Vino brez alkohola. Herezija za vsakega ljubitelja vin. Za nekoga, zame, ki nisem nikoli poskusil vin, pa povsem nov svet, ki ga do sedaj nisem poznal. Če sem še pred par leti trdil, da ga ne bom poskusil, sem v Baskiji in Franciji med obiski restavracij z Michelinovimi zvezdicami si dal duška in se ga “napil” z brezalkoholnim vinom.

• Veganski meni in brezalkohona vinska spremljava v restavraciji z Michelinovo zvezdico / Pri Lojzetu
• Vera Spirits / Vera Ginø / brezalkoholni gin in Vera Aperitivø Classicø / brezalkoholni vermut
• Prowshop.si / ko alkoholi končno dobijo svojo online dušo / koda za popust PROWSHOP10

Dobesedno. Ne od alkohola. Ampak od občutka, da sem končno razumel, zakaj ljudje sedijo ure in ure ob kozarcih vina in razpravljajo o okusih, aromah in občutkih. Do sedaj mi je bilo to približno tako razumljivo kot ljudje, ki govorijo o “mineralnosti” vode. Voda je pač voda. Tako kot je bilo zame vino pač vino. Nekaj grenkega, kislega in zame popolnoma nepotrebnega.

Če bi mi kdo pred leti rekel, da bom sedel v restavraciji in namesto coca cole naročil kozarec vina, bi se mu smejal in ga vprašal po zdravju. Ampak očitno človek, ko zakoraka v drugo polovico življenja, začne spreminjati določene poglede. Ali pa vsaj neha biti tako trmast.

In sem si dal priložnost. Brezalkoholno vino je bilo zame nekaj, kar sem apriori zavračal že iz principa. Ker nisem nikoli pil alkohola, nisem nikoli razvil niti okusa za vino. Ko sem ob večerjah gledal ljudi, kako uživajo ob vinskih spremljavah hodov, sem bil vedno tisti model s coca colo. Kar je sicer povsem ok. Ampak v restavraciji, kjer ti na krožniku prinesejo umetnost in kjer je vsak detajl premišljen do absurda, začne tudi pijača igrati drugačno vlogo.

Prvi požirek brezalkoholnega vina? Iskreno? Šok. Ne zato, ker bi bil podoben pravemu vinu, ker tega niti ne znam oceniti. Ampak zato, ker sem prvič pri pijači iskal okuse. Ker nisem pil samo zato, ker sem žejen. Ampak ker je bila pijača del izkušnje. Del zgodbe. In kar naenkrat sem začel razumeti ljudi, ki vrtijo kozarec, ga povohajo in potem pametujejo o notah češenj, lesa in ne vem česa še vse.

Jaz sicer še vedno ostajam pri nivoju: “Tole mi je dobro.” Ampak nekje je treba začeti, kajne? Najbolj zanimivo je bilo opazovati lasten predsodek. Kolikokrat v življenju nekaj zavrnemo samo zato, ker smo si ustvarili mnenje brez izkušnje? Jaz sem bil prepričan, da je brezalkoholno vino nesmisel. Nek kompromis za ljudi, ki bi radi bili kul pri večerji. Potem pa ugotoviš, da gre dejansko za povsem drugačno izkušnjo, ki ima svoj čar.

In ne, še vedno ne bom postal vinski snob. Ne bom začel zbirati vin ali razlagati o taninih. Ampak danes precej bolje razumem ritual vina. Razumem, zakaj ljudje ob njem upočasnijo tempo. Zakaj vino ni samo pijača, ampak pogosto del druženja, hrane in trenutka.

In če sem popolnoma iskren, brezalkoholno vino mi je odprlo vrata v svet okusov, ki sem jih prej ignoriral. Brez mačka. Brez glavobola. Brez tistega čudnega občutka naslednje jutro. Predvidevam, kajti o tej temi res ne vem veliko.

Samo z nasmehom. Še vedno se mi zdi precej zabavno, ko rečem, da sem se ga “napil” z brezalkoholnim vinom. Za tiste, ki ne verjamejo, da ima takšno vino res okus po vinu, samo brez alkohola, pa predlagam, da si ga naročijo ali pa kupijo in potem povedo svoje mnenje.

Objava Kako sem se ga “napil” z brezalkoholnim vinom originalno objavljena na had blog.

Naslov, ki me je danes zjutraj nasmejal. Sicer sem bil prepričan, da je vsakodnevna vožnja po naših cestah podobna kaosu, ampak očitno ima kaos lahko več dimenzij. In očitno obstaja tudi višji nivo tega slovenskega prometnega pekla. Takšen z bonus stopnjo. Prometni kaos+. Ko sem se pred 21 leti vozil v Ljubljano po novo odprtem avtocestnem odseku čez Trojane, sem za razdaljo 44 kilometrov potreboval okoli 25 minut. To je bil čas, ko si se usedel v avto, prižgal radio in si bil praktično že na cilju. Sedaj? Če imam srečo, za isto razdaljo potrebujem eno uro. Če nimam sreče, pa imam dovolj časa, da med vožnjo razmislim o življenju in smislu obstoja. Razen, če grem na pot ob 21. uri zvečer, ko mi družbo delajo tovornjaki in romunski kombiji.

• Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur
• Španske ceste in vožnja brez stresa
• Ali bodo trije pasovi rešili problem zastojev, če so avtoceste polne tovornjakov

In potem v enem izmed medijev zagledam naslov, da se “začenja prometni kaos”. Čakte mal, lube gele. A to pomeni, da do sedaj ni bil? Da so bili vsakodnevni zastoji na obvoznici, stoječe kolone proti Primorski, gneča na Štajerki in ljudje, ki na izvozu izsiljujejo kot v Mad Maxu, samo nekakšna prometna idila?

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, da se stanje iz leta v leto slabša, ampak se vsi obnašamo, kot da gre za neko naravno katastrofo, na katero nimamo vpliva. To je posledica dejstva, da imamo infrastrukturo, ki je bila projektirana za nek drug čas. Za čase, ko ni vsak drugi Slovenec sedel sam v SUVu in se peljal 12 kilometrov v službo.

Potem pride rešitev. Še en pas. Vedno je rešitev še en pas. Če dva pasova ne delujeta, bo zagotovo tretji. Tako kot če imaš zamašen odtok in vanj zliješ še malo vode. Ker to bo pa zdaj rešilo problem. Ampak ne bo.

Ker problem niso samo ceste. Problem je mentaliteta. Problem je centralizacija države. Problem je, da se vse dogaja v Ljubljani. Problem je, da javni promet deluje po sistemu “kako čemo, lako čemo”. Problem je, da je vlak od Kranja do Ljubljane pogosto bolj avantura kot pa prevozno sredstvo.

Tako nam ne preostane nič drugega, kot da v svojih jeklenih konjičkih sedimo v kolonah. Vsak v svoji mali kovinski škatli. Jezni. Nervozni. Utrujeni. Poslušamo poročila o zastojih, medtem ko smo del teh zastojev. In čakamo, da se prometni kaos začne, čeprav v njem živimo že zadnjih deset let.

Ampak važno je, da nas vsako leto znova preseneti kaos na naših cestah. Ker očitno v Sloveniji poletje pride povsem nepričakovano. Tako kot sneg decembra. In koga preseneti? Da, tvoj odgovor je pravilen.

Objava Začenja se prometni kaos / naslov, ki me je danes zjutraj nasmejal originalno objavljena na had blog.

Kolaboracija Audemars Piguet & Swatch, ki naj bi rezultirala v kolekciji Royal Pop je zadnje dni v svetu ur dvigovala ogromno prahu. Nekaj podobnega smo že doživeli pri MoonSwatch histeriji, ko so ljudje kampirali pred trgovinami, se prerivali za “plastične” Omege in jih naslednji dan preprodajali za dvojno ceno. Tokrat so bila pričakovanja še precej višja. Govorimo namreč o znamki Audemars Piguet, ki za marsikoga predstavlja sveti gral urarskega sveta. Royal Oak ni samo ura. Je statusni simbol. Je predmet poželenja in je nekaj, kar si večina ljudi lahko samo ogleduje na instagramu ali youtubu. Ali pa kupijo ponaredek za par 100 eurov in se počutijo kot “kralji sveta”.

• Prvega Rolexa ne pozabiš nikoli / v Malalana po Rolexa
• Luka Dončić / Audemars Piguet Royal Oak Selfwinding in razbit iPhone. Kontrast, ki navdušuje.
• Kako kupiti Hermès Birkin ali Hermès Kelly torbico in kakšna je cena

AI “mockupi” kolaboracije so izgledali brutalno dobro. Kombinacije Royal Oaka in Swatch estetike so bile precej prepričljive. Ljudje so pričakovali dostopno verzijo legendarnega dizajna. Nekaj, kar bo vsaj malo spominjalo na pravo Audemars Piguet izkušnjo. In predvsem nekaj, zaradi česar bi še enkrat stali v vrsti pred Swatch trgovino ob šestih zjutraj. Potem pa je prišla realnost. Royal Pop. Internet je za trenutek obmolknil.

Ne zato, ker bi bil izdelek tako dober. Ampak zato, ker je marsikdo verjetno pogledal fotografije in si mislil – wtf? Težava ni v tem, da bi bila ura slaba. Swatch zelo dobro ve, komu prodaja svoje izdelke. Težava je predvsem v razkoraku med pričakovanji in realnostjo. Ko v enačbo vključiš ime Audemars Piguet, ljudje avtomatsko pričakujejo nekaj posebnega. Nekaj, kar bo vsaj malo nosilo DNK Royal Oaka.

Royal Pop deluje bolj kot modni dodatek iz izložbe trgovine z dizajnerskimi igračami kot pa ura, ki bi nosila težo enega najbolj ikoničnih imen v svetu urarstva. Oz. kot so sami napisali na spletni strani: “Ko se drznost in pozitivna provokacija združita z vrhunskim urarstvom, je rezultat veliko več kot le ura – je izraz ustvarjalnosti v obliki ure. Ta izraz se uresničuje v kolekciji, ki krši pravila urarstva in ruši tradicionalni način nošenja ure.”

Res je. Royal Pop ni ura za okoli roke, ampak žepna ura ali ura za okoli vratu. Je obesek z uro v slogu pop arta.

Mogoče je bil največji problem prav to, da so AI renderji naredili veliko škodo. Internet je v zadnjih mesecih postal poligon za  ideje ustvarjene z umetno inteligenco. In ko ljudje dovolj dolgo gledajo popolne mockupe, začnejo verjeti, da bo tudi dejanski produkt videti tako. Potem pride korporativna realnost, proizvodni stroški, marketinške odločitve in dejstvo, da Swatch pač prodaja ure množicam. Rezultat je pogosto precej bolj prizemljen.

Verjamem, da bodo prve serije vseeno razprodane. Ker “hype” danes prodaja skoraj vse. Ker obstajajo ljudje, ki kupujejo zgodbo in ne izdelka. In ker bo nekdo vedno pripravljen stati v vrsti samo zato, da lahko na instagramu objavi fotografijo vrečke iz Swatch trgovine. Ampak imam občutek, da bo tokrat precej manj evforije kot pri MoonSwatch noriji.

Verjetno se bo marsikdo, ki je že postavil šotor pred trgovino, po prvih fotografijah Royal Popa samo obrnil in mirno, brez slabe vesti odšel domov.

Cena Audemars Piguet & Swatch Royal Pop “ure” je 385 in 400 eurov, saj pride v dveh različicah. V Sloveniji ure ne bodo na voljo 16. maja. Verjetno bodo že v par dneh internetni zanesenjaki pripravili in natisnili 3d ohišje, ki bo omogočalo, da se Royal Pop nosi tudi kot ura na zapestju.

Objava Audemars Piguet & Swatch Royal Pop / pričakovanja vs realnost originalno objavljena na had blog.

Verjetno ste opazili “billboarde”, ki opozarjajo, da v Ljubljano prihaja bullshit. Sam sem najprej pomislil, da gre za akcijo Primca glede kanala C0, vendar sem se motil. V tem primeru gre za kampanjo ob odprtju bullshit muzeja balkanskega humorja v Ljubljani na Bregu 22.

• Museo Leonardino Vinci / Leonardo da Vinci / rojstni kraj in muzej
• Muzej voščenih lutk Madame Tussauds New York
• Oceanografski muzej in akvarij Monako – Monaco Oceanographic Museum

Na Bregu 22 se odpira Bullshit Museum Ljubljana, muzej balkanskega humorja, absurda, ironije in vsega, kar smo na Balkanu skozi desetletja izpilili do popolnosti. Ker če je kje doma humor, ki nastane iz kaosa, improvizacije in vsakodnevnega preživetja med politiki, birokracijo in ljudmi, ki parkirajo vse štiri smernike in mislijo, da so s tem rešili prometni problem, potem je to Balkan.

Živimo v času, ko ljudje obiskujejo muzeje selfijev, muzeje iluzij in interaktivne prostore, kjer plačaš 15 evrov zato, da se slikaš v bazenu plastičnih žogic. Zakaj potem ne bi obstajal še muzej bullshita? Balkanski humor je pravzaprav ena redkih stvari, ki nas še vedno povezuje bolj kot Evrovizija, čevapčiči in prepiranje o tem, kdo je bil prvak leta 1991.

Najbolj fascinantno pri tej kampanji pa je nekaj drugega. Deluje. Ljudje govorijo o njej. Delijo fotografije billboardov. Ugibajo, kaj prihaja. In predvsem, odzivajo se. Kar je v svetu oglasov danes skoraj misija nemogoče. Večina oglasov je tako generičnih, sterilnih in dolgočasnih, da jih naši možgani filtrirajo hitreje kot pogoje uporabe pri novi aplikaciji.

Bullshit pa izstopa. Verjetno zato, ker beseda “bullshit” ni več žaljivka. Je opis realnosti. Od linkedin gurujev, ki vstajajo ob štirih zjutraj in med meditacijo ustvarijo tri milijone evrov prometa, do influencerjev, ki organsko priporočajo izdelke, ki jih po fotografiranju vržejo v smeti. Bullshit je postal način komunikacije sodobnega sveta.

Morda je ravno zato muzej bullshita najbolj iskren muzej zadnjih let. Ker ničesar ne skriva. Že v imenu pove vse.

Objava V Ljubljano prihaja bullshit originalno objavljena na had blog.

Vsakič, ko se v Ljubljani zapre kakšna trgovina, se na družbenih omrežjih zgodi skoraj identičen scenarij. Ljudje so ogorčeni. Žalostni. Nostalgija udari s polno močjo. Kam gre ta svet in to je bila edina prava trgovina, so pogosti komentarji. Nekateri nadaljujejo, da zaradi tega Ljubljana izgublja dušo. Komentarji se vrstijo en za drugim. Ampak ob vseh teh zapisih se mi vedno porodi precej preprosto vprašanje. Če bi bili vsi ti ljudje, ki danes objokujejo zaprtje trgovin, tudi dejansko bili njihovi kupci, ali bi se trgovine sploh zapirale?

• Nekomu se je tole očitno zdelo smešno / potujem s trdim
• Zakaj v Sloveniji še nobena fakulteta ni razpisala programa “influensarstvo”?
• Ko medijem zmanjka vsebin, postanejo influensarji njihova vsebina

Trgovine se praviloma ne zapirajo zato, ker bi lastniki čez noč izgubili voljo do dela. Zapirajo se, ker matematika ne zdrži več. Ker najemnina ni nizka. Ker stroški rastejo. Ker ljudje radi govorimo o podpori lokalnim trgovcem, v resnici pa kliknemo na cenejšo spletno ponudbo in potem še zmagoslavno napišemo, kako smo prihranili tri evre.

To ni kritika ljudi, ker iščejo ugodnejše cene. To je realnost časa, v katerem živimo. Problem nastane, ko istočasno pričakujemo, da bodo male trgovine preživele zgolj od lepih besed in srčkov pod objavo na Facebooku.

Najlažje je biti sentimentalen, ko je zgodbe konec. Takrat vsi postanemo redni obiskovalci trgovine, ki je nismo obiskali že vsaj pet let. Takrat se vsi spomnimo, kako prijazna je bila prodajalka in kako poseben občutek je imel prostor. Ampak nostalgija žal ne plačuje računov.

Ljubljana se spreminja. Tako kot so se spreminjala vsa mesta okoli nas. Ene trgovine izginejo, druge pridejo. Nekatere pokopljejo previsoke najemnine, druge spletna konkurenca, tretje pa preprosto dejstvo, da se nakupovalne navade ljudi spreminjajo hitreje, kot se lahko prilagodijo.

Je pa precej zanimivo opazovati, kako zelo glasni znamo biti šele takrat, ko je prepozno. Ko so vrata zaprta. Ko se police praznijo. Ko ostane samo še zapis na družbenih omrežjih in kup komentarjev ljudi, ki so imeli to trgovino res radi.

Radi do te mere, da v njej niso kupovali.

Objava V Ljubljani se zapirajo trgovine in ljudje jih objokujejo na družbenih omrežjih originalno objavljena na had blog.

Včasih imam občutek, da smo kot družba postali popolnoma imuni na nasilje. Novica, da je nekdo nekoga napadel, zdrsne mimo nas med dvema instagram “storyjema” in enim videom mačke na tiktoku. Ampak ko v enem dnevu v Ljubljani pride do dveh napadov na ženski, bi se morali vsi za trenutek ustaviti in se vprašati v kakšni družbi pravzaprav živimo?

• Dr. Bojan Zalar ali res nima smisla, da žrtve spolno nasilje prijavijo, ker jim nihče ne bo verjel???
• Ali je Slovenija varna država?
• Zakaj ni zdravstvena stroka proti alkoholu, če je proti konoplji za osebno rabo

Včeraj, 6. maja 2026, sta se v Šiški zgodila dva ločena napada z ostrim predmetom na ženski. Prvi incident se je zgodil okoli poldneva, ko je 50-letni moški po prepiru poškodoval 42-letno žensko. Njene poškodbe niso ogrožale življenja, osumljenca pa so policisti kmalu pridržali. Nekaj ur kasneje je 52-letni moški huje poškodoval 31-letno žensko, s katero ni bil v partnerskem razmerju. Incidenta naj ne bi bila povezana.

Ljubljana je mesto, ki ga radi opisujemo kot varno. Kot mesto, kjer se lahko ponoči sprehodiš čez center brez strahu. Kot mesto, kjer ljudje sedijo ob Ljubljanici do poznih ur in kjer je največja nevarnost to, da boš preplačal aperol spritz. Pa vendar realnost vedno bolj poka po šivih te iluzije varnosti.

Dva napada v enem dnevu nista več naključje. Nista “osamljen incident”. To je vzorec. Najhuje pri vsem skupaj je, da se bodo pod novicami spet pojavili isti komentarji. Zagotovo je bila sama kriva. Verjetno je izzivala. In vse podobno “sranje”, ki so ga anonimneži sposobni sproducirati pod takšnimi novicami.

Namesto da bi se vprašali nekaj precej bolj pomembnega. Zakaj obstajajo moški, ki mislijo, da imajo pravico izvajati nasilje nad žensko?

Vsakič znova se namreč odgovornost prelaga na žrtve. Ženskam svetujemo, naj bodo previdne. Naj ne hodijo same. Naj imajo pri sebi solzivec. Naj pokličejo taksi. Naj pošiljajo lokacijo prijateljem. V bistvu jim govorimo, naj svoje življenje prilagodijo dejstvu, da obstajajo nasilneži. Nikoli pa se zares ne lotimo problema tam, kjer nastane.

Največji problem ni samo nasilje, čeprav je. Največji problem je normalizacija nasilja. To, da smo se tega povsem navadili. Da novica o napadu traja en dan, potem pa pride nova tema. Da ljudje pod članki iščejo razloge, zakaj žrtev mogoče ni bila dovolj previdna. Da se vedno znova govori o posledicah, nikoli pa o vzrokih.

Ljubljana je še vedno lepo mesto. Ampak mogoče bi bil že čas, da si nehamo zatiskati oči pred nasilneži v naši družbi, ki jih je očitno ogromno in nehamo deliti nasvete kako naj ženske preživijo v družbi nasilja. Mogoče je čas, da se končno začne glasno govoriti o tistih, ki nasilje povzročajo.

Objava Dva napada na ženski v Ljubljani v enem dnevu originalno objavljena na had blog.

Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur. Da, prav si prebral, enajst ur. Scenarij, ki se očitno lahko zgodi samo pri nas. Tovornjak, ki je prevažal meso, se je prevrnil. In sledila je popolna zapora avtoceste za skoraj pol dneva. Ne zaradi višje sile ali nečesa, česar ne bi mogli predvideti, ampak zaradi sistema, ki vedno “frizne” točno takrat, ko bi moral delovati najhitreje.

