Kako hitro se pozabi na predvolilne obljube. Še hitreje pa očitno izginejo transparenti, traktorji in pozivi k vseslovenski…
Objava Obljubljali so gorivo po 1 evro, sedaj plačujemo 1,855 evra za liter dizla originalno objavljena na had blog.
]]>Kako hitro se pozabi na predvolilne obljube. Še hitreje pa očitno izginejo transparenti, traktorji in pozivi k vseslovenski vstaji. Še pred nekaj meseci smo poslušali, da je za vse kriva Golobova vlada. Gorivo je bilo predrago. Kmetje niso mogli obdelovati njiv. Avtoprevozniki naj bi propadali iz dneva v dan. Slovenija je bila tik pred prometnim in prehranskim kolapsom. Potem so prišle volitve. Obljube so bile veličastne. Gorivo po en evro. Kot da je dovolj zamenjati vlado in se bo sod nafte brent iz spoštovanja pocenil. Fizika, ekonomija in svetovni trg so očitno zgolj levičarske izmišljotine.
Danes je slika precej drugačna. Liter dizla stane 1,855 evra. Če bi mi nekdo pred volitvami rekel, da bomo po menjavi oblasti plačevali skoraj 1,90 evra za liter, bi ga verjetno razglasili za širitelja lažnih novic. Pa vendar se je zgodilo natanko to.
Še bolj zanimivo pa je nekaj drugega. Kje so danes vsi tisti, ki so razlagali, da bodo pri takšnih cenah goriva obstali traktorji in tovornjaki? Kje so kolone pred parlamentom? Kje so blokade cest? Kje so dramatične izjave o tem, da država uničuje slovensko podeželje? Očitno dizel pri 1,855 evra ni več tako velik problem. Ali pa je problem odvisen predvsem od tega, kdo sedi na Gregorčičevi.
Se spomnite pomanjkanja goriva pred volitvami na Petrolovih bencinskih servisih? Takoj po volitvah so jim vrnili uslugo. Dvignili so jim marže in poplačali pomoč. Državljani pač naj na račun zaslužka podjetja plačujejo višje cene goriva. Tako je, ko je na ablasti desni pol.
Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, kako hitro se protesti spremenijo v razumevanje. Ko so naši na oblasti, visoke cene očitno niso več napad na državljane, ampak posledica zapletenih razmer na svetovnih trgih. Kar je, mimogrede, res. Le da je bilo to res tudi pred nekaj meseci.
Zato imam zgolj dve vprašanji. Bodo kmetje zdaj, ko je dizel dražji kot takrat, ponovno prišli s traktorji pred parlament? Bodo avtoprevozniki zaprli avtoceste in zahtevali gorivo po enem evru, kot jim je bilo obljubljeno?
Vem. Retorični vprašanji. Ker očitno cena goriva ni nikoli največji problem. Največji problem je zgolj to, kdo je na oblasti. Ko se oblast zamenja, se skupaj z njo zelo pogosto zamenja tudi spomin.
Objava Obljubljali so gorivo po 1 evro, sedaj plačujemo 1,855 evra za liter dizla originalno objavljena na had blog.
]]>Nisem si mislil, da bom kdaj naletel na nekoga, ki bo brez zadržkov povedal, da je na volitvah…
Objava Resnico so volili, ker niso želeli Janeza Janše originalno objavljena na had blog.
]]>Nisem si mislil, da bom kdaj naletel na nekoga, ki bo brez zadržkov povedal, da je na volitvah obkrožil stranko Resnica. Še manj pa sem pričakoval razlago, zakaj. Ne zaradi izstopa iz Nata. Ne zaradi nasprotovanja cepljenju. Ne zaradi boja proti korupciji. Ne zaradi lepih besed. Ne zaradi vseh teorij in obljub, ki jih je stranka prodajala pred volitvami. Razlog je bil precej bolj preprost. Ker je Stevo obljubil, da po volitvah ne bo šel z Janezom Janšo. Ne samo obljubil. Tudi podpisal in overil je izjavo, da tega ne bo storil.
Takrat se je marsikomu zdelo, da je to dovolj trdna garancija. Če nekaj podpišeš in overiš, potem to nekaj velja. Vsaj tako so nas učili. Očitno pa v slovenski politiki tudi overjen podpis ne pomeni veliko, če se politična matematika spremeni. Moj sogovornik je nato dodal stavek, da se še nikoli po volitvah nisem počutil tako nategnjenega.
