Se še spomnite vseh opozoril pred uvedbo božičnice oziroma zimskega regresa? Desni pol je takrat precej glasno opozarjal, da bo šlo za predvolilni bonbonček, ki ga bodo na koncu plačala podjetja. Govorilo se je o dodatnih stroških, o ogroženosti gospodarstva in tudi o tem, da bodo zaradi tega podjetja preprosto propadla. Bila je ena izmed tistih političnih napovedi, pri katerih se je zdelo, da bomo zelo hitro videli posledice. Zato me danes zanima nekaj zelo preprostega. Koliko podjetij je zaradi izplačila božičnice dejansko propadlo? Ali poznate kakšno podjetje? In če je bila božičnica res tak problem za GZS in desne stranke, zakaj tega niso takoj ukinili?

• Opozicija je bila proti vladnemu predlogu božičnice, vendar na glasovanju ni bila proti
• Lars&Sven 2015 – 4,50€ / 2025 – 9,45€ / ni za vse kriva božičnica
• Pred vlado je bil shod za spoštovanje ljudi, ki praznujejo božič

Ne koliko podjetij je tarnalo, da je strošek previsok. Ne koliko podjetij je reklo, da jim ukrep ni všeč. Ne koliko podjetij je imelo zaradi tega nekaj tisoč evrov manj na računu. Zanima me, koliko podjetij je zaradi obveznega izplačila dejansko prenehalo poslovati. Ker če so bila opozorila tako dramatična, bi človek pričakoval, da bodo danes lahko pokazali konkretne primere propadlih podjetij.

Sam takšnega primera ne poznam. Tu postane stvar precej zanimiva. Božičnica oziroma zimski regres je postal zakonska obveznost, ki jo mora delodajalec izplačati zaposlenim. Leta 2025 je minimalni zimski regres znašal 638,86 evra. Za nekoga, ki je zaposlen, je to pomenilo dodaten prihodek, za podjetje pa seveda dodaten strošek. Toda hkrati je treba razumeti, da ta denar ni izginil. Denar je prišel do zaposlenih, ti pa so ga porabili. Za hrano, položnice, avtomobile, dopuste, stanovanja, trgovine in vse tisto, kar ljudje pač počnemo z denarjem.

Po podatkih Finančne uprave je zimski regres za leto 2025 izplačalo več kot 72.000 delodajalcev, prejelo pa ga je skoraj 886.000 zaposlenih. Skupaj je bilo izplačanih približno 512,6 milijona evrov. To so konkretne številke in precej težko je ob njih ustvariti sliko, da je Slovenijo zaradi božičnice zajel val propadanja podjetij.

Seveda ne trdim, da dodatni strošek za podjetje ne obstaja. Obstaja. Za podjetje z enim zaposlenim je 600 in nekaj evrov je to en strošek, za podjetje s sto zaposlenimi pa je račun hitro precej višji. Toda gospodarstvo je sestavljeno iz prihodkov in odhodkov, plač, prispevkov, investicij, potrošnje in davkov. Vsak dodatni strošek še ne pomeni, da bo podjetje zaradi njega propadlo.

Prav zato so bile takratne napovedi zanimive. Če si trdil, da bo zaradi božičnice propadlo veliko podjetij, bi moral biti danes sposoben pokazati rezultate svoje napovedi. Saj je minilo dovolj časa. Ukrep je bil uveden, podjetja so morala denar izplačati in zaposleni so ga dobili.

Še bolj zanimivo je, da isti politični akterji, ki so pred uvedbo opozarjali na katastrofalne posledice imajo sedaj možnost ukrep spremeniti ali odpraviti. Pa se to ne zgodi.

Zato se mi zdi danes povsem legitimno pogledati nazaj in si zastaviti vprašanje, koliko je bilo v vsem skupaj dejanski problem in koliko političnega strašenja. Politika je pač takšna. Pred volitvami se iz vsakega ukrepa pogosto naredi skoraj konec sveta, potem pa življenje teče naprej in se izkaže, da je realnost precej manj dramatična.

Še enkrat. Ali kdo pozna podjetje, ki je zaradi izplačila božičnice oziroma zimskega regresa dejansko propadlo. Ne podjetje, ki je bilo zaradi tega malo manj likvidno. Ne podjetje, ki se je nad ukrepom pritoževalo. Ampak podjetje, ki je zaradi tega ukrepa zaprlo svoja vrata. Če takšno podjetje obstaja, bi bilo zanimivo slišati njegovo zgodbo.

Ker po vseh opozorilih, ki smo jih poslušali pred uvedbo božičnice, bi človek pričakoval, da bo večina podjetij propadla. Morda je bil torej največji problem božičnice na koncu predvsem političen. Kot vedno ko ni na ablasti desnica.

Objava Koliko podjetij je propadlo zaradi izplačila božičnice? originalno objavljena na had blog.

Saj ni res, pa je. Miha Brejc, nekoč eden vidnejših članov SdS in človek, ki je bil dolga leta del slovenske politike, se je odločil za precej nenavaden korak. Z javno spletno peticijo poziva predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića k odstopu. Na spletni strani stevogohome.si je v manj kot enem dnevu nabral že skoraj 9000 podpisov. Za slovenske razmere je to vse prej kot zanemarljiva številka. Še posebej zato, ker ne gre za klasično strankarsko peticijo, ki bi jo organizirala politična stranka in za katero bi stal celoten njen aparat, ampak za spletni poziv, za katerim stoji posameznik.