• Trije mrtvi v nesreči na obvoznici / kdaj bo vlada zamenjala upravo Darsa?
• 2.864.311 evrov je strošek posledic prometne nesreče s smrtnim izidom v Sloveniji
• Čestitke Darsu / več kot 12 ur za odpravo posledic prometne nesreče in prometni infarkt

Potem pride še bonus, ki ga vsi, ki smo že kdaj stali v koloni, predobro poznamo. Ljudje čakajo ure in ure, brez informacij, brez jasnih navodil, brez občutka, da ima kdorkoli situacijo pod nadzorom. Ko nekdo stopi iz avtomobila, ker mu je dovolj, ker mora na stranišče, ker ima otroka na zadnjem sedežu, to postane problem. Ni problem očitno to, da kolona stoji skoraj pol dneva.

Človek bi pričakoval, da v takšnem primeru stvari stečejo same od sebe. Da se sproži veriga ljudi, ki vedo, kaj delajo. Da letijo na teren vsi, od inšpektorjev, veterinarjev, DARS-ovcev in vseh ostalih, ki so plačani zato, da se takšne situacije rešujejo hitro in učinkovito. Pa se ne. Očitno lahko stvar stoji. In stoji. In stoji.

Še bolj absurdno pa je, da to ni osamljen primer. Govorimo o 48. nesreči v kratkem času na isti relaciji, kjer že tako poteka delna zapora prometa. Številka, ki ni več naključje. Številka, ki kriči po tem, da je nekaj hudo narobe. Ampak očitno ne dovolj narobe, da bi se kdo resno vprašal, kaj se tam dogaja.

Zožanje pasov, prometna signalizacija, organizacija prometa, vse to naj bi imelo nek smisel. Nek načrt. Nekoga, ki razume tok prometa. Ampak ko vidiš takšne rezultate, dobiš občutek, da se ljudem, ki to postavljajo, ne sanja. Da delajo po občutku. Ali pa po načelu “kako čemo, lako čemo”.

In potem imamo, kar imamo. Avtocesto, ki postane parkirišče. Ljudi, ki postanejo talci sistema. In zgodbe, ki bi morale biti izjema, pa postajajo pravilo. Pomembno je, da je problem, če stopiš iz avta ob takšni nesreči, kajne?

Objava Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur originalno objavljena na had blog.

Če želiš v Franciji gledati pornografijo, potem moraš opraviti verifikacijo starosti. Seveda obstajajo “obvodi”, ampak korak, ki ga je naredila Francija je precej zanimiv. Če imamo starostne omejitve za alkohol, cigarete in vožnjo avtomobila, zakaj jih ne bi imeli še za dostop do vsebin, ki očitno niso namenjene otrokom? Se motim?

• Kakšen je tvoj “screen time” na mobilni napravi?
• Ali kdo preverja glasnost izpuha skuterjev?
• Druga polovica stoletja je pred menoj

Ampak internet ni trgovina na vogalu, kjer pokažeš osebno izkaznico in greš naprej. Internet je prostor, kjer anonimnost ni samo privilegij, ampak pogosto tudi zaščita. In tukaj se začne problem. Ko enkrat začneš pogojevati dostop z identifikacijo, odpreš vrata nečemu precej večjemu kot samo zaščiti mladoletnikov.

Seveda, argument zaščite otrok je tisti, ki ga je najlažje prodati javnosti. Nihče normalen ne bo rekel, da naj imajo otroci neomejen dostop do pornografije. Nihče. Ampak vprašanje ni ali zaščititi otroke, ampak kako to narediti, ne da ob tem porušiš temelje zasebnosti za vse ostale.

Verifikacija starosti pomeni, da nekdo nekje zbira podatke. Morda ne neposredno tvoje ime, ampak dovolj informacij, da lahko potrdi, kdo si ali vsaj koliko si star. In ko enkrat obstaja sistem, ki ve, kaj gledaš in kdaj to gledaš, postane to precej zanimivo tudi za druge. Ne samo za regulatorje, ampak tudi za podjetja, oglaševalce in, če smo realni, tudi za tiste, ki bi takšne podatke radi zlorabili.

Internet je bil dolgo časa prostor, kjer si lahko ostal anonimen. Ne popolnoma, ampak dovolj, da si imel občutek svobode. Takšni ukrepi pa to svobodo počasi razjedajo. Danes je to pornografija. Jutri je lahko karkoli drugega, kar bo nekdo ocenil kot “neprimerno” ali “potencialno škodljivo”.

Tukaj se skriva ironija. Ukrep, ki naj bi zaščitil, lahko zelo hitro postane orodje nadzora. Ne zato, ker bi to bil njegov primarni namen, ampak zato, ker tehnologija to omogoča. In ker zgodovina kaže, da če nekaj obstaja, bo slej ko prej tudi uporabljeno – ali zlorabljeno.

Vprašanje torej ni, ali je ideja dobra. Ideja zaščite otrok je vedno dobra. Vprašanje je, ali je implementacija prava. In ali smo pripravljeni za to “varnost” plačati ceno v obliki izgubljene zasebnosti.

Francija je naredila prvi korak. Ostali bodo verjetno nekoč sledili. Vedno je tako. Potem se bomo čez nekaj let spraševali, kdaj smo pravzaprav pristali na to, da moramo dokazovati svojo identiteto za stvari, ki so bile nekoč samoumevno zasebne.

Morda je odgovor precej preprost. Takrat, ko smo rekli, da nimamo kaj skrivati.

Objava V Franciji je za ogled pornografije potreba verifikacija starosti originalno objavljena na had blog.

Zadnji teden sem naredil preko 1000 kilometrov po španskih cestah in ugotovil, da je vožnja lahko tudi užitek in ne samo stres, kot je pri vožnji po slovenskih cestah. Če je omejitev 30 km/h v mestu, se te omejitve držijo vsi. Nihče ne “hupa”, nihče ne vozi po avtocesti drugemu povsem za ritjo, predvsem pa dejansko lahko uživaš pri vožnji.

• Zakaj sprehajalci psov v Španiji nosijo s seboj plastenke?
• Ali ploskate ob pristanku letala?
• Španski vozniki in njihova kultura vožnje na cestah

Ravno to me je najbolj presenetilo. Ta občutek umirjenosti. Kot da se vsi zavedajo, da bodo na cilj prišli tudi brez tega, da morajo vsak trenutek dokazovati svojo premoč na cesti. Nihče ne izsiljuje, nihče ne sili čez rdečo luč v zadnji sekundi, ker “mu pripada”. Promet teče. Umirjeno. Predvidljivo.

Na avtocestah se vozniki držijo desnega pasu. Prehitevalni pas ni njihov drugi dom, ampak zgolj orodje za to, kar mu ime pove, za prehitevanje. Ko prehitijo, se umaknejo. Brez drame. Brez občutka, da jim s tem nekdo jemlje pravico do obstoja. In ko se ti približaš počasnejšemu vozilu, ni tistega tipičnega slovenskega refleksa, da se mu je potrebno prilepiti na zadnji odbijač in s tem sporočati “spizdi”. Držiš razdaljo. Počakaš. In stvar se reši sama od sebe.

Mesta so še bolj zanimiva. Omejitve niso tam zato, da jih ignoriraš, ampak zato, da jih upoštevaš. 30 pomeni 30. In če voziš 30, nisi ovira. Si del sistema. Pešci niso nadloga, ampak del prometa. Ustaviš. Počakaš. Nihče ti ne trobi za hrbtom, ker si naredil nekaj, kar bi moralo biti samoumevno.

Potem se vrneš domov. Na ceste, kjer je vožnja pogosto tekmovanje. Kjer omejitve veljajo za druge. Kjer je varnost relativna kategorija, odvisna od tega, kako zelo se ti mudi. Kjer je hupanje komunikacijsko sredstvo in vožnja na razdalji dveh metrov pri 130 km/h nekaj povsem običajnega.

Razlika ni v cestah. Španske niso nič bistveno boljše od naših, razen da niso njihove avtoceste gradbišče celo leto. Razlika je v ljudeh. V odnosu. V tem, da promet ni prostor za dokazovanje ega, ampak sistem, ki deluje samo, če ga vsi spoštujejo.

Tudi v Španiji obstajajo idioti za volanom. Tako kot povsod. Ampak niso pravilo. So izjema. Pri nas pa imam včasih občutek, da je ravno obratno. Mogoče bi bilo dovolj že to, da bi se začeli zavedati, da vožnja ni dirka. Da ni vsak ovinek priložnost za dokazovanje in da ni vsak drug voznik sovražnik. Mogoče bi bilo dovolj že to, da bi vozili tako, kot vozimo nekje drugje. Ker očitno znamo. Samo doma tega ne počnemo. To je tisti del, ki najbolj bode v oči.

Objava Španske ceste in vožnja brez stresa originalno objavljena na had blog.

Družbena omrežja, ki so nekakšna evolucija forumov in še pred tem IRCa, so naplavila veliko nesnage. Ljudje brez jajc, ki v zavetju anonimnosti interneta grozijo, žalijo, potvarjajo, so sindrom sodobnega časa in dokler jim sistem to omogoča, se ta spirala samo še poglablja. Včasih si moral za svojimi besedami stati. Ne nujno fizično, ampak vsaj z imenom in priimkom. Danes? Ustvariš profil z lažnim imenom, pobereš fotografijo nekoga tretjega, napišeš prvo neumnost, ki ti pade na pamet, in že si novodobni “mesija”. Brez odgovornosti. Brez posledic. Brez jajc. Če mi groziš in lažeš, potem imej vsaj jajca in se podpiši z imenom in priimkom.

• Zakaj Slovenija ne pobira digitalnega davka od internetnih velikanov kot sta Google in Facebook?
• Si znaš predstavljati življenje brez internetov?
• Je internet fejk? So ljudje fejk? So metrike fejk? Smo mi fejk? Dobrodošli v fejk svet!

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, da ti isti anonimneži pogosto govorijo o pogumu. O resnici. O tem, kako si drugi ne upajo povedati, kar si oni upajo. Ironija? Oni se ne upajo niti podpisati pod lastne besede. Pogum za tipkovnico ni pogum. Je iluzija, ki izgine v trenutku, ko bi moral človek stati za tem, kar napiše.

Potem pridejo grožnje. Ne samo žaljenje, ampak konkretne grožnje. S smrtjo, fizične, osebne. Ker zakaj pa ne? Če ni posledic, je meja vedno bolj oddaljena. Kar je bilo včasih nesprejemljivo, je danes postalo del vsakdana. Bereš komentarje in se sprašuješ, ali so ljudje res taki ali jih anonimnost spremeni v nekaj, kar sicer niso. Odgovor je verjetno nekje vmes, kajne?

Platforme reagirajo selektivno. Algoritmi imajo raje konflikt kot dialog. Več komentarjev pomeni večji dosega. Več sovraštva pomeni več interakcije. In krog je sklenjen. Nihče nima pravega interesa, da bi se stvari res spremenile.

Zakonodaja vedno caplja za realnostjo. Policija se ukvarja s primeri, ki so dokazljivi, oprijemljivi. Internet pa je izmuzljiv. IP naslovi, VPN-ji, lažni profili. In anonimnež, ki je včeraj grozil, je danes že nekdo drug. Nova identiteta, isti drek.

Težava ni samo v sistemu. Težava je tudi v ljudeh, ki to berejo in molčijo. Ki si mislijo, da to ni njihov problem. Dokler ne postane njihov problem. Dokler nekdo ne napiše njihovega imena. Takrat pa šok. Takrat pa vprašanje, kako je to sploh mogoče.

Mogoče je, ker smo to dopustili. Ker smo se sprijaznili, da je to nova normalnost. Ker smo sprejeli, da je anonimno pljuvanje pač del interneta. Pa ni. Nikoli ni bilo in nikoli ne bi smelo postati.

Rešitev ni enostavna. Ni hitra. Ampak prvi korak je jasen: ničelna toleranca do takšnega vedenja. Prijava. Blokada. Ignoriranje. In predvsem zahteva po odgovornosti. Če lahko obstajajo pravila v resničnem svetu, ni nobenega razloga, da jih ne bi bilo tudi na spletu. Anonimnost sama po sebi ni problem. Problem je, kaj ljudje z njo počnejo. In trenutno jo prevečkrat uporabljajo tisti, ki brez nje ne bi upali niti odpreti ust.

Objava Anonimneži brez jajc grozijo na spletu originalno objavljena na had blog.