In prav v tem je bistvo zgodbe. Ni šlo za človeka, ki bi verjel v program Resnice. Ni šlo za ideološkega privrženca. Bil je eden od tistih volivcev, ki so iskali alternativo in so verjeli, da njihov glas ne bo končal v političnem taboru, ki ga niso želeli podpreti. Na koncu pa se je zgodilo prav to.
V politiki se pogosto govori o zaupanju. Politiki od volivcev pričakujejo zaupanje, volivci pa pričakujejo, da bodo predvolilne obljube veljale tudi po zaprtju volišč. Če se to ravnovesje poruši, ostane zgolj občutek prevare. Seveda lahko kdo reče, da je politika umetnost mogočega. Da se po volitvah razmere spremenijo. Da so koalicije nekaj povsem običajnega. Vse to drži.
Toda če je nekdo svojo kampanjo gradil prav na obljubi, da z določeno politično opcijo ne bo sodeloval, potem takšen obrat ni več zgolj politični kompromis. Je prelom ključne obljube, zaradi katere je marsikdo sploh oddal svoj glas.
Morda je največja ironija celotne zgodbe prav ta, da je del ljudi glasoval za Resnico zato, da ne bi podprli Janeza Janše. Na koncu pa so dobili natanko to, čemur so se želeli izogniti. In potem se politiki čudijo, zakaj ljudje izgubljajo zaupanje v politiko, zakaj je vedno več abstinence in zakaj marsikdo pravi, da njegov glas ničesar ne spremeni.
Mogoče zato, ker se obljube v predvolilnem času prepogosto izkažejo za potrošno robo. Veljajo do zaprtja volišč. Potem pa postanejo zgolj še neprijeten opomnik na plakate, intervjuje in podpisane izjave, ki jih je čas zelo hitro povozil.
Moj sogovornik je svojo lekcijo očitno že dobil. Ostaja pa vprašanje, koliko podobnih volivcev bo naslednjič še verjelo podobnim zagotovilom. Ker zaupanje se gradi dolgo, izgubi pa zelo hitro.
Objava Resnico so volili, ker niso želeli Janeza Janše originalno objavljena na had blog.
]]>Svetovno prvenstvo je končano. Španija je v finalu z 1:0 premagala Argentino in zasluženo postala svetovni prvak. Čeprav…
Objava Nogomet ne bo več takšen, kot je bil nekoč originalno objavljena na had blog.
]]>Svetovno prvenstvo je končano. Španija je v finalu z 1:0 premagala Argentino in zasluženo postala svetovni prvak. Čeprav bi moral biti v ospredju nogomet, bodo mnogi to prvenstvo pomnili predvsem po pravilih, ki so povsem spremenila dinamiko igre. Finale je bil zame precej enosmeren. Argentinci so bili večino tekme v podrejenem položaju, Španci pa so potrpežljivo čakali na svojo priložnost. Toda rezultat je skoraj nepomemben. Veliko bolj pomembno je vprašanje, kaj se je zgodilo z nogometom.
Na tem prvenstvu smo dobili odmore za hidracijo. Dobro, temperature so bile na nekaterih tekmah visoke in zdravje igralcev mora biti na prvem mestu. To lahko razumem. Potem smo dobili kar 30-minutni odmor med polčasoma finala zaradi šova. Dobil sem občutek, da gledam Super Bowl in ne svetovno prvenstvo v nogometu. Polurni premor pomeni še več oglasov, še več televizijskega programa in še več možnosti za zaslužek. Za gledalca pa pomeni, da tekma izgubi ritem. Nogomet je bil vedno šport, kjer si po petnajstih minutah že spet spremljal drugi polčas. Zdaj je dovolj časa, da pripraviš kosilo, opereš posodo in skoraj pozabiš, da se tekma sploh nadaljuje.
Potem je tu še rdeči karton Balogunu. Dolga desetletja je veljalo, da rdeči karton pomeni tudi kazen neigranja na naslednji tekmi. Tokrat ni bilo tako, saj je posredoval Trump. Rdeči karton je pomenil zgolj, da igralec zapusti igrišče, že na naslednji tekmi pa je lahko znova zaigra. Da ne omenjam načina obravnavanja reprezentance Irana in dolgih pregledov na mejah ostalih nogometašev iz držav Afrike.