• Resnico so volili, ker niso želeli Janeza Janše
• O čem so še lagali poslanci Resnice?
• Poslancem Resnice ponujali 7-mestne številke / sanja svinja kukuruz

Brejc svoje poteze ne skriva. Moti ga predvsem način, kako Stevanović opravlja funkcijo predsednika državnega zbor in meni, da s svojim ravnanjem povzroča škodo Sloveniji. Po njegovem mnenju Stevanović ni dorasel funkciji, ki jo zaseda in s svojim ravnanjem dodatno spodkopava zaupanje v institucije države. Tudi v preteklih mesecih je bil Brejc do Stevanovića izjemno kritičen in je njegovo ravnanje označeval kot razvrednotenje parlamenta.

Tukaj pridemo do precej zanimivega paradoksa slovenske politike. Miha Brejc je bil nekoč eden pomembnejših ljudi SDS. Danes pa je eden glasnejših kritikov oblasti, v kateri ima SdS pomembno vlogo. To, da se je zdaj lotil še predsednika državnega zbora iz vrst Resnice, kaže predvsem na to, kako nenavadna je postala slovenska politična situacija.

Brejc pri tem ni edini, ki opozarja na težave okoli Stevanovića. Tudi julijske politične razprave so pokazale, da je predsednik državnega zbora postal ena osrednjih tarč kritik opozicije. Toda še bolj zanimivo od same peticije je nekaj drugega.

Resnica je izgubila vso podporo. Parlament bi videla samo še od zunaj. Kar je seveda edino prav in prav zanimivo je, da so očitno Slovenci končno spregledali. Ko ugotovijo, da je tudi Logar s svojimi Demokrati storil enako, bo še upanje za Slovenijo.

Če k temu dodamo še skoraj 9000 podpisov pod pozivom k odstopu Stevanovića v manj kot enem dnevu, je mogoče reči, da se je razpoloženje dela javnosti precej spremenilo. Seveda peticija sama po sebi ne pomeni, da 9000 ljudi želi predčasne volitve ali da 9000 ljudi podpira Miho Brejca. Prav tako podpis peticije ni javnomnenjska raziskava. Ampak številka je dovolj velika, da je ne gre preprosto odpraviti z zamahom roke.

Politiki imajo pogosto zelo radi ankete takrat, ko jim kažejo dobro. Ko jim ne kažejo dobro, pa jih radi razglasijo za nerelevantne. Enako velja za spletne peticije. Ko so v njih zbrani podpisi proti političnemu nasprotniku, so pomemben glas ljudstva. Ko so podpisi proti njim, so nenadoma samo spletni klik. Ampak ljudje vendarle nekaj sporočajo.

Volitve leta 2026 so pokazale, da je slovensko politično prizorišče postalo precej bolj nepredvidljivo. Resnica je prišla v parlament z lažjo, da ne bodo sodelovali s SdSovci, Zoran Stevanović je postal predsednik državnega zbora, nato pa se je politična realnost začela spreminjati hitreje, kot so mnogi pričakovali. Saj bo Zoran kmalu ugotovil, da ga je Janez izkoristil in da je bil kolateralna škoda. Njemu pa se je vse skupaj zdelo tako dobro.

Politika je pač takšna. Enkrat si na vrhu. Potem pa ugotoviš, da ljudje vseeno gledajo, poslušajo in si zapomnijo. Ko pride čas za naslednji podpis ali naslednji glas, se lahko zelo hitro pokaže, kaj so si zapomnili. Očitno ni to več spomin zlate ribice.

Objava Miha Brejc s peticijo poziva Stevanovića k odstopu / stevogohome.si originalno objavljena na had blog.

Nikoli, ampak res nikoli si nisem mislil, da bom napisal kaj takšnega. Da bi za dokazane požigalce, ki požare zanetijo namenoma iz užitka, objestnosti ali zato, ker jim je preprosto všeč gledati, kako nekaj gori, uvedel kazen zažiga pri živem telesu. Ko to napišem, se tudi sam vprašam, kam smo prišli. To zveni nehumano, nečloveško. Zveni kot “oko za oko”. Zveni kot kazen iz nekega drugega časa, ko je bila meja med pravico in maščevanjem precej bolj zabrisana.

• Namesto v oborožitev raje investirajmo v sredstva za reševanje in gašenje
• Požar v Omišu in zame Omiš ni samo mesto v Dalmaciji
• V vročini trpijo starejši ljudje, delavci, živali
• RKC moli za dež in gasilce / tako si oni predstavljajo pomoč pri požaru na Krasu!

Ampak potem pogledam posnetke požarov. Gledam gozdove, ki gorijo. Gledam ljudi, ki bežijo iz svojih domov. Gledam živali, ki nimajo kam pobegniti. Gledam gasilce, ki se z vso opremo podajo v ogenj, medtem ko nekdo drug požar morda opazuje z varne razdalje in se ob tem celo zabava. Poslušam o številu mrtvih zaradi nekoga, ki se odločil, da bo malce “podkuril”. Takrat imam vsega dovolj.

Ker požigalec ne ogroža samo nekaj dreves ali nekaj hektarjev trave. Požar je lahko v nekaj minutah katastrofa. Lahko uniči domove, kmetije, gozd, živali, življenja. Lahko človeka prisili, da zapusti vse, kar je ustvarjal desetletja. Lahko gasilca postavi v situacijo iz katere se ne vrne.

