Včeraj zvečer sem gledal Mateja Tonina v vklopu v živo v oddaji 24ur zvečer. Po tistem, ko je Evropski parlament s 306 glasovi proti in 304 glasovi za zavrnil predlog, da bi Tonin obdržal poslansko imuniteto, sem pričakoval predvsem pojasnilo, kaj se je zgodilo. Namesto tega smo dobili precej dobro znano slovensko politično disciplino. Za vse so vedno krivi drugi!

• Matej Tonin nas sramoti pred EU / My Voice, My Choice dobil podporo v EU parlamentu
• Tonin je sit novih obrazov. Jaz pa Tonina. / Novi obrazi niso težava. Težava so stari obrazi, ki že dolgo nimajo nič več pametnega za povedati.
• Tonin: “Evropa bo krščanska, ali pa je ne bo več!” / Hitler: “Naredite mi to deželo spet nemško!”

Kriv je bil predsedujoči, ker je zahteval elektronsko glasovanje. Krivo je bilo slabo vodenje seje. Kriva je bila zmeda. Krivi so bili poslanci, ki naj ne bi razumeli, o čem glasujejo. In seveda se je v pogovoru z Marjanom Šarcem ponovno znašla tudi že precej oguljena zgodba o puški, ki jo je Šarec pred leti menda vrgel v koruzo. Ker očitno tudi šest let kasneje pride prav, ko zmanjka argumentov za precej bolj aktualno težavo.

Tonin je po glasovanju pojasnjeval, da je bilo pri dvigu rok po njegovem jasno, da ima večino za ohranitev imunitete, predsedujoči pa je kljub temu zahteval elektronsko glasovanje. Toda pravila Evropskega parlamenta predsedujočemu izrecno omogočajo, da v primeru nejasnega rezultata glasovanja z dvigom rok zahteva novo glasovanje z elektronskim sistemom. Torej že samo dejstvo, da se je glasovalo elektronsko, ni nič nenavadnega ali nepravilnega.

Bolj zanimiv del zgodbe se je zgodil zvečer. Tonin je v vklopu v živo dejal, da sta dva evropska poslanca do takrat že popravila svoja glasova in da naj bi bil zato rezultat po novem obraten. Iz tega bi lahko gledalec razumel, da obstaja možnost, da se odločitev Evropskega parlamenta spremeni in Tonin vendarle obdrži imuniteto.

Danes pa je Evropski parlament to dilemo precej jasno razrešil. Ko predsedujoči razglasi rezultat, je glasovanje končano in odločitev dokončna. Morebitni poznejši popravki glasov rezultata ne spremenijo. Tu postane zgodba še bolj zanimiva.

Tonin je namreč neposredno po glasovanju očitno vedel, kako sistem deluje. Takrat je sam povedal, da popravek glasu pomeni zgolj drugačno politično sporočilo in da ne spremeni samega rezultata glasovanja. Dodal je celo, da pri njegovem glasovanju poimensko glasovanje ni bilo predvideno, zato poslanci svojih glasov niti ne morejo popravljati na način, ki bi imel takšen učinek.

Nekaj ur pozneje pa je v televizijskem nastopu že govoril o dveh popravljenih glasovih in o tem, da je rezultat sedaj pravzaprav obraten. Kako prozorno. In znova dokazal, da lahko mirno laže, ko govori neumnosti, ki jih očitno samo sam verjame. Ja, ta oseba nas zastopa v EU. Očitno se mu danes vsi smejijo.

Objava Matej Tonin ostal brez imunitete in krivdo za to zvalil na vse ostale originalno objavljena na had blog.

AI vam verjetno ne bo vzel službe. Veliko bolj verjetno je, da vam jo bo vzel nekdo, ki ga zna uporabljati. To se mi zdi precej bolj realen pogled na vse, kar se trenutno dogaja okoli umetne inteligence. Ne gre namreč več za vprašanje, ali bo AI ostal z nami, niti za to, ali gre samo za še en tehnološki balon, ki bo čez nekaj let počil. Umetna inteligenca je tukaj in počasi postaja nekaj povsem običajnega, podobno kot je nekoč postal internet, kasneje pametni telefon, kripto, itd ..

• Vsebina, ki jo je ustvarila umetna inteligenca
• Mediji, vas res ni nič sram?
• 21 let že obstaja had.si blog in jaz še vedno uživam pri pisanju

Seveda lahko še vedno zamahnemo z roko in rečemo, da ChatGPT halucinira, da so AI besedila prepoznavna na kilometer in da človeka pač ne more nadomestiti noben algoritem. Vse to je lahko celo res. Ampak pri tem spregledamo bistvo. Ne tekmujemo z umetno inteligenco. Tekmujemo z ljudmi, ki jo znajo uporabiti bolje od nas.

Nekdo, ki je prej za neko nalogo potreboval dve uri, jo danes morda opravi v dvajsetih minutah. Ne zato, ker bi postal čez noč desetkrat pametnejši, ampak zato, ker si zna pomagati z orodjem, ki mu prihrani rutinsko delo in mu pusti več časa za razmišljanje. Če nekdo v istem času naredi več, hitreje pride do informacij in zna iz njih izvleči več, potem postane precej nepomembno, koliko let izkušenj imamo mi.

To ne pomeni, da moramo AI slepo zaupati. Ravno nasprotno. Več kot ga uporabljamo, bolj pomembno postaja naše lastno znanje, saj moramo znati ločiti dober odgovor od neumnosti. Toda zavračanje umetne inteligence samo zato, ker smo do zdaj povsem dobro shajali brez nje, je približno tako smiselno, kot bi pred dvajsetimi leti razlagali, da interneta ne potrebujemo, ker imamo telefon in faks.

Verjetno je največja zmota tega trenutka prepričanje, da imamo še dovolj časa. Da bomo AI pogledali čez leto ali dve, ko bo vse skupaj bolj zrelo in ko bomo videli, kam se stvari razvijejo. Takrat bodo nekateri že dve leti pred nami. Prav zato danes stavek “kdor ne gre s časom, s časom gre” zveni precej manj kot pregovor in precej bolj kot opozorilo.

Objava Kdor ne gre s časom, s časom gre in umetna inteligenca vam ne bo ukradla službe originalno objavljena na had blog.

Vse več vsebin na spletu danes ustvarja umetna inteligenca. Čeprav se je to zdelo še pred nekaj leti kot nekaj iz znanstvenofantastičnih filmov, smo danes prišli do točke, ko človek napiše nekaj stavkov, jih vrže v ChatGPT in napiše “naredi tekst bolj profesionalen” in že čez nekaj sekund dobi tekst, ki je videti, kot da ga je napisal nekdo, ki se s pisanjem ukvarja že od rojstva. Problem ni v umetni inteligenci. Problem je v človeku, ki tako ustvarjenega teksta pogosto niti ne prebere. To se mi zdi ena bolj bizarnih posledic časa, v katerem živimo. Človek ima na voljo orodje, ki mu lahko pomaga pri pisanju, razmišljanju in urejanju vsebine, vendar ga začne uporabljati tako, da mu prepusti celotno delo. Še bolj zanimivo je, da potem rezultat brez kakršnegakoli preverjanja objavi na spletu, kot da je vsebino dejansko ustvaril sam.

• Svet postaja generičen AI produkt
• Ko plakate za veselice ustvarja umetna inteligenca
• Tudi vaša elektronska sporočila piše AI?
• Umetna inteligenca lahko sleče vaša oblačila

Tukaj se začne kazati razlika med vsebino, ki jo je napisal človek in vsebino, ki jo je ustvarila umetna inteligenca. Ne vedno, ampak vse pogosteje. Človeško pisanje ima namreč svoje napake in posebnosti. Ko nekdo piše iz lastne izkušnje, se to običajno vidi. Lahko napiše predolg stavek, uporabi besedo, ki jo uporablja samo on, ali pa v tekst vključi nekaj, česar umetna inteligenca ne more vedeti.

Prav zaradi teh malih stvari ima tekst osebnost. Pri vsebini, ki nastane samo s pritiskom na gumb, je vse skupaj pogosto preveč popolno. Stavki so lepo sestavljeni, misli so urejene, uvod lepo pripelje do teme, zaključek na koncu še enkrat pove tisto, kar smo že prebrali. Vse je slovnično pravilno in na prvi pogled celo zelo profesionalno.

Ampak pogosto manjka najpomembnejši del. Človeški faktor. Manjka nekdo, ki bi za napisanim dejansko stal. Zato lahko danes na spletu prebereš tekst, ki je videti odlično, vendar se po nekaj odstavkih začneš spraševati, ali ima avtor sploh kakšno mnenje o temi, o kateri piše. Vse je nevtralno, previdno in varno. Nič ni zares narobe, hkrati pa ničesar zares ne pove..

To je verjetno ena večjih nevarnosti množične uporabe umetne inteligence pri ustvarjanju vsebin. Ne bomo dobili nujno slabše vsebine. Dobili bomo ogromno vsebine, ki bo videti dobra, vendar bo med seboj neverjetno podobna. Internet bo poln pravilno napisanih tekstov, ki jih nihče zares ne bo želel prebrati.

Še posebej zanimivo je, kako hitro se takšna vsebina širi na družbena omrežja. Danes lahko opaziš objavo, pri kateri je že po nekaj stavkih jasno, da je oseba ni napisala sama. Ne zato, ker bi bila slaba, ampak ravno zato, ker je tako generična in predvsem je vsebina nevtralna.

Ko nekaj napiše človek, ima za tem običajno razlog. Nekaj se mu je zgodilo, nekaj ga je razjezilo, nekaj ga je navdušilo ali pa ima preprosto potrebo, da svoje razmišljanje spravi iz glave na “papir”. Zato so lahko tudi slabi teksti zanimivi. Lahko so slovnično napačni, predolgi, nerodni ali popolnoma subjektivni, vendar imajo nekaj svojega. Pri umetni inteligenci pa dobiš popoln tekst brez duše.

Seveda lahko umetni inteligenci naročiš, naj piše bolj osebno. Lahko ji poveš, naj bo bolj čustvena, bolj cinična, bolj sproščena ali bolj podobna določenemu avtorju. Rezultat bo verjetno zelo prepričljiv. Orodje lahko pomaga pri besedah, ne more pa namesto človeka živeti njegovega življenja.

Mogoče bomo ravno zaradi tega v prihodnosti še bolj cenili vsebine, pri katerih bomo vedeli, da jih je napisal človek. Ne zato, ker bi bile nujno boljše, ampak zato, ker bomo vedeli, da je nekdo za njimi nekaj doživel, o nečem razmišljal in si vzel čas, da je to zapisal.

Mene umetna inteligenca pri pisanju ne moti. Motijo me ljudje, ki so zaradi nje nehali razmišljati. Če mi umetna inteligenca pomaga popraviti stavek, je to super. Če mi pomaga najti boljšo besedo ali urediti tekst, še toliko bolje. Če pa napiše celoten tekst in ga človek samo prekopira in objavi, ne da bi ga sploh prebral, potem se vprašam, zakaj je pod njim sploh podpisan človek. Na srečo so nekatera družbena omrežja že dodala “tag”, da je to vsebina, ki jo je ustvarila umetna inteligenca.

Morda bomo zato čez nekaj let na internetu iskali nekaj povsem drugega kot danes. Ne najbolj optimiziranega članka, ne najbolj popolnega teksta in ne vsebine z največ ključnimi besedami, ampak nekaj, za kar bomo lahko rekli: tole je pa nekdo zares napisal. Mogoče bo največji kompliment, ki ga bo takrat lahko dobila spletna vsebina, preprosto ta, da je pod njo podpisan človek.

Objava Vsebina, ki jo je ustvarila umetna inteligenca originalno objavljena na had blog.

Ko sem pred dnevi sedel v najeti avtomobil in se privajal na vožnjo po levi strani ceste, sem pričakoval marsikaj. Ozke ceste, veliko krožišč, kakšno stresno situacijo in precej prilagajanja. Po skoraj 2.000 prevoženih kilometrih po Škotski pa lahko mirno zapišem nekaj povsem drugega. Vožnja po Škotski je užitek. Predvsem zato, ker vozniki spoštujejo prometne predpise in ker je kultura vožnje na bistveno višji ravni, kot sem je vajen doma. Če k temu dodam še čudovito pokrajino, je to  recept za varnost, kar potrjujejo tudi številko. Okoli 4.000 prometnih nesreč se zgodi letno na Škotskem, v Sloveniji preko 20.000 (2 mio vs 5,5 mio).

• Škotski gradovi te popeljejo v neke druge čase
• Škotski zajtrk tudi za vegane
• Škotska ni prava destinacija za vas
• Škoti so izredno prijazni, ampak težko jih je razumeti
• Samorog je uradna nacionalna žival Škotske
• Vožnja po levem pasu na Škotskem (volan na desni) je zanimiv izziv

Najbolj me je presenetilo spoštovanje omejitev hitrosti. Če je v naselju omejitev 20 mph, kar pomeni približno 32 kilometrov na uro, potem vsi vozijo 20 mph. Ne 25. Ne 30. Nihče ne išče izgovorov, zakaj bi lahko peljal hitreje. Omejitev ni priporočilo, ampak pravilo.

Enako velja za avtoceste. Omejitev je 70 mph, oziroma približno 113 kilometrov na uro. Nihče ne “prileti” mimo s 150 kilometri na uro, nihče se vam ne prilepi na odbijač in vas z “bledanjem” ne skuša spraviti s prehitevalnega pasu. Pravzaprav je prehitevalni pas večino časa prazen. Uporabijo ga samo takrat, ko koga res počasnejšega prehitijo, nato pa se vrnejo na vozni pas. Tako preprosto je lahko.

Posebna zgodba so enopasovne ceste, ki jih je na Škotskem precej. Še posebej v višavju in na otokih. Na njih so na vsakih nekaj sto metrov urejeni “passing places” oziroma izogibališča. Ko se srečata dve vozili, eden od voznikov zapelje v izogibališče in počaka, da drugi odpelje mimo. Brez hupanja, brez slabe volje in brez merjenja, kdo ima večjo pravico do ceste. Še lepše je, da se skoraj vsak voznik za takšno gesto zahvali z dvigom roke. Majhna pozornost, ki pove veliko o kulturi ljudi.

Tudi regionalne ceste so nekaj posebnega. Velikokrat potekajo čez popolnoma odprto pokrajino, brez odbojnih ograj, brez visokih zaščitnih panelov in brez občutka, da te prometna infrastruktura vodi za roko na vsakem metru. Kljub temu vožnja ni stresna. Vozniki prilagodijo hitrost razmeram in razumejo, da cesta ni dirkališče.

Ob vhodih v številne vasi sem opazil zanimive table. Na njih ne piše, da vas čaka radar ali kazen. Piše preprosto: “Hvala, ker vozite previdno.” Zahvala namesto grožnje. Zaupanje namesto kaznovanja. Morda se komu zdi nepomembna razlika, meni se zdi precej zgovorna.

Seveda tudi na Škotskem niso vsi vozniki popolni. Zagotovo se najde kdo, ki vozi prehitro ali naredi neumnost. V skoraj 2.000 kilometrih vožnje pa takšnega primera praktično nisem doživel. Nisem videl objestnega prehitevanja, nisem doživel hupanja zaradi malenkosti in nisem imel občutka, da se moram na cesti neprestano braniti pred drugimi udeleženci. In tudi če se zmedeš v kakšnem križišču ali krožišču, stoično počakajo, da odpelješ.

Morda je razlog v strožjem nadzoru. Morda v drugačni prometni vzgoji. Ali pa preprosto v drugačni miselnosti, kjer vožnja ni tekmovanje, ampak način, da vsi varno pridejo na cilj.

Ko po takšni izkušnji pomislim na slovenske ceste, je razlika precej očitna. Pri nas pogosto poslušamo, da so za prometno varnost krivi vsi ostali kot pa tisti, ki so res krivi. Med vožnjo po Škotski sem dobil občutek, da največjo razliko naredijo vozniki sami. Prometni predpisi so tam zato, da jih spoštuješ, ne zato, da iščejo načine, kako jih obiti. Mogoče je prav to največja lekcija, ki bi jo lahko odnesli s škotskih cest.

Objava Vožnja po Škotski je užitek in vozniki spoštujejo prometne predpise originalno objavljena na had blog.

Svet se spreminja in očitno se spreminja tudi Škotska. Če sem imel v glavi podobo škotske hrane kot nečesa težkega, mastnega in predvsem mesnega, me je Škotska presenetila. Zelo. Ko sem za zajtrk dobil veganski haggis, sem moral dvakrat pogledati. Potem sem opazil še veganske klobasice. Pa pečen fižol. Pečene gobe. Paradižnik. In vse skupaj lepo zloženo na krožniku, ki bi ga pred leti verjetno kakšen tradicionalni Škot označil za herezijo.

• Škotski gradovi te popeljejo v neke druge čase
• Škotska ni prava destinacija za vas
• Škoti so izredno prijazni, ampak težko jih je razumeti
• Samorog je uradna nacionalna žival Škotske
• Vožnja po levem pasu na Škotskem (volan na desni) je zanimiv izziv

Škotski zajtrk je institucija. Nekaj, kar človek mora doživeti. Haggis, klobase, “black pudding”, jajca, slanina in vse ostalo, kar človeka nasiti do večerje. A danes se je tej tradiciji pridružila še druga različica. Za ljudi, ki ne jedo mesa in pri tem ne želijo sklepati kompromisov pri okusu.

Najbolj zanimivo pri vsem skupaj pa je, da veganske različice niso več omejene na alternativne lokale v Edinburghu ali Glasgowu. Najdeš jih v hotelih, penzionih, gostilnah in celo v precej odročnih krajih. Veganstvo tukaj ni več eksotika, ampak nekaj povsem običajnega.

Preden sem šel na Škotsko, sem bil prepričan, da bom kot vegan precej omejen pri izbiri hrane. Nekje v podzavesti sem imel predstavo, da bom večino časa preživel ob pomfriju in pečenem fižolu. Realnost je precej drugačna. Skoraj povsod imajo na meniju vsaj eno vegansko jed, pogosto tudi je več. Če si zaželiš burger, ga boš dobil. Če želiš pico, imajo marinaro. Če naročiš juho, bo natakar najprej preveril, ali vsebuje mlečne izdelke. In če vprašaš za vegansko možnost, se nihče ne zdrzne. Vedno sledi vprašanje, če ima kdo kakšno alergijo. Na to so zelo pozorni.

Res je, da tradicionalnega fish & chipsa v veganski različici še nisem zasledil, imajo pa zato veganske burgerje. Malce večji izziv predstavljajo solate. Te očitno še vedno niso visoko na lestvici škotskih kulinaričnih prioritet. Ampak tudi tukaj se znajdejo. Če jih ni na meniju, jih pogosto pripravijo po dogovoru.

Kar me je najbolj presenetilo, ni bila sama ponudba hrane, ampak odnos ljudi. Nihče te ne gleda postrani. Nihče ne zavija z očmi. Nihče te ne sprašuje, od kod dobiš beljakovine. Veganska prehrana je zanje nekaj povsem običajnega. No, ko omeniš, da ne piješ alkohola, je zgodba nekoliko drugačna. Takrat se začnejo začudeni pogledi in šale na račun človeka, ki je prišel na Škotsko in ne pije viskija. Vsaka država ima očitno svoje meje tolerance.

V večjih mestih, kot sta Glasgow in Edinburgh, je izbira skoraj neskončna. Tam najdeš specializirane veganske restavracije, pekarne, kavarne in celo lokale s povsem rastlinsko ponudbo. Nihče ne bo ostal lačen. Še bolj zanimivo pa je, da tudi v višavju, kjer bi pričakoval precej bolj tradicionalen pristop, razumejo potrebe gostov. Včasih to pomeni vegansko juho dneva. Drugič “chili non carne” s pomfrijem. Da, tudi meni se je zdela ta kombinacija nekoliko nenavadna, ampak po celodnevnem raziskovanju njihove pokrajine človek postane precej manj izbirčen.

Prijetno presenečenje so bile tudi sladice. Veganske torte, kolači, mafini in različne druge pregrehe niso pripravljene zgolj zato, da so na meniju, ampak so dejansko okusni.

Tudi na področju visoke kulinarike Škotska ne zaostaja. Država ima petnajst restavracij z Michelinovimi zvezdicami, vendar veganski degustacijski meniji še vedno niso samoumevni. Nekatere restavracije jih ponujajo, druge jih pripravijo po predhodnem dogovoru, tretje pa ostajajo zvesto osredotočene na škotsko tradicijo. Če načrtujete obisk katere od njih, je rezervacija pogosto potrebna več tednov ali celo mesecev vnaprej.

Če bi moral povzeti svojo izkušnjo, bi rekel takole. Škotska verjetno ni prva država, na katero pomisliš, ko nekdo omeni vegansko kulinariko. Ampak ravno zato zna pozitivno presenetiti. Med gradovi, destilarnami, jezeri in neskončnimi cestami skozi višavje sem pričakoval marsikaj. Nisem pa pričakoval, da bom za zajtrk jedel pravi škotski zajtrk. In da bom šel zvečer spati s polnim trebuhom!

Objava Škotski zajtrk tudi za vegane originalno objavljena na had blog.

Škotska ima preko 2000 gradov in skoraj povsod naletiš na kakšnega. Nekateri stojijo na vrhu pečin in kljubujejo vetru ter dežju že stoletja. Drugi so skriti med gozdovi. Pred odhodom na Škotsko sem planiral, da bom obiskal nekaj gradov. Nisem pa pričakoval, da bodo postali eden izmed lepših delov potovanja. Ne zaradi njihove zgodovine ali slavnih imen, ki so povezana z njimi, temveč zaradi občutka, ki ga dobiš, ko stopiš skozi njihova vrata.

• Škotska ni prava destinacija za vas
• Škoti so izredno prijazni, ampak težko jih je razumeti
• Samorog je uradna nacionalna žival Škotske
• Vožnja po levem pasu na Škotskem (volan na desni) je zanimiv izziv

Ogromno gradov na Škotskem je odprtih za javnost. Večina jih je v zasebni lasti, nekaj pa jih je skozi leta prešlo v državno upravljanje, saj lastniki niso več zmogli visokih stroškov vzdrževanja. Ti stroški zagotovo niso majhni. Že samo pogled na strehe, kamnite fasade, parke in vrtove pove, da gre za nenehen boj z zobom časa.

Vstopnine se običajno gibljejo med 15 in 25 funti. Za nekoga se to morda zdi veliko, vendar hitro ugotoviš, da s tem prispevaš k ohranjanju zgodovine. Vsak grad ponuja nekaj drugačnega. V nekaterih lahko brez težav fotografiraš tudi notranjost, v drugih je fotografiranje prepovedano. Nekateri so spremenjeni v muzeje in so namenjeni zgolj obiskovalcem, v drugih pa še danes živijo potomci nekdanjih lastnikov.

Notranjost gradov me ni navdušila toliko, kot sem pričakoval. Zanimivo je videti stare knjižnice, jedilnice, zbirke orožja, portrete prednikov in razkošne spalnice. A tisto, kar me je zares fasciniralo, se je nahajalo zunaj njihovih zidov.

Njihovi vrtovi. Vrtovi, ki so urejeni do zadnje podrobnosti. Žive meje, ki so postrižene z natančnostjo kirurga. Cvetlične grede, kjer je vsaka rastlina na svojem mestu. Drevoredi, ki vodijo proti gradu in ustvarjajo občutek, kot da si stopil v filmsko kuliso.

Potem so tu še travniki. Ne vem, kako jim uspe. Morda zaradi podnebja, morda zaradi nenehne vlage, morda zaradi ljudi, ki vedo kaj delajo. Trava okoli škotskih gradov je nekaj posebnega. Videti je kot popolna zelena preproga. Brez plevela, brez rumenih madežev, brez lukenj. Takšna, da bi se človek najraje sezul in hodil bos.

Ko stojiš pred gradom, ki je preživel vojne, politične spletke, menjave kraljev in stoletja škotskega vremena, se za trenutek res preseliš v nek drug čas. V obdobje klanov, mečev, viteških zgodb in kraljevskih spletk. In čeprav danes pred gradom stoji parkirišče, vstopnico kupiš s kartico in si pri navigaciji pomagaš z Googlom, občutek ostaja enak.

Škotski gradovi niso zgolj turistične znamenitosti. So časovni stroji. In prav vsak izmed njih pripoveduje svojo zgodbo. Zato jih na Škotskem ne obiskuješ zato, da bi odkljukal še eno znamenitost na seznamu. Obiščeš jih zato, ker te za nekaj ur popeljejo v svet, ki ga že zdavnaj ni več. Svet, ki ga danes ohranjajo kamniti zidovi, brezhibni vrtovi in neskončne zelene površine, ki so videti, kot da jih je nekdo narisal.

Objava Škotski gradovi te popeljejo v neke druge čase originalno objavljena na had blog.

Če vam ni všeč zgodovina. Če vam ni všeč narava. Če vam niso všeč viskiji. Če vam ni všeč mir. Če vam niso všeč prijazni ljudje. Če vam ni všeč umirjenost življenja. Potem je Škotska verjetno zadnja država, ki bi jo morali obiskati. Meni je zgolj žal, da je nisem obiskal že prej. In zagotovo se bom še vrnil.

• Škoti so izredno prijazni, ampak težko jih je razumeti
• Samorog je uradna nacionalna žival Škotske
• Vožnja po levem pasu na Škotskem (volan na desnem) je zanimiv izziv

Sam sem v teh dneh prevozil en majhen del države. Od mest do odročnih vasic. Od gradov, ki stojijo na pečinah in kljubujejo vetru že stoletja, do cest, kjer si sam in si prepričan, da si se izgubil. Ravno to je čar Škotske. Ni glasna. Ne kriči po pozornosti. Ne sili se v ospredje. Preprosto je tam in čaka, da jo odkriješ. Ljudje ne gledajo v telefone, ampak živijo življenje.

Zgodovina je prisotna na vsakem koraku. Pri nas pogosto govorimo o stoletni zgodovini. Na Škotskem pa se zdi, da je vsak kamen del zgodbe, stare več sto let. Gradovi niso zgolj turistične atrakcije. So opomnik na čase klanov, bitk, kraljev in uporov. In teh gradov ni malo. Kamorkoli pogledaš, se na obzorju pojavi nov.

Potem je tu narava. Fotografije ne pomagajo. Posnetki dronov ne pomagajo. Tudi najboljši instagram filter ne pomaga. Škotsko višavje moraš doživeti. Moraš stati sredi ničesar, poslušati veter in opazovati neskončne odtenke zelene barve. Moraš se peljati po enopasovnih cestah in se vsakih nekaj kilometrov ustaviti, ker preprosto moraš narediti fotografijo. In potem še eno. In še eno.

Če ne marate viskija, ni nobene težave. Tudi sam ga ne pijem. Kljub temu so destilarne fascinantne. Ne zaradi alkohola, temveč zaradi zgodb. Zaradi tradicije. Zaradi ljudi, ki že generacije ustvarjajo nekaj, na kar so ponosni. Ko poslušaš njihove zgodbe, hitro ugotoviš, da viski ni zgolj pijača. Je del škotske identitete.

Ljudje niso turistično prijazni, ko se nekdo nasmehne, ker mora ali pa želi iz tvojega žepa kakšen funt. Ljudje so pristni. Ko ti nekdo pomaga, ker želi pomagati. Ko te ogovori, ker ga zanima, od kod prihajaš. Ko se pogovor s popolnim neznancem zavleče za deset minut samo zato, ker imata oba čas.

Morda je ravno čas tista največja razlika. Na Škotskem se zdi, da življenje teče počasneje. Nihče ne hiti. Nihče ne tekmuje na cesti in nihče ne hupa in benti nad tujcem, ki je malce zmeden na cesti.. Nihče nima potrebe dokazovati, kako pomemben je. Ljudje živijo. In to precej dobro.

Če iščete neskončne nakupovalne centre, gnečo, hitenje in občutek, da morate vsak trenutek nekam priti, potem Škotska ni prava destinacija za vas. Če iščete “fensi” zabave, kjer influensarji vsak trenutek snemajo, potem Škotska ni za vas.

Če pa si želite zgodovine, narave, prijaznih ljudi, miru in občutka, da svet morda le ni tako nor, kot se nam zdi doma, potem obstaja velika verjetnost, da se boste v Škotsko zaljubili že prvi dan. Še večja verjetnost obstaja, da boste ob odhodu že razmišljali, kdaj se boste vrnili.

Objava Škotska ni prava destinacija za vas originalno objavljena na had blog.

Sjela baba u balon in Don’t put bananas in my butt. Če ste bili v zadnjem času na TikToku, potem vam je verjetno jasno, o čem pišem. Če niste, ne zamujate ničesar. Mogoče imam samo jaz to srečo, da mi je algoritem serviral videoposnetke, kjer se v ozadju vrtita ta dva “glasbena presežka”, ki sta očitno postala del kolektivne internetne zavesti. Ja, to so ti interneti, ki rešujejo svet, kajne?

• Tudi vaša elektronska sporočila piše AI?
• Update generacija
• Ko Chat GPT (pri)kroji realnost

Včasih smo se zgražali nad tem, da ljudje berejo rumeni tisk. Potem smo se zgražali nad resničnostnimi šovi. Danes pa milijarde ljudi gleda 15-sekundne videe, v katerih nekdo pleše, skače, odpira hladilnik ali samo obstaja, medtem ko v ozadju nekdo poje o babi v balonu ali zelo jasno svetuje, kam ne tlačit banan.

Najbolj smešno pri vsem tem je dejstvo, da to deluje. Ne samo da deluje, ampak se ti zadevi naselita nekam globoko v možgane. Tam, kjer so včasih bivali uporabni podatki. Telefonske številke. Gesla. Datumi rojstnih dni. Danes pa se sredi sestanka zalotiš, da ti po glavi odmeva “Sjela baba u balon…” in se sprašuješ, kje je šlo vse skupaj narobe.

Ampak problem ni v teh dveh komadih. Problem je v tem, da sta popoln simptom časa, v katerem živimo. Pozornost je postala valuta. Ni pomembno, ali je vsebina dobra, koristna ali celo smiselna. Pomembno je samo, da za nekaj sekund “skoči” v tvoje možgane in jih ne izpusti. Če je za to potrebna pesem o bananah, potem pač pesem o bananah.

Algoritmi ne nagrajujejo kakovosti. Nagrajujejo odziv. Če se nasmehneš, zgroziš, začudiš ali si rečeš kakšna neumnost je to, je cilj dosežen. Naslednjič boš dobil še več istega. In še več. In še več.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da se temu posmehujemo, medtem ko gledamo naslednji video. In naslednjega. In naslednjega. Kot digitalni hrčki v kolesu, ki se vrtijo v ritmu najbolj nalezljive internetne neumnosti tedna. Don’t put bananas in my butt ..

Čez mesec dni se teh dveh hitov verjetno ne bo spomnil nihče več. Zamenjala ju bo nova viralna uspešnica. Nek nov zvok, nov ples ali nova neumnost, ki bo za nekaj tednov okupirala internet. Do takrat pa …

Sjela baba u balon. Oprostite. Tudi meni ne gre iz glave.

Objava Sjela baba u balon in Don’t put bananas in my butt originalno objavljena na had blog.

Pred časom sem dobil namig, da je na koncu Šentvida pizzeria Scudetto in naj poskusim njihovo pizzo. Kolega mi je omenil, da so baje dobre in da so precej prisotni na družbenih omrežjih. Sicer že dolgo časa nisem preizkušal pizz in pisal o tem, ker sem bil zelo pogosto razočaran nad tem, kaj vse si nekateri predstavljajo kot pizzo, ampak ker sem bil ravno v tistem koncu, sem šel v Scudetto.

• 10 Diego Vitagliano Pizzeria, Neapelj / najboljša pizzerija na svetu / had testira pizze
• Restavracija & Lounge Manu, Žirovnica / had testira pizze / ocena 5
• Pizzeria in pivnica Porka Eva (Ajdovščina) / had testira pizze / ocena 4,9
• Pizzerija Orli, Tenetiše / had testira pizze / ocena 5
• Najboljša pizza na svetu / L’Antica Pizzeria da Michele, Neapelj / had testira pizze / ocena 5,0
• Pizzeria Noro, Koper / najboljša pizza v Sloveniji / had testira pizze / ocena 5,0

Ko sem dobil meni, sem bil presenečen, saj je bila marinara (13,50) dražja kot margerita (9,90). Marinara je v osnovi testo, pelati in česen. Pri Scudetto dodajo na marinaro še inčune (lahko izbere tudi brez njih), češnjev paradižnik, kapre, česen, origano, olive v prahu, baziliko in olivno olje. Zakaj? Verjetno za to, da opravičijo ceno. Smešno je, ko so v najboljših pizzerijah v Italiji takšne pizze okoli 7 evrov.

Gremo naprej. Želim naročiti coca colo, ampak je nimajo. Ok. Sprejmem, da je to njihova odločitev. Naročim in čakam. Čez približno 20 minut dobim na mizo marinaro, ki ima več roba kot pa same “sredine”. Tudi precej zažgana je, kar res nimam rad, ker dobi testo grenak okus in spremeni celoten okus pizze. Pizza je bila hladna in druga naročena pizza je na mizo prišla čez 5 minut, ko sem jaz svojo že skoraj pojedel.

Razrežem in ugotovim, da je zaradi preveč nadeva težko jesti pizzo z roko. Ja, pizza se vedno je na takšen način, ampak za to mora biti pravilno narejena. Ko ugriznem v testo ugotovim, da je precej “chevy” oz. žvečilno testo. Kar mi ni po godu. Tudi sestavine, ki sestavljajo marinaro niso šle skupaj. Preveč vsega za moj okus. Potrudim se in pojem srednji del, ostalo pustim s precej grenkim priokusom.

Druga pizza, ki je prišla na mizo je bila še bolj zažgana – očitno posledica nastavitve peči, ko se pizza predolgo cmari in se zažge. Ampak kdo sem jaz, da bi se spoznal na dobre pizze, kajne?

Za konec me sicer prijazen natakar vpraša, če je bilo vse ok, in ga moj odgovor, da je bila zelo povprečna pizza, očitno samo toliko preseneti, da ni našel nobenega odgovora. Verjetno si je mislil, da pač nimam pojma. S čimer se povsem strinjam. Dejstvo je, da vem, kaj dobra pizza zame in kaj je povprečna pizza, na katero ne bom nikoli več prišel. In verjetno se bom nekaj časa spet izogibal pizzerij, kjer še nisem bil in se bom raje odločal za tiste, ki so mi blizu in kjer na koncu ne bom razočaran.

• cena marinare je 13,50 evra
• moja ocena pizze v Scudetto … raje bom preskočil oceno in bom zgolj zapisal, da me ni navdušila

Ker sem se odločil, da bom iskal najboljšo pizzo, sem si moral postaviti kriterije – vedno bom naročil vegetarijansko pizzo brez sira – kajti edino tako lahko pizze med seboj primerjam. Pri pizzi me v osnovi zanima njeno testo – ali je “lahko” in ga telo zlahka prebavi? Je pizza zažgana ali pečena ravno prav? Je zelenjava na pizzi iz konzerve ali je sveža? In na koncu me seveda zanima tudi cena pizze, kajti ravno pizze bi morale biti vsem dostopne tudi s svojo ceno. Pizzo plačam sam in svojega prihoda ne napovem. Testiram pa predvsem zato, ker imam tudi sam pogosto problem najti dobro pizzo.

Ta objava ni plačana, ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!

Objava Osteria, bar in pizzeria Scudetto, Ljubljana / had testira pizze originalno objavljena na had blog.

V poplavi vseh debilnih oglasov, ki nas vsak dan bombardirajo z vseh strani, sem pred časom zasledil oglas, ki me je dejansko nasmejal. Kar ni ravno pogost pojav. Večina oglasov namreč poskuša biti duhovita, moderna, trendovska ali celo viralna, pa jim na koncu uspe predvsem to, da človek zavije z očmi in čim prej preskoči vsebino. Potem pride oglas s sloganom – Kosi na tleh in kosi sam.”

• Ko oglas za Lesnino buri duhove in se nad njim zgražajo “tercijalke” na spletu
• Hofer oglas / Eva in Rale / ne može nam niko ništa
• Ferrari Luce / prvi električni Ferrari buri strasti na internetih

Če ste del generacije, ki je odraščala v devetdesetih, potem vam je ob tem napisu v glavi avtomatično zazvenel refren pesmi skupine Pop Design. Brez razmišljanja. Brez napora. Ker so bile takšne pesmi preprosto del vsakdana. Poslušali smo jih na veselicah,  na radiu, na maturantskih izletih in povsod drugje. Besedilo je bilo tako preprosto, da se ga spomniš še danes, četudi si se mu takrat morda posmehoval. In ravno zato oglas deluje.

Nobenih umetnih angleških izrazov. Nobenega “think outside the box” pristopa. Nobene zgodbe o trajnostni prihodnosti, digitalni transformaciji ali revolucionarni uporabniški izkušnji. Samo preprost stavek, ki ga vsi razumemo. Gre za robotske kosilnice. Torej napravo, ki dejansko kosi sama. Besedna igra je logična, razumljiva in zabavna. Točno takšna, kot bi morala biti dobra oglaševalska ideja.

V času, ko marketing pogosto ustvarjajo ljudje, ki želijo predvsem navdušiti druge ljudi iz marketinga, je osvežujoče videti primer, kjer nekdo razume osnovno nalogo oglasa. Da pritegne pozornost, da si ga zapomniš in da se ob njem nasmehneš.

Morda se sliši banalno, ampak prav takšni oglasi ostanejo v spominu. Ne tisti, za katere potrebuješ pet minut razlage in tri predstavitve v powerpointu, da dojameš poanto.

Kosi na tleh in kosi sam je dokaz, da včasih ni treba izumljati tople vode. Dovolj je, da poznaš svoje občinstvo in da znaš uporabiti nekaj, kar je že globoko zasidrano v kolektivnem spominu. In ja, priznam. Zaradi tega oglasa sem po dolgem času pomislil, da v oglaševanju še ni vse izgubljeno. Včasih so najboljše ideje res najbolj preproste. Tako kot refren, ki ga zdaj verjetno že nekaj minut prepevate v glavi.

Objava Kosi na tleh in kosi sam / oglas, ki mi je všeč! originalno objavljena na had blog.