Naslov, ki me je danes zjutraj nasmejal. Sicer sem bil prepričan, da je vsakodnevna vožnja po naših cestah podobna kaosu, ampak očitno ima kaos lahko več dimenzij. In očitno obstaja tudi višji nivo tega slovenskega prometnega pekla. Takšen z bonus stopnjo. Prometni kaos+. Ko sem se pred 21 leti vozil v Ljubljano po novo odprtem avtocestnem odseku čez Trojane, sem za razdaljo 44 kilometrov potreboval okoli 25 minut. To je bil čas, ko si se usedel v avto, prižgal radio in si bil praktično že na cilju. Sedaj? Če imam srečo, za isto razdaljo potrebujem eno uro. Če nimam sreče, pa imam dovolj časa, da med vožnjo razmislim o življenju in smislu obstoja. Razen, če grem na pot ob 21. uri zvečer, ko mi družbo delajo tovornjaki in romunski kombiji.

• Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur
• Španske ceste in vožnja brez stresa
• Ali bodo trije pasovi rešili problem zastojev, če so avtoceste polne tovornjakov

In potem v enem izmed medijev zagledam naslov, da se “začenja prometni kaos”. Čakte mal, lube gele. A to pomeni, da do sedaj ni bil? Da so bili vsakodnevni zastoji na obvoznici, stoječe kolone proti Primorski, gneča na Štajerki in ljudje, ki na izvozu izsiljujejo kot v Mad Maxu, samo nekakšna prometna idila?

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, da se stanje iz leta v leto slabša, ampak se vsi obnašamo, kot da gre za neko naravno katastrofo, na katero nimamo vpliva. To je posledica dejstva, da imamo infrastrukturo, ki je bila projektirana za nek drug čas. Za čase, ko ni vsak drugi Slovenec sedel sam v SUVu in se peljal 12 kilometrov v službo.

Potem pride rešitev. Še en pas. Vedno je rešitev še en pas. Če dva pasova ne delujeta, bo zagotovo tretji. Tako kot če imaš zamašen odtok in vanj zliješ še malo vode. Ker to bo pa zdaj rešilo problem. Ampak ne bo.

Ker problem niso samo ceste. Problem je mentaliteta. Problem je centralizacija države. Problem je, da se vse dogaja v Ljubljani. Problem je, da javni promet deluje po sistemu “kako čemo, lako čemo”. Problem je, da je vlak od Kranja do Ljubljane pogosto bolj avantura kot pa prevozno sredstvo.

Tako nam ne preostane nič drugega, kot da v svojih jeklenih konjičkih sedimo v kolonah. Vsak v svoji mali kovinski škatli. Jezni. Nervozni. Utrujeni. Poslušamo poročila o zastojih, medtem ko smo del teh zastojev. In čakamo, da se prometni kaos začne, čeprav v njem živimo že zadnjih deset let.

Ampak važno je, da nas vsako leto znova preseneti kaos na naših cestah. Ker očitno v Sloveniji poletje pride povsem nepričakovano. Tako kot sneg decembra. In koga preseneti? Da, tvoj odgovor je pravilen.

Objava Začenja se prometni kaos / naslov, ki me je danes zjutraj nasmejal originalno objavljena na had blog.

Še ena v vrsti norosti, ki se dogaja pri nas. Določena podjetja, ki imajo svojo infrastrukturo obračunavajo polnjenje električnih vozil po času in ne po porabi električne energije, ki jo je vozilo “natočilo”? Ker so to večinoma “počasne polnilnice” je “tankanje elektrike” v električno vozilo lahko precej velik strošek!

• Električne polnilnice in infrastruktura za električna vozila v Sloveniji
• Zakaj registrske tablice električnih vozil niso drugačne barve (zelene) od ostalih registrskih?
• Po letu 2030 nič več novih registracij avtomobilov na bencin ali dizel
• Zoe. Renault Zoe / električno vozilo
• Avant2Go car sharing / Ljubljana ima električni car sharing

Pred leti so bile električne polnilnice po Sloveniji sicer še bolj redkost, vendar je bilo polnjenje električnih vozil na njih na začetku brezplačno. Potem se je vse skupaj spremenilo. Podjetja, ki so postavljala infrastrukturo so uvedla kartice in plačevanje polnjenja električnih vozil.

Določeni ponudniki so se odločili, da namesto porabljene električne energije, ki je bila porabljena za polnjenje električnega vozila raje strankam zaračunavajo čas polnjenja vozila. Da, prav ste prebrali.

• Obračunski interval pri Petrolovi 50kW DC polnilnici je minuta in cena je 0,25 evra (vir). Kar pomeni, da je polnjenje baterij lahko precej dražje kot pa vožnja z vozili na bencin ali dizel.
• Elektro Ljubljana obračuna za priklop električnega vozila na njihovo polnilnico 1 evro štartnine. Da, prav ste prebrali. Si predstavljate, da doma prižgete luč in zato plačate 1 evro. In potem vklopite televizor in spet plačate 1 evro.