Ne morem razumeti ljudi, ki požare zanetijo namenoma in iz užitka. Ne govorim o človeku, ki je naredil napako. Ne govorim o nesreči. Ne govorim o požaru, ki nastane zaradi tehnične okvare ali nepredvidenega dogodka. Govorim o človeku, ki vzame vžigalnik, gre nekam, kjer ve, da lahko nastane katastrofa, in prižge. Ali polije bencin in prižge.

Tak človek se mora zavedati, kaj počne. Če seveda sploh razume posledice svojih dejanj. Prav zato se mi v trenutkih jeze zdi, da bi moral takšen človek občutiti vsaj del tega, kar povzroči drugim. Ne dobesedno s kaznijo, kakršno sem zapisal v naslovu, ker država ne sme postati požigalec, ki kaznuje požigalca z istim nasiljem. Ampak z zaporno kaznijo, ki bi bila tako resna, da bi vsakemu bodočemu požigalcu postalo jasno, da požig ni zabava, ni adrenalinski šport in ni način, kako priti do nekaj minut pozornosti.

Ker danes imam občutek, da se pri nekaterih storilcih vse skupaj prehitro konča pri besedah duševne težave, neprištevnost, mladost, objestnost. Razumeti, zakaj je nekdo nekaj naredil je ena stvar. Odgovornost za posledice pa nekaj povsem drugega.

Če nekdo namerno zaneti požar pri katerem ljudje tvegajo svoja življenja, potem mora biti kazen temu primerna. Če zaradi njegovega dejanja umre človek, mora biti sistem sposoben to obravnavati kot dejanje, ki je lahko po posledicah primerljivo z najtežjimi kaznivimi dejanji. Če pogori na tisoče hektarjev gozda in v ognju končajo živali, pač ne moremo govoriti o objestnosti.

Morda je prav ogenj ena najbolj brutalnih stvari, ki jih lahko človek spusti izpod nadzora. Začne se z majhnim plamenom, konča pa se lahko z uničeno pokrajino, evakuacijo naselij in ljudmi, ki se borijo za lastno življenje. Medtem ko mi sedimo pred televizijo in gledamo katastrofo, so tam gasilci. Ljudje. Očetje, mame, sinovi, hčere, prijatelji, sosedje. Ljudje, ki gredo v ogenj, ker je nekdo drug odločil, da bo ta ogenj zanetil. Zato bi pri požigalcih potrebovali predvsem veliko manj tolerance in veliko več odgovornosti.

Ne potrebujemo srednjeveškega prava. Ne potrebujemo maščevanja. Potrebujemo pa kazni, ki bodo jasno pokazale, da je namerno požiganje ena najbolj nevarnih oblik objestnosti in da družba takšnega početja ne bo tolerirala.

Kajti ko nekdo zaneti ogenj, prižge tveganje za ogrožanje življenj. Če zaradi njegovega početja v ogenj stopijo gasilci, potem si je težko predstavljati bolj beden razlog za ogrožanje človeškega življenja kot to, da je nekomu preprosto všeč gledati, kako gori. Takrat človek res težko ostane miren. Naslov je namenoma brutalen. Ker so včasih tudi posledice dovolj brutalne, da človek ob njih težko najde bolj blage besede.

Objava Za požigalce bi uvedel kazen zažig pri živem telesu originalno objavljena na had blog.

Slovenija bo morala v prihodnjih letih za obrambo namenjati vse več denarja. To ni več vprašanje, ampak dejstvo. Države članice Nata so se na vrhu v Haagu zavezale, da bodo do leta 2035 za obrambo in z obrambo povezane izdatke namenile 5 odstotkov BDP.  To so ogromni zneski. In prav zato se mi zdi povsem legitimno vprašanje, ali je res najboljša pot, da bomo vedno več denarja namenjali predvsem oboroževanju in nakupu vojaške opreme. Saj razumem argument. Svet je postal bolj nepredvidljiv, vojna v Ukrajini je pokazala, da mir v Evropi ni nekaj samoumevnega, države povečujejo obrambne proračune in tudi Slovenija mora razmišljati o svoji varnosti. Toda pri vsem tem se vedno znova sprašujem, kaj pravzaprav pomeni varnost za človeka, ki živi v Sloveniji.

• RKC moli za dež in gasilce / tako si oni predstavljajo pomoč pri požaru na Krasu!
• Hrvati s Canadairjem pomagajo gasiti požar na Krasu / hvala Toninu, da je raje nabavil staro železo za vojsko
• 500.000.000 živali je zgorelo v požarih v Avstraliji #AustralianBushfire

Če pogledam zadnjih 25 let, je slovenski človek potreboval pomoč zaradi poplave, požara, neurja, plazu ali nesreče v gorah kot pa zaradi vojne. Ko pride katastrofa, se pokaže, kaj dejansko pomeni varnost. Takrat ne potrebujemo tanka, ampak helikopter. Ne potrebujemo raketnega sistema, ampak gasilsko letalo. Ne potrebujemo oklepnika, ampak gasilsko vozilo, črpalko, agregat, dron, cisterno in predvsem ljudi, ki znajo vse to uporabljati.

Spomnimo se samo požarov na Krasu, katastrofalnih poplav leta 2023 in številnih neurij, ki so v zadnjih letih pokazala, kako ranljiva je Slovenija. Naravne nesreče niso več nekaj, kar se zgodi enkrat na nekaj desetletij in potem za dolgo časa izgine iz naših življenj. Podnebne spremembe pomenijo, da bomo z ekstremnimi vremenskimi dogodki živeli vse pogosteje, država pa bo morala biti na to pripravljena.

Zanimivo je, da smo to po velikih požarih in poplavah že začeli razumeti. Država je po požarih na Krasu vlagala v izboljšanje sistema zaščite in reševanja, kupovala letala za gašenje, urejala protipožarne poti in hidrantno omrežje ter krepila opremo. Za krepitev varstva pred požari je bilo od leta 2022 namenjenih okoli 160 milijonov evrov, pri čemer je pomemben del sredstev prišel iz evropskih virov. To so investicije, ki jih državljan vidi in razume. Ko na nebu vidi letalo, ki zajema vodo, ali ko po poplavi pridejo gasilci s črpalkami, je popolnoma jasno, kam je šel denar.

Pri orožju je nekoliko drugače. Tam govorimo o milijardah za sisteme, ki jih, upajmo, nikoli ne bomo uporabili. In prav v tem je paradoks. Večino denarja bomo namenili za nekaj, česar si nihče ne želi videti v uporabi, medtem ko se z naravnimi katastrofami srečujemo že danes in bomo v prihodnosti skoraj zagotovo še pogosteje.

Ne trdim, da Slovenija vojske ne potrebuje. Seveda jo potrebuje. Prav tako razumem, da članstvo v Natu prinaša določene obveznosti in da država ne more preprosto reči, da je oboroževanje problem vseh drugih, ne pa naš. Toda med tem, da imamo vojsko, in tem, da se moramo oboroževati do te mere, da bodo v prihodnjih letih za to šle milijarde, obstaja ogromno prostora za razpravo o prioritetah.

Če že moramo vsako leto namenjati več denarja za varnost, bi si želel, da bi se precej več tega denarja prelilo tudi v sistem zaščite in reševanja. V helikopterje, s katerimi lahko rešujemo ljudi iz gora in gasimo požare, v letala za gašenje, v opremo prostovoljnih gasilskih društev, v civilno zaščito, v protipoplavne ukrepe, v infrastrukturo, ki bo zdržala ekstremne vremenske dogodke, in v ljudi, ki bodo prvi prišli pomagati, ko bo šlo nekaj narobe.

Kajti Slovenija je majhna država in ravno zato bi lahko bila pri tem zelo učinkovita. Namesto da samo sledimo logiki velikih držav, ki imajo vojaške proračune v stotinah milijard, bi lahko pokazali, da varnost razumemo nekoliko širše. Varnost ni samo sposobnost države, da se brani pred vojaškim napadom. Varnost je tudi sposobnost države, da pomaga ljudem, ko jim voda odnese hišo, ko požar zajame gozd, ko neurje uniči infrastrukturo ali ko se nekdo poškoduje visoko v gorah.

Tukaj se mi zdi, da bi morali imeti precej več poguma za vprašanje, ki ga v političnih razpravah skoraj ni. Koliko denarja je dovolj za obrambo in koliko ga moramo nameniti za druge oblike varnosti? Kajti denar ni neskončen. Vsak evro, ki ga namenimo za en namen, ne more biti hkrati namenjen za drugega. Ko govorimo o milijardah evrov dodatnih obrambnih izdatkov, se moramo zato pogovarjati tudi o tem, čemu se bomo zaradi tega odpovedali.

Morda bi bilo dobro, da se ob naslednji predstavitvi novega orožarskega sistema vprašamo tudi, koliko gasilskih vozil bi lahko kupili za ta denar. Koliko helikopterskih ur bi lahko financirali. Koliko protipožarnih poti uredili. Koliko poplavnih območij zaščitili. Koliko opreme bi lahko dobili prostovoljni gasilci, ki bodo prvi na kraju nesreče, ne glede na to, ali je zunaj vojna ali pa samo posledica nekaj ur trajajočega neurja.

Ker sovražnik je res lahko vedno pred vrati, če ga dovolj dolgo iščemo. Toda trenutno so pred našimi vrati precej bolj konkretni problemi. Požari, poplave, neurja in posledice vse bolj ekstremnega vremena niso hipotetična nevarnost prihodnosti, ampak realnost, ki smo jo v Sloveniji že večkrat doživeli.

Vojno si lahko samo predstavljamo. Naravno katastrofo pa lahko pričakujemo. Če bi moral izbirati med še enim kosom dragega starega železa, ki ga upamo nikoli ne bomo potrebovali, in helikopterjem, ki lahko danes reši človeka iz gore ali jutri pomaga pogasiti požar, je moja izbira precej preprosta. Namesto v oborožitev raje investirajmo v sredstva za reševanje in gašenje. To je varnost, ki jo bomo v Sloveniji skoraj zagotovo potrebovali.

Objava Namesto v oborožitev raje investirajmo v sredstva za reševanje in gašenje originalno objavljena na had blog.

Včeraj je zagorelo v Omišu. Pogled na ogenj, ki se je razlezel po pobočjih nad mestom, je bil zame še posebej neprijeten. Ne samo zato, ker so požari vedno nekaj strašljivega, ampak tudi zato, ker je Omiš eden tistih krajev, ki jih človek nosi v sebi še iz otroštva. Omiš ni samo turistično mesto ob Jadranu, de del mojega otroštva. V času bivše Jugoslavije sta bili občini Zagorje ob Savi in Omiš pobrateni. Kot mulci, ki smo trenirali smučanje, smo poleti hodili v Omiš k družinam, ki so nas sprejele v svoje domove. Pozimi pa so njihovi otroci prišli k nam v Slovenijo, kjer smo jih učili smučati.

• Kako sem skočil v kanjon reke Cetine / Omiš / 17 stopinj
• Tonka se prokurbala – prosto plezanje v Omišu
• Hrvati s Canadairjem pomagajo gasiti požar na Krasu / hvala Toninu, da je raje nabavil staro železo za vojsko

Takrat se nam to seveda ni zdelo nič posebnega. Otroci smo pač šli na morje, spoznavali nove prijatelje, se družili in živeli tiste dolge poletne dni, ki so se zdeli skoraj neskončni. Danes, štirideset let kasneje, razumem, kako posebne so bile te vezi.

Štirideset let je minilo, države so se spremenile, Jugoslavije že dolgo ni več, ljudje so odrasli, otroci so postali starši, nekateri so se odselili, drugi ostali doma. Ampak določene vezi ostanejo. Moji starši so še vedno v kontaktu z družino iz Omiša oz. Dugog rata. Tudi večkrat so jih obiskali.

Zato je pogled na Omiš, ki gori zame nekaj bolj čustvenega. Ni samo fotografija požara nekje na Hrvaškem. Je pogled na kraj, kjer sem kot otrok preživel dve poletji. Na ljudi, ki so bili del našega življenja. Na spomine, ki jih človek po štiridesetih letih še vedno lahko prikliče skoraj brez težav.

Potem se sprašujem, kako je mogoče, da smo še vedno tako neodgovorni. Vsako poletje znova poslušamo opozorila. Ne kurite v naravi. Ne odmetavajte cigaretnih ogorkov. Ne puščajte stekla in drugih stvari, ki lahko povzročijo požar. Bodite previdni. Narava je suha in ogenj se lahko v nekaj minutah spremeni v katastrofo. Pa vendar se vsako leto znova dogaja isto.

Ogenj ne pozna meja. Ne zanima ga, kdo je lev, kdo desen, kdo je turist in kdo domačin. Ne zanima ga, katera država je bila nekoč Jugoslavija. Ne zanima ga, koliko milijonov evrov je bilo vloženih v turizem in koliko ljudi živi od poletne sezone. Ogenj gori.

Ko ga enkrat ne moremo več ustaviti, je prepozno za vprašanje, kdo je bil kriv. Zato upam, da bo Omiš čim prej spet takšen, kot ga imam v spominu. Moder, vroč, glasen, poln ljudi in življenja. In predvsem brez rdečega sijaja ognja nad mestom.

Ker nekateri kraji niso samo kraji. Nekateri kraji so del našega otroštva. Omiš je zame eden takšnih.

Objava Požar v Omišu in zame Omiš ni samo mesto v Dalmaciji originalno objavljena na had blog.

Sekcijsko merjenje hitrosti prihaja na slovenske avtoceste, vprašanje ni več, ali ga bomo imeli, ampak predvsem, kdaj bo sistem zares začel kaznovati prehitre voznike. Kje nas čaka sekcijsko merjenje hitrosti na avtocestah?

• Sem za prepoved prehitevanja tovornih vozil in avtobusov 24/7 na naših avtocestah
• Voziti v zamiku na avtocesti / vožnja z zamikom
• 130, 100, 60, 80, 100, 80, 60 / omejitve hitrosti na relaciji par kilometrov na avtocesti

V Sloveniji bodo štiri območja, kjer bo vzpostavljeno merjenje povprečne hitrosti. Gre za primorsko, dolenjsko, gorenjsko in štajersko avtocesto. Dars je te odseke izbral skupaj s Policijo, pri čemer so bili med razlogi za izbiro prometna varnost, značilnosti ceste, prometne obremenitve in pretekle prometne nesreče. Ali z drugimi besedami – kjer se bo nabralo največ denarja od prekrškov.

• Prvi odsek je med Vrhniko in Logatcem, kjer bo sistem meril promet v smeri proti Ljubljani. Gre za približno sedem kilometrov dolg odsek, na katerem je bila testna oprema že postavljena in uporabljena pri postopku preverjanja merilnika.
• Drugi odsek je na dolenjski avtocesti, med Grosupljem in Višnjo Goro. Tu bo merjenje potekalo v smeri Novega mesta. To je območje višnjegorskega klanca, kjer se promet zaradi konfiguracije terena in omejitev hitrosti pogosto spreminja. Tudi tukaj torej ne bo pomembno, kako hitro boste peljali mimo ene kamere. Pomembno bo, koliko časa boste potrebovali za celoten merjeni odsek.
• Tretji odsek bo na gorenjski avtocesti postavljen na odseku Ljubljana Brod in Vodice, v smeri Kranja.
• Četrta odsek je na štajerski avtocesti na območju Trojan na območje Vransko – Trojane in Trojane – Blagovica, pri čemer je smer merjenja proti Mariboru. Gre torej za območje trojanskih predorov in okoliških odsekov, kjer je zaradi konfiguracije ceste hitrost že tako pomemben dejavnik prometne varnosti.

Sekcijsko merjenje hitrosti ni klasičen radar, ki vas “ujame” v eni sami točki. Sistem ima vstopno in izstopno merilno točko. Kamera na začetku zazna vozilo, registrsko številko in čas, kamera na koncu pa vozilo ponovno zazna. Sistem nato izračuna, koliko časa je vozilo potrebovalo za prevoz celotnega odseka. Če je bila povprečna hitrost višja od dovoljene, nastane prekršek.

To pomeni, da taktika “pred radarjem bom zaviral, potem pa spet gas” pri sekcijskem merjenju ne deluje. Pravzaprav je to bistvo celotnega sistema. Ne meri trenutne hitrosti, ampak način vožnje na celotnem odseku.

Če je na primer na merjenem odseku omejitev 100 km/h, ni dovolj, da skozi merilno točko peljete 100 km/h. Če ste večino odseka vozili 130 ali 140 km/h in nato pred izstopno kamero močno zavirali, bo izračun povprečne hitrosti še vedno pokazal, da ste bili prehitri. Zato je sekcijsko merjenje za marsikaterega voznika precej bolj neprijetno od klasičnega radarja. Pri radarju lahko človek razmišlja o eni sami točki. Pri sekcijskem merjenju mora paziti na hitrost ves čas.

Dars je maja napovedoval začetek delovanja sistema do konca julija. Julija je bila napoved že prestavljena. Po zadnjih informacijah Dars predvideva, da bi sistem lahko začel delovati septembra 2026.

Če se danes peljete mimo ene od teh lokacij in vidite kamero, to še ne pomeni nujno, da boste za prekoračitev že dobili kazen. Postavljena oprema sama po sebi še ne pomeni, da je sistem v polnem operativnem delovanju. Ko bo, bo zgodba nekoliko drugačna.

Sistem imajo v Italiji (Tutor) že vrsto let. Kljub temu, da sem pogosto na njihovih avtocestah, do sedaj še nisem dobil nobene kazni. Tesla ima rešitev za sekcijsko merjenje hitrosti zelo dobro razvit – ko vstopite v območje sekcijskega merjenja hitrosti vam to prikaže in potem računa hitrost vožnje v tem odseku.

Sekcijsko merjenje hitrosti bi bilo smiselno predvsem v delovnih zaporah in v območjih spremenljive hitrosti s katero bi lahko urejali pretočnost prometa. Ampak do tja Dars še ni prišel.

Objava Kje nas čaka sekcijsko merjenje hitrosti na avtocestah? originalno objavljena na had blog.

Si predstavljate, da bi danes vlado vodil Robert Golob? Vse bi bilo narobe. Cene goriva bi šle v nebo, suša bi zajela celotno Slovenijo, davkov ne bi znižal, kmetje bi stavkali, tovornjakarji bi stavkali, zdravniki bi stavkali. Ljudje bi se jezili zaradi visok cen v trgovinah. Za vse bi bil kriv Golob in njegov način vladanja. Ampak na srečo se nam je zgodil Janez Janša. In sedaj se nam cedita med in mleko.

• Katere ukrepe je sprejela vlada Janeza Janše ob rekordnih temperaturah in suši v letu 2026?
• Peter Jambrek grozi z ustavno obtožbo zoper predsednico RS Natašo Pirc Musar
• Pred referendumom o interventnem zakonu so že začeli z lažmi in potvarjanjem

Vsaj tako bi lahko sklepal, če poslušam politične vernike, ki so nam pred volitvami razlagali, da bo nova vlada Slovenijo popeljala v boljše čase. Da se nam bosta cedila med in mleko. Jaz pa vegan. Zdaj je očitno vse drugače. Ko se podraži gorivo, to ni več politični problem. Ko so cene hrane visoke, je treba pogledati širšo sliko. Ko ljudje težko plačujejo položnice, je treba biti potrpežljiv. Ko se govori o davkih, pa bomo verjetno kmalu slišali, da so že tako nizki, da jih skoraj ni več. Če bo šlo kaj narobe, imamo seveda še vedno priročnega krivca. Goloba.

Neverjetno je, kako hitro se spremeni perspektiva, ko se zamenja vlada. Še pred pol leta je bila vsaka podražitev dokaz nesposobnosti oblasti. Vsak višji račun je bil razlog za ogorčenje. Vsak napačen korak je bil katastrofa za Slovenijo. Danes pa je očitno treba razumeti, da vlada potrebuje čas, da so razmere zapletene in da ni mogoče pričakovati čudežev čez noč.

Človek bi skoraj dobil občutek, da so se pravila politike čudežno spremenila na dan, ko je Janez Janša prevzel oblast. Najbolj zabaven del vsega skupaj pa je, da bomo zdaj verjetno poslušali isto zgodbo kot vedno.

Če bo šlo dobro, bo zaslužna vlada. Če bo šlo slabo, bodo krivi Golob, prejšnja vlada, mediji, Bruselj, levičarji, vreme ali pa kombinacija vsega naštetega. Vedno se najde nekdo, ki ga lahko obtožimo. Prav zato je politika pri nas tako preprosta. Ni pomembno, kaj se v resnici dogaja. Pomembno je samo, kdo je trenutno naš in kdo je njihov.

Če je na oblasti “naš”, bomo tudi podražitev razglasili za posledico svetovnih razmer. Če je na oblasti “njihov”, bomo isto podražitev razglasili za dokaz popolnega političnega fiaska.

Zato hvala “kurcu”, da smo dobili to vlado. Ker sedaj se nam cedita med in mleko. Suše ni. Cene goriva ne gredo v nebo. Kmetje, avtoprevozniki in zdravniki ne stavkajo. Živimo kot v raju, ki ga prej nismo poznali. Janez je pač eden in edini odrešitelj Slovenije.

Za vse slabo pa je itak Golob kriv.

p.s.: ja vročina naredi svoje :)

Objava Hvala “kurcu”, da smo dobili to najbolj sposobno vlado, ki nas rešuje originalno objavljena na had blog.

Minister Cigler Kralj si je izbral službeno vozilo, ki ustreza življenjskemu slogu njegove družine. To vozilo je sedemsedežni Volkswagen Tayron za 39.500 evrov. Zakaj sedemsedežno vozilo? Ker ima minister štiri otroke in mu le ta ustreza za družinsko logistiko. Na srečo nisem minister, ker bi vozil Aston Martina, ker ustreza mojemu življenjskemu slogu ..

• Lotus Elise / #registrska MS HAD
• Lotus Emira / ko bom velik …
• Janez Cigler Kralj, predsedniški kandidat NSi, se sam ne bi želel udeležiti parade ponosa
• Zakaj Janez Cigler Kralj laže, da ni sodeloval v postopku javnega razpisa, kjer je Zavod Iskreni dobil 130.200 evrov

Sam nimam nič proti temu, da ima nekdo štiri otroke in potrebuje večji avtomobil. Tudi razumem, da je pri izbiri službenega avtomobila treba upoštevati določene potrebe. Problem nastane pri argumentu, da naj bi službeni avtomobil ustrezal življenjskemu slogu  njegove družine. Če bi bil jaz minister in bi lahko izbiral, kakšen službeni avtomobil ustreza mojemu življenjskemu slogu, bi imel odgovor pripravljen v nekaj sekundah. Aston Martin. Vantage.

Ker pač ustreza mojemu življenjskemu slogu. Tako kot sedemsedežni Volkswagen Tayron ustreza življenjskemu slogu družine ministra Cigler Kralja s štirimi otroki. Ne vidim bistvene razlike v logiki. Eden potrebuje sedem sedežev, ker ima štiri otroke, drugi pa bi imel Aston Martina, ker ima rad avtomobile, uživa v vožnji in mu je takšen avtomobil pač všeč. In nima otrok, da bi potreboval zadnje sedeže za prevažanje kogarkoli. Če je kriterij življenjski slog, potem je življenjski slog precej širok pojem in vsak si ga lahko razlaga po svoje.

In ravno tukaj vse skupaj postane zanimivo. Kajti ko politik izbira službeni avtomobil, bi človek nekako pričakoval, da bo najprej razmišljal o tem, kaj potrebuje za opravljanje svoje funkcije, šele potem pa o tem, kaj ustreza njegovemu zasebnemu življenju. Službeni avtomobil je vendarle službeni avtomobil, kljub temu, da zanj plačuješ boniteto. To ni družinski avtomobil, ki ga država kupi zato, da bo ministru lažje organizirati življenje doma.

Če je argument, da je sedemsedežni Tayron primeren zato, ker ima minister štiri otroke, potem lahko očitno začnemo pri vsakem ministru ugotavljati, kakšen avtomobil ustreza njegovi družini, njegovim hobijem, njegovim navadam in njegovemu življenjskemu slogu. Minister, ki ima tri pse, bi potreboval velik SUV. Minister, ki rad kolesari, bi potreboval avtomobil z nosilci za kolesa. Minister, ki ima vikend v hribih, bi potreboval štirikolesni pogon. Minister, ki ima rad športne avtomobile, pač športnega. Zakaj pa ne? Saj ustreza življenjskemu slogu.

Upam, da se samo meni ne zdi nekoliko nenavadno, da se pri razlagi izbire službenega avtomobila kot argument uporablja zasebno družinsko življenje ministra. Štirje otroci so seveda legitimen razlog za to, da ima človek doma sedemsedežni avtomobil. Nisem pa prepričan, da so štirje otroci tudi razlog, zaradi katerega mora biti njegov službeni avtomobil prilagojen družinski logistiki.

Si predstavljate, da dobimo ministra z osmimi otroki in bo potreboval deset sedežev. Mu bodo nabavili avtobus? Saj vendarle mora službeni avtomobil ustrezati človeku, kajne? No, jaz ne bom minister in problema z Aston Martinom ne bom preslikal na državo kot je to storil Cigler Kralj. Ker pač lahko. Ker so oni na ablasti

Objava Na srečno nisem minister, ker bi sicer vozil Aston Martina na državne stroške originalno objavljena na had blog.

Svet je šel dobesedno v kurac. Težko najdem drugačne besede ob informaciji, ki sem jo danes prebral. V Dravo je padel leto in pol star otrok, medtem ko naj bi mimoidoči dogajanje opazovali in snemali. Otroka je Drava nosila, na koncu pa ga je rešil 80-letni Mariborčan. Kapo dol temu človeku. Pri 80 letih je naredil tisto, kar bi moral v podobni situaciji narediti vsak človek, ki vidi otroka v smrtni nevarnosti. Ni izvlekel telefona. Ni začel snemati. Ni razmišljal, ali bo posnetek dobil dovolj ogledov. Ukrepal je.

• Ko drugi opazujejo, ko nekdo v morju kliče na pomoč
• Ko je prihod na cilj bolj pomemben od življenja / sram vas je lahko!
• So mediji ogledalo družbe? Ali je družba ogledalo medijev? Smo vsi ogledalo algoritmov?

Prav to je tisto, kar me pri celotni zgodbi najbolj zmrazi. Ne samo dejstvo, da je tako majhen otrok končal v Dravi, ampak predvsem odziv ljudi, ki so bili tam. Če je človek dovolj blizu, da lahko snema dogajanje, potem je težko razumeti, zakaj ne poskuša pomagati. Seveda ni vsak sposoben skočiti v reko in reševati človeka. Drava ni nedolžna luža in skok v deročo reko je lahko smrtonosen. Obstajajo pa tudi drugi načini pomoči. Ne stojiš zgolj tam in snemaš.

Danes imamo telefon praktično vedno v roki. In očitno smo prišli do točke, ko je za nekatere prvi odziv na nesrečo snemanje, ne pomoč. Kot da je pomembneje imeti video dokaz, da se je nekaj zgodilo, kot pa poskusiti preprečiti tragedijo. Še bolj bizarno pa je, da se potem takšni posnetki pogosto znajdejo na družbenih omrežjih. Nekdo umira, nekdo drug pa razmišlja, kako bo dogodek objavil. Kaj se je zgodilo z osnovnim človeškim refleksom, da pomagaš človeku v težavah? Empatija očitno res postaja redka dobrina.

Ob tem pa se seveda postavlja tudi vprašanje odgovornosti staršev. Leto in pol star otrok ne more sam poskrbeti zase. Ne more oceniti nevarnosti, ne more razumeti, da je reka lahko smrtonosna, in ne more odgovarjati za svoje odločitve. Odrasli smo tisti, ki moramo paziti na otroke. Če je otrok brez nadzora prišel do Drave in padel vanjo, potem je povsem legitimno vprašati, kako je do tega sploh prišlo.

Ampak danes je najpomembnejše nekaj drugega. Otrok je preživel. In za to gre zahvala predvsem 80-letnemu Mariborčanu, ki je pokazal, da leta niso pomembna, ko gre za človečnost.

Morda bi se morali vsi skupaj vprašati, kaj bi naredili mi. Bi pomagali ali bi izvlekli telefon? Upam, da bi pomagali. Ker če bomo nekoč prišli do točke, ko bomo ob človeku v stiski samo še snemali, gledali in čakali, da bo nekdo drug nekaj naredil, potem nismo izgubili samo empatije. Izgubili smo nekaj bistveno bolj pomembnega. Človečnost.

Objava V Dravo padel leto in pol star otrok, mimoidoči snemali in opazovali, rešil ga je 80 letni Mariborčan originalno objavljena na had blog.

Nikar se ne mučite z iskanjem odgovora iz naslova. Sem se potrudil in sem to storil jaz za vas. Odgovor je preprost. Nobenih. No, če smo povsem natančni, so 7. avgusta vendarle objavili na spletni strani gov.si novico, v kateri so objavili priporočila. Priporočajo omejitve rabe vode in odgovorno ravnanje, hkrati pa se bodo zavzemali za (vstavi po potrebi)  … No, saj veste. Za vse tisto, za kar se vlade običajno zavzemajo, ko je treba pokazati, da nekaj počnejo. In tukaj se zgodba pravzaprav konča.

• Naslednja štiri leta bo za vse kriva prejšnja vlada
• 35 let shizofrene Slovenije
• Na Hrvaškem so nižje cene goriv / tišina desnega pola je zanimiva

Ob rekordnih temperaturah, dolgotrajni suši in vse očitnejših posledicah podnebnih sprememb smo dobili priporočila. Državljani naj varčujemo z vodo, naj ne peremo avtomobilov, naj ne zalivamo po nepotrebnem in se odgovorno obnašamo. Hvala za nasvet!

Država je ugotovila, da je vode premalo, zato nam je priporočila, naj je porabimo manj. Genialno. To je približno tako, kot če bi gasilci prišli do goreče hiše, pogledali ogenj in stanovalcem priporočili, naj bodo previdni z ognjem. Seveda je odgovorno ravnanje posameznika pomembno. Nihče pri zdravi pameti ne bo trdil, da lahko v času suše zalivamo vrt, peremo avto in polivamo asfalt, kot da smo sredi monsunskega obdobja. Problem je drugje.

Kaj je storila vlada? Kateri konkretni ukrepi so bili sprejeti za zmanjšanje posledic suše za kmetijstvo, gospodarstvo, vodne vire, ekosisteme in prebivalstvo? Kajti ko država na svoji spletni strani sama napiše, da so se sušne razmere zaostrile, da so vodostaji nižji, da so podzemne vode nižje in da nekateri izviri že presihajo, bi človek pričakoval nekaj več kot seznam priporočil za državljane.

Pričakoval bi konkretne ukrepe. Pričakoval bi načrt. Pričakoval bi denimo pomoč kmetom, če bodo zaradi suše utrpeli izpad pridelka. Pričakoval bi ukrepe za zagotavljanje zadostnih količin pitne vode. Pričakoval bi načrt upravljanja z vodnimi viri. Pričakoval bi pospešitev projektov, ki bi zmanjšali odvisnost Slovenije od vremena. Pričakoval bi dolgoročno strategijo prilagajanja na vse pogostejše vročinske valove in sušna obdobja.

Predvsem pa bi pričakoval, da bo vlada ukrepala preden bo težava postala katastrofa. Namesto tega smo dobili priporočilo. Če je kdo pričakoval kaj konkretnega, naj opomnim, da vlada nima časa za te “malenkosti”. Oni ukinjajo zavod za sodobni ples, oni se bratijo z Izraelci, oni bodo gradili dirkališče … Nimajo časa za neumnosti kot so temperature nad 40 stopinj in sušo. Njihovo poslanstvo je plenjenje, mi pa smo zgolj kolateralna škoda.

Objava Katere ukrepe je sprejela vlada Janeza Janše ob rekordnih temperaturah in suši v letu 2026? originalno objavljena na had blog.