Včeraj zvečer je Slovenijo zajela nova panika. Hekerji so vdrli v informacijski sistem državne uprave! Nujno je treba zamenjati gesla! Mediji so seveda pograbili zgodbo in naslovi so bili takšni, kot bi nekdo pravkar prevzel nadzor nad celotno državo. Manjkalo je samo še sporočilo, naj si državljani pripravimo zaloge hrane in vode. In čudi me, da niso tega storili.

• V čigavem imenu Slovenija postaja prijateljica Izraela? V mojem ne!
• SdS zvestobo na družbenih omrežjih nagradi, na levem polu te pustijo samega
• Slovenija po vzoru Srbije potrebuje ocisti.net za razkritje hujskaških trolov

Kaj se je dejansko zgodilo? Napadalec je prek kompromitiranega spletnega strežnika enega državnega organa pridobil več kot 15.000 uporabniških zapisov iz sistema Domino. Med njimi je bilo 7.216 zapisov z zgoščenimi vrednostmi gesel. Ja, prav ste prebrali. Domino. Tisti Lotus Domino, ki se ga nekateri spomnimo še iz časov, ko smo za dostop do interneta uporabljali modeme.

Da ne bo pomote. Vdor in kraja uporabniških podatkov sta resna varnostna incidenta. Prizadeti uporabniki morajo zamenjati gesla. Toda to še ne pomeni, da so hekerji prevzeli državo, da so prišli do podatkov, ki so življenjskega pomena. Pomeni pa, da ima država očitno precej vprašanj, na katera bi morala odgovoriti.

Še posebej zanimiva je zgodba o različici Lotus Domino 8.5.x. Ta je iz leta 2009. IBM je redno podporo zanjo končal leta 2018, podaljšano pa leta 2021. Prav ta različica naj bi bila še vedno navedena v seznamu standardnega programja na državnem portalu NIO, ki naj bi bil posodobljen letos avgusta.

Če to drži, imamo leta 2026 v državnih dokumentih še vedno programsko opremo iz leta 2009, za katero je podpora prenehala pred petimi leti. Ni sicer še potrjeno, da je napadeni strežnik dejansko uporabljal to različico. Bi pa bilo zanimivo izvedeti, katero je.

Poleg tega še eno preprosto vprašanje. Ali je bil sistem zaščiten z večfaktorsko avtentikacijo? Ali so uporabljali enotno prijavo? Kako so bila zaščitena gesla? Kdo je preverjal varnost? In zakaj se o teh stvareh sprašujemo šele po vdoru?

Ampak najbolj zanimiv del zgodbe se skriva drugje. Pred dobrim tednom je Oštro razkril, da so se predstavniki izraelskega podjetja Dream Security julija sestali s predsednikom vlade Janezom Janšo. Na sestanku je bil tudi Niko Gamulin, vršilec dolžnosti direktorja urada za informacijsko varnost. Govorili so o preizkušanju njihove rešitve Sphere v okolju SIGOV-CERT.

Po razkritju se je urad odzval, da je šlo zgolj za predstavitveni sestanek, da rešitve niso testirali in da tudi ni nobene odločitve o nakupu. Potem, samo par dni po tem pojasnilu, pride obvestilo o kibernetskem vdoru v državno upravo.

Kakšno naključje, kajne? Seveda ni nobenega dokaza, da sta dogodka povezana. Še manj, da bi kdorkoli incident namerno povzročil. Toda časovno zaporedje je dovolj zanimivo, da se lahko vprašamo, ali bo prav ta incident postal priročen argument za nakup novega, dragega sistema za kibernetsko varnost. Izraelskega. Ker smo pač prijatelji z njimi odkar je Janez prevzel oblast. In usluge je potrebno vračati.

Najprej državljanom sporočiš, kako ranljiva je država. Potem pridejo rešitelji z rešitvijo. Rešitev ima po naključju že ime. Sphere.

Morda pa bi bilo smiselno najprej posodobiti obstoječe sisteme, urediti osnovno varnostno zaščito, preveriti upravljanje dostopov in ugotoviti, kako je napadalec sploh prišel do uporabniških podatkov. Za to verjetno ne potrebujemo izraelskega podjetja in nekdanjega avstrijskega kanclerja.

Namesto ustvarjanja vtisa, da nam je nekdo heknil celotno državo, bi bilo precej koristneje, če bi pristojni javnosti povedali, kaj natanko je bilo kompromitirano, koliko sistemov je bilo prizadetih in kako dolgo so bile morebitne ranljivosti prisotne.

Če bo na koncu rešitev za vse naše težave ravno Sphere podjetja Dream Security, potem bo to zgodba, ki si zasluži precej več pozornosti kot včerajšnji bombastični naslovi.

Objava Heknili so nam državo. Aja, samo en Lotus Domino strežnik originalno objavljena na had blog.