Mogoče bo kateri od ponudnikov zagovarjal svoje cene s tem, da se tako poveča pretočnost polnilnic – ampak v tem primeru bi bilo bolj smiselno postaviti hitrejše polnilnice, ki bi omogočale hitrejše polnjenje električnih vozil, kajne? Ampak to jim ni v interesu, če lahko precej več zaslužijo s terminskim obračunavanjem, kot pa po dejanski porabi. In seveda je odgovor – ker lahko tako zaračunavajo, povsem primeren in na mestu.

Če je odgovor, da s časovnim obračunavanjem omejujejo čas “parkiranja” – zakaj ne zaračunavajo parkiranja, polnjenje vozila pa je obračunano po dejanski porabi?

Država s subvencijami vzpodbuja nakupe električnih vozil, ki niso poceni. Podjetja, ki so postavljala infrastrukturo pa imajo sedaj precej veliko korist od tega. Da tega, da obstaja cel kup ponudnikov in se za moraš za vsakega posebej registrirati in pri nekaterih podpisati pogodbo niti ne omenjam.

Ko se je začela “elektro” manija v Sloveniji sem si predstavljal, da bo celotna infrastruktura enotna. Da bo cena enotna in da bo točno jasno koliko stane vožnja z električnim vozilom. Ampak je sedaj tako kot pri ostalem gorivu, če ga točiš na avtocesti. Nikoli ne veš koliko bo stalo.

Predvsem pa sem upal, da bo celotna infrastruktura v državni domeni. Očitno sem se motil in očitno gre tukaj za res preveč različnih interesov, ki jih imajo podjetja. Očitno nekaterim prav paše tale “divji zahod” na tem področju.

En tak primer, kjer je lastnik električnega vozila spraševal podjetje Elektro Ljubljana in ni nikoli prejel njihovega odgovora:

Spoštovani,

Sem lastnik električnega vozila z relativno majhnim dosegom, zavedam se smisla plačevanja polnjenja na polnilnicah in zadevo povsem podpiram. Zavedam se namreč, da ob naraščanju števila EV, število javnih polnilnih mest enostavno ne bo moglo slediti. Ta bodo namenjena le za podaljšanje dosega ob daljših poteh in kot izhod v sili. Bistvo celotnega sistema polnjenja EV je seveda na domačih polnilnih mestih. Iz svojega primera pa me moti predvsem način zaračunavanja polnjenja, ki ste si ga zamislili na svojih polnilnih mestih. Polnim namreč v 98% doma, včasih pa se ustavim na malici, parkiram na polnilno mesto in v tistih 30 minutah dopolnim. To mi včasih omogoči dodatno razdaljo za še kakšno pot v službi, da mi zanjo ni potrebno jemati službenega avta na bencin. Ali pa za opravek po službi, da mi ni potrebno doma jemati vozila na dizel.

Z vašim sistemom plačevanja bomo prikrajšani vozniki vozil z manjšim dosegom z majhno polnilno močjo. In ravno takšna vozila so bistvena za zmanjšanje onesnaževanja v mestih.

Na mojem primeru, bom na 22kW polnilnici TIP2 za pol ure, ko bom napolnil 1kW/h elektrike (polnim lahko z 2kW) , plačal toliko, kot bi voznik boljšega vozila plačal za 11kw/h elektrike (ker lahko izkoristi polnjenje vseh 22kW).

Naj vam še predstavim na plastičnem primeru iz “prakse” polnjenja po vašem sistemu na ICE vozilu:

Cena za polnjenje na polnilnici z 20mm premerom cevi – Dizel:

• ko vzdigneš ročko in jo vstaviš v odprtino za polnjenje: 10€
• prva minuta polnjenja: 20€
• vsaka minuta več od prve minute polnjenja 60€

Cena za polnjenje na polnilnici s 40mm premerom cevi – Dizel:

• ko vzdigneš ročko in jo vstaviš v odprtino za polnjenje: 10€
• prva minuta polnjenja: 40€
• vsaka minuta več od prve minute polnjenja 120€

… In bog ne daj, da ima tvoj avto manjšo luknjico za polnjenje od 20mm, ker boš polnil dalj časa in plačal več…

Objava Zakaj nekatera podjetja obračunavajo polnjenje električnih vozil po času in ne po porabi električne energije? originalno objavljena na had blog.

Kako veš, da se bližajo županske volitve? Vsepovsod je polno delavcev – asfaltirajo se nove in nove ceste, popravljajo se sesute ceste, urejajo se okolice javnih objektov, … Vsake štiri leta pride trenutek, ko nas želijo župani opomniti na to, da so veliko in še več naredili v svojem mandatu za nas. In mi jim bomo zato še enkrat namenili glas.

• Saša Arsenovič / kandidat za župana Maribora / lista Za Maribor
• Anže Logar, kandidat za župana Ljubljane / Pozdravimo Ljubljano in za Ljubljano brez korupcije
• Kjer so stali, tam so scali / Miran Vuk, župan Zavrča

No, v praksi je malce drugače. Tri leta se bolj malo prenavlja in dela, zadnje leto pa se dela na “polno”. Tudi komunikacija županov je ponavadi tri leta in pol precej slaba na družbenih omrežjih – par mesecev pred volitvami pa njihovi strategi začnejo s komunikacijo in targetiranim oglaševanjem. In seveda se pred volitvami najde čas zopet za vse mogoče obljube in potem pride spet obdobje suše.

Mogoče bi bilo za naše ceste veliko boljše, če bi bile volitve na dve leti, saj bi se ceste dejansko popravile takrat, ko bi bil čas za to. Prav tako bi volivci imeli več stika z župani, prav tako pa bi se njim bolj tresle hlače in ne bi tri leta zgolj in samo opazovali, kaj vse je narobe v njihovih krajih.

Par nasvetov za kandidate za župane, ki bodo poskušali zamenjati obstoječe župane:

• če so prebivalci mesta zadovoljni z županom, potem bo zelo težko prepričati krajane, da oddajo glas za drugega kandidata
• kampanja, ki jo začnete mesec dni pred volitvami za župana bo malce prepozna – če želite več kot biti zgolj ime na listu, potem se že veliko prej vključite v razvoj mesta in predvsem opozorite prebivalce nase
• nikar ne začnite negativne kampanje proti trenutnemu županu – ker se ne bo končalo dobro – primeri iz preteklosti potrjujejo temu
• ne obljubljate nemogočega – kljub temu, da imamo volivci spomin “zlate ribice” pa se vedno najdejo ljudje, ki si zapomnijo stvari in jih posledično tudi predočijo javnosti
• komunicirajte s svojimi volivci celoten mandat – volivci niso “roba za enkratno uporabo”.

Objava Dveletni mandat županov bi bil boljši za naše lokalne ceste originalno objavljena na had blog.

Teden mobilnosti. V teoriji vse lepo in prav. V praksi malce manj, kajti ni vsem dano, da bi imeli možnost uporabljati javni prevoz, ali pa celo kolesa, da bi se pripeljali v službo, šolo,.. Dejstvo je, da bo Slovenija kmalu stara 25 let, vendar se pri nas nikoli ni govorilo o infrastrukturi, ki bi omogočala boljšo mobilnost, predvsem pa ki bi naredila Slovenijo prevozno tudi še na kakšen drug način, kot pa zgolj z avtomobilom.

Švica ima urejeno infrastrukturo – pred leti so vzeli ogromno posojilo in zgradili sistem, ki deluje. Ki omogoča prebivalcem Švice, da se v službo udobno in varno vozijo z vlaki in avtobusi. Kljub razdaljam, ki so daljše, kot pri nas, ta način prevoza v službo uporablja zelo veliko Švicarjev. Po njihovih vlakih bi lahko nastavil svojo uro!

Kaj pa Slovenija? Ja, imamo avtocesto čez Slovenijo, ki je vsak dan zaprta zaradi popravil. Flikanje je pri nas vsakodnevno na sporedu. Imamo tudi železnico, vendar potovanje po njej ni ravno nekaj, s čimer bi se človek hvalil. Do 1. septembra si za pot z vlakom proti morju moral prestopiti na avtobus, da si sploh dosegel svojo končno destinacijo. O tem, da so naše lokalne ceste bolj podobne minskemu polju, niti ne bom razpredal, saj vsi vemo in čutimo po čem se vozimo z osebnimi vozili. Tudi parkirišča so problematična, saj ljudje želimo v samo središče mest s svojimi vozili. Všeč mi je, da se zapirajo mestna središča, vendar naj se prej uredi dovolj parkirišč za vse obiskovalce.

• Slovenija ne bo nikoli druga Švica
• Švica / Interlaken & Lucerne / Swiss
• Letalska družba Swiss / let Zurich / Ljubljana
• Zastoji in kolone na cestah po Sloveniji / zakaj jih ne izkoristimo?
• Omejitve hitrosti na avtocestah in posledično zastoji

Zgoraj je par stvari, ki mene zmotijo, ko se govori o mobilnosti. Če bi imeli “poštimane fundamente”, potem bi bilo vse skupaj precej lažje. Tako pa lahko vsak dan pizdimo – zaradi zastojev na avtocestah, zaradi zamud vlakov, zaradi kolon, ki stojijo skozi mestna središča, zaradi uničenih cest…

Infrastruktura bi morala biti temeljnega pomena in ko se je začela recesija bi morala država investirati sredstva v prenovo/izgradnjo infrastrukture in s tem vrniti denar v obtok. Vendar ne na način, kot je bilo to nekoč, ko so nekateri gradili tako drage ceste po Sloveniji, da smo se spraševali, ali so iz zlata? Na žalost se situacija ni veliko spremenila, samo druga imena so tista, ki dobivajo posle in si mastijo brke.

Ja, 25 let Slovenije bo. Verjetno bi bil res že čas, da se postavijo temelji in da se vse skupaj legalizira. Vsaj to lahko pustimo zanamcem, če jim že ne bomo zapustili nove Švice, kot so nekateri pričakovali in si želeli!

Objava Slovenija potrebuje infrastrukturo originalno objavljena na had blog.