sem ga peljal tja, je bilo cestno. Ob sprejetju kolesa na servis so ga pregledali in so me opozorili na verigo, ki je bila “raztegnjena”. Drugih večjih težav niso opazili, smo se pa dogovorili, da če je karkoli večjega, da naj me obvestijo, da potrdim popravilo.

Ko sem čez par dni dobil sms, da je kolo poservisirano, sem se odpeljal tja in so mi povedali, kaj vse so uredili. Poleg servisa so ga tudi očistili – kar pomeni povsem čist menjalnik in zobniki natančno nastavili menjalnik Di2, ki je imel včasih svoje ideje, kako je treba menjati. Veriga, ki je bila zamenjana, je bila zran, da bi jo lahko vzel, če bi želel. Zavore so bile še ok in jih ni bilo potrebno menjati. In cena je bila precej bolj normalna, kot je bila pri zadnjem servisu, ko sem imel občutek, da je kolo stalo na servisu par dni, potem pa sem plačal veliko.

Ker sem bil zadovoljen z njihovo storitvijo, sem se odločil, da odpeljem tja še polnovzmeteno kolo, ki je zadnje par let stalo v garaži in ki ga nisem uporabljal. Tudi tokrat se nisem naročil na servis, ampak sem ga pripeljal tja.

Procedura je bila enaka. Kolo so vpeli in skupaj smo preverili, kaj vse je potrebno urediti. Zavorne ploščice so bile že precej uničene, zato je bila potrebna menjava. Prosil sem jih tudi, da naj preverijo vzmetenje v vilicah, in če je potrebno, naj opravijo servis. Pregled verige je pokazal, da je z njo še vse v redu, edino menjalnik potrebuje precej “ljubezni” in natančno nastavitev.

Čez tri dni sem dobil nazaj kolo in ob prevzemu smo preverili vse skupaj. V vrečko so mi dali zamenjane ploščice, da sem lahko preveril, da so res nove. Menjalnik je delal kot “urca” in tudi vilice so bile ok in ni bilo potrebno opraviti velikega servisa. Cena – 59,88 evra. V bistvu sem vprašal, če so se zmotili.

Jaz vem, da si moja kolesa zaslužijo dobre mehanike in Bikehanic jih zagotovo ima. Poleg tega so tudi prijazni in svetujejo. In vem, kje bodo vsa moja naslednja kolesa servisirana. Sedaj se moraš samo še spraviti na kolo!

Bikehanic ima glavno delavnico v Ljubljani na Stegneh (Stegne 23), drugo pa v BTC Cityju (v sklopu Intersporta). Imajo tudi novo poslovalnico v Kopru.

Ta objava ni plačana ali kako drugače sponzorirana.

Objava Bikehanic / odličen kolesarski servis v Ljubljani originalno objavljena na had blog.

Ljubljana. Glavno mesto, zelena prestolnica Evrope, “mesto kolesarjev” in še bi lahko našteval. Včeraj sem si rekel – zakaj ne bi preizkusil, kako izgleda ena ura kolesarjenja po mestu, ki se tako zelo rada hvali s svojo trajnostno mobilnostjo. Vzel sem bicikel, ki sem ga dobil ravno iz servisa, čelado in se zapeljal v urbano džunglo.

• Pešci, ki se sprehajate po kolesarskih stezah, prosim, hodite skrajno levo
• Kolesarji so ogrožena vrsta
• Če bi bili projektanti kolesarskih poti kolesarji …

Odločitev je bila slaba. To sem ugotovil po par minutah, ko sem ugotovil, da kolesarji očitno ne vedo, v katero smer se morajo voziti. Sam sem se vozil v pravilno smer in se poskušal izogibati vsem tistim, ki so mi pripeljali nasproti – v napačno smer. In potem je prišel prvi semafor. Zelena luč za kolesarje. Kar zgolj pomeni dvojna previdnost. In zaviranje na polno – na kolesu, ker je pač nekdo spregleda kolesarja. Ampak to je del foklore.

Ker sem za vožnjo izbral “cestaka,” sem kaj hitro ugotovil, da je bila to slaba izbira. Polnovzmeteno kolo bi bilo ravno prav za to, kar morajo v Ljubljani doživljati kolesarji na kolesarski poti. Če kdo trdi, da ima Ljubljana odlične kolesarske poti, ga vabim na vožnjo z mano. Steze se začnejo in končajo brez opozorila. Ena je pobarvana na cesti, druga pelje čez pločnik, tretja izgine, kot bi jo požrla zemlja.

