Ste že kdaj zavrnili kavo, ki ste jo dobili v lokalu? Kaj pa hrano, ki vam jo je natakar prinesel v restavraciji na mizo? Ste bili tiho in ste spili kavo? Ste se delali, da je hrana v redu in jo vsaj malce pojedli? In na koncu, ko vas je natakar vprašal, če je bilo vse ok ste se nasmehnili in rekli, da je bilo ok?

Verjetno niste edini. V bistvu zelo redko vidim koga, da bi poskusil hrano, kavo (vstavi po želji) v restavraciji in jo zavrnil – razlogov za zavrnitev je lahko precej. Prehladna ali preslana juha, preveč zapečeno meso,  kisel tiramisu. Ali pa preveč zažgana kava, sesirjeno mleko, ali pa zgolj kava, ki je niste naročili.

Vzgojeni smo bili, vsaj moja generacija, da pojemo tisto, kar je na mizi. Posledično je to pomenilo, da smo neko obdobje brez vprašanj pojedli zažgano meso, preveč kuhane testenine, močnat riž … In se nam je zdelo to normalno. Predvsem pa, tudi če smo imeli mnenje o hrani, smo ga zadržali zase.

Ponavadi ni šlo za to, da bi nas v restravraciji želeli “nategniti”. Bolj je šlo za to, da jim ni nihče povedal, da se lahko meso pripravi manj pečeno, ali pa se kava na kavomatu pripravi tako, da nima priokusa. Seveda je za to potrebno zbrati malce več poguma, vendar v končni fazi v gostilni sam plačaš hrano, ki si jo dobil na mizo. Predvsem pa se je potrebno zavedati, da je kritika lahko zelo dobro gonilo napredka in sprememb.

Če nekdo verjame, da je njegova hrana oh in sploh huda, ker sliši same superlative, bo verjetno v takšnem občutku tudi živel dokler mu ne bo kdo nekdo povedal svoje kritike. In potem je seveda stvar na njem, da sprejme kritiko, se iz nje kaj nauči in spremeni stvari. Ali pa se požvižga nanjo in se dela, da nihče drug, razen njega, nima pojma. Za to, da zavrneš hrano, ali kavo, ni potrebno biti kuharski chef, če si slučajno kdo to predstavlja.

Sam sem že večkrat zavrnil hrano. Predvsem takrat, ko sem na krožnik dobil nekaj, kar ni bilo v skladu z mojim naročilom. V časih normalnega prehranjevanja je bilo to pogosto pri “stejkih” – medium rare je zame medium rare. In nič drugega. Ko dobiš well done, pač nisi tiho in na to opozoriš natakarja in seveda pričakuješ, da dobiš novo meso na krožniku. Ali pa čakanje na hrano uro in več, kljub temu, da vprašaš natakarja, kaj se dogaja.

Pomembna je komunikacija. In potrebno je povedati mnenje. Ja, lahko se delam “Slovence” in ko nas natakar po katastrofalni hrani vpraša, če je bila hrana ok, se mi seveda nasmejimo in se strinjamo z njim.

Zakaj pišem to. Pred dnevi je oseba komentirala mojo recenzijo pizze v eni izmed pizzerij in je napisala: Niti pribluzno ni bla kot na sliki se sreca da sem rekla naj dajo salso namesto sira od zelenjave pa samo gobe in okisani articoki… zalostno

Moj komentar je bil dokaj preprost: Jaz ne morem oceniti pizze, ki ste jo vi dobili na kroznik. jaz sem ocenil na podlagi tistega, kar sem dobil in pojedel. Upam, da ste to povedali tudi natakarju in da niste bili tiho, ker edino tako se lahko karkoli spremeni.

p.s.: pa ste narocili enako pizzo kot sem jo jaz? in ni bilo na njej zelenjave, oliv, jacevcev, gob? ce ni bilo nic od tega, zakaj niste zavrnili pizze?

Ja, zadeva je tako preprosta. Zavrneš in tudi obrazložiš zakaj. Ali pa se delaš, da je vse ok in potem pizdiš na internetu. Seveda je to precej lažje, saj se skriješ za psevdonimom. Vendar vseeno mislim, da je v letu 2019 precej lažje povedati svoje mnenje v sami restavraciji na spodoben in spoštljiv način.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.