Morda se komu zdijo vse te spremembe nepomembne. Meni se ne. Vsaka zase je majhna, skupaj pa ustvarjajo povsem drugačen šport.
Nogomet je bil vedno poseben prav zaradi svoje preprostosti. Dva polčasa po 45 minut, kratek odmor, sodniški dodatek in to je bilo to. Pravila so bila razumljiva vsakomur. Danes pa se zdi, da se vsako veliko tekmovanje spremeni v laboratorij za preizkušanje novih idej.
Ne bom presenečen, če bomo čez nekaj let gledali še “challenge”, ki ga bo lahko zahteval trener, neomejeno število menjav, merjenje časa kot pri košarki ali pa oglaševalske prekinitve sredi polčasa. Ko enkrat odpreš vrata spremembam, jih je težko zapreti.
Nogomet se je skozi desetletja seveda spreminjal. Uvedli so VAR, tehnologijo na golovi črti, pet menjav. Nekatere spremembe so bile koristne in so izboljšale igro. Toda vse več jih je takšnih, pri katerih imam občutek, da niso namenjene nogometu, ampak televiziji, sponzorjem in trženju.
Morda sem staromoden. Morda samo pogrešam čase, ko je bil nogomet predvsem nogomet in ne televizijski spektakel z vedno novimi pravili. Svetovno prvenstvo 2026 je pokazalo, da prihodnost nogometa ne bo več podobna njegovi preteklosti. In bojim se, da je to šele začetek. Nogomet ne bo več takšen, kot je bil nekoč.
Objava Nogomet ne bo več takšen, kot je bil nekoč originalno objavljena na had blog.
]]>Katastrofalna zapuščina Golobove vlade. Nesposobna uprava Darsa. Forenzični pregled finančnega stanja. To je zgolj nekaj naslovov, ki smo…
Objava Naslednja štiri leta bo za vse kriva prejšnja vlada originalno objavljena na had blog.
]]>Katastrofalna zapuščina Golobove vlade. Nesposobna uprava Darsa. Forenzični pregled finančnega stanja. To je zgolj nekaj naslovov, ki smo jim priča v teh dneh. Če sodim po dvem mesecih “dela” nove oblasti, bo naslednja štiri leta za vse, kar bo narobe, odgovorna prejšnja vlada. Ne bodo se ukvarjali s prihodnostjo, ampak bodo iskali krivca v preteklosti. Priznam, me ne preseneča. Pred vsakimi volitvami poslušamo obljube o tem, kako bo že prvi dan vse drugače. Kako obstajajo rešitve za zdravstvo, stanovanja, promet, davke, gospodarstvo in javno upravo. Da je dovolj samo zamenjati ljudi in bo država začela delovati kot dobro naoljen stroj. Potem pa pride prvi delovni dan.
In namesto rešitev dobimo tiskovno konferenco. Namesto ukrepov dobimo forenzične preglede. Namesto odgovornosti dobimo kazanje s prstom. Seveda ima vsaka vlada pravico pregledati stanje, ki ga je podedovala. To ni nič spornega. Celo pričakovano je. Problem nastane, ko pregled postane edina stvar, ki se je lotijo. Ko je vsaka težava posledica nekoga drugega. Ko se vsak neuspeh razloži s tem, da je bila zapuščina katastrofalna.
Če si šel na volitve z obljubo, da znaš in zmoreš bolje, potem je precej nenavadno, da že po mesecu razlagaš, zakaj ne gre. Še bolj zanimivo je, kako hitro izginejo vse predvolilne rešitve. Takrat ni bilo govora o katastrofalni zapuščini. Takrat so bile rešitve preproste, hitre in učinkovite. Zdaj pa poslušamo, da bo treba najprej analizirati, pregledati, oceniti in ugotoviti dejansko stanje.
Se sliši znano? Slovenska politika ima očitno priročnik, ki ga ob menjavi oblasti dobi vsak minister. V njem je samo en stavek, ki se ga je potrebno naučiti. Kriv je tisti pred tabo. In to je ta mantra.
