Nekateri ljudje premikajo meje. Potem pa obstajajo ljudje, ki meje preprosto izbrišejo. Iztok Deželak sodi med slednje. Njegov zadnji podvig? Tretje mesto na Bretzel Ultra Triathlonu, Quintuple (5x) Ironmanu. To pomeni 19 kilometrov plavanja, 900 kilometrov kolesarjenja in 211 kilometrov teka. Ko večina ljudi ob takšni številki pomisli, da gre za razdaljo, ki jo prevoziš z avtom, si Iztok obuje copate, sede na kolo in skoči v vodo. In potem pride na cilj kot tretji. Norc, mat kurba!

• Kreshesh Nepitash / zbogom in hvala za vse ribe in na še veliko novih rib
• Knap trail / zimski trail po Zasavju
• Orlek – Na kum – pesem v fotografiji

Kapo dol, Iztok. Vsakič znova dokažeš, da zate meja ni. Obstaja samo naslednji izziv. In kapo dol tudi Anji. Ker za vsakim takšnim dosežkom stoji človek, ki razume, podpira, spodbuja in verjame. Brez takšne podpore bi bilo marsikaj precej težje.

Icija poznam že iz mladosti. Takrat je bil predvsem vrhunski border. Eden tistih, ki so na deski počeli stvari, ob katerih si lahko samo občudoval, kako lahkotno jim gre. Bil je tudi bobnar pri skupini Kreshesh Nepitash in eden izmed tistih “straight edge” modelov, ki alkohola in drog ni potreboval. Ne zato, ker bi moral biti zgleden. Preprosto zato, ker je imel dovolj energije že sam po sebi.

Če danes pomislim nazaj, se pravzaprav ni veliko spremenilo. Še vedno ne potrebuje nobenih umetnih spodbud. Potrebuje pa izzive. Vedno jih je. Ampak sedaj so ti izzivi takšni, da domišljija ponavadi odpove.

Za večino ljudi je “everesting” nekaj, o čemer preberejo članek in si mislijo, da to pa je noro. Za Icija je bil to povsem običajen dan. Odločil se je, da bo v enem dnevu nabral več kot 8.848 višinskih metrov. In ker živi v Zasavju, je preprosto tekel gor in dol na Kum. Spet in spet. Osemkrat. Seveda ni bil sam. Ob njem je bila Anja, ki je že neštetokrat dokazala, da je nepogrešljiv del vseh teh zgodb.

To je pravzaprav tisto, kar me pri njem najbolj fascinira. Ne rezultat. Ne medalje. Ne stopničke. Fascinira me njegova glava. Ko se večina ljudi vpraša, ali je nekaj sploh mogoče, se Iztok očitno vpraša samo, kdaj bo šel. In gre. Ne komplicira, ne išče bližnjic, fokus in gremo!

Pred nekaj tedni sem se sredi noči zbudil. Ura je bila nekaj čez tri. Tista ura, ko normalni ljudje spijo, jaz pa ponavadi vstanem. In zagledam njegovo objavo na facebooku. Ravno je prikolesaril do Kopra in se že obračal proti domu čez Italijo. On je imel za sabo že 200+ kilometrov in ga je čakala še pot nazaj, večina ljudi pa je mirno spala. Takrat sem se samo nasmehnil. Ker je bil to pač Iztok.

Poleg vseh teh neverjetnih športnih podvigov sta z Anjo tudi krivca za Knap Trail. Dogodek, ki je Zasavje postavil na zemljevid slovenskih trail tekaških destinacij. Vsakič, ko spremljam Knap Trail, imam občutek, da ni nič prepuščeno naključju. Organizacija je vrhunska, vzdušje odlično in vidi se, da ga ne delata zato, ker bi morala, ampak zato, ker v to verjameta. In ker sta iz tega “foha”.

Mogoče bi moral nekdo nekoč napisati knjigo o Iztoku Deželaku. O vseh njegovih podvigih, kilometrih, višinskih metrih in zgodbah. Ampak obstaja ena težava. Takšna knjiga verjetno nikoli ne bi bila dokončana. Ker med pisanjem enega poglavja bi Iztok že naredil nekaj novega. Nekaj bolj norega. Pretekel kakšno ultramaratonsko razdaljo. Odkolesaril do morja in nazaj. Ali pa si izmislil nov izziv, ob katerem bi se večina samo prijela za glavo.

Nekateri ljudje so rojeni za velike stvari. Iztok pa je očitno rojen zato, da nam vedno znova pokaže, da so meje največkrat samo v naših glavah. Čestitke za izjemen dosežek. In predvsem hvala, ker s svojimi podvigi dokazuješ, da sta vztrajnost in trma včasih najmočnejši supermoči, kar jih človek lahko ima.

Objava Iztok Deželak, mašina iz Trboul, 3. mesto v Quintuple (5x) Ironmanu (Bretzel Ultra Triathlon) originalno objavljena na had blog.

Vsako poletje se ponavlja ista zgodba. Temperature krepko presežejo 35 stopinj, asfalt postane neznosno vroč, ljudje iščejo senco in se hladijo  pod klimatskimi napravami. Potem pa srečam nekoga, ki ob dveh popoldne sprehaja psa po razbeljenem pločniku. Ali ta osebek res ne pomisli, kako je psu? Ljudje si ob takšni vročini obujemo sandale. Ali superge. Nekateri ne zdržijo niti nekaj sekund bosi na asfaltu ali betonu, ko morajo iz morja do brisače. Ampak pes nima izbire. Njegove tačke so v neposrednem stiku z razbeljeno podlago. Vsak korak lahko boli. Če je asfalt dovolj vroč, lahko povzroči tudi opekline. Ne verjameš? Sezuj se in preizkusi kako vroč je asfalt!