1300 kilometrov. Verona, Lago di Garda – Sirmione, Bergamo – Città Alta, Genova, Portofino, Brescia in Lago d’Iseo. Trije dnevi Italije, precej kilometrov, ogromno lepih razgledov in predvsem vožnja brez stresa. Potem prideš nazaj v Slovenijo, kjer te že po petih kilometrih na avtocesti skoraj nekdo spravi s ceste. Dobrodošel doma!

• Roadtrip po Italiji s Teslo / 8 dni in preko 2500 kilometrov / ali obstaja “range anxiety”
• 100 km po slovenskih avtocestah je bolj stresnih kot 1000 km po italijanskih avtocestah
• Vožnja po Škotski je užitek in vozniki spoštujejo prometne predpise
• Škotski zajtrk tudi za vegane
• Južna Italija z avtom / Matera, Polignano a Mare, Taranto, Otranto, Alberobello, Lecce, Bari …/ 3360 km v 7 dneh #bellaitalia #video
• Izlake – Monopoli (Bari), Italija / 1150 kilometrov z avtom / cene, način vožnje in nauk

Italija je ena tistih držav, kamor se vedno znova rad vračam. Ne zgolj zaradi mest, arhitekture in hrane, ampak tudi zaradi tistega občutka, da se nikomur nikamor pretirano ne mudi. Kar je sicer precej nenavadna trditev za državo, v kateri imajo vozniki očitno prirojeno sposobnost komuniciranja s hupo. No, so jo imeli. Očitno se časi spreminjajo in “vafankulo” ni več del prometnih predpisov.

Tokrat sem naredil okoli 1500 kilometrov, od tega približno 1300 po Italiji. S Teslo. Če sem nekoč pri potovanjih računal, koliko bom zapravil za gorivo, sedaj računam predvsem, koliko mi bodo Italijani pobrali za cestnine. Kajti razmerje je skoraj absurdno. 44 evrov za elektriko in 107 evrov za cestnine. Ja, prav ste prebrali.

Prva postaja Verona. Postanek v Flower Burgerju. Veganski burgerji v Italiji? Ja, prosim. Flower Burger je eden tistih lokalov, ki dokazujejo, da veganska hrana že dolgo ni več zgolj solata in nekaj zelenjave na krožniku. Barviti burgerji, zanimive kombinacije in koncept, ki pokaže, da je lahko tudi hitra prehrana brez živalskih sestavin. Pravzaprav je to zame precej bolj zanimiva kulinarična postaja kot še ena klasična italijanska picerija. In vredno prevoziti 350 kilometrov za burger.

Iz Verone naprej proti Gardskemu jezeru. Lago di Garda in Sirmione. Če obstaja kraj, ki je videti kot kulisa za kakšen romantičen italijanski film, potem je to Sirmione. Zato sem zelo pogost gost tega majhega mesteca na ozkem polotoku, ki sega globoko v jezero, z gradom Scaligerjev, ozkimi ulicami in ponoči brez turistov.

Potem Bergamo. Oziroma natančneje Città Alta. Zame eden najlepših delov tega potovanja. Staro mesto visoko nad sodobnim Bergamom, obdano z beneškim obzidjem, z ozkimi tlakovanimi ulicami. Mesto, kjer je ogromno turistov, ampak vredno obiska.

Genova je povsem drugačna. Veliko pristaniško mesto, nekoliko bolj surovo, manj uglajeno in precej bolj pristno. Tisto pravo italijansko mestno življenje, kjer se prepletajo ozke ulice, mogočne palače in pristanišče. Mesto z značajem. Ni nujno, da ti je všeč na prvi pogled, ampak ima nekaj, zaradi česar si ga zapomniš. Predvsem ni sterilno.

Portofino. Razglednica, ki je nekdo ni pozabil natisniti. Majhen zaliv, barvite hiše, morje in jahte. Kraj, kjer imaš občutek, da je vse postavljeno natanko tako, da bo na fotografiji videti popolno. Verjetno je tudi cena vsakega kvadratnega metra temu primerno popolna. Ampak za sprehod in uživanje v razgledih je čudovit. Če odmisliš ves blišč, ki se ga je prijel skozi desetletja, ostane čudovit košček italijanske obale.

Brescia je precej manj turistično razvpit kraj, ki pa ima ravno zato svoj čar. Zgodovinsko mestno jedro, trgi, rimski ostanki in tisti občutek, da nisi zgolj še eden izmed turistov, ki jih je nekdo pripeljal z avtobusom. Italija ima ogromno takšnih mest, ki jih večina turistov preprosto preskoči na poti do bolj znanih destinacij. In pogosto so prav ta mesta najlepše presenečenje.

Za konec še Lago d’Iseo. Jezero, ki je precej manj medijsko izpostavljeno kot Garda ali Como, a zato nič manj lepo. Voda, hribi, majhna naselja in precej bolj umirjen svet. Tisti del Italije, kjer si želiš preprosto sedeti ob jezeru in gledati v daljavo. Brez telefona. Brez obvestil. Brez potrebe, da bi karkoli objavil na Instagramu. Če je Garda turistični magnet, je Iseo njegov precej bolj umirjen sorodnik.