Tako mine prvo leto. Potem drugo. Ko se začne tretje leto mandata, pa se počasi začnejo pojavljati prve razlage, da za večje spremembe preprosto ni bilo dovolj časa. V četrtem letu se že pripravljajo na volitve in takrat se ne dela. Kakopačne.
Volivci ostanemo ujeti v začaranem krogu političnih izgovorov. Ne zanima nas, kdo je kriv za stanje pred štirimi leti. Zanima nas, kaj boste naredili danes. In predvsem, kaj bo drugače jutri. Odgovornost za preteklost je pomembna. Še pomembnejša pa je odgovornost za prihodnost.
Ko enkrat prevzameš oblast, prevzameš tudi odgovornost. Ne samo privilegijev, ampak tudi posledice svojih odločitev. Takrat prejšnja vlada počasi preneha biti odgovor na vsako vprašanje. Ali pa se motim in bomo naslednja štiri leta res vsak problem, od čakalnih vrst in cen elektrike do zastojev na avtocestah in zamud vlakov, razlagali z zapuščino Golobove vlade?
Če bo tako, potem lahko že danes napišem naslov bloga za leto 2030. Naslednja štiri leta bo za vse kriva prejšnja vlada.
Objava Naslednja štiri leta bo za vse kriva prejšnja vlada originalno objavljena na had blog.
]]>Vsako jutro na morju imam enak ritual. Odtečem in odplavam svojo razdaljo. Sledi počitek na balkonu in branju.…
Objava Jutranja selitev turistov na plaže originalno objavljena na had blog.
]]>Vsako jutro na morju imam enak ritual. Odtečem in odplavam svojo razdaljo. Sledi počitek na balkonu in branju. Tišina. Sonce, ki se počasi dviga nad morjem. In predstava, ki se začne skoraj ob isti uri. Jutranja selitev turistov na plaže. Če bi kdo prišel mimo brez konteksta, bi verjetno pomislil, da se ljudje množično izseljujejo. Moški se premikajo proti plaži. S štirikolesnimi vozički, ki so naloženi do zadnjega centimetra. V vozičkih so vsaj štirje stoli. Dva ležalnika. Dva senčnika. Dvanajst brisač. Štiri blazine. Hladilna torba. Napihljive igrače. Zagotovo sem še kaj pozabil. Zdi se, kot da se družina za en dan seli v drugo občino.
Ko prispejo na plažo, se začne drugi del rituala. Najprej je treba najti pravo mesto. Nato razgrniti brisače. Postaviti senčnike pod popolnim kotom. Razporediti stole. Ležalnika morata gledati proti morju. Vse skupaj mora delovati kot dobro organiziran bazni tabor, pripravljen na večdnevno odpravo.
In ko je vse končno postavljeno? Odidejo. Da, prav ste prebrali. Odidejo do pekarne po sveže rogljičke, burek ali krofe. Plaža pa medtem čaka. Rezervirana. Brisače in oprema vestno opravljajo svojo nalogo ter sporočajo vsem ostalim, da je to ozemlje zasedeno. Šele uro ali dve kasneje se začnejo vračati preostali člani družine. Otroci. Babice. Dedki. Mame. Očetje. Vsak s svojo vrečko, sladoledom ali kavo v roki.
Vedno znova me fascinira, koliko logistike je potrebne za en sam dan na plaži. Jaz potrebujem brisačo in knjigo. Nekdo drug pa očitno manjšo selitveno službo. Najbolj zanimivo pri vsem skupaj pa je, da se ta prizor ponavlja iz dneva v dan. Isti ljudje. Isti vozički. Skoraj ista ura. Kot bi imel nekdo natančen urnik, kdaj se odpre koridor proti plaži.
Nikakor ne obsojam. Samo čudim se temu ritualu. Vsak dopustuje po svoje. Nekateri uživajo v raziskovanju skritih zalivov, drugi v poležavanju ob bazenu, tretji pa v tem, da na plaži ustvarijo svoj mali dnevni dom.
Meni pa ostane balkon in brezplačna predstava, ki je ne ponuja nobena televizija. In jutri zjutraj? Seveda bom spet sedel na balkonu. Ker me res zanima, ali bo kdo letos uspel na voziček naložiti še kaj več.
Objava Jutranja selitev turistov na plaže originalno objavljena na had blog.
]]>Poletje je. Novic je manj. Takrat se začne sezona znanih Slovencev in vplivnežev in če bi sodil po…
Objava Znani Slovenci, vplivneži in naslovi v medijih originalno objavljena na had blog.
]]>Poletje je. Novic je manj. Takrat se začne sezona znanih Slovencev in vplivnežev in če bi sodil po naslovih na slovenskih portalih, bi lahko pomislil, da v Sloveniji živi zgolj nekaj ducatov ljudi. Vedno isti obrazi. Vedno isti znani Slovenci. Nekdo je šel na morje. Nekdo je zamenjal pričesko. Nekdo je pokazal novo kuhinjo. Nekdo je objavil fotografijo v kopalkah. Nekdo je povedal, kako preživlja poletje. In mediji to spremenijo v novico.
Še bolj zanimiv je izraz vplivnež. V Sloveniji ga uporabljamo za skoraj vsakega, ki ima nekaj tisoč sledilcev na instagramu ali tiktoku. Če objavi fotografijo kosila, je to vsebina. Če gre na dopust, je to članek. Če zamenja telefon, je to priporočilo. Če se razide s partnerjem, je to udarna novica.
Ampak kdo so pravzaprav ti vplivneži? Koliko ljudi jih zares pozna? Velikokrat imam občutek, da jih pozna zgolj njihov krog sledilcev. Ko v naslovu preberem znana Slovenka ali priljubljeni vplivnež, se pogosto vprašam, ali sem edini, ki prvič slišim to ime. Seveda nimam nič proti ljudem, ki ustvarjajo vsebine na družbenih omrežjih. Vsak si izbira svojo pot in če jim uspe zgraditi občinstvo ter od tega živeti, toliko bolje. Težava ni v njih.
Težava je v medijih. Naslovi postajajo vedno bolj generični. Znana Slovenka razkrila … Priljubljeni vplivnež pokazal … Slovenska lepotica navdušila … Znani Slovenec ostal brez besed … Klikneš. Prebereš. In ugotoviš, da si izgubil minuto življenja.
Mediji se že dolgo borijo za pozornost. To razumem. Kliki prinašajo prihodke. Algoritmi nagrajujejo senzacionalistične naslove. Ampak ali smo res prišli do točke, ko je vsak instagram story dovolj velik razlog za članek?
V Sloveniji se vsak dan zgodi ogromno zanimivih stvari. Imamo ljudi, ki razvijajo inovacije. Prostovoljce, ki pomagajo drugim. Mlade športnike, ki dosegajo odlične rezultate. Podjetnike, ki osvajajo tuje trge. Raziskovalce, umetnike, znanstvenike. A o njih ne beremo. Ker očitno ne prinašajo dovolj klikov.
Najlažje je odpreti instagram profil nekoga, ki ga medij označi za znanega Slovenca, povzeti tri objave in dodati naslov, ki obljublja nekaj spektakularnega. Strošek je minimalen, članek je pripravljen v nekaj minutah, klikov pa dovolj, da upraviči svoj obstoj. Vprašanje pa je, ali s tem mediji opravljajo svojo vlogo ali zgolj polnijo prostor med oglasi.
Morda sem staromoden. Morda pričakujem preveč. Ampak še vedno mislim, da bi morale biti novice predvsem novice. Ne pa povzetki objav z družbenih omrežij ljudi, ki jih večina Slovencev sploh ne pozna.
Poletje bo minilo. Politika se bo vrnila. Z njo tudi afere, izjave in prepiri. Do takrat pa bomo očitno še naprej spremljali, kateri znani Slovenec je jedel sladoled, kateri vplivnež je odpotoval do Umaga in katera znana Slovenka je navdušila sledilce z novo fotografijo v kopalkah. In mediji bodo temu rekli novice.
Objava Znani Slovenci, vplivneži in naslovi v medijih originalno objavljena na had blog.
]]>Ne glede na to, ali boste v finalu navijali za Argentino ali Španijo, bo na igrišču še par…
Objava Finalno tekmo med Argentino in Španijo bo sodil Slavko Vinčić originalno objavljena na had blog.
]]>Ne glede na to, ali boste v finalu navijali za Argentino ali Španijo, bo na igrišču še par Slovencev. Tokrat ne v dresu reprezentance, ampak s piščalko. Ko je FIFA objavila, da bo finalno tekmo med Argentino in Španijo sodil Slavko Vinčić, je to pomenilo veliko priznanje tako njemu kot slovenskemu nogometu. Njegova pomočnika bosta Tomaž Klančnik in Andraž Kovačič, četrti sodnik pa Adham Makhadmeh iz Jordanije. V svetu, kjer sodniki redko postanejo glavna tema zaradi svojih dobrih predstav, je imenovanje za finale največja možna nagrada.
Sodnik finala ne postaneš po naključju. Za tem so leta sojenja na najvišji ravni, nešteto pravilnih odločitev, psihološka stabilnost in sposobnost obvladovanja največjih zvezdnikov svetovnega nogometa. FIFA pri takšni izbiri ne tvega. Vinčić je že dolgo del evropske sodniške elite. Sodil je finale lige Europa, finale lige prvakov, evropsko prvenstvo in svetovno prvenstvo. Vsaka nova tekma je bila stopnička višje. Finale med Argentino in Španijo pa je krona njegove kariere.
Ironično je, da je doma pogosto deležen več kritik kot pohval. To je nekakšna slovenska posebnost. Ko slovenski športnik zmaguje, iščemo razloge, zakaj mu je uspelo. Ko sodnik napreduje med najboljše na svetu, se marsikdo še vedno sprašuje, ali si to res zasluži. Medtem pa mu največje nogometne organizacije zaupajo tekme, ki jih spremljajo stotine milijonov gledalcev.
Sojenje danes ni več samo poznavanje pravil. VAR je sodnike postavil pod mikroskop. Vsaka odločitev je analizirana iz desetih zornih kotov, počasnih posnetkov in računalniško narisanih črt. Napaka postane viralna v nekaj minutah. Prav zato je izbor sodnika za finale še toliko pomembnejši. FIFA išče nekoga, ki zna tekmo voditi in ne postati njen glavni igralec. Dober sodnik je tisti, o katerem po tekmi skoraj nihče ne govori.
Za Slovenijo je to še en dokaz, da lahko tudi majhna država ustvarja posameznike, ki sodijo v svetovni vrh. Imamo športnike, ki osvajajo Tour de France, NBA, olimpijske medalje in zdaj še sodnika, ki vodi največje nogometne spektakle.
Če bo po zadnjem sodnikovem žvižgu največ komentarjev namenjenih nogometašem in ne njemu, bo to verjetno pomenilo, da je svojo nalogo opravil odlično. Ravno tako, kot od najboljših sodnikov pričakuje ves nogometni svet.
Objava Finalno tekmo med Argentino in Španijo bo sodil Slavko Vinčić originalno objavljena na had blog.
]]>Okoli 23. ure sem se iz Celja odpravil proti Ljubljani. Pred Vranskim me je pričakala zapora avtocestnega odseka…
Objava Darsovci, pejte v 3pm originalno objavljena na had blog.
]]>Okoli 23. ure sem se iz Celja odpravil proti Ljubljani. Pred Vranskim me je pričakala zapora avtocestnega odseka čez Trojane. Nič novega. Avtomobile so preusmerili na staro regionalno cesto in tako sem se v dolgi koloni tovornjakov počasi premikal proti Podmilju, kjer sem se lahko znova vključil na avtocesto. Ne, zapora me ni presenetila. Presenetilo me ni niti to, da sem za vinjeto, ki jo vsako leto vestno plačam, dobil vožnjo po regionalni cesti.
Ko plačaš vinjeto, pričakuješ, da boš večino časa vozil po avtocesti. Razumem, da so potrebna obnovitvena dela. Ceste se obrabljajo, promet je vedno gostejši in brez vzdrževanja pač ne gre. Nihče normalen ne pričakuje, da bo avtocesta večna. Pričakujem pa, da bo Dars dela organiziral tako, da bodo uporabniki čim manj trpeli.
Ko sem se po vožnji v konvoju tovornjako ponovno znašel na avtocesti in pripeljal do gradbišča pri Domžalah, me je pričakal znan prizor. Stroji so stali. Delavcev ni bilo. Nihče ni delal. Pred par tedni je minister Jernej Vrtovec sklical tiskovno konferenco, na kateri je razlagal, da se bodo dela zaradi manjših prometnih zastojev izvajala tudi ponoči. Lepo. Točno to si želi slišati vsak, ki vsakodnevno uporablja avtocesto.
Potem pa se ob skoraj polnoči pripelješ mimo gradbišča in vidiš… nič. Če je bilo to nočno delo, potem očitno živimo v različnih časovnih pasovih. Najbolj ironično pri vsem skupaj pa je, da se od voznikov pričakuje popolna disciplina. Kupi vinjeto. Plačaj vse dajatve. Upoštevaj omejitve hitrosti. Potrpi v kolonah. Vozi po obvozih. Ne pritožuj se.
Ko pa uporabniki pričakujemo vsaj kanček odgovornosti od Darsa, dobimo izgovore, tiskovne konference in prazna gradbišča.
V Sloveniji imam že dolgo občutek, da so avtoceste eno samo veliko gradbišče. Ko ni zaprt en odsek, je zaprt drugi. Ko ni kolone zaradi nesreče, je kolona zaradi del. Ko ni del, pa se promet ustavi zaradi zožitev, ki čakajo, da se bo mogoče nekoč na njih kaj zgodilo. Najbolj absurdno pa je, da za vse to še plačujemo.
Darsovci, pejte v 3pm.
Objava Darsovci, pejte v 3pm originalno objavljena na had blog.
]]>Tadej Pogačar iz dirke v dirko, iz etape v etapo in iz leta v leto dokazuje, da ni…
Objava Navijači na Tour de France žvižgajo Tadeju Pogačarju originalno objavljena na had blog.
]]>Tadej Pogačar iz dirke v dirko, iz etape v etapo in iz leta v leto dokazuje, da ni s tega sveta. Da vedno znova premika meje mogočega. Da napada takrat, ko drugi komaj sledijo. Da z lahkotnostjo počne stvari, ki bi jih večina najboljših kolesarjev na svetu lahko le sanjala. Ravno zato me je presenetilo, ko sem ob televizijskem prenosu znova slišal žvižge in booanje dela gledalcev ob cesti. Namenjene Tadeju Pogačarju. Zakaj? Zato, ker je predober?
Športni navijači imajo radi zgodbe. Radi imajo dvoboje. Radi imajo negotovost. Ko nekdo začne zmagovati prepogosto, se del občinstva obrne proti njemu. To ni nič novega. To se je dogajalo Michaelu Schumacherju v formuli 1. Rogerju Federerju in Novaku Đokoviću v tenisu. Lewisu Hamiltonu. Ko nekdo predolgo zmaguje, se vedno najde del občinstva, ki začne navijati proti njemu.
Ne zato, ker bi bil slab človek. Ampak zato, ker si želijo spremembe. Vendar Tour de France ni resničnostni šov. Je ena najtežjih športnih preizkušenj na svetu. Vsak kolesar, ki po treh tednih vsakodnevnega mučenja sploh pride do cilja, si zasluži spoštovanje. Ne glede na to, ali vozi z rumeno majico, zeleno majico ali pa se vsak dan bori zgolj za to, da ostane znotraj časovne zapore.
Kar me pri teh žvižgih najbolj zmoti, je dejstvo, da ljudje pogosto pozabijo, koliko dela stoji za takšno dominacijo. Na televiziji vidimo nekaj ur prenosa. Ne vidimo pa tisoče ur treningov, odrekanj, padcev, poškodb, prehrane, regeneracije in življenja, podrejenega enemu samemu cilju. Ko Pogačar napade na klanec in konkurenca preprosto odpade, to ni posledica sreče. To je rezultat izjemnega talenta, ekipe in neverjetne količine vloženega dela. In prav zato si zasluži aplavz.
Seveda razumem, da Francozi navijajo za svoje kolesarje. Razumem, da Belgijci navijajo za Evenepoela. Da Danci navijajo za Vingegaarda. Da imajo ljudje svoje favorite. To je bistvo športa. Ne razumem pa potrebe po žvižganju človeku, ki zgolj opravlja svoje delo boljše od vseh.
Še posebej v kolesarstvu, kjer se tekmeci med seboj praviloma spoštujejo. Kjer si po brutalni etapi čestitajo. Kjer si pomagajo ob padcih. Kjer rivalstvo ne pomeni sovraštva. Morda bi se lahko tudi navijači od njih česa naučili.
Mogoče so žvižgi pravzaprav dokaz, da je Pogačar postal največji. Ko zmaguješ toliko, da se ljudje naveličajo tvojih zmag, si očitno dosegel raven, ki jo uspe le redkim športnikom. Dominacija skoraj vedno rodi občudovanje in odpor hkrati.
Ampak vseeno. Moje skromno mnenje ostaja enako. Vsak kolesar, ki vozi Tour de France, si zasluži spoštovanje. Vsak si zasluži aplavz. Ne glede na zastavo na dresu ali mesto v skupnem seštevku. Tadej Pogačar pa si ga zaradi vsega, kar kaže na cesti, zasluži še toliko bolj. Ali se motim?
Objava Navijači na Tour de France žvižgajo Tadeju Pogačarju originalno objavljena na had blog.
]]>Ime stranke je Resnica. Ironija pa je očitno postala njen najbolj zvest politični spremljevalec. Danes je v javnost…
Objava O čem so še lagali poslanci Resnice? originalno objavljena na had blog.
]]>Ime stranke je Resnica. Ironija pa je očitno postala njen najbolj zvest politični spremljevalec. Danes je v javnost prišla informacija, da poslanec Resnice Boris Mijič ni diplomiral na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, čeprav je v svojem življenjepisu navajal, da ima diplomo inženirja gradbeništva. Na fakulteti so za medije potrdili, da pri njih ni evidentiran kot diplomant in da njegove diplomske naloge ni mogoče najti v sistemu COBISS. Če se bo izkazalo, da je podatek v življenjepisu res lažen, potem ne govorimo o administrativni napaki ali napačno zapisanem datumu. Govorimo o zavestnem predstavljanju izobrazbe, ki je oseba nima. To pa ni več nepomembna podrobnost, ampak vprašanje integritete. Ravno tukaj nastane največji paradoks.
Stranka, ki je svojo politično identiteto gradila na tem, da drugim očita prikrivanje resnice, zavajanje, manipulacije in laži, se v zadnjih tednih sooča z vedno novimi vprašanji o ravnanju enega svojih poslancev. Najprej so prišla razkritja o neplačanih davčnih obveznostih, dolgovih do nekdanjih zaposlenih in očitkih glede poslovanja podjetja Progros. Zaradi različnih okoliščin njegovega poslovanja primer preverja tudi Komisija za preprečevanje korupcije, vodstvo stranke pa je napovedalo, da bo počakalo na ugotovitve pristojnih organov.
Zdaj pa še vprašanje izobrazbe. Če nekdo laže o svoji izobrazbi, se povsem upravičeno odpre vprašanje: o čem je javnost dobila še napačne informacije? To ni politično obračunavanje. To je vprašanje zaupanja. Volivci namreč ne volijo samo programa. Volijo tudi človeka. In če ta človek v uradnem življenjepisu navede izobrazbo, ki je nima, potem je bila odločitev volivcev sprejeta na podlagi napačnih informacij.
Posebej zanimivo je, da je bil Mijič še pred nekaj meseci v različnih predstavitvah naveden kot diplomirani inženir gradbeništva, enak podatek pa so povzeli tudi nekateri javni profili in baze podatkov. V politiki sicer ni nič novega, da kdo pretirava s svojimi dosežki. Toda diploma ni stvar interpretacije. Ali obstaja ali pa ne obstaja.
Če se izkaže, da je bila navedba neresnična, potem bi bilo najmanj pričakovati jasno pojasnilo in prevzem odgovornosti. Ne izmikanja. Ne iskanja izgovorov. Ne novih zarot o medijih. V zadnjih letih smo namreč poslušali veliko predavanj o tem, kdo govori resnico in kdo laže. Ironično je, da zdaj ista vprašanja prihajajo do stranke, ki si je besedo resnica zapisala že v svoje ime.
Morda je prav to največja lekcija te zgodbe. Resnica ni nekaj, kar zahtevaš od drugih. Resnica je nekaj, kar moraš najprej zahtevati od sebe.
Objava O čem so še lagali poslanci Resnice? originalno objavljena na had blog.
]]>