Parkrat sem se ustavil in začudeno opazoval, kako in kje lahko nadaljujem svojo pot, in ugotovil, da je najboljše, da grem po cesti. Ker na kolesarski poti ljudje, ki sprehajajo svoje ljubljenčke in hodijo v parih. Ker sem po pol ure vožnje po “džungli za kolesarje” imel vsega dovolj, sem se odpeljal proti Šentvidu.

Z roko nakažem, da zavijam levo, ko opazim v vozilu voznico, ki se pogovarja po telefonu in rine … Proti meni, ko zavijam. Če ne bi “zabremzal” na sprednje kolo in s tem manevrom prestavil zadnje kolo za pol metra, bi bil pod vozilom. Niti ni spustila telefona, ampak je samo skomignila z rameni in se odpeljala naprej. Kot da se ni nič zgodilo. Pulz mi je narastel in verjetno bi dosegel v tistem trenutku. “Rogličeve watte”. Ampak sem se raje umiril in šel naprej proti Tacnu. Spust po cesti proti Savi je vse prej kot zabaven. Ampak kolesarji morajo vse potrpeti.

Ko sem zapuščal Gameljne in se dvigoval proti Črnučam, me je prehiteval kombi. Priznam, kovino sem čutil na komolcu, čeprav sem vozil zgolj par centimetrov stran od konca asfalta. Oni so pač večji in zakaj bi jih skrbelo za kolesarja. Ko sem se vzpenjal proti Ruskemu carju, sem moral stopiti s kolesa, ker sta se nasproti pripeljali dekleti v paru in se nista niti za centimeter prestavili. Pametnejši odneha, kajne?

Po malce več kot uri vožnje in okoli 40 kilometrih sem se vrnil na izhodišče. In bil vesel, ker nisem pridobil nobene bojne rane. To je v bistvu definicija uspešnosti.

Ljubljana bo potrebovala še vrsto let, da bo postala kolesarjem prijazno mesto. Predvsem pa se bo morala spremeniti mentaliteta ostalih udeležencev v prometu in marsikdo se bo moral začeti zavedati, da edino sobivanje vseh bo pripomoglo k temu, da bo manj nesreč in stresnih situacij.

Upanje umre zanje, kajne? Sam poskušam biti strpen do ostalih udeležencev ne glede na to v kakšni vlogi sem: voznik vozila, skuterja, kolesa, tekač, pešec. Ko bi vsaj še ostali udeleženci premogli toliko empatije in upoštevali prometne predpise bi nam vsem bilo precej lažje. Pa načrtovalci kolesarskih poti bi jih morali za kazen vsak dan prevoziti. Da bi videli s čim se sooča kolesar.

Objava S kolesom po Ljubljani in okolici / ko si srečen, da si prišel domov brez poškodb originalno objavljena na had blog.

Luka Dončić je danes zaigral svojo prvo tekmo za Los Angeles Lakerse in tako verjetno začel pisati svojo novo zgodovino. Po precej “butasti” potezi Dallas Mavericksov, ko so ga “trejdali” med njegovim okrevanjem po poškodbi, je danes Luka dokazal svojim bivšim delodajalcem, da so naredili kolosalno napako. Luka se je ujel s celotno ekipo Lakersov in Lebron je dobil svojega naslednika.

• Vsi smo zamenljivi. Tudi Luka Dončić
• Luka Dončič bo pri Los Angeles Lakersih nosil številko 77 / podla poteza Dallas Mavericks
• Luka Dončič in njegov koš za tri točke tri sekunde pred koncem

Ne znam si predstavljati, kaj vse je prestajal Luka zadnje dni od momenta, ko je izvedel, da pri Mavsih ni več zaželjen. Da bo moral spakirati kovčke in odditi v Los Angeles. Če je bilo mogoče to na prvi pogled zelo slabo, se je izkazalo zelo hitro, da je bila to verjetno najboljša poteza, ki jo je Luka lahko doživel.

Los Angeles ga je pričakal z veseljem. In tudi soigralci so se razveselili nove okrepitve, ki bo zaprmej prinesla nekaj svežega vetra v njihova jadra.

Že na prvi tekmi, ki poteka sedaj, ko jaz to tipkam, je Luka dokazal, da je vrhunski športnik. Da se je ujel z novo ekipo in da je Lebron vesel, da je pod njegovim okriljem. Če so pri Mavsih “dvomili” v Lukovo pripravljenost in njegovo težo, je dokazal, da so živeli v zmoti. Luka je dokazal, da lahko igra odlično tako v napadu kot v obrambi, in njegovo gibanje po igrišču ni bilo v skladu z izjavami lastnikov Mavsov.

Bravo, Luka! Vesel sem, da si končno prišel v ekipo, kjer boš lahko še letos osvojil šampionski prstan. In kjer te bodo spoštovali.

The Lakers are going all out for Luka pic.twitter.com/crtStFccCI

— NBACentral (@TheDunkCentral) February 10, 2025

Objava Luka Dončić je nazaj, in to v slogu / Los Angeles Lakers : Utah Jazz – 132 : 113 originalno objavljena na had blog.

Včerajšnja novica, da se je generalni direktor Dallasa Nico Harrison odločil, da bo Luka Dončič nadaljeval svojo kariero pri Los Angeles Lakersih, je presenetila ves športni svet. Luka tega ni vedel vnaprej in je bil ob tej novici enako presenečen kot navijači Mavericksov in njegovi soigralci. A takšen je pač šport – o usodah igralcev odločajo posamezniki v klubih. Bo Luka s to potezo Mavericksov že letos osvojil šampionski prstan z Lakersi in uresničil svoje sanje?

• Luka Dončić Rookie of the Year lige NBA / za njim sta ostala Deandre Ayton in Trae Young
• Luka Dončić in njegov nagajiv nasmeh
• Anamaria Goltes in Luka Dončič imata hčerko Gabrielo / čestitke
• Luka Dončič in njegov koš za tri točke tri sekunde pred koncem

Ko sem včeraj prvič prebral to novico, sem bil prepričan, da gre za napako. Ali pa morda za poskus dviga Lukove cene. Pa vendar temu ni bilo tako. Očitno se je vse skupaj zgodilo v tišini in brez vednosti Luke in ostalih igralcev. To kaže na odnos kluba do Luke, ki je pri Dallasu preživel sedem let in upal, da bo tam ostal vse do konca svoje kariere.

A to mu ni bilo usojeno. Razumem njegovo žalost in predvsem razočaranje ob tej „odslovitvi“. Generalni direktor Dallasa, Nico Harrison, je s to potezo pokazal, da je vsak igralec pogrešljiv. Na ta način je nalil čisto vino vsem v klubu, ki ga vodi. Oni odločajo o usodah igralcev in odgovarjajo lastnikom. Preseneča me, da so lastniki to dovolili, predvsem pa, da so se sploh odločili za to potezo, ki jo bo Dallas zagotovo že kmalu obžaloval.

Ta odločitev je šokirala športni svet, a najtežje je gotovo prav Luki. Očitno ni bil vreden niti tega, da bi se kdo z njim pogovoril o tej odločitvi. Kot da prideš v službo in najdeš pospravljeno mizo ter ukinjene vse dostope. Razlika je le v tem, da to zgodbo spremlja cel svet in milijoni njegovih navijačev, ki jih je s svojim talentom navduševal in jim bil vzor.

Žalosten dan za šport. A zdaj bo vsem jasno, da – ne glede na status športnika v klubu in njegovo javno dojemanje – je vsak igralec pogrešljiv. Vodstvom klubov v NBA bo po tem primeru precej lažje manipulirati z igralci in jih držati na „povodcu“. Če se je to lahko zgodilo Luki, se lahko zgodi vsakomur, kajne?

Po drugi strani pa sem vesel za Luko. Njegov vzornik, LeBron James, bo zdaj njegov soigralec. Držim pesti, da bo Luka že na prvi tekmi Lakersov proti Mavericksom pokazal, kako veliko napako so storili. Predvsem pa upam, da bo letos osvojil šampionski prstan z Lakersi in se vsaj malce potolažil ob tej presenetljivi odločitvi Dallasa.

Seveda bo Luka tudi pri Los Angeles Lakersih nosil svojo znamenito številko 77. Srečno, Luka!

Objava Luka Dončič bo pri Los Angeles Lakersih nosil številko 77 / podla poteza Dallas Mavericks originalno objavljena na had blog.

Tekma naše košarkarske reprezentance proti ekipi Portugalske je bila prikaz nesposobnosti vodstva KZS in trenerja Sekulića. To, da Slovenija proti Portugalski izgubi prvi polčas z rezultatom 24:49 ni presenečenje, je pa dokaz, da imamo očitno povsem nekompetentno vodstvo, ki bi se moralo že zdavnaj posloviti. Na koncu je bil sicer rezultat 74:82. Kdaj bosta torej odstopila Sekulić in Erjavec? In zakaj še nista?

• Zakaj Aleksander Sekulić še naprej vodi reprezentanco Slovenije v košarki?
• “Voditelj” Dani Bavec in sprejem zlatih košarkarjev na Kongresnem trgu #mojtim
• Mi vsi smo uličarji / Zakaj Erjavec in Sekulić ne odstopita, če nista kos svojim nalogam

Aleksander Sekulić in vodstvo KZSja so bili tisti redki izbranci, ki jih Goran Dragič ni povabil na svoj poslovilni spektakel. Z namenom. Ki ga pozna on. O tem sicer ni govoril, ampak je vsem jasno, da se ni strinjal z načinom dela in tudi odnosom, ki ga imajo.

Tudi javnost že dolgo časa ni na strani vodstva KZSja in selektorja Sekulića. Kljub temu, da se pozivi za zamenjavo vrstijo že dolgo časa, pa se v vrhu slovenske košarke nič ne spremeni.

Sedaj je verjetno že vsakomur jasno, od kje izvira celoten greh in kaj je dejanska težava slovenske košarke. Ko selektor v reprezentanco vpokliče imena, ki že dolgo nimajo kaj iskati na parketu, je jasno, da je vrag odnesel šalo.

Tudi to, da selektor že pred tekmo pove, da po tekmi ne bo dal izjave za ŠportTV, pove vse o njegovem odnosu.

Če želi Slovenija še kdaj dosegati vrhunske rezultate v košarki, bo treba narediti velik rez. Predvsem pa zamenjati ljudi, ki delajo škodo naši košarki, in najti igralce, ki so se prilagodili na hitrejšo in moderno košarko.

Objava Kdaj bosta odstopila Sekulić in Erjavec / boleč poraz proti Portugalski originalno objavljena na had blog.

8.849 metrov nad morsko gladino je Mount Everest. Tista gora, ki si jo želi osvojiti ogromno alpinistov. In jo kljub ogromnim stroškom tudi vsako leto osvoji. Za vse ostale, ki jo opazujemo samo od daleč, je DJI posnel pot na Mount Everest z z dronom DJI Mavic 3 Pro in vse skupaj strnil v 4 minute.

• Marko Baloh, ekstremni kolesar, postavil svetovni rekord na 1000 km na zunanji pisti / 29 ur 31 minut in 34 sekund
• 31.12.2017 sem skočil v Bohinjsko jezero / voda 4, zrak -4 stopinje
• Tesla 3 eno leto kasneje in prevoženih 31.134 kilometrov

Ob teh posnetkih človek šele dobi občutek veličastnosti te gore in razume, zakaj je želja po osvojitvi tega vršaca tako velika. Prva, ki sta splezala na “streho sveta,” sta bila leta 1953 Edmund Hillary in Tenzing Norgay.

18 Slovencev se je povzpelo na vrh Mount Everesta. Prva sta bila leta 1979 Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, dva dni kasneje pa ga je osvojil še Stane Belak – Šrauf. Marija Štremfelj, skupaj z možem Andrejem,  je 7. oktobra 1990 kot prva Slovenka stopila na vrh Mount Everesta.

Leta 2000 je Davo Karničar “odsmučal” z vrha Mount Everesta do baznega tabora na višini 5350 metrov in pri tem ni snel smuči.

Slovenci smo narod ekstremistov. Ampak tudi Mount Everest je tarča ekstremistov:

• leta 1975 je vrh dosegla prva ženska v zgodovini – Junko Tabei
• leta 2000 ga je dosegel slepi alpinist Erik Weihenmayer
• leta 2010 je Jordan Romero postal najmaljša oseba, ki je dosegla vrh – star je bil 13 let in 10 mesecev
• leta 2024 je Kami Rita Sherpa opravil svoj 29. vzpon na vrh

In še posnetek te veličastne gore:

Objava Vzpon na Mount Everest posnet z dronom DJI Mavic 3 Pro originalno objavljena na had blog.

Marko Baloh, kapo dol! Včeraj je Marko v Lenartu v Slovenskih goricah postavil nov svetovni rekord v kolesarjenju na 1000 km na zunanji pisti. 29 ur, 31 minut in 34 sekund je potreboval, da je prevozil 1000 km! Tako je skoraj za dve uri premagal dosedanji rekord, ki ga je imel Španec Francisco V. Rordiguez. Vendar Marko ni samo ekstremni kolesar, je tudi prijeten človek, ki rad pomaga. Ampak če mene kdo vpraša – to je noro! Čestitke.

• Marko Baloh – ekstremni kolesar – 24-urni svetovni rekord na pokriti pisti 903,765 km
• Marko Baloh danes začenja s kolesarsko dirko RAAM
• Ko kolesarske dirke postanejo gladiatorski boji / dirka po Baskiji in poškodovani kolesarji
• Pešci, ki se sprehajate po kolesarskih stezah, prosim, hodite skrajno levo

Marko Baloh je eden izmed tistih športnikov, ki me vedno znova navduši in preseneti. Je serijski svetovni rekorder, saj ima očitno jekleno voljo in še bolj jekleno moč, da uspe doseči vse zastavljene cilje. No, on jih uspe preseči.

Včeraj ni postavil samo novega svetovnega rekorda na 1000 kilometrov. Postavil je rekord v vožnji na 12 ur, saj je prevozil 428 kilomtrov. Postavil je tudi rekord v 24 urnem kolesarjenju za 50+, in sicer je prevozil 846 kilometrov s povprečno hitrostjo 35,2 km/h.

Kljub temu da je bilo vroče in na pisti je bilo tudi dokaj vetrovno, ga to ni ustavilo pri novem rekordu, ki ga je postavil in se tako vpisal v zgodovino. Kot se je že marsikdaj pred tem.

Čestitke!

p.s.: na fotografiji je 35 sekund, sicer je 34 sekund.

 

View this post on Instagram

 

A post shared by Marko Baloh (@markobaloh)

Objava Marko Baloh, ekstremni kolesar, postavil svetovni rekord na 1000 km na zunanji pisti / 29 ur 31 minut in 34 sekund originalno objavljena na had blog.

Današnja košarskarska tekma Slovenije proti Hrvaški je bila prikaz naše nemoči. To, da reprezentanco vodi Aleksander Sekulić, ki bi se moral že zdavnaj posloviti od tega položaja, pa je samo še en dokaz, da KZS vodijo precej nesposobni ljudje. Zakaj Aleksander Sekulić še naprej vodi reprezentanco Slovenije v košarki?

• “Voditelj” Dani Bavec in sprejem zlatih košarkarjev na Kongresnem trgu #mojtim
• Luka Dončič v finalu NBA / Dallas Mavericks vs Minnesota Timberwolves 124 : 103
• Ostal sem brez kart za Night of the Dragon in nisem edini!

Hrvati so se z reprezentanco Slovenije igrali kot mačke z mišmi. Na žalost. Ampak pri dejstvu, da se v ekipi v zadnjih letih ni nič spremenilo, je to povsem pričakovano. Namesto da bi KZS iskala zamenjavo zanj, se to ne zgodi. Pri takšnih rezultatih bi morale padati glave na KZSju, vendar se to ne zgodi.

In pričakovanja, da bo Luka Dončič reševal tekme, ko pa nima niti soigralcev, so povsem neresne in na žalost prikažejo miselnost odgovornih pri KZSju. Očitno se nihče ne ukvarja s pripravo ekipe oz. gre ekipa na igrišče brez plana in brez energije.

Škoda. Ker, pričakovanja so bila velika. Pa tudi trije tedni skupnih priprav bi morali narediti svoje v ekipi. Tole danes pa je zgledalo bolj, kot da so že bili vnaprej prepričani v poraz in se jim ni niti dalo igrati naprej.

Zgolj upam, da bo imel Sekulić sam toliko jajc, da bo odstopil z mesta, ki mu očitno ni kos, in da ga nasledi nekdo, ki bo iz teh fantov naredil ekipo, ki bo šla na igrišče po zmago. Škoda!

Objava Zakaj Aleksander Sekulić še naprej vodi reprezentanco Slovenije v košarki? originalno objavljena na had blog.