Vmes še par outletov. Za dušo. Ker je pač takšen čas. Potem vožnja domov. 1300 kilometrov italijanskih avtocest in cest, brez zastojev, brez posebnega stresa in brez nepotrebnega živciranja. Kljub temu da imajo Italijani precej drugačen odnos do prometnih pravil kot mi. Na avtocestah promet teče, vozniki se umikajo in očitno je mogoče prevoziti ogromno kilometrov, ne da bi imel občutek, da si sredi bitke za preživetje. Edino cestnine so šibka točka, ker ljudje ne vedo povsem natančno kaj naj tam počnejo in to traja in traja.

Še nekaj o elektriki. Ker vem, da se bo vedno našel kdo, ki bo začel razlagati, da električni avtomobili niso primerni za dolga potovanja. Da je treba ves čas iskati polnilnice. Da je treba čakati. Da je vožnja z električnim avtomobilom stresna in da je dizel še vedno zakon.

No, moje izkušnje so povsem drugačne. 1500 kilometrov in 44 evrov za elektriko. Če preračunam sedanje cene goriva in porabo “fosilnega” vozila, bi bil ta strošek okoli 250 eurov. Sicer manj kot stane hotel s 4* v tej času ob Gardskem jezeru. Ali pa obisk Michelinove restavracije.

107 evrov za italijanske cestnine je druga zgodba. Italijanske avtoceste niso poceni in ko sešteješ vse odseke, ugotoviš, da si za asfalt plačal več kot dvakrat toliko kot za energijo, ki te je pripeljala do cilja. Kar je pravzaprav precej smešno. Vožnja z električnim avtomobilom je tako poceni, da cestnine postanejo največji neposredni strošek poti.

Italija me je še enkrat spomnila, zakaj tako rad potujem tja. Zaradi mest, ljudi, morja, jezer, arhitekture, glasnih ljudi in tistega občutka svobode, ko nimaš nujno določenega cilja in si lahko premisliš, kam boš zavil. Ker ideja je bila obiskati Bologno. Slovenija pa me je po petih kilometrih avtoceste spomnila, zakaj je včasih prav prijetno iti čez mejo.

Objava 1300 km po Italiji, 44 evrov za elektriko, 107 evrov za cestnine originalno objavljena na had blog.

Včeraj je bil očitno slab dan za politike, ki so prepričani, da jim oblast pripada. Za vedno. V Srbiji je Aleksandar Vučić po več kot desetletju politične prevlade priznal volilni poraz. V Braziliji je Lula premagal Flávia Bolsonara. Dve državi, dva različna politična sistema, a precej podobna zgodba o oblasti, ki se noče sprijazniti s tem, da ni večna.

• Svoboda govora v Trumpovi demokraciji
• Državljani smo podelili nezaupnico vladi Janeza Janše na zakonodajnem referendumu
• Ne noriško kraljestvo, mi postajamo kraljestvo norcev

V Srbiji so spremembe začeli študentje. Mladi, ki so po tragediji v Novem Sadu zahtevali odgovornost, transparentnost in konec korupcije. Skoraj dve leti protestov, pritiskov in vztrajanja. Vučić jih ni uspel ustaviti. Na koncu so o njegovi politični prihodnosti odločali volivci.

V Braziliji je zgodba nekoliko drugačna. Jair Bolsonaro je že leta 2022 izgubil proti Luli, zdaj pa je poraz doživel še njegov sin Flávio. In kaj je sledilo? Namesto priznanja poraza zahteva po razveljavitvi volitev. Očitno je v družini Bolsonaro demokracija sprejemljiva predvsem takrat, ko prinese želeni rezultat.

Ironično je, kako pogosto politiki, ki prisegajo na svobodo, prav to svobodo razumejo precej selektivno. Svoboda govora, dokler govoriš njim v prid. Svoboda medijev, dokler jih ne kritizirajo. Demokracija, dokler zmagujejo. Ko izgubijo, pa so nenadoma problem volitve, sodniki, novinarji ali tuje zarote.

Seveda niso vsi desničarji enaki in tudi levica nima monopola nad demokracijo. Toda pri političnih gibanjih, ki oblast postavljajo nad institucije in voditelja nad državljane, ideološka oznaka ni več bistvena. Včerajšnji dogodki so predvsem pokazali, da tudi dolgoletna politična prevlada ni nedotakljiva. Da imajo protesti lahko politične posledice. Da lahko volivci zamenjajo oblast tudi takrat, ko se je ta že skoraj prepričala, da je država njena zasebna lastnina.

Morda je zato naslov Ni prostora za desnico nekoliko preveč preprost. Natančneje bi bilo: ni prostora za oblast, ki ljudem obljublja svobodo, zase pa zahteva nedotakljivost. Ker svoboda ni privilegij oblastnikov in demokracija ni nekaj, kar velja samo takrat, ko zmagajo naši.

Objava Ni prostora za desnico / poraz Vučića in Bolsonara originalno objavljena na had blog.

AI Cluetrain Manifesto je sodoben odziv na The Cluetrain Manifesto, ki so ga leta 1999 na spletu objavili Rick Levine, Christopher Locke, Doc Searls in David Weinberger. Njegovih 95 tez je izhajalo iz preproste ideje: omreženi trgi so človeški pogovori, ne publike, segmenti ali korporativni komunikacijski kanali.

• Cluetrain New Clues – Cluetrain Manifesto
• Zakaj Roni in zakaj had?

Četrt stoletja pozneje se splet ponovno spreminja. Iskanje postaja odgovor. Ljudje se pogovarjajo z jezikovnimi modeli. Agenti začenjajo komunicirati z agenti. Vsebino je mogoče proizvajati v industrijskem obsegu, medtem ko pristnost, pozornost, zaupanje in človeška izkušnja postajajo vrednejši prav zato, ker jih je težje proizvesti.

Teh 95 novih tez ni zamenjava za originalni manifest in projekt ni povezan z njegovimi avtorji. Je poskus postaviti podobno neprijetno vprašanje v drugem tehnološkem trenutku: ko v pogovor vstopijo stroji, kako poskrbimo, da iz njega ne izginejo ljudje?

Trgi so še vedno pogovori. Vprašanje je samo, kdo se v resnici pogovarja. Internet naj bi povezal ljudi. Nekako nam je uspelo povezati bote z boti.

AI Cluetrain Manifesto

1. Internet postaja pogovor s stroji.
2. Stroji so se naučili našega jezika, preden smo se mi naučili, kaj jih sploh vprašati.
3. AI ne razume sveta. Razume naše opise sveta.
4. Samozavesten odgovor ni isto kot resničen odgovor.
5. Tekoč govor ni inteligenca.
6. Obseg ni modrost.
7. Napovedovanje ni razumevanje.
8. Avtomatizacija ne odpravi odgovornosti.
9. Nekje za strojem je vedno človek.
10. In običajno še nekdo, ki vse skupaj plačuje.
11. AI bo ustvaril več besed, kot jih bo človeštvo kadarkoli lahko prebralo.
12. Problem ni več ustvarjanje informacij. Problem je odločanje, kaj si zasluži pozornost.
13. Pozornost postaja vrednejša od informacije.
14. Ko je mogoče ustvariti vse, postane pristnost redka.
15. Redkost ustvarja vrednost. Človeški glas bo postal redek.
16. Popoln jezik postaja sumljiv jezik.
17. Tipkarske napake bodo morda kmalu dokaz življenja.
18. Splet je nekoč nagrajeval objavljanje. AI nagrajuje citiranost.
19. SEO je želel klike. AI želi odgovore.
20. AEO, GEO in katerakoli kratica pride naslednja ne bodo rešili slabe vsebine.
21. Pisanje za algoritme na koncu povzroči, da vse zveni enako.
22. Ko vsi optimizirajo za stroje, ljudi neha zanimati.
23. Najboljša optimizacija bo morda spet to, da imaš kaj povedati.
24. Izvirne misli ne moreš ustvariti s tlačenjem ključnih besed.
25. AI lahko posnema glas. Ne more živeti življenja.
26. Izkušnja ostaja trmasto človeška.
27. Stroj lahko opiše strto srce. Nikogar pa ne more pogrešati.
28. Stroj lahko opisuje lakoto, ne da bi bil kadarkoli lačen.
29. Ta razlika šteje.
30. Splet se polni z vsebino, ki je nihče ni želel napisati za ljudi, ki je nikoli niso želeli prebrati.
31. Objaviti zato, ker lahko, ni isto kot objaviti zato, ker je vredno.
32. Poceni vsebina postaja neskončno poceni.
33. Neskončna količina vsebine ustvarja končno količino potrpljenja.
34. AI slop ni tehnološki problem. Je problem spodbud.
35. Platforme so zahtevale engagement. Stroji so jim ga dali v industrijskem obsegu.
36. Pazi, kaj optimiziraš.
37. Metrike izgubijo pomen, ko jih lahko proizvajajo stroji.
38. Sledilce lahko generiraš. Zaupanja ne moreš.
39. Obisk lahko kupiš. Kredibilnosti ne moreš.
40. Doseg ni odnos.
41. Engagement ni naklonjenost.
42. Viralnost ni pomembnost.
43. Priljubljenost ni resnica.
44. Konsenz, ki ga ustvarijo stroji, je še vedno proizveden konsenz.
45. Teorija mrtvega interneta je bila bolj zabavna, preden so jo podjetja začela uresničevati.
46. Boti, ki se pogovarjajo z boti, niso skupnost.
47. AI agent, ki kupuje od drugega AI agenta, še vedno zapravlja denar nekoga.
48. Delegiranje zahteva zaupanje. Avtonomija ga zahteva še več.
49. Udobje vedno nekomu izstavi račun.
50. Če AI odloča namesto tebe, bi moral vedeti, čigavi interesi so oblikovali to odločitev.
51. Priporočilni sistemi so mnenja, preoblečena v matematiko.
52. Algoritmi niso nevtralni samo zato, ker vsebujejo številke.
53. Učni podatki vsebujejo zgodovino, predsodke, genialnost, neumnost in nas.
54. AI je podedoval internet. To bi moralo skrbeti internet.
55. Smeti noter. Samozavest ven.
56. Citiranost postaja oblika moči.
57. Odsotnost iz strojnega znanja bo kmalu podobna odsotnosti s spleta.
58. Če stroji posredujejo znanje, tisti, ki oblikuje stroje, oblikuje tudi resničnost.
59. Nekoč smo se bali vratarjev. Zdaj nam vratar odgovarja.
60. Iskalnik nam je pokazal deset povezav. AI nam poda en stavek.
61. Ta stavek ima ogromno moč.
62. Viri so pomembnejši prav takrat, ko jih uporabniki vidijo manj.
63. Transparentnost ni opomba pod črto.
64. AI je tako rekel ni argument.
65. Tudi algoritem je odločil ni argument.
66. Ljudje smo zgradili te sisteme. Ljudje jih lahko tudi postavimo pod vprašaj.
67. Pravica vprašati zakaj postaja pomembnejša z rastjo avtomatizacije.
68. Pomembna je tudi pravica reči ne.
69. Vse ne potrebuje AI-ja.
70. Če slabemu izdelku dodaš AI, dobiš slab izdelek z AI-jem.
71. Klepetalnik ni strategija.
72. Gumb z napisom AI ni inovacija.
73. Če vse poimenujemo AI, izraz na koncu ne pomeni ničesar.
74. Umetna inteligenca je ustvarila presenetljivo veliko umetnega marketinga.
75. Podjetja, ki pravijo AI-first, naj najprej razložijo problem.
76. Tehnologija naj rešuje probleme, ne upravičuje pitch deckov.
77. Prihodnost ne potrebuje še enega AI wrapperja.
78. Včasih je baza podatkov še vedno samo baza podatkov.
79. Včasih je dovolj en if stavek.
80. Včasih je človek boljši API.
81. AI bi moral odstranjevati dolgočasno delo, ne smiselnega dela.
82. Produktivnost se ne meri s številom ustvarjenih besed.
83. Hitrost ne izboljša slabe odločitve. Samo prej jo dostavi.
84. Avtomatizacija neumnosti proizvaja neumnosti hitreje.
85. Učinkovitost brez namena je samo pospeševanje.
86. Ljudje bomo AI uporabili, da postanemo bolj človeški ali manj človeški. Ta odločitev ostaja naša.
87. Najdragocenejša veščina bo morda vedeti, kdaj stroja ne vprašati.
88. Razmišljanje je počasnejše od generiranja. Vseeno razmišljaj.
89. Dvom je funkcija, ne napaka.
90. Radovednost mora preživeti udobje.
91. Ustvarjalnost se začne tam, kjer se autocomplete konča.
92. Internet prihodnosti bo vseboval več strojev. Ne sme vsebovati manj ljudi.
93. Ne potrebujemo strojev, ki zvenijo bolj človeško. Potrebujemo ljudi, ki nehajo zveneti kot stroji.
94. Trgi so še vedno pogovori. Vprašanje je samo, kdo se v resnici pogovarja.
95. Internet je naš samo toliko časa, dokler se obnašamo, kot da je res naš.

To ni anti-AI nostalgija. Ni pritoževanje nad prihodnostjo in ni marketinški trik. Gre za manifest v človeškem merilu o jeziku, zaupanju, avtorstvu, pozornosti in odgovornosti v spletu, ki ga vse bolj oblikuje strojno generiran govor.

Vir: https://www.had.si/cluetrain/

Objava AI Cluetrain Manifesto / 95 tez za internet po AI-ju originalno objavljena na had blog.

Sosed Marcel Knez še nima vozniškega izpita za avto. Ampak medtem ko večina njegovih vrstnikov šele razmišlja o opravljanju vozniškega izpita, Marcel s svojim Suzukijem Baleno že dirka po Evropi. Zelo uspešno. Sezono 2026 je namreč končal na skupnem tretjem mestu srednjeevropskega prvenstva CEZ v avtokrosu, v kategoriji TouringAutocross (TAX).

• Je bila predstavitev Tesle Roadsterja ustvarjena z AI? Kaj na vse skupaj pravi fizika?
• Porsche Mission S
• Tesla Roadster do 100 km/h v 0,81 sekunde / vozilo za prave pilote

Za tiste, ki ne poznate avtokrosa kratka razlaga. Gre za avtomobilske dirke na zaprtih, pretežno makadamskih dirkališčih, kjer se vozniki borijo za položaje v neposrednih dvobojih. Prah, blato, drsenje skozi ovinke, prehitevanja in seveda tudi trčenja. Dirkalniki so posebej predelani in opremljeni z varnostno opremo, saj je ta šport precej drugačen od vožnje po običajni cesti.

CEZ pomeni Central European Zone, oziroma srednjeevropsko cono pod okriljem mednarodne avtomobilistične zveze FIA. Gre za regionalno prvenstvo, na katerem nastopajo dirkači iz različnih evropskih držav. Marcel tekmuje v kategoriji TouringAutocross, ki je namenjena predelanim osebnim avtomobilom. Na dirkah se zanjo uporablja tudi oznaka TAX, na uradni lestvici CEZ pa TA.

Kako uspešen je bil letos Marcel? 104 osvojene točke in tretje mesto v skupnem seštevku CEZ 2026. Pred njim sta končala le Slovaka Ján Šebo in Branislav Adamík, oba z dirkalnikoma Mitsubishi Lancer EVO. Marcel je letos osvojil tudi prvo mesto v slovenskem in drugo mesto v hrvaškem točkovanju. Na zadnji dirki v madžarskem Dömsödu pa je osvojil drugo mesto v diviziji TAX.

Toda sezona še zdaleč ni bila preprosta. Večkratne okvare menjalnika, prevračanje dirkalnika in na zadnji dirki še trčenje v brežino, ki je povzročilo precejšnjo škodo. Za ekipo je bilo ogromno dela, popravil in improvizacije, da je Marcel lahko nadaljeval tekmovanja. Ampak težave so reševali sproti in se niso ustrašili niti precej močnejše konkurence.

Meni je pri tej zgodbi najbolj zanimivo prav to, da Marcel še nima vozniškega izpita, ima pa že rezultate, o katerih lahko marsikateri precej starejši dirkač samo sanja. Za nastopanje na zaprtih dirkališčih namreč potrebuje ustrezno dirkaško licenco, ne pa nujno vozniškega dovoljenja za vožnjo po javnih cestah.

Seveda takšni rezultati niso delo enega človeka. Za njimi stojijo ekipa, družina, klub, sponzorji in veliko ur, preživetih v delavnici. Brez vseh njih tudi talent za volanom ne bi bil dovolj. O takšnih zgodbah pri nas slišimo precej premalo. Škoda, kajti imamo mlade ljudi, ki z veliko volje in truda dosegajo odlične mednarodne rezultate.

Bravo, Marcel! Bravo celotna ekipa. Lepo je imeti soseda, ki dokazuje, da za velike rezultate ne potrebuješ nujno velikega proračuna. Potrebuješ pa veliko vztrajnosti, znanja in ljudi, ki verjamejo vate.

Objava Sosed Marcel Knez / brez izpita do stopničk v kategoriji TouringAutocross na prvenstvu CEZ originalno objavljena na had blog.

15. oktober 2026 je bil zanimiv dan za avtomobilske navdušence. Tesla in Porsche sta predstavila vsak svojo vizijo prihodnosti športnih avtomobilov. Tesla je pokazala Roadsterja, Porsche pa je predstavil Mission S. Dva povsem različna svetova, dve filozofiji in dva proizvajalca, ki vsak po svoje nagovarjata kupce. Tesla stavi na tehnološki spektakel, ekstremne pospeške in premikanje meja mogočega. Porsche pa očitno verjame, da mora biti v središču športnega avtomobila še vedno voznik. Priznam. Oba bi imel.

• Tesla Roadster do 100 km/h v 0,81 sekunde / vozilo za prave pilote
• Razstava in sejem starodobnikov Bologna / Auto e moto d’epoca Bologna
• Podkast Prekletstvo dobrih vil na Valu 202 je #top

Mission S je za zdaj koncept, vendar Porsche z njim napoveduje novo družino superšportnih avtomobilov, ki se bo v ponudbi uvrstila nad legendarnim modelom 911. Ne kot omejena serija za nekaj najbogatejših zbirateljev, temveč kot stalna modelska linija.

Motor bo nameščen sredinsko, za voznikom in pred zadnjo premo. Takšna zasnova omogoča drugačno razporeditev mase in je značilna za številne vrhunske superšportnike. Porsche za zdaj še ni razkril podatkov o moči, pospeških in končni hitrosti. Prav tako ne poznamo cene ali datuma prihoda serijskega avtomobila.

Oblikovno je Mission S čudovit. Vsaj meni. V njem vidiš številne legendarne Porscheje. Spredaj se poklanja modeloma 911 in dirkalnemu 911 GT1, strešna linija spominja na 959, platišča so navdihnjena z modelom 928, zanimiva rešitev hlajenja pa spominja na dirkalnik 917.

Porsche ni poskušal izumiti povsem novega avtomobila. Pogledal je v svojo zgodovino, iz nje pobral najboljše oblikovalske elemente in jih združil v sodobno celoto. Še bolj zanimiva pa je notranjost. V času, ko avtomobilski proizvajalci tekmujejo, kdo bo v avtomobil vgradil večji zaslon, so se pri Porscheju odločili za povsem drugačen pristop.

Mission S nima ogromnega osrednjega zaslona. Namesto njega so tu fizični gumbi, stikala in pet okroglih merilnikov, ki združujejo analogne in digitalne elemente. Osrednji merilnik vrtljajev se lahko glede na izbrani način vožnje celo pomakne bližje vozniku. Če potrebuješ navigacijo, lahko uporabiš telefon v posebnem izvlečnem držalu. Jeap. Prav ste prebrali. Skoraj revolucionarno, kajne? Leta 2026 je revolucionarno to, da ima avtomobil fizične gumbe in da za upravljanje osnovnih funkcij ne potrebuješ brskanja po menijih.

In prav tukaj je največja razlika med obema avtomobiloma. Tesla želi pokazati, kaj vse lahko tehnologija naredi z avtomobilom. Porsche pa, kaj lahko avtomobil naredi za voznika. Seveda je Mission S še koncept in vprašanje je, koliko teh rešitev bo dočakalo serijsko proizvodnjo. Toda smer, ki jo nakazuje, mi je zelo všeč.

Če bi moral izbirati med avtomobilom, ki zna leteti po zraku, in avtomobilom, ki mi v ovinkih pričara nasmeh na obraz, bi bila težka odločitev. Glede na leta bi verjetno razmišljal o Tesli, ki sama opravlja delo, ampak “Peter Pan” v meni se nagiba v drugo smer. Športnemu avtomobilu ni treba leteti. Dovolj je, da ima voznik občutek, da leti.

Objava Porsche Mission S originalno objavljena na had blog.

Novembra 2017 sem na blogu pisal o predstavitvi Tesle Roadster. Takrat sem celo iskal sponzorja, ki bi mi pomagal do te igračke. Elon Musk je obljubljal najhitrejši serijski avtomobil na svetu, pospešek od 0 do 100 km/h v približno dveh sekundah in prihod na ceste leta 2020. Skoraj devet let kasneje Roadsterja še vedno ni na cestah. Je pa Musk včeraj ponovno predstavil vozilo, ob katerem sem se vprašal, ali gledam avtomobil ali vesoljsko plovilo. Tesla Roadster naj bi po včerajšnji predstavitvi od 0 do 60 milj na uro, torej do 96,6 km/h, pospešil v neverjetnih 0,81 sekunde. Ja, prav ste prebrali. Manj kot sekunda in že ste skoraj pri stotici. To ni več pospeševanje, ampak izstrelitev.

• Test Tesla supervised FSD na slovenski avtocesti in v zastojih / lahko FSD reši Vrtovca?
• Tesla 3 eno leto kasneje in prevoženih 31.134 kilometrov
• Starec in električno vozilo / Tesla 3 dual motor v garaži
• Ne razmišljam več o tem, da vozim električni avtomobil. Vozim avto.
• Tesla Roadster 2020 / iščem sponzorja, nisem influencer / fastest production car ever mad

Ampak to še ni vse. Roadster zna tudi poleteti. Dobesedno. V sodelovanju s SpaceX so razvili sistem potisnikov na stisnjen plin, ki vozilu omogoča kratke polete, obračanje v zraku in druge akrobacije, ki jih običajno povezujemo z letali in ne avtomobili. Na predstavitvi je vozilo celo vozilo obrnjeno na glavo.

Če sem leta 2017 zapisal, da bo Roadster raketa na štirih kolesih, je Musk očitno to vzel precej dobesedno.

Sam imam rad avtomobile. Tiste, ki ponujajo užitek v vožnji in pri katerih ni vse povezano zgolj s premikanjem od točke A do točke B. Lotus, Tesla. Dva povsem različna svetova, ki vsak po svoje ponujata nekaj zanimivega. Ko sem pred tremi leti prvič sedel v svojo Teslo, so me navdušili pospeški, ki jih nisem bil navajen niti iz Lotusa. To pri avtomobilu, s katerim se povsem normalno vozim vsak dan.

Zdaj pa si predstavljajte pospešek v 0,81 sekunde. Pri takšnem pospeševanju verjetno prej potrebujete zdravniški pregled kot vozniško dovoljenje. Ali pa pilotsko licenco.

Seveda je treba ob vsem navdušenju dodati nekaj zdrave pameti. Musk je mojster velikih obljub. Roadster bi moral biti na cestah že leta 2020, zdaj pa napovedujejo proizvodnjo leta 2028. Če bo res. Prav tako prikazanih 0,81 sekunde še ne pomeni, da bo vsak serijski Roadster sposoben takšnega pospeška. Najbolj ekstremna različica Rocket, namenjena tudi letenju, sploh ne bo dovoljena za običajno cestno uporabo.

Čeprav sem navdušen nad tehnologijo, to še ne pomeni, da verjamem vsaki Muskovi obljubi. Sploh po vseh teh letih prestavljanja rokov. Ampak priznati moram, da me je včerajšnja predstavitev navdušila. Ne zato, ker bi potreboval avtomobil, ki leti. Niti zato, ker bi moral do stotice priti v manj kot sekundi. Ampak zato, ker nekdo še vedno poskuša premikati meje mogočega.

Pred devetimi leti sem iskal sponzorja za Roadsterja. Danes razmišljam, da bi dal polog zaj. Z veseljem bi sedel vanj in preizkusil, kaj pomeni takšen pospešek. Čeprav bi verjetno po prvem pritisku na stopalko za plin potreboval nekaj minut, da bi sestavil misli. Pa seveda se to ne bi smelo zgoditi na naših avtocestah, kjer je povprečna hitrost bolj okoli 20 km/h.

Tesla je postala moj vsakdanji avtomobil. Roadster pa očitno želi postati nekaj povsem drugega. Vozilo za prave pilote. Samo še počakati moramo, da ga Musk dejansko začne izdelovati.

Objava Tesla Roadster do 100 km/h v 0,81 sekunde / vozilo za prave pilote originalno objavljena na had blog.

Pred dnevi sem pisal o Marku Plahuti, ki ga marsikdo pozna pod imenom Virostatiq. O človeku, ki se je lotil analize slovenskih avtocest in s konkretnimi podatki pokazal, zakaj imamo takšne težave z zastoji. Tokrat pa me je presenetil z nečim povsem drugim. Z orodjem bloki.si, ki omogoča raziskovanje slovenskega nepremičninskega trga s pomočjo umetne inteligence.

• Jaz pizdim čez Dars, Marko Plahuta pa je zbral podatke in pokazal realno stanje
• Koliko Slovenijo stanejo zastoji? Več kot 2 milijona evrov na dan
• V Tesli sem se prepiral z Grokom in na koncu dobil brezplačno analizo

Ne, ne gre za še en nepremičninski portal, kjer so stanovanja vredna toliko, kolikor si je prodajalec zamislil ob jutranji kavi. Gre za orodje, ki poveže podatke iz slovenskih javnih registrov in omogoča, da do njih prideš s povsem običajnimi vprašanji. Za vsak slučaj je pripravil nešteto primerov, kjer vam odgovori na vaša vprašanja, ki si jih niste niti še zastavili – bloki.si/analize

Recimo, da kupuješ stanovanje v Ljubljani. Najdeš oglas za 60 kvadratnih metrov veliko stanovanje, za katero prodajalec zahteva 350.000 evrov. Je cena realna? Koliko so dejansko plačali kupci podobnih stanovanj v okolici? Kdaj je bila stavba zgrajena? Je bila obnovljena? Kakšna je okolica? Je nepremičnina na poplavnem območju? Vse to so vprašanja, na katera lahko odgovori bloki.si. In kar je najbolj zanimivo, ni treba poznati nobenih registrov, iskati podatkov po različnih državnih portalih ali razumeti zapletenih preglednic.

Orodje namreč povežeš s ChatGPT ali Claudom in mu preprosto zastaviš vprašanje. Umetna inteligenca poišče ustrezne podatke v registrih, kot so GURS, evidenca trga nepremičnin, AJPES in drugi, ter jih predstavi v razumljivi obliki.

Še bolj zanimivo je, da lahko v pogovor prilepiš nepremičninski oglas brez naslova in orodje poskuša ugotoviti, za katero nepremičnino gre. Ja, dobiš tudi naslov nepremičnine, kar precej olajša vse skupaj in te lahko odvrne od nakupa, čeprav je oglas napisan tako dobro, da si pripravljen takoj plačati za nepremično. Nato lahko preveriš njeno zgodovino, primerljive prodaje in ocenjeno vrednost. Seveda pod pogojem, da je v javnih evidencah dovolj podatkov.

Še ena pomembna razlika je v primerjavi z marsikaterim AI orodjem. bloki.si zna tudi priznati, da nečesa ne ve. Če podatka ni v registru, to pove. Če je za zanesljivo oceno premalo primerljivih prodaj, na to opozori. Če gre samo za oceno vrednosti, je ne predstavlja kot dejansko prodajno ceno. To so precej pomembne informacije, vsaj pri nepremičninah, kjer lahko napačna informacija pomeni nekaj deset tisoč evrov razlike.

Orodje pa ni namenjeno zgolj kupcem stanovanj. Uporabljajo ga lahko tudi nepremičninski posredniki, cenilci, novinarji in vsi, ki jih zanima, kaj se dogaja na slovenskem nepremičninskem trgu. Od gibanja cen in najemnin do gradbenih dovoljenj, prostorskih načrtov in podatkov o stavbah.

Na strani bloki.si/primeri je Marko pripravil konkretne primere uporabe, ki precej bolje kot kakršnakoli tehnična razