Zadnje tedne sem bil večkrat v čakalnicah zdravstvenih ustanov kot prej v 30 letih skupaj. Obiski imajo en skupni imenovalec, in to ni razlog zakaj sem bil jaz tam, ampak je to spoznanje, da smo očitno nekje na poti povsem izgubili oliko in bonton. Dogajanje v čakalnicah mi je namreč precej spremenilo pogled na ljudi. Kratek zaključek bi lahko bil, da naj že pade komet in nas odreši te agonije. Ampak lepo po vrsti.

• Ne noriško kraljestvo, mi postajamo kraljestvo norcev
• Anonimneži brez jajc grozijo na spletu
• Ali je Slovenija varna država?
• Janezova tovarna zlobe in sovraštva je čreda nepismenih trolov, ki zgolj in samo žalijo in grozijo

Na dogovorjen termin pri zdravniku v čakalnici sedijo štiri osebe. Ko vstopim, pozdravim. Anemični obrazi niti ne trznejo. Ena od oseb se prek zvočnika na telefonu pogovarja z nekom na drugi strani tako glasno, da sem bil prepričan, da ima direktno linijo s par kilometrov oddaljeno osebo. Druga oseba skrola po telefonu, verjetno po tiktoku in pri tem seveda ne uporablja slušalk. Preostali dve osebi skupaj gledata serijo na telefonu in glasno komentirata dogajanje.

Ne, to ni bil prizor iz kakšnega šund filma, ampak realnost. Priznam, bil sem šokiran, ker sem bil prepričan, da ljudje vsaj v zdravstvenih ustanovah vedo, kaj sta olika in bonton. Da razumejo, da niso sami na svetu in da je čakalnica prostor, kjer ljudje čakajo na zdravstveno obravnavo, ne pa dnevna soba, v kateri lahko vsak počne, kar se mu zahoče. Očitno živim v povsem napačnem svetu in ne razumem te nove, nore normalnosti.

Ko v čakalnico pride medicinska sestra, osebi, ki sta gledali serijo, vstaneta in stopita do nje. V meni povsem neznanem jeziku začneta nekaj glasno in besno razlagati, medicinska sestra pa ju prosi, ali lahko v angleščini pojasnita, za kaj gre. Iz polomljene angleščine uspem razbrati, da je nekdo na recept dobil napačno zdravilo oziroma napačen odmerek. Namesto 1000 mg je dobil 500 mg. Medicinska sestra poskuša razložiti, da so v lekarni zapisali, da je treba vzeti dve enoti namesto ene in jima to tudi pokaže. Ampak njeno razlago preglasita tuljenje in cepetanje. Ker očitno ugotovi, da tako ne bo ničesar rešila, jima pove, da se bosta morala o tem pogovoriti z zdravnikom.

Sedeta nazaj in začneta s še bolj povišanim tonom razglabljati o tem, še vedno v meni nerazumljivem jeziku. Po kakšnih 15 sekundah povsem stoično v angleščini rečem, naj nekoliko znižata glas, ker nismo na javni prireditvi. Za trenutek se ustavita, potem pa nadaljujeta po starem. Še enkrat ponovim, tokrat s precej bolj resnim glasom, in očitno končno razumeta, da mislim resno. Telefon utišata, tudi pogovarjati se začneta tišje. Gospa z direktno linijo prekine pogovor, utihne pa tudi tiktok oziroma vsaj jaz ne slišim več vseh tistih motečih zvokov. Naenkrat v čakalnici nastane nekaj, kar bi lahko opisal kot približek normalnega okolja.

Potem se odprejo vrata ordinacije in osebi, ki sta prej gledali serijo, vstopita. Sliši se dretje in čeprav so vrata zaprta, razločim, da tudi zdravnik poskuša še enkrat razložiti razliko med eno in dvema enotama zdravila. Čez nekaj trenutkov se vrata odprejo in ženska jih zaloputne tako močno, da sem bil prepričan, da se bodo snela s pantov. Na srečo so preživela. Med odhodom slišim še precej sočnih besed, sicer v meni še vedno neznanem jeziku, ampak tona ni bilo mogoče zgrešiti. Bilo mi je prav žal, da sem moral biti priča vsemu temu.

Ne vem, kdaj smo prišli do točke, ko se nam zdi povsem normalno, da se v javnih prostorih obnašamo, kot da smo sami na svetu. Da je povsem normalno, da v čakalnih govorimo po telefonu, da nadlegujemo druge s predvajanjem tiktok posnetkov in naših najljubših serij. Da je povsem normalno, da na medicinsko sestro ali zdravnika tulimo, ker nam poskušata nekaj razložiti.

Še posebej zanimivo je, da za osnovno oliko ne potrebujemo ne izobrazbe, ne denarja, ne posebnih življenjskih okoliščin. Pozdraviš, ko vstopiš v prostor. Utišaš telefon. Spoštljivo govoriš z ljudmi, ki opravljajo svoje delo. Razumeš, da nisi središče vesolja in da imajo tudi drugi pravico do miru. Precej preproste stvari, za katere sem bil prepričan, da jih osvojimo že kot otroci. Očitno sem se motil.

Ne, to nima nobene zveze s tem, od kje kdo prihaja ali kateri jezik govori. Nima nobene zveze z narodnostjo, starostjo ali družbenim položajem. Nekulturni ljudje so vseh barv, oblik in narodnosti. Ima pa ogromno zveze s spoštovanjem do sočloveka, ki ga je očitno vse manj. Predvsem pa s prepričanjem, da so naše potrebe, naše težave in naše pravice pomembnejše od vseh drugih.

Najbolj žalostno pri vsem skupaj je, da so zdravstveni delavci očitno vsakodnevno prisiljeni prenašati takšno obnašanje. Ljudje, ki bi jim morali biti vsaj toliko hvaležni, da jih poslušamo, ko nam nekaj razlagajo, postajajo tarče frustracij vsakogar, ki misli, da lahko s kričanjem doseže več. Potem pa se čudimo, zakaj so ljudje v zdravstvu izčrpani in zakaj si marsikdo želi delati nekaj drugega.

Mogoče sem staromoden. Mogoče sem samo naiven, ker še vedno mislim, da sta besedi prosim in hvala del vsakdanjega besednjaka. Da pozdraviš, ko nekam prideš, in odzdraviš, ko te nekdo pozdravi. Da se ne dereš na ljudi in da znaš včasih preprosto utihniti, ker nisi sam.

Ampak če je to staromodnost, potem z veseljem ostajam staromoden. Ker svet, v katerem je treba odrasle ljudi opozarjati, naj v čakalnici utišajo telefone in nehajo kričati na medicinsko osebje, ni ravno svet, na katerega bi bili lahko ponosni.

Če kdo najde bonton ali oliko, naj javi. Očitno smo jo nekje izgubili, pa tega sploh nismo opazili. Če je ne najdemo, potem naj res že pade tisti komet.

Objava Če kdo najde oliko ali bonton, naj javi originalno objavljena na had blog.

Naslov ni zavajanje. Je moj pogled na osnutek predloga zakona o preventivi in zdravem življenjskem slogu, ki nastaja na ministrstvu za zdravje pod vodstvom Tadeja Ostrca. Predlog, ki naj bi skrbel za bolj zdravo življenje prebivalcev Slovenije, namreč predvideva tudi odpravo nekaterih omejitev pri prodaji alkohola in kajenju. Ko sem preberal, kaj vse bi lahko odpravili, se mi je zastavilo vprašanje, ali je cilj ministrstva res bolj zdrava družba ali pa je pomembneje, da bo alkohol dostopen praktično vedno in povsod. Očitno je najlažje vladati narodu, ki ima v krvi dovolj promilov, da mu je vseeno, kaj se dogaja okoli njega.

• Alkohol ne sodi v šolo. Pika!
• Manj alkohola, manj prometnih nesreč? Kaj kažejo podatki zadnjih 20 let
• 360.000 preizkusov alkoholiziranosti v letu 2025, le 150 z etilometrom / kdo bo odgovarjal za to stanje?
• Začel z marihuano, zatem pa hitro pristal na trdih drogah / jaz sem prepričan, da je začel z alkoholom

Priznam, leta 2003 sem bil proti Kebrovemu zakonu. Čeprav nisem še nikoli v življenju poskusil alkohola. Zdel se mi je nepotreben poseg države v svobodo posameznika. Prav tako sem bil proti prepovedi kajenja v lokalih. Toda precej hitro sem ugotovil, da sem se motil. Da je življenje brez zakajenih gostiln precej lepše in da ni prav nič narobe, če ob treh zjutraj na bencinski črpalki ne moreš kupiti steklenice žganja. Danes se nikoli več ne bi vrnil v tiste čase. Te omejitve so bile ena boljših stvari, ki smo jih naredili za javno zdravje, kar dokazujejo tudi statistike.

Sedaj, več kot dvajset let pozneje, bi radi vse skupaj postavili na glavo. Alkohol bi bil spet dostopen ponoči na bencinskih servisih in v trgovinah, žganje bi lahko v lokalih točili že pred deseto dopoldan, alkohol pa bi se lahko vrnil celo na šolske prireditve. Ob tem se odpirajo še vprašanja prepovedi kajenja in omejitev elektronskih cigaret.

Slovenija ima že zdaj resen problem z alkoholom. Leta 2025 smo po podatkih NIJZ popili 9,4 litra čistega alkohola na prebivalca, starega 15 let in več. Alkohol je povezan z več kot 200 zdravstvenimi stanji, od rakavih obolenj in bolezni jeter do poškodb, prometnih nesreč in zasvojenosti. Njegove posledice zdravstveni sistem in družbo stanejo na stotine milijonov evrov. Medtem ko poslušamo, da ni denarja za zdravstvo, da so čakalne vrste predolge in da zdravnikov primanjkuje, bi ministrstvo za zdravje rahljalo omejitve, namenjene zmanjševanju teh težav.

Da bo jasno, gre za delovni osnutek, ne za sprejet zakon. Ministrstvo pojasnjuje, da predlogi še niso strokovno usklajeni. Toda že dejstvo, da se takšne ideje znajdejo v gradivu ministrstva za zdravje, je dovolj dober razlog za zelo resna vprašanja o tem, kakšno zdravstveno politiko bodo ti ljudje krojili.

Če ministrstvo za zdravje vidi napredek v tem, da lahko človek zjutraj prej naroči šilce žganja, ponoči kupi alkohol in na šolski prireditvi spije pivo, potem imamo precej resnejši problem od samega alkohola.

Mogoče pa je prav to bistvo. Naj bo narod pijan. Da ne bo opazil, kako zelo so nekateri pijani od oblasti.

Objava Naj bo narod pijan, če nam vladajo pijani od oblasti originalno objavljena na had blog.

Nisem ljubitelj podkastov. Sem se trudil, res sem se. Ampak težko prežvekujem samooklicane guruje, ki so polni praznih besed, življenjskih modrosti in balasta. Ljudi, ki potrebujejo dve uri, da povedo nekaj, kar bi lahko povedali v par minutah. Pa še takrat se pogosto izkaže, da niso povedali ničesar. Očitno nisem ciljna publika za vse te strokovnjake za uspeh, srečo, podjetništvo in življenje nasploh, ki so prepričani, da mora svet slišati njihovo mnenje. Ampak v teh dneh sem naletel na podkast Prekletstvo dobrih vil na Valu 202.

• Podkast Opravičujemo se za vse nevšečnosti in moje branje citata v 67. epizodi
• Kosi na tleh in kosi sam / oglas, ki mi je všeč!
• Ko oglas za Lesnino buri duhove in se nad njim zgražajo “tercijalke” na spletu

In zaužil vse do sedaj objavljene epizode na dušek! Brez preskakovanja, brez pospeševanja predvajanja in predvsem brez občutka, da mi nekdo krade čas. Ravno nasprotno. Ko se je epizoda končala, sem si želel še. Če slučajno ne poslušate podkastov, lahko to poslušate tudi ob nedelja na Valu202. Ob 20. uri.

Mogoče se kdo spomni kultnega oglasa o dobrih vilah iz prejšnjega tisočletja in verjetno je oseba, ki stoji za tem projektom hudičevo dober poznavalec človeške duše, saj zna poslušalca prikovati na sedež v avtu ali doma na kavč in pozabiš, da moraš iti na wc ali po otroka v vrtec.

Zgodba se začne leta 1999, ko dvanajst Slovencev zadene doživljenjsko mesečno rento v višini 100.000 tolarjev. Vsak mesec, do konca življenja. V zgodbo nas popelje Erik Vrtačnik, svobodni raziskovalni novinar, ki poskuša razvozlati skrivnost in se pri tem podaja po Sloveniji, išče sogovornike in sestavlja koščke zgodbe. In prav tu se začne tisto, kar me je navdušilo. Način pripovedovanja, dramaturgija, zvok in občutek, da poslušaš pravo raziskovalno novinarsko zgodbo. Takšno, kjer si želiš izvedeti, kaj se je v resnici zgodilo.

Še ena zanimivost. Prekletstvo dobrih vil ni klasična dokumentarna preiskava, ampak igrani podkast, narejen v obliki tako imenovanega mockumentaryja. Fikcija, ki se naslanja na resnične dogodke in uporablja pripovedne prijeme dokumentarnega novinarstva. Kar pomeni, da ni vse, kar slišimo, resnična preiskava dejanskih smrti. Prav v tem je čar. Zgodba je zastavljena tako prepričljivo, da se moraš na trenutke opomniti, da poslušaš fikcijo. Ali pač!

Za dober podkast očitno ne potrebuješ razvlečenih pogovorov, znanih obrazov in gostov, ki so vsak drugi teden v drugem studiu in razlagajo iste stvari. Potrebuješ dobro zgodbo, idejo, odlično izvedbo in predvsem spoštovanje do poslušalca. Da ga ne podcenjuješ in da mu ne prodajaš megle.

Še posebej me veseli, da takšna produkcija nastaja pod okriljem javnega Radia Slovenija. Prekletstvo dobrih vil je namreč eden od projektov, izbranih na razpisu Radia Slovenija za zunanje avtorje in producente. Očitno je mogoče tudi pri nas narediti nekaj drugačnega, svežega in predvsem zanimivega. Nekaj, kar se lahko povsem brez zadrege postavi ob bok tujim zvočnim produkcijam.

Ne bom razkrival podrobnosti, ker bi s tem pokvaril užitek v poslušanju. Lahko pa povem, da me je Prekletstvo dobrih vil spomnilo, kako močan medij je lahko radio, ko nekdo razume, kaj pomeni pripovedovati zgodbo. Brez slike, brez videa, brez vseh mogočih vizualnih učinkov. Samo zvok, domišljija in zgodba, ki te potegne vase.

Če še niste poslušali Prekletstva dobrih vil, priporočam. Jaz že komaj čakam nadaljevanje. To je verjetno največji kompliment, ki ga lahko podkast dobi od nekoga, ki podkastov praviloma ne posluša.

Bravo, Val 202. Tole je #top! Še povezava do dobrih vil oz. do njihovega prekletstva – https://val202.rtvslo.si/podkast/prekletstvo-dobrih-vil/173252171

Objava Podkast Prekletstvo dobrih vil na Valu 202 je #top originalno objavljena na had blog.

Primož Roglič je človek, ki je Slovenijo postavil na svetovni kolesarski zemljevid. Še preden smo Slovenci množično začeli spremljati kolesarstvo, še preden smo postali strokovnjaki za vate, aerodinamiko, prestavna razmerja in taktiko na tritedenskih dirkah, je bil tukaj Primož Roglič. Kisučan! Nekdanji smučarski skakalec, ki je postal eden najboljših kolesarjev na svetu. Štirikratni zmagovalec Vuelte, zmagovalec Gira, olimpijski prvak v kronometru v Tokiu, človek, ki je leta 2020 skoraj osvojil Tour de France in ki nam je pokazal, da lahko tudi Slovenec poseže po samem vrhu svetovnega kolesarstva. In predvsem človek, zaradi katerega smo začeli Slovenci precej drugače gledati na ta šport.

• Ko kolesarske dirke postanejo gladiatorski boji / dirka po Baskiji in poškodovani kolesarji
• Primož Roglič v ekipi Bora-Hansgrohe
• Na tem mestu se je snel z verige / Primož Roglič dobil “obeležje” na poti na Višarje
• Primož Roglič / zmagovalec dirke Giro d’Italia 2023
• Primož Roglič je olimpijski zmagovalec v kronometru / moje oči pa solzne

Potem je prišel Tadej Pogačar. Fenomen, ki je premaknil meje mogočega in postal najboljši kolesar na svetu. In nenadoma za del slovenske javnosti Primož Roglič ni bil več dovolj dober. Ker ni več zmagoval vsake dirke, ker je imel smolo s padci, ker so ga pestile poškodbe in ker so prišla tudi leta, ko telo ne zmore več vsega, kar je zmoglo pri tridesetih. Začele so se razprave, da je prestar, da bi moral končati kariero, da nima več česa iskati med najboljšimi in da bi bilo najbolje, če bi kolo obesil na klin. Kot da bi vsi njegovi uspehi čez noč izgubili vrednost.

In tukaj pridemo do tiste naše značilne slovenceljnosti, ki je nikoli nisem razumel. Dokler si najboljši, si naš. Dokler zmaguješ, si junak, ki ga nosimo po rokah. Ko pa pridejo slabši rezultati, si nenadoma prestar, nesposoben in odpisan. Takrat se izza zaslonov oglasijo vsi tisti, ki bi znali precej boljše odpeljati kronometer, izbrati taktiko na Touru in voditi profesionalno kolesarsko ekipo. Seveda iz udobja domačega kavča, kjer je edini resnejši fizični napor pot do hladilnika po novo pivo.

Včeraj pa je Primož Roglič na evropskem prvenstvu v Šenčurju pokazal, zakaj se takšnih športnikov nikoli ne odpiše. Pri 36 letih je na 22,1 kilometra dolgem kronometru postal evropski prvak. Na domačih cestah, pred domačimi navijači, je premagal konkurenco in osvojil še eno zlato medaljo. Brez velikih besed, brez potrebe po dokazovanju na družbenih omrežjih. Preprosto je sedel na kolo in naredil tisto, kar zna najbolje. Zmagal. Brez radijske spremljave. Bil je zopet tisti Primož, ki je prišel z železnim kolesom na dirko in kjer ga je opazil Bogdan Fink in poskrbel, da se je njegov vzpon na tron začel.

Seveda bodo sedaj nekateri iskali razloge, zakaj ta zmaga ni tako pomembna. Ker ni bilo Evenepoela, ker ni bilo Ganne, ker ni bilo vseh najboljših specialistov za kronometer. Vedno se najde kakšen izgovor, ko je treba zmanjšati uspeh nekoga, ki smo ga že odpisali. Ampak dejstvo ostaja, da je Primož Roglič evropski prvak. In da je pri 36 letih še vedno sposoben premagovati vrhunske kolesarje, medtem ko mu nekateri že nekaj let svetujejo upokojitev.

Ne trdim, da bo Primož še kdaj osvojil Tour de France ali da bo znova kraljeval na tritedenskih dirkah. Leta naredijo svoje, konkurenca je izjemna in kolesarstvo je postalo brutalno zahteven šport. Toda to še ne pomeni, da nima več pravice tekmovati, da mora nehati ali da je njegova vrednost odvisna samo od naslednje zmage. O tem, kdaj bo končal svojo kariero, bo odločil sam. Ne komentatorji na facebooku in ne vsi tisti, ki so ga že nekajkrat poslali v športni pokoj.

Tadej Pogačar je prevzel primat slovenskega kolesarstva in s svojimi uspehi postavlja nove mejnike. Toda zaradi tega Primož Roglič ni postal nič manj pomemben. Prav nasprotno. Brez njegove zgodbe, njegovih zmag, njegove vztrajnosti in vseh tistih trenutkov, ko smo Slovenci prvič zares množično navijali za svojega kolesarja na največjih dirkah, bi bila zgodovina slovenskega kolesarstva precej drugačna.

Meni je pri Primožu najbolj všeč prav to, da nikoli ni potreboval velikih besed. Da ni dolgovezil, ampak je povedal par besed in šel svojo pot. Da je znal po padcih vstati, po porazih nadaljevati in po vseh razočaranjih znova najti motivacijo. Njegova kariera ni bila samo zgodba o zmagah, ampak tudi o tem, da življenje ne gre vedno po načrtih. In da te en poraz, ena slaba sezona ali nekaj let več še ne določajo.

Primož Roglič je bil, je in bo eden najpomembnejših slovenskih športnikov. Tega mu ne more vzeti nihče. Niti Tadej Pogačar s svojimi izjemnimi dosežki, niti leta, niti vsi tisti, ki so ga že davno odpisali. Če je včerajšnja zmaga komu zaprla usta, toliko bolje. Čeprav se bojim, da samo do naslednje dirke, na kateri Primož ne bo zmagal.

Bravo, Primož. Hvala za vse, kar si naredil za slovensko kolesarstvo. Predvsem pa za dokaz, da človeka nikoli ne gre odpisati samo zato, ker so ga drugi že nehali videti kot zmagovalca. Trajbi, Primož. Ker ti gre to še vedno odlično od rok. Za ogromno ljudi si simbol tega, kar smo Slovenci – človek, ki ne obupa in ne vrže puške v koruzo!

Objava Primož Roglič, zmagovalec EP v kolesarstvu v kronometru originalno objavljena na had blog.

Ko sem poslušal Borisa Mijića v intervjuju za televizijo IDEA in njegovo razlago, da čuti moralno dolžnost ostati poslanec, sem se najprej vprašal, ali pozna pomen besede morala. Če imaš podjetje, ostaneš dolžan ljudem, ki so delali zate, in mora potem del teh obveznosti poravnati nekdo drug, bi človek z nekaj zdrave pameti verjetno najprej uredil to in šele nato pred kamerami razlagal o svoji moralni dolžnosti do poslanskega mandata. Zame je to precej preprosto. Najprej poravnaš račune ljudem, ki so svoje delo opravili, potem pa govoriš o odgovornosti, morali in dolžnostih do družbe. In poplačaš državi, kar ji moraš, kot moramo storiti vsi ostali.

• Resnico so volili, ker niso želeli Janeza Janše
• Ali pozna kdo koga, ki je volil stranko Re.snica?
• Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?
• Zakaj bom 4 x PROTI na referendumu?

Pri Mijiću smo prišli celo do tega, da je del dolgov do njegovih nekdanjih delavcev poravnal Stevanović, med njima pa naj bi obstajal moralni dogovor, da mu bo Mijić denar vrnil. To je skoraj preveč lepo, da bi bilo res. Človek, ki javnosti razlaga svojo moralno dolžnost ostati poslanec, ima hkrati moralni dogovor o vračilu denarja, ki ga je nekdo drug založil za njegove dolgove. Če bi to gledal v politični satiri, bi si verjetno mislil, da so scenaristi pretiravali, ampak očitno je resničnost ponovno boljša od fikcije.

Potem je tukaj še zgodba z izobrazbo. V javnosti je bil predstavljen kot diplomirani inženir gradbeništva, kasneje pa smo izvedeli, da študija ni zaključil in da naj bi šlo za napako pri izpolnjevanju obrazca. Tudi tukaj očitno ne razumem več sveta okoli sebe. Meni se pri obrazcu lahko zgodi, da napačno vpišem datum, pozabim kljukico ali se zatipkam pri naslovu, precej težje pa razumem, kako se človeku po pomoti zgodi diploma, ki je nima.

Še bolj zanimivo postane pri njegovem imenovanju v slovensko delegacijo v Parlamentarno skupščino Sveta Evrope. Ko ga poslušaš, bi pričakoval, da bo znal zelo jasno povedati, zakaj je bil imenovan, katere kompetence ima in kaj lahko tam prispeva. V resnici pa ostane predvsem vprašanje, ki je v slovenski politiki očitno vedno manj pomembno: zakaj ravno ta človek? Kaj zna, kakšne reference ima in zakaj naj zastopa Slovenijo v takšni instituciji? To ni napad nanj osebno, ampak precej osnovno vprašanje, ki bi ga morali postavljati pri vsakem takšnem imenovanju.

In prav tukaj je zame največji problem. Ne gre samo za Mijića in ne gre samo za Resni.co. Gre za sistem, v katerem je očitno dovolj, da si na pravi listi, prideš v parlament in potem začnejo prihajati še funkcije, nazivi in položaji, ne da bi se kdo resno vprašal, ali ima človek za to tudi znanje, izkušnje in kredibilnost. Potem poslušaš intervju, v katerem nekdo mukoma poskuša razložiti svoje kompetence, hkrati pa govori o moralni dolžnosti, in vse skupaj postane precej groteskno.

Mogoče sem res staromoden, ampak meni se zdi, da bi moralo veljati nekaj zelo preprostega. Če ljudem dolguješ denar, jih poplačaj. Če nimaš diplome, se ne predstavljaš kot diplomiran. Če dobiš funkcijo v mednarodni instituciji, znaš brez ovinkarjenja pojasniti, zakaj si zanjo primeren. To niso posebej visoki standardi, to ni moralna filozofija in to ni neka elitistična zahteva. To je minimum zdrave pameti. Mogoče je ravno to najbolj žalostno. Da smo v slovenski politiki prišli do točke, ko že minimum deluje kot pretirana zahteva. Ker bolj kot poslušam Mijića, bolj se mi gabi vse povezano s politiko. Mogoče pa je to tudi namen.

Objava Mijić govori o moralni dolžnosti? Najprej naj poplača delavce originalno objavljena na had blog.

Ob referendumu, ki nas čaka 11. oktobra, se je pojavilo precej razlag, da lahko na lokalnih volitvah v Sloveniji voli praktično vsak tujec, ki pride sem in si prijavi prebivališče. Ampak saj veste, da to preprosto ni res. Da gre za laži in potvarjanja desnega pola. Predvsem pa gre za totalno shizofrenost kot jo že poznamo. To referendumsko vprašanje je bilo dodano zgolj zaradi aktivacije desnega pola, ki ne razume povsem preprostih stvari in niti ne razume kako je urejena volilna pravica na lokalnih in državnih volitvah v Sloveniji.

• Zakaj bom 4 x PROTI na referendumu?
• Levi pol, dovolj je besedičenja. Začnite delati!
• Kdo bo odločal o prihodnosti šolstva v Sloveniji
• Koliko Slovenijo stanejo zastoji? Več kot 2 milijona evrov na dan

Referendumsko vprašanje se glasi, ali naj imajo pravico voliti na lokalnih volitvah državljani Slovenije in drugih držav članic EU, ne pa tudi državljani tretjih držav. Gre za posvetovalni referendum. Ne odloča o ničemer. Avstrijec, ki izpolnjuje kup pogojev za to lahko voli, Američan ne. Kot primer. Ker tudi Američani so v tem primeru državljani tretjih držav.

Ključni del, ki ga zagovorniki omejevanja volilne pravice pogosto izpustijo, je, da državljan tretje države po stari ureditvi ni dobil lokalne volilne pravice že s tem, ko je prišel v Slovenijo ali si tukaj prijavil začasno prebivališče. Potreboval je dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Veljavni potni list. Urejeno zdravstveno zavarovanje. Zadostna sredstva za preživljanje. Znanje slovenskega jezika.

Dovoljenje za stalno prebivanje ni nekaj, kar dobiš ob prihodu na upravni enoti skupaj s številko za čakalno vrsto. Pri običajni poti je bilo praviloma potrebno najmanj pet let zakonitega in neprekinjenega prebivanja v Sloveniji, ob tem pa še izpolnjevanje drugih pogojev, ki sem jih omenil zgoraj. Torej so laži desnega pola daleč od resnice in je vse skupaj zavajanje, da lahko nekdo pride v Slovenijo in naslednjo nedeljo že izbira župana.

Še bolj zanimivo pa je nekaj drugega. Zakon o lokalnih volitvah je bil letos že spremenjen s strani desne vlade. Novela, ki je začela veljati 2. septembra 2026, je državljanom tretjih držav lokalno volilno pravico odvzela in se uporablja že za letošnje redne lokalne volitve. Ministrstvo je izrecno pojasnilo, da državljani tretjih držav v volilne imenike za lokalne volitve 2026 ne bodo vključeni, razen če bi bilo izvajanje zakona začasno zadržano.

To je precej pomemben kontekst referenduma. Ko torej poslušate argument, da moramo glasovati za zato, da “tujci ne bodo odločali o naših županih”, manjka polovica zgodbe. Ne govorimo o turistih, prosilcih z začasnim naslovom ali nekom, ki je v Slovenijo prišel včeraj. In predvsem: zakon je bil medtem že spremenjen tako, da državljani tretjih držav na letošnjih lokalnih volitvah nimajo volilne pravice.

Če je torej glavni argument za glas ZA zgodba o tem, da moramo “preprečiti tujcem, da odločajo o naših županih”, potem ta argument temelji na nečem, kar je bilo že zakonsko odpravljeno. Lahko se seveda pogovarjamo o tem, ali je prav, da je imel človek, ki je pet, deset ali dvajset let živel v neki občini, tam plačeval davke, imel družino in izpolnil pogoje za stalno prebivanje, pravico odločati o lokalnem okolju. To je legitimna politična razprava.

Ni pa legitimna razprava, če ljudem prodajaš zgodbo, da lahko nekdo pride čez mejo, prijavi naslov in začne izbirati slovenskega župana. To ni poenostavljanje. To je preprosto debilizem. In najbolj bizaren del? Referendum nas sprašuje, ali podpiramo ureditev, ki jo je oblast, ki je referendum razpisala, že uzakonila. Saj je jasno zakaj gre, kajne? Da gre desni pol na volišča!

Objava Kdo lahko voli na lokalnih volitvah v Sloveniji in zakaj je referendumsko vprašanje zavajajoče? originalno objavljena na had blog.

Marko Plahuta aka virostatiq ni prometni strokovnjak in se za takšnega tudi ne predstavlja. Je softveraš, specialist za data mining in človek, ki ga očitno veselijo problemi, ki jih večina niti ne opazi, dokler jih ne začneš gledati skozi podatke. Prav to je pri njegovem raziskovanju najbolj zanimivo. Vzame ogromno količino navidez nepovezanih podatkov, jih združi, analizira in iz njih poskuša izluščiti vzorce, ki jih s prostim očesom težko vidiš. Probleme, za katere imamo občutek da obstajajo, s podatki spremeni v nekaj merljivega in vidnega.

• Sekcijsko merjenje hitrosti na slovenskih avtocestah še ne deluje
• Koliko Slovenijo stanejo zastoji? Več kot 2 milijona evrov na dan
• Zakaj se politične stranke ne preživljajo na trgu?
• Kdaj bo Dars ugotovil, da vozila v letu 2026 niso več velikosti fička

Tokrat se je lotil slovenskih avtocest. Na x-u je objavil dolgo nit o stanju in pretočnosti našega avtocestnega omrežja, ki ni nastala iz nekaj fotografij kolon ali enega slabega petka na poti proti morju. Od aprila naprej je zbiral podatke iz javno dostopnih števcev prometa, in to v petminutnih intervalih, nato pa jih povezoval z zastoji, nesrečami, delovišči in policijskimi podatki. Ob tem je zaznal tudi nedelujoče števce in izpade v virih podatkov ter jih pri analizi upošteval.

Tukaj je stvar postala zanimiva tudi zame. Ker je s podatki pokazal precej tega, kar že dolgo časa trdim na podlagi lastnih izkušenj na slovenskih avtocestah. Da problem niso samo turisti, da problem ni samo število avtomobilov in da odgovor na vsako prometno težavo ni nujno še en pas asfalta. Velik del problema je tudi v tem, kako se omrežje upravlja, kdaj se izvajajo dela, kako so organizirana delovišča in kaj se zgodi, ko na že tako obremenjenem sistemu odvzameš še del kapacitete.

Ko vse skupaj pogledaš na kupu, se pokaže precej neprijetna slika. Zastoji niso nekaj naključnega, kar se enkrat zgodi tukaj, drugič pa nekje drugje. Ponavljajo se na zelo konkretnih mestih, ob zelo konkretnih urah in na zelo konkretnih odsekih.

Ravbarkomanda je eden takšnih primerov, še bolj zanimiv pa je razcep Kozarje, kjer virostatiq ugotavlja, da se združujeta dva pomembna prometna toka in da se tam težava obnaša izrazito nelinearno, nato pa vpliva na precej širši del omrežja. Sam celo zapiše, da bi, če bi lahko naredil samo eno intervencijo, posegel prav v sotočje pri Kozarjah v smeri proti Primorski.

Še bolj zanimiva je njegova ugotovitev o tako imenovani histerezi prometa. Prometni tok se lahko zelo hitro sesuje, potem pa potrebuje bistveno dlje, da se spet vzpostavi. To pomeni, da nekajminutna motnja na napačnem mestu in ob napačnem času ne pomeni nekajminutne zamude, ampak lahko sproži verižno reakcijo, ki se vleče še dolgo potem, ko je prvotni problem že izginil.

Potem pridemo do dela, kjer postane analiza za Dars precej neprijetna. Virostatiq iz podatkov ne sklepa, da je za vsak zastoj krivo delovišče ali da povečan promet nima nobene vloge. Nasprotno, sam jasno pove, da je povečan promet pomemben ob določenih konicah in na določenih mestih. Toda hkrati ugotavlja, da so dela na cesti in nered, povezan z njimi, zelo pomemben del problema ter da razlaga “na cestah je pač preveč avtomobilov” ne pojasni dovolj.

To je ravno tisto, kar me pri Darsu moti že dolgo časa. Seveda je poleti več prometa. Seveda so petki problem. Seveda ljudje zjutraj prihajajo v Ljubljano in popoldne iz nje odhajajo. Seveda turisti julija in avgusta povečajo promet proti morju. Ampak nič od tega ni presenečenje. Dars ve, kdaj je petek. Ve, kdaj je avgust. Ve, kdaj so jutranje in popoldanske konice. Vse to so stvari, ki jih lahko napoveš precej natančneje kot vreme čez dva tedna. To ni naravna katastrofa. To je koledar.

Če si upravljavec sistema, potem je precej pomembno, kako posege v ta sistem načrtuješ. Ne gre za vprašanje, ali je treba ceste obnavljati, ker jih seveda je treba. Gre za vprašanje, ali dela organiziraš tako, da narediš najmanjšo možno škodo prometnemu toku, ali pa postaviš zaporo, zmanjšaš kapaciteto in nato uporabnikom razlagaš, da je problem pač v prevelikem številu avtomobilov.

Najbolj neprijeten del virostatiqove analize pa so nesreče. Po njegovih podatkih je ob zastoju verjetnost nesreče približno 3,6-krat višja kot pri prostem prometu. Prevladujejo naletne nesreče, pojavljajo pa se tudi bočna trčenja in oplaženja, kar je pri počasnem prometu, menjavanju pasov in nenehnem speljevanju ter zaviranju precej logičen rezultat.  Zanimiv je tudi podatek, da zastoj na tveganje nesreče vpliva še močneje kot močan dež. To seveda ne pomeni, da je vsak zastoj neposredni vzrok nesreče in da imamo s tem opravka z neko popolno vzročno zvezo, pomeni pa, da je povezava dovolj velika, da je upravljavec cest preprosto ne more ignorirati.

Ko virostatiq letošnje stanje primerja še s podatki prejšnjih let, pokaže povečanje števila nesreč na več odsekih, kjer so letos potekala dela. Sam je pri svojih zaključkih precej ostrejši in govori o zelo slabem upravljanju ter odgovornosti ljudi, ki tak sistem vodijo.  Takšne stvari odprejo precej legitimno vprašanje, ali so delovišča in prometne ureditve okoli njih zasnovane dovolj varno in dovolj učinkovito. Predvsem pa, če za njimi stojijo strokovne odločitve.

Ker če veš, da zastoj bistveno poveča tveganje nesreče, in če vidiš, da se na odsekih z deli število nesreč povečuje, potem ni dovolj samo postaviti znak 60 in reči, da so za vse odgovorni vozniki. Tudi sistem mora biti zasnovan tako, da upošteva dejanske voznike, ne idealnih voznikov iz priročnika.

Še ena stvar iz njegove analize je zelo zanimiva in se je pogosto sploh ne zavedamo. Ko se avtocesta zamaši, promet ne izgine. Vozniki začnejo zapuščati avtocesto in se selijo na lokalne ter regionalne ceste. S tem zastoj na avtocesti ni več samo problem nekoga, ki sedi v avtomobilu na avtocesti, ampak postane problem ljudi, ki živijo v krajih ob njej. Virostatiq v svojih podatkih pokaže, da se v času zamašene avtoceste povečajo tudi nesreče na cestah, kamor se promet prelije. To je pomembno, ker lepo pokaže, da slabo upravljanje glavne prometne žile nima posledic samo na tej žili, ampak jih razlije po celotnem prostoru okoli nje.

Potem pridemo do turistov, ki so pri nas priročen odgovor za skoraj vse poletne zastoje. Virostatiq turistov nikakor ne izloči iz enačbe. Prav nasprotno, napiše, da nedvomno prispevajo tako k zastojem kot tudi k nesrečam. Toda bistveno vprašanje ni, ali turisti povečajo promet, ker ga seveda povečajo. Bistveno vprašanje je, kako je mogoče, da sistem vsako leto znova deluje, kot da ga je prihod turistov presenetil. Turisti ne pridejo nenapovedano. Ne pojavijo se neke naključne srede novembra. Njihov prihod lahko napoveš, prometne konice lahko izmeriš, obremenitve lahko simuliraš, problematične odseke pa lahko vidiš leta vnaprej.

Če imaš podatke, imaš tudi možnost upravljanja. Ravno to se mi zdi virostatiqove analiza najpomembnejša. Ne zato, ker bi dokazala, da je Dars kriv za vsak zastoj, vsako nesrečo in vsak izgubljen dopustniški dan. Tega ne dokazuje in takšen zaključek bi bil preveč enostaven. Pokaže pa, da se težave ponavljajo na istih mestih, da so nekatera ozka grla izrazito problematična, da dela zelo vplivajo na pretočnost, da so zastoji povezani z bistveno večjim tveganjem nesreč in da se posledice z avtoceste prelijejo tudi na lokalne ceste.

Na koncu pridemo še do večnega slovenskega odgovora na prometne težave: tretji pas. Mogoče ga na določenih odsekih res potrebujemo. Verjetno ga marsikje potrebujemo. Toda tretji pas ne bo sam po sebi popravil slabega načrtovanja del, napačne organizacije vključevanj, problematičnih razcepov in sistema, ki se ob prvi resni motnji sesuje hitreje, kot se potem pobere.

Če bo način upravljanja ostal enak, bomo nekoč pač stali na treh pasovih namesto na dveh. To je tisto, kar trdim že dolgo časa. Slovenija nima samo problema s premalo cestami ali s preveč avtomobili. Ima tudi problem z upravljanjem prometa. Ima problem z odločevalci, ki očitno niso nikoli naredili takšnih analiz, kot jo je naredil Marko Plahuta.

Najbolj ironično pa je, da za to ne potrebujemo več občutkov in gostilniških debat. Podatki obstajajo. Promet se meri, zastoji se merijo, nesreče se merijo, mesta, kjer se sistem sesuva, poznamo, in vemo tudi, kdaj se to najpogosteje zgodi. Če lahko Marko Plahuta več mesecev zbira javne podatke in iz njih sestavi takšno sliko slovenskega avtocestnega sistema, potem bi pričakoval, da ima Dars na voljo še precej več podatkov, precej boljše modele in precej več ljudi, ki se s tem ukvarjajo.

Vprašanje je samo, kaj z njimi naredijo. Ker mogoče problem slovenskih avtocest res ni samo v tem, da potrebujemo še več asfalta. Mogoče bi morali najprej precej bolje upravljati tistega, ki ga že imamo. Ali pa pač je Dars parkirišče za določene ljudi, ki se požvižgajo na varnost, zastoje in predvsem stanje na naših avtocestah. Kljub temu, da vsako leto izgubimo preko 800.000.000 evrov v zastojih!

Marko, hvala! In upam, da ga Darsovci pokličejo in jim razloži težave in ponudi rešitve na podlagi konkretnih podatkov, ki se jih sami še niti ne zavedajo.

Objava Jaz pizdim čez Dars, Marko Plahuta pa je zbral podatke in pokazal realno stanje originalno objavljena na had blog.

Politiki nas zelo radi učijo, kako deluje trg. Podjetje mora biti konkurenčno. Medij naj se znajde na trgu. Kulturniki naj poiščejo občinstvo. Samostojni podjetnik naj prevzame tveganje. Če nekaj nima dovolj uporabnikov, kupcev ali podpornikov, potem očitno ni dovolj dobro. Pri političnih strankah pa trg nenadoma ne velja več.

• Vlada jemlje denar Skladu za NVO in ga namenja Skladu za zdravljenje redkih bolezni
• Za pokojninsko blagajno 214 milijonov manj, za obrambo 296 milijonov več
• Koliko Slovenijo stanejo zastoji? Več kot 2 milijona evrov na dan

Od leta 1995 do konca leta 2025 je bilo za redno financiranje političnih strank iz državnega proračuna namenjenih oziroma izplačanih približno 81 milijonov evrov. Ne, v tej številki niso občinski proračuni, povračila stroškov volilnih kampanj, denar za poslanske skupine in ostale oblike javnega financiranja. Govorimo samo o rednem financiranju strank.

Dolga leta se je letni znesek vrtel okoli dveh do treh milijonov evrov. Leta 2023 je bilo za stranke namenjenih 2.537.147 evrov. Leto pozneje že 5.014.065 evrov. Leta 2025 pa 5.564.686 evrov. Skoraj podvojitev v enem letu. Zakaj? Ker se je spremenil Zakon o političnih strankah in politika je sama sebi omogočila višjo maso denarja za financiranje. Lepo je biti zakonodajalec, če lahko med drugim odločaš tudi o tem, koliko denarja boš namenil samemu sebi.

Zakaj moram jaz financirati politično stranko, za katero nisem nikoli glasoval in je mogoče tudi nikoli ne bom podprl? Zakaj mora davkoplačevalec avtomatično financirati politične projekte, s katerimi se ne strinja?

Politične stranke imajo člane. Imajo članarine. Imajo podpornike. Imajo ljudi, ki jih volijo. Imajo možnost zbiranja dovoljenih prispevkov. Če neka stranka dobi sto, dvesto ali štiristo tisoč glasov, bi človek pričakoval, da lahko vsaj del teh ljudi prepriča, da ji nameni nekaj evrov na leto. Če jih ne more, potem ima očitno precej večji problem od financiranja.

Tak sistem bi imel še eno prednost. Stranke bi bile veliko bolj odvisne od svojih članov in podpornikov in precej manj od državnega proračuna. Če bi izgubile stik z ljudmi, bi izgubile tudi denar. Tako kot se to zgodi podjetju, mediju ali komurkoli drugemu, ki ga politiki tako radi pošiljajo na trg.

Da ne bo pomote, tukaj ne govorim o eni politični opciji. Denar dobivajo levi, desni, sredinski in vsi vmes. SDS, SD, LDS, SLS, NSi, DeSUS, Levica, Gibanje Svoboda in številne manjše stranke. Nekatere že desetletja.

Spodnja infografika prikazuje financiranje od leta 1995 naprej, letne zneske ter podatke po posameznih strankah. Pri starejših podatkih je jasno označeno, kje gre za rekonstrukcijo na podlagi zakonodaje in volilnih rezultatov, pri novejših pa so uporabljeni tudi dejanski podatki iz poročil AJPES in sklepov Državnega zbora.

Številka na koncu ostaja precej preprosta. Okoli 81 milijonov evrov za redno financiranje političnih strank v tridesetih letih. Mogoče je čas, da začne za politike veljati nekaj tistega, kar že desetletja pridigajo vsem drugim.

Naj se politične stranke preživljajo na trgu. Ja, vem vse razloge zakaj to ne gre. Ampak ko oni vpijejo o tem koliko kdo denarja dobi od države, naj se pogledajo v ogledalo!

Objava Zakaj se politične stranke ne preživljajo na trgu? originalno objavljena na had blog.

Milimeter ni vedno samo milimeter. Včasih je milimeter razlika med zlatom (Remco Evenepoel) in srebrom (Giulio Ciccone), med evropskim prvakom in tistim, ki bo še dolgo razmišljal, ali bi moral kolo čez ciljno črto “poriniti” kakšno sekundo prej. Po 196,3 kilometrih dirkanja, po urah naporov, klancih, napadih, pobegih, lovljenju in taktiziranju je na koncu ostal samo foto finiš. In milimeter.

• Tour de France, vzpon na Alpe d’Huez in navijači
• Na tem mestu se je snel z verige / Primož Roglič dobil “obeležje” na poti na Višarje
• Tudi profesionalni kolesarji so ljudje / ob bok toči na Vuelti

To je pravzaprav najboljši povzetek kolesarstva. Lahko narediš vse prav, lahko preživiš vse napade in vse pasti trase, potem pa o evropskem naslovu odloči trenutek, ki ga s prostim očesom niti ne moreš razločiti. Ampak ta dirka ni bila zanimiva samo zaradi zaključka.

Slovenija je še enkrat pokazala, da zna organizirati velik športni dogodek. Trasa je bila pripravljena, ceste so bile urejene, organizacija je delovala in ob cestah je bilo ogromno ljudi. In kar je danes skoraj vredno posebej omeniti: navijači so dejansko navijali. Niso tekli pred kolesarji, niso skakali na cesto in niso poskušali dobiti svojih pet sekund slave na tiktoku tako, da bi komu uničili dirko ali sezono. Čudeži se očitno še dogajajo.

Posebna zahvala gre lahko tudi županom občin, skozi katere je peljala dirka. Ko pride evropsko prvenstvo, se očitno da zakrpati asfalt, urediti robnike, počistiti cesto in poskrbeti, da kolesarji ne vozijo čez kraterje, ki jih sicer vsakodnevno preskakujemo vsi ostali. Mogoče smo pravkar odkrili rešitev za slovenske ceste. Vsaka občina naj enkrat letno gosti evropsko prvenstvo v kolesarstvu. Čez nekaj let bi imeli najboljše ceste v Evropi.

Takšni dogodki so tudi precej boljša promocija Slovenije kot marsikatera draga turistična kampanja. Televizijski posnetki pokrajine, polne ceste navijačev, vasi, skozi katere gre dirka, in občutek, da se za nekaj ur vse vrti okoli kolesarstva.

Skoraj 200 kilometrov dirke, več ur napora, nešteto odločitev, napadov in obratov pedal. Na koncu pa fotografija ciljne črte. In milimeter, ki odloči, kdo bo evropski prvak.

Pa še nekaj. Pohvala RTV Slovenija in celotni televizijski ekipi, ki je sodelovala pri produkciji mednarodnega signala. Prenos je bil odličen, posnetki iz zraka pa so Slovenijo Evropi prodali precej bolje kot marsikatera milijonska turistična kampanja. To so tiste stvari, ki jih gledalec doma jemlje kot samoumevne, dokler jih nekdo ne naredi slabo. Za njimi pa so kamere, motorji, režija, povezave, tehnika in ogromno ljudi. Tudi zato bom na referendumu pri vprašanju o ukinitvi obveznega prispevka glasoval PROTI.

Objava Na koncu 196,3 km dolge kolesarske dirke odloči milimeter originalno objavljena na had blog.

O tem sem že pisal in moje mnenje se ni spremenilo. Alkohol ne sodi v šolo. Ne v jedilnico, ne v telovadnico, ne na šolsko igrišče in ne v noben drug prostor, ki je del šole. Zame tukaj ni potrebe po iskanju izjem, kompromisov ali fleksibilnosti. Sedaj se ponovno pojavlja ideja, da bi lahko alkohol v šolskih prostorih prodajali oziroma ponujali takrat, ko tam ne poteka vzgojno-izobraževalna dejavnost. Torej med poukom ne, nekaj ur kasneje pa brez težav.

• Alkohol ne sodi v jedilnico osnovne šole. Pika!
• SdS bi alkohol v šolskih prostorih? Resno?
• Manj alkohola, manj prometnih nesreč? Kaj kažejo podatki zadnjih 20 let
• 360.000 preizkusov alkoholiziranosti v letu 2025, le 150 z etilometrom / kdo bo odgovarjal za to stanje?

Meni se to zdi povsem zgrešeno. Šola ni šola samo takrat, ko zvoni in ko otroci sedijo pri pouku. Šola je prostor, ki ima svojo funkcijo in tudi neko simboliko. Je prostor otrok, izobraževanja, vzgoje in tudi zgleda, ki ga odrasli dajemo mladim. Po eni strani bomo otrokom razlagali o škodljivosti alkohola, odvisnosti, zdravem življenju in posledicah pitja, po drugi strani pa bomo nekaj ur kasneje v isti jedilnici ali telovadnici postavili šank. Ker je pouka konec in so sedaj očitno pravila drugačna.

Zakaj je alkohol tako pomemben del naše družbe, da mu moramo poiskati prostor čisto povsod? Ali ni dovolj, da je alkohol na veselici, prireditvah, praznovanjih, športnih dogodkih? Zakaj bi bil še v šoli? Ali res nismo sposobni organizirati družabnega dogodka brez piva, vina ali žganja?

Slovenija ima že tako zelo poseben odnos do alkohola. Pitje je pri nas normalizirano do te mere, da je precej bolj nenavadno, če nekdo alkohola ne pije, kot če ga pije. Otroci tak odnos opazujejo precej prej, kot si odrasli želimo priznati. Slovenija ne potrebuje še dodatne normalizacije alkohola, ampak ravno nasprotno.

Zato se mi zdi rešitev zelo preprosta. Če želi lokalno društvo organizirati prireditev v šolski telovadnici, naj jo. Če želi šola oddajati svoje prostore za dogodke, super. Če želijo ljudje plesati, jesti, se družiti in zabavati, še toliko bolje.

Samo alkohol naj ostane zunaj. Ker če obstaja prostor, kjer res ne potrebujemo izjem, je to šola. Alkohol ne sodi v šolo. Pika.

Objava Alkohol ne sodi v šolo. Pika! originalno objavljena na had blog.