• Kako lahko starši pozabijo otrokov čevelj na plaži?
• Vročina, vročinski val in delavci, ki delajo na terenu v tem vremenu
• Upam, da obstaja poseben krog pekla za ljudi, ki sprehajajo kužke po razbeljenem asfaltu pri 35 stopinjah

Resno. Preden pripneš povodec in odpreš vrata, stopi bos na asfalt ali pesek. Ne za sekundo. Poskusi hoditi po njem pet minut. Toliko, kolikor pričakuješ od svojega psa. Če boš po desetih metrih skakal z ene noge na drugo in iskal senco, potem si pravkar dobil odgovor, kako se počuti tvoj štirinožni prijatelj.

Ne gre za pretiravanje. Ne gre za mehkužnost. Gre za osnovno razumevanje, da pes vročine ne doživlja enako kot človek. Ne more si obuti čevljev. Ne more reči, da ga boli. Ne more predlagati, da bi šla raje zvečer. Lahko samo hodi. Ker mu ti tako rečeš.

Najbolj žalostno je, da večina teh ljudi svoje pse iskreno obožuje. Kupujejo jim najboljšo hrano, igrače, mehke postelje, praznujejo njihove rojstne dneve in objavljajo njihove fotografije na družbenih omrežjih. Potem pa jih ob najbolj vročem delu dneva peljejo na asfalt, ki dosega temperature, pri katerih bi lahko pekel jajca na asfaltu.

Ljubezen do živali ni samo crkljanje. Ljubezen pomeni tudi razumeti njihove potrebe. Včasih pomeni vstati uro prej in iti na sprehod, ko je še hladno. Ali pa počakati do večera, ko sonce izgubi svojo moč. Pomeni izbrati pot skozi park ali gozd namesto pločnika. Pomeni nositi s seboj vodo in opazovati, ali je pes žejen ali utrujen. To ni kompliciranje. To je odgovornost.

Podobno kot nikogar ne bi pustili sedeti v zaprtem avtomobilu na soncu, tudi psa ne bi smeli siliti v sprehod po razbeljenem asfaltu samo zato, ker je ura za njegov običajni krog. Včasih je treba rutino prilagoditi razmeram. Narava se ne ozira na naš urnik.

Ko vidiš psa, ki že po nekaj metrih hodi po robniku, skače na travo ali išče senco pod vsakim drevesom, ti pravzaprav sporoča, da mu je prevroče. Psi pogosto sami iščejo hladnejšo podlago. Mi pa jih zategnemo s povodcem nazaj na pločnik, ker tam je pot. Ne. Tam je samo najbolj vroča površina.

Morda se komu vse skupaj zdi nepomembno. Saj gre samo za deset minut. Samo en sprehod. Samo danes. Ampak ravno iz teh samo nastanejo opekline, poškodovane blazinice in nepotrebno trpljenje. Če psa res smatraš za člana družine, potem razmišljaj tudi namesto njega. Ker on ne more izbirati. Ti pa lahko.

Zato še enkrat. Preden greš na sprehod s psom po največji vročini, se sezuj in preizkusi, kako vroč je asfalt. Če je prevroč zate, je še toliko bolj prevroč zanj.

Objava Preden greš na sprehod s psom, se sezuj in preizkusi kako vroč je asfalt originalno objavljena na had blog.

Kako veš, da živiš v Sloveniji? Ko se pojavijo slike Tadeja Pogačarja, najboljšega kolesarja na svetu z uro Richard Mille RM 64-01 Tourbillon Colnago za milijon evrov, se začne zgražanje, kritiziranje in padajo očitki o “fleksanju”. Glede na to, da ga nihče od komentatorjev ne financira in da Tadej s svojim izredim talentom vedno znova dokazuje, da je meje pri kolesarjanju mogoče preseči, je to kaj on nosi, zgolj in samo, njegova stvar. Pa če se vsi ostali razpočijo od fovšije.

• Ko kolesarske dirke postanejo gladiatorski boji / dirka po Baskiji in poškodovani kolesarji
• Na tem mestu se je snel z verige / Primož Roglič dobil “obeležje” na poti na Višarje
• Zakaj ni bilo organiziranega državnega sprejema za Tadeja Pogačarja?

Vsak ima svoje mnenje. Seveda. V Sloveniji imamo o uspehu drugih vedno zelo močno mnenje. Sploh kadar gre za denar, ki ni naš. Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je, da večina teh ljudi ni prispevala niti centa k temu, da je Tadej postal najboljši kolesar na svetu. Niso z njim trenirali v dežju. Niso z njim prevozili tisoče kilometrov. Niso vstajali ob petih zjutraj, ko je bilo zunaj pet stopinj. Niso padali z njim. Niso bili z njim ob porazih. Ko pride čas, da uživa sadove svojega dela, pa nenadoma vsi vedo, kaj bi smel in česa ne.

Ironično, kajne? Ko nekdo podeduje milijone, marsikdo zamahne z roko in reče, da je pač imel srečo. Ko pa nekdo z izjemnim talentom, odrekanjem in disciplino zasluži svoje bogastvo, ga je treba čim prej postaviti nazaj na realna tla.

Kot da uspeh boli. Pravzaprav ne boli uspeh. Boli dejstvo, da je uspel nekdo drug. Še bolj zanimivo je, da je ura postala večja tema od njegovih športnih dosežkov. Govorimo o človeku, ki praktično na vsaki dirki premika meje mogočega. Kolesarju, ki ga občuduje ves svet. Šampionu, ki piše zgodovino športa.

Pri nas pa se kavč komentatorji zgražajo nad njegovo uro. To precej pove o nas. Še nekaj me vedno znova preseneča. Zakaj bi moral nekdo skrivati stvari, ki jih ima rad? Če ima Tadej rad vrhunske mehanske ure, zakaj bi jih moral skrivati? Ker je ta ura draga? Ali zato, ker si je večina ljudi ne more privoščiti?

Nekateri imamo radi dobro hrano. Nekdo drug bo kupil vrhunsko kolo. Tretji bo zbiral superge. Četrti bo zapravil tisoče evrov za fotografsko opremo. Peti bo kupil uro. Strast ni nekaj, kar bi morali skrivati pred drugimi, samo zato, da se kdo ne bo počutil neprijetno.

V Sloveniji imamo čuden odnos do uspeha. Radi imamo zmagovalce, dokler ne postanejo preveč uspešni. Takrat jih moramo malo prizemljiti. Najprej je problem avto. Potem hiša. Potem ura. Če tega ni, pa gotovo najdemo kaj drugega. Kot da obstaja nepisano pravilo, da mora biti uspešen človek ves čas nekoliko skromen. Da mora voziti običajen avto, nositi poceni uro in se opravičevati, ker mu gre dobro.

Ali ni ravno bistvo uspeha, da si lahko privoščiš stvari, ki te veselijo? Tadej Pogačar ni politik. Ni javni uslužbenec. Ni denarja zaslužil iz državnega proračuna. Nihče mu ni podaril milijon evrov za uro. S svojim talentom, disciplino in rezultati je postal eden najbolje plačanih športnikov na svetu. In če se odloči, da bo del svojega zaslužka namenil uri, ki jo občuduje, je to njegova odločitev. Ali pa če mu jo podarijo, je to zgolj in samo njegova stvar. Ne naša.

Morda bi bilo veliko bolj zdravo, če bi se ob takšnih zgodbah vprašali nekaj drugega. Zakaj nas uspeh drugega tako moti? Zakaj imamo potrebo iskati razloge, da nekomu zmanjšamo dosežke? In zakaj tako težko rečemo: “Bravo. Privoščim ti.”

Morda zato, ker je fovšija pri nas še vedno eden najbolj razširjenih nacionalnih športov. Šport, v katerem žal premagamo tudi Tadeja Pogačarja.

Objava Tadej Pogačar z uro Richard Mille RM 64-01 Tourbillon Colnago za milijon evrov originalno objavljena na had blog.

Prepričan sem, da obstaja nekje skrivna organizacija. Ne vem, kako se imenuje in kdo jo vodi, ampak njena edina naloga je, da vsakemu človeku vsak dan pripravi eno majhno, popolnoma nepomembno nadlogo. Lahko tudi več njih. Ne takšne, zaradi katere bi se res sekiral ali pa bi drastično posegla v življenje. Ravno nasprotno. Tako majhno, da jo je skoraj nerodno omenjati. Takšno, zaradi katere si samo zaviješ z očmi in si rečeš: “A spet se to dogaja meni?”

• Banki plačujem prilivno provizijo
• Zakaj letalske družbe ne zaračunajo teže potnika, če zaračunajo dodatno prtljago?
• Ko je prihod na cilj bolj pomemben od življenja / sram vas je lahko!

Ena taka malenkost ni nič. Dve sta naključje. Ko pa se jih do večera nabere deset, začneš razmišljati, ali je mogoče vesolje danes vstalo z levo nogo. Meni se to zgodi precej pogosto.

Recimo naročim “veganski” burger. Ne kompliciram. Ne zahtevam posebnega menija. Na jedilniku lepo piše “vegan”. Natakar prikima, čez nekaj minut pa pred mano pristane burger z debelo rezino topljenega sira. Natakarja opozorim, da to verjetno ni vegansko. Pogleda krožnik, pogleda mene in z vso resnostjo odgovori: “Saj ga lahko odstranimo.” Seveda. Tako kot lahko iz goveje juhe odstraniš govedino in dobiš zelenjavno juho.

Zakaj se vrečka čipsa nikoli ne odpre tam, kjer je narisana črtkana črta? Zakaj papir za peko vedno najprej zviješ v cev, potem pa ga pet minut prepričuješ, naj ostane raven? Zakaj se kabel od slušalk, ki ga nisi uporabljal tri dni, v predalu spremeni v vozel, za katerega bi moral dobiti Nobelovo nagrado iz topologije? Zakaj ko se ti najbolj na svetu mudi, zazvoni telefon in se zamuda poveča?

Zakaj ljudje na skoraj praznem parkirišču vedno parkirajo tik ob tvojem avtomobilu? To me res zanima. Sto parkirnih mest. Devetindevetdeset jih je praznih. Nekdo pa se odloči, da bo parkiral tako blizu mojih vrat, da moram vstopiti skozi sovoznikova vrata. To ni naključje.

Še bolj fascinantni so ljudje v trgovini. Pred tabo v vrsti za blagajno je gospod z dvema izdelkoma. Pomislim, da bom zunaj v minuti. Potem pa iz žepa potegne kup kartic zvestobe, začne zbirati nalepke, išče kupone, pokliče ženo ali imajo še dovolj soli in blagajničarka pa ga vpraša, ali zbira pike za ponev. Čez nekaj minut že poznam polovico njegovega družinskega proračuna. Jaz pa še vedno držim eno solato in coca colo in čakam, da bom na vrsti.

Ampak največja ironija sodobnega sveta je nekaj drugega. Nikoli nismo živeli udobneje. Telefon v žepu zna prevesti skoraj vsak jezik. Ura meri srčni utrip. Robot mi kosi travo. Avto me opozarja, če zapeljem čez črto.

Ampak spletna stran, na kateri bi rad prebral članek, me še vedno vpraša za piškotke, potem za prijavo na novice, nato mi odpre oglas čez polovico zaslona in na koncu začne nekje v ozadju na ves glas predvajati video, ki ga nisem nikoli želel gledati.

Včasih se mi zdi, da tehnološki napredek ni namenjen temu, da bi bilo življenje enostavnejše. Njegov edini namen je, da dobimo vedno nove in bolj kreativne načine, kako nam pokvariti dan. In ko zvečer razmišljam, zakaj sem utrujen, se spomnim, da se ni zgodilo prav nič pomembnega. Le življenje je ves dan izvajalo tisoč drobnih atentatov na moje živce. In proti tem, žal, ne pomaga nobena “maža”. Hakuna matata.

Ampak danes si bom vrtel tole https://www.youtube.com/watch?v=q5my-dVWX2k

Objava Sodobni svet je poln majhnih nadlog, ki ti uničijo dan / hakuna matata originalno objavljena na had blog.

Rad imam občutek, da me po vseh teh letih banke ne morejo več presenetiti. Ko enkrat sprejmeš, da plačuješ za vodenje računa, za kartico, za različna obvestila in za storitve, ki jih večinoma opraviš sam, postaneš nekako imun na nove postavke.  Potem pa se zgodi trenutek, ko se ustaviš in se zamisliš. Znotraj elektronske banke je bila postavka prilivna provizija. Mogoče je tam že dolgo časa, ampak jaz sem jo odkril danes zjutraj. Razumem odlivno provizijo, ampak prilivna provizija …

• Banksy v Gallipoliju / razstava Banksyevih del
• Ni vsak Michelinov znak tudi Michelinova zvezdica / čestitke Galeriji okusov za zvezdico!
• Premor za rehidracijo (hydration break) na svetovnem nogometnem prvenstvu

Ne, to ni provizija za nakazilo. To ni strošek, ker sem denar poslal. To je provizija, ker sem denar prejel. Torej banka zaračuna, ker je na moj račun prišel denar. In v tistem trenutku sem se resno vprašal, ali sem kaj narobe razumel ali pa je finančna industrija našla nov način, kako monetizirati nekaj, kar bi moralo biti najbolj običajen del bančnega poslovanja.

Če dobro pomislim, so banke pravzaprav genialne. Uspele so nas prepričati, da je povsem normalno plačevati za to, da pri njih hranimo svoj denar. Ne njihov. Naš. In če nam ga kdo nakaže, očitno to ni razlog za zadovoljstvo, ampak priložnost za nov prihodek.

Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je, da se nihče več niti ne vpraša, ali je to smiselno. Samo pogledamo znesek, zavijemo z očmi in gremo naprej. Saj ni velik. Saj je samo nekaj centov. Ta samo je verjetno najbolj donosna beseda v bančnem slovarju.

Ker ravno zaradi teh samo nekaj centov bankam ni treba izumljati novih produktov ali iskati revolucionarnih poslovnih modelov. Dovolj je, da obstoječim storitvam vsake toliko časa dodajo novo postavko na ceniku. In ker je dovolj nizka, da se večini ne ljubi zamenjati banke, ostane tam. Za vedno.

Še bolj zabavno pa je, kako se je vloga bank skozi leta spremenila. Včasih si moral za vsako malenkost v poslovalnico. Danes sploh ne vem, če še obstajajo. Plačila, prenosi, odpiranje računov, potrjevanje transakcij, urejanje trajnikov …

Digitalizacija naj bi zmanjšala stroške poslovanja. In jih verjetno tudi je. Ampak očitno samo za banke. Za stranke pač ne. Ko podjetje prihrani milijone, ker stranke opravijo večino dela same, bi človek pričakoval, da bo tudi storitev postala cenejša. Pri bankah ta logika očitno ne velja. Digitalizacija ni pocenila storitev. Pocenila je poslovanje bank.

Morda sem naiven, ampak vedno sem mislil, da je banka vesela, če na moj račun pride denar. Več denarja na računih pomeni več sredstev, več poslovanja in navsezadnje več možnosti za ustvarjanje dobička. Očitno sem narobe razumel.

Pravzaprav bi bilo po tej logiki povsem smiselno, da bi trgovina zaračunala stranki, ker je prišla nakupovat. Ali pa je hotel gostu izdal račun za prihod na recepcijo. Saj tudi tam nastanejo stroški. Luči gorijo, vrata se odpirajo, zaposleni pozdravijo gosta …

Absurd? Seveda. Ampak nič bolj kot prilivna provizija. Najbolj žalostno pri vsem skupaj pa ni niti sama provizija. Najbolj žalostno je, da smo postali tako dobro izurjeni uporabniki finančnih storitev, da absurdov skoraj ne opazimo več. Sprejmemo jih kot vreme. Malo nas motijo, ampak kaj pa moremo. In ravno zato se nič ne spremeni.

Ker banke zelo dobro vedo, da bomo malo bentili, mogoče napisali kakšno objavo na družbenih omrežjih, potem pa naslednji mesec spet plačali isto provizijo. Brez ugovora. Brez vprašanj. Če sem iskren, me po tem odkritju niti ne skrbi več.

Skrbi me samo, da bom bankam dal idejo. Ker če lahko zaračunaš priliv denarja, zakaj ne bi jutri zaračunal še prijave v mobilno banko? Ali pa vpogleda v stanje na računu. Morda celo obvestila, da je bila prilivna provizija uspešno obračunana. V svetu, kjer je prejem lastnega denarja postal plačljiva storitev, se namreč meja med satiro in cenikom nevarno hitro briše.

Objava Banki plačujem prilivno provizijo originalno objavljena na had blog.

Nedeljsko jutro. Sonce je že zgodaj pokazalo svojo moč. Več kot 30 stopinj in skok v morje je bil edini logični pobeg pred vročino. Odplaval sem svojo običajno razdaljo, se vrnil na obalo in se skoraj posušil, ko sem zaslišal glas iz morja. “Pomoč.” Pogledam proti vodi. Okoli starejše gospe plava še nekaj ljudi. Nekdo je oddaljen meter ali dva. V tistem trenutku pomislim, da verjetno kliče moža ali znanca. Da želi njegovo pozornost. Saj vendar, če je okoli nje toliko ljudi, bo že nekdo odreagiral. Pa ni. Še enkrat zaslišim: “Pomoč.”

• Ko je prihod na cilj bolj pomemben od življenja / sram vas je lahko!
• So mediji ogledalo družbe? Ali je družba ogledalo medijev? Smo vsi ogledalo algoritmov?
• Bog živi Slovenijo? Zakaj ne smrt fašizmu?

Tokrat ni bilo več prostora za razmišljanje. Skupaj z drugim moškim stečeva v morje in v nekaj zamahih priplavava do nje. Vsak jo prime pod eno roko. Komaj še govori. Pove, da ne čuti desne roke. Zgrabila jo je panika, prepričana je bila, da se bo utopila.

Počasi jo odvlečeva do obale, ji pomagava po stopnicah in jo posedeva na varno. Šele takrat se zaveš, kako malo je v resnici manjkalo. Nekaj sekund. Nekaj metrov. In nekaj ljudi, ki so bili dovolj blizu, da bi lahko pomagali. Ni me pretreslo to, da je gospa potrebovala pomoč. To se lahko zgodi vsakemu. Danes njej, jutri meni ali tebi. Pretreslo me je nekaj drugega.

Okoli nje so bili ljudje. Ne desetine metrov stran. Ne na plaži. V vodi. Tik ob njej. Ko sem enemu izmed njih rekel, da bi lahko vendarle odreagiral, je precej samozavestno odgovoril, da ni ničesar slišal. Morda res ni slišal. Ampak očitno tudi ni videl osebe, ki je z eno roko mahala nad gladino, medtem ko ji je obraz že izginjal pod vodo.

In ravno to je bistvo. Ne gre več samo za to, da ne slišimo. Ne gledamo več. Vsak je zaprt v svoj mehurček. V svoj dopust. V svoje misli. V svoj telefon. V svojo brisačo. Okolica obstaja samo toliko časa, dokler nas neposredno ne zmoti. Če nekdo kliče na pomoč, najbrž kliče nekoga drugega. Če nekdo pade na ulici, bo že nekdo pomagal. Če nekdo joka, ima verjetno slab dan.

Vedno obstaja nekdo drug. Psihologi temu pravijo učinek opazovalca. Več kot je ljudi okoli dogodka, manjša je verjetnost, da bo kdo ukrepal. Ker vsak pričakuje, da bo to storil nekdo drug. Odgovornost se razprši med množico in na koncu ne pripada nikomur.

Toda življenje ni psihološki eksperiment. Ko nekdo kliče na pomoč, ni pomembno, ali boš izpadel smešen, če se izkaže, da pomoči ni potreboval. Veliko pomembneje je, da ne izpadeš brezbrižen, ko jo v resnici potrebuje.

Kolikokrat smo že slišali zgodbe, ko je nekdo obležal na pločniku, ljudje pa so hodili mimo? Kolikokrat smo videli prometno nesrečo, kjer so nekateri raje snemali kot pomagali? Kolikokrat smo se sami odločili, da se nas nekaj ne tiče?

Empatija ni občutek. Empatija je dejanje. Ni dovolj, da ti je žal. Ni dovolj, da kasneje rečeš: “Grozno.” Ni dovolj, da na družbenih omrežjih deliš misel o tem, kako bi morali biti bolj povezani. Empatija pomeni, da narediš korak. Da vprašaš: “Ste v redu?” Da pokličeš pomoč. Da skočiš v morje. Tudi če se na koncu izkaže, da si se zmotil.

Tisto nedeljsko jutro se je vse dobro končalo. Lahko pa se ne bi. In to je misel, ki me ne zapusti. Ne zaradi gospe. Zaradi vseh ljudi okoli nje, ki so stali dovolj blizu, da bi lahko pomagali, pa niso storili ničesar. Včasih je največja razlika med tragedijo in srečnim koncem samo človek, ki se odloči, da ne bo zgolj opazoval.

Objava Ko drugi opazujejo, ko nekdo v morju kliče na pomoč originalno objavljena na had blog.

Nedelja je bila vroča. Res vroča. Tistih 34 stopinj, ko asfalt že skoraj postane tekoč, trava pa se zdi, kot da se ti posmehuje, ker ve, da jo boš moral pokositi. Popoldne sem prižgal kosilnico in se lotil travnika. Po desetih minutah mi je bilo jasno, da je bila to ena slabših življenjskih odločitev. Pot je tekel iz vseh por, jaz pa sem med potiskanjem kosilnice pomislil na vse ljudi, ki na takšni vročini delajo cele dneve. Gradbinci, cestni delavci, kmetje, komunalci, gostinci … V tistem trenutku sem se samemu sebi nehal smiliti. Jaz bom končal v uri ali dveh, oni pa bodo na soncu ostali do večera. Se mi je pa med košnjo porodila druga misel. Zakaj za vraga še vedno kosim sam?

• Gnojnico na travnike in zasmradimo vso deželo!
• Škotski gradovi te popeljejo v neke druge čase
• Sicilija je lahko tudi drugačna

Če obstaja naprava, ki lahko namesto mene poskrbi za trato, zakaj bi se jaz vsako nedeljo kuhal na soncu? Saj zato vendar kupujemo tehnologijo. Ne zato, da imamo novo igračo, ampak zato, da nam prihrani čas. In predvsem živce. Moji pogoji niso ravno skromni.

Celotna travna površina meri okoli 1000 kvadratnih metrov. Teren ni raven kot nogometno igrišče, ampak precej razgiban. Na enem delu je tudi okoli 50% klanec. Poleg tega želim, da je kosilnica tiha, da ne potrebuje daljinskega upravljanja in da sama opravi svoje delo. Jaz nočem postati operater robotske kosilnice. Hočem biti človek, ki občasno pogleda na aplikacijo in vidi lepo pokošeno trato. Nekaj podobnega, kot sem videl na Škotskem, kjer je bila trava skoraj sumljivo popolna.

Potem sem naredil napako. Odprl sem Google. Vtipkal sem robotska kosilnica. To je bil trenutek, ko sem izgubil še zadnji košček digitalne zasebnosti. Instagram? Robotske kosilnice. Facebook? Robotske kosilnice. YouTube? Pregledi robotskih kosilnic. Novičarski portali? Oglasi za robotske kosilnice. Če bi odprl hladilnik, bi me verjetno tam čakal influencer, ki bi mi razlagal, zakaj brez GPS RTK navigacije danes sploh nima smisla živeti.

Remarketing je fascinanten. Algoritmi po eni strani vedo, da razmišljam o nakupu. Po drugi strani pa očitno predvidevajo, da bom odločitev sprejel šele po tristotem prikazanem oglasu iste znamke. Kar me je najbolj presenetilo, pa ni bilo število oglasov. Presenetilo me je število proizvajalcev.

Ko sem pred leti razmišljal o robotskih kosilnicah, sem poznal mogoče dve ali tri znamke. Danes jih je toliko, da ima skoraj vsaka svojo revolucijo. En ne potrebuje omejitvenega kabla. Drugi uporablja kamere. Tretji umetno inteligenco. Četrti satelite RTK. Peti obljublja, da bo pokosil skoraj navpično steno. Šesti je najtišji. Sedmi ima aplikacijo, ki zna skoraj naročiti pico.

Po dveh urah branja nisem vedel več kot na začetku. Ravno nasprotno. Bolj ko bereš, manj veš. Vsak proizvajalec je najboljši. Vsak YouTube kanal ima svojega favorita. Vsak vplivnež prisega na drugo znamko. Na forumih pa ugotoviš, da ima nekdo z isto kosilnico popolnoma drugačno izkušnjo kot njegov sosed.

Dobrodošli v letu 2026, ko nakup robotske kosilnice zahteva skoraj toliko raziskovanja kot nakup avtomobila. Zato se obračam na vas. Če imate robotsko kosilnico, ki res deluje na razgibanem terenu, zmore približno 1000 kvadratnih metrov, se ne ustraši 50-odstotnega klanca in predvsem dela sama, brez vsakodnevnega reševanja težav, bom vesel vaših izkušenj.

Ne zanima me reklamni letak. Zanimajo me izkušnje ljudi, ki kosilnico uporabljajo vsak dan. Kaj ste kupili? Kaj bi danes kupili drugače? In katero znamko bi priporočili brez zadržkov? Ker če bom še nekaj dni googlal, me bodo algoritmi verjetno prepričali, da nujno potrebujem pet robotskih kosilnic. Za vsak primer.

Objava Katero robotsko kosilnico kupiti? originalno objavljena na had blog.

Ko gledam državno proslavo, dobim občutek, da nekdo ni najbolje razumel, kaj pomeni ločitev države in cerkve. Ne vedno. Ampak vse pogosteje. Ko politik ob zaključku govora izreče: “Bog živi Slovenijo!”, se večina ljudi niti ne zdrzne. Marsikdo celo navdušeno zaploska. Jaz pa se vedno vprašam isto. Čigav bog?

• Pirkovič ni razočaral, Janševi navijači izžvižgali govor Predsednice RS
• So mediji ogledalo družbe? Ali je družba ogledalo medijev? Smo vsi ogledalo algoritmov?
• Imam rešitev za zastoje na naših avtocestah / uvede naj se sistem par – nepar za vožnjo

Ne zato, ker bi imel karkoli proti veri. Ravno nasprotno. Vsak ima pravico verjeti v karkoli želi ali pa ne verjeti v nič. To je ena od temeljnih svoboščin. Če te besede izreče škof, duhovnik ali katerikoli verski predstavnik, nimam niti najmanjšega problema. To je njihov prostor in njihovo poslanstvo. Ko pa to izreče politik na državni proslavi, ki predstavlja vse državljane, postane zgodba precej drugačna.

Politik ne predstavlja samo katoličanov. Ne predstavlja samo kristjanov. Predstavlja tudi muslimane, pravoslavce, jude, ateiste in vse ostale, ki živijo v tej državi. Prav zato se mi zdi nenavadno, da se verski nagovor vse bolj normalizira v prostoru, ki bi moral biti namenjen vsem.

Slovenija je po ustavi sekularna država. To ni stvar politične interpretacije, ampak zelo jasno zapisano načelo. Država in cerkev sta ločeni. Ne zato, ker bi bila vera problem, ampak zato, da država nikoli ne postane vera in da vera nikoli ne postane država. Zanimivo pa je opazovati, kako različno merimo iste stvari.

Če se na državni ustanovi pojavi mavrična zastava, se takoj začne razprava o tem, da država ne sme promovirati ideologije. Če nekdo izreče smrt fašizmu, se hitro najdejo ljudje, ki skočijo v zrak. Ko pa slišimo Bog živi Slovenijo, je vse v najlepšem redu. Takrat nihče več ne govori o ločitvi države in cerkve. Takrat verski nagovor nenadoma ni več ideološki. Takrat postane nekaj povsem običajnega. In ravno v tem je težava.

Ali ločitev države in cerkve velja vedno ali pa ne velja nikoli. Ustave pač ne moreš uporabljati kot samopostrežni bife, kjer vzameš samo tisto, kar ti ustreza, ostalo pa pustiš na polici. Še bolj ironično je, da isti ljudje pogosto razlagajo, kako politika ne sme biti ideološka. Ob tem pa jih niti malo ne zmoti, ko politik v svoj govor vplete vero. Očitno je problem samo takrat, ko ideologija ni njihova.

Bog živi Slovenijo me ne moti zaradi besede bog. Moti me zato, ker jo izreče nekdo, ki govori v imenu države. Država pa nima svoje vere. Ima ustavo. In ta je precej jasna. Prav zato bi si želel, da bi državniški govori ostali državniški. Brez pridig, brez verskih sporočil in brez potrebe, da se državljane deli na tiste, ki jim je takšen zaključek blizu, in tiste, ki se ob njem počutijo izključene.

Morda se komu zdi Bog živi Slovenijo lep zaključek. In s tem ni nič narobe. Naj ostane v cerkvah, pri verskih obredih in tam, kjer nagovarja vernike. Na državni proslavi pa bi moral zadostovati preprost zaključek: “Živela Slovenija.”

Ta namreč ne potrebuje ne božjega blagoslova ne politične razlage. Ker pripada vsem. In če koga res zmoti slogan smrt fašizmu, ne pa verski nagovor politika na državni proslavi, potem problem verjetno ni v sloganih. Problem je v dvojnih merilih.

Objava Bog živi Slovenijo? Zakaj ne smrt fašizmu? originalno objavljena na had blog.

Vprašanje se mi po glavi vrti že vrsto let. Vsakič, ko kupujem letalsko karto in me sistem vpraša, ali želim doplačati za dodatno prtljago, se vprašam isto stvar. Zakaj je teža kovčka tako pomembna, teža potnika pa ne? Odgovor sicer poznam, ampak ni tako zabaven – letalske družbe prodajajo sedeže in prtljaga je dodatek, ki mora ustrezati določenim velikostim. Pri nizkocenovnih letalskih družbah je dodatna prtljaga pogosto dražja od same letalske karte. Toda zakaj potem enako ceno vozovnice plača nekdo, ki tehta 50 kilogramov in nekdo, ki tehta 120 kilogramov? Ali ne bi bilo najbolj pošteno, da bi se upoštevala skupna masa potnika in njegove prtljage. Na prvi pogled se sliši logično. Pravzaprav celo bolj logično kot sedanji sistem.

• Ali ploskate ob pristanku letala?
• Sicilija je lahko tudi drugačna
• Maldivi iz prve roke
• Portugalska v sedmih dneh / Lizbona, Cascais, Sintra, Peniche, Porto, Fatima, Douro …
• Kimsko jezero / Chiemsee / z ladjico do Herreninsel in Fraueninsel iz Prien am Chiemsee

Letalo ne prevaža kovčkov. Prevaža ljudi. In če govorimo o porabi goriva, pilotov ne zanima, ali dodatnih 30 kilogramov predstavlja kovček ali potnik. Letalo mora v zrak spraviti skupno težo. Fizika pri tem ne dela razlik. Pa vendar se večina letalskih družb temu vprašanju izogiba.

Tehtanje ljudi na letališčih bi zelo hitro odprlo vprašanja zasebnosti, diskriminacije in dostojanstva. Nihče si ne želi stati na tehtnici pred drugimi potniki. Še manj pa poslušati, da mora doplačati, ker ima nekaj kilogramov več. Predstavljajte si odzive na družbenih omrežjih. Ali pa naslovnice medijev. Letalske družbe dobro vedo, da bi bil strošek izgubljenega ugleda precej višji od prihranka pri gorivu.

Obstaja tudi praktična težava. Telesna teža ni vedno stvar izbire. Nekdo je visok dva metra in ima 110 kilogramov zaradi svoje postave. Drugi ima polovico manj kilogramov. Bi bilo pravično, da prvi plača več samo zato, ker je višji? Kaj pa profesionalni športniki? Kaj pa ljudje z zdravstvenimi stanji? Kje bi sploh postavili mejo?

Po drugi strani pa se potniki z manj kilogrami pogosto sprašujejo, zakaj subvencionirajo prevoz težjih potnikov. Če lahko plačaš več za težji kovček, zakaj ne bi veljalo enako za človeka?

To ni novo vprašanje. O njem se razpravlja že desetletja. Nekatere manjše letalske družbe so v preteklosti že preizkusile modele (pay-as-you-weigh), kjer je bila cena odvisna od skupne teže potnika in prtljage, vendar takšne prakse nikoli niso postale standard. Preprosto zato, ker so bile reakcije javnosti preveč negativne.

Morda je sedanji sistem pravzaprav kompromis. Prtljaga je nekaj, kar lahko zmanjšamo. Lahko vzamemo manj stvari, izberemo manjši kovček ali pustimo doma še en par čevljev. Lastne telesne teže pa večina ljudi ne more spremeniti čez noč samo zato, ker gre na dopust.

Pa vendar vprašanje ostaja zanimivo. Če bi danes nekdo ustanovil novo letalsko družbo in napovedal, da bo zaračunaval skupno težo potnika in prtljage, bi ga verjetno razglasili za neetičnega. Če pa bi isti prevoznik podvojil cene dodatne prtljage, bi večina ljudi samo zamahnila z roko in plačala. Logika in čustva očitno ne letijo vedno v isti smeri.

Prav zato se mi zdi to vprašanje vredno razmisleka. Ne zato, ker bi si želel tehtanja ljudi pred vkrcanjem. Daleč od tega. Ampak zato, ker razkrije, kako selektivno uporabljamo argument teže, ko gre za denar. Pri kovčku je to povsem sprejemljivo. Pri človeku pa nenadoma postane moralno vprašanje.

Morda je prav to odgovor. Letalske družbe ne prodajajo kilogramov. Prodajajo izkušnjo prevoza ljudi. In v svetu, kjer je ugled pogosto pomembnejši od nekaj litrov prihranjenega goriva, je očitno lažje zaračunati dodatnih 20 kilogramov kovčka kot pa en sam kilogram človeka.

Bi se vam zdel sistem, kjer bi se plačevala skupna teža potnika in prtljage, bolj pravičen od sedanjega? Ali pa menite, da bi bila to meja, ki je letalske družbe nikoli ne bi smele prestopiti?

Objava Zakaj letalske družbe ne zaračunajo teže potnika, če zaračunajo dodatno prtljago? originalno objavljena na had blog.

Pred 35 leti so bile dovoljene sanje. Verjetno pa si ni nihče predstavljal, da bodo nekoč postale tako shizofrene. Slovenija ni dežela enotnosti, povezovanja in domoljubja, kot poslušamo v slavnostnih govorih ob državnih praznikih. Slovenija je dežela, kjer se politiki na vsakem koraku trudijo dokazati, da lahko Slovenija obstaja samo skozi delitve. Da vedno obstajata dva pola. Naši in vaši. Pravi in napačni.

• Ali je Slovenija varna država?
• Slovenija / dežela slavnih, ki jih nihče ne pozna
• Slovenija potrebuje osamosvojitev od osamosvojiteljev

Namesto uresničenih sanj smo dobili družbo, v kateri se zgodovina vedno znova prilagaja trenutnim političnim potrebam. Vsaka oblast ima svojo resnico, vsak politik svojo interpretacijo preteklosti, vsak praznik pa postane priložnost za novo merjenje moči. Ne zato, da bi se spominjali, ampak zato, da bi dokazovali, kdo ima prav.

Pred petintridesetimi leti je bila želja precej preprosta. Živeti v svoji državi. V demokraciji. V družbi, kjer bodo pomembni spoštovanje, svoboda in prihodnost. Nihče ni sanjal o državi, kjer bo skoraj vsako pomembno vprašanje najprej postalo ideološki boj.

Najbolj me pri vsem skupaj moti ironija. Prav tisti, ki največ govorijo o povezovanju, največkrat poskrbijo za nove delitve. Govori so polni besed o enotnosti, dejanja pa pogosto kažejo nekaj povsem drugega. Če ni delitev, jih je treba ustvariti. Če ni konflikta, ga je treba poiskati. Če ga ni mogoče najti, ga je treba izumiti. In pri tem niso uspešni samo zaradi sebe.

Uspešni so zato, ker jim to vedno znova dovolimo. Ker smo se kot družba navadili živeti v večnem navijaštvu. Ni več pomembno, kaj kdo naredi. Pomembno je samo, na kateri strani stoji. Svoje branimo ne glede na dejstva, drugim ne priznamo niti takrat, ko imajo prav.

V petintridesetih letih smo dosegli veliko. Postali smo članica Evropske unije in Nata, razvili gospodarstvo, vzgojili vrhunske športnike, znanstvenike in podjetnike. O tem ni dvoma. Toda hkrati smo ustvarili družbo, ki se še vedno prepira o preteklosti bolj kot o prihodnosti. Družbo, kjer je vsak državni praznik priložnost za nova obračunavanja. Kjer je drugačno mnenje razlog za osebni napad in kjer politika preveč energije vlaga v ustvarjanje sovražnikov namesto rešitev.

Najbolj žalostno pa je, da se v vseh teh letih očitno nismo naučili najpomembnejše lekcije. Država ni politika. Država niso stranke. Država niso ljudje, ki za govorniškim odrom razlagajo, kako pomembna je enotnost, potem pa že naslednji dan naredijo vse, da bi nas razdelili.

Država smo ljudje.

In dokler bomo pristajali na to, da nas politika definira skozi delitve, bomo ostali ujetniki lastne preteklosti. Ne bomo gradili prihodnosti, ampak bomo vedno znova odpirali stare rane, ker je to za nekatere najlažji način zbiranja političnih točk.

Po petintridesetih letih bi si želel, da bi Slovenija končno odrasla. Da bi znali praznovati svojo državo, ne da bi ob tem iskali notranjega sovražnika. Da bi zgodovino spoštovali, ne pa jo uporabljali kot orožje. In da bi beseda povezovanje končno pomenila to, kar pomeni v slovarju, ne pa zgolj lepo zapisano misel v govoru ob državnem prazniku.

Morda je to naivna želja. Ampak pred 35 leti so bile dovoljene sanje. Živimo pa v shizofreniji.

Objava 35 let shizofrene Slovenije originalno objavljena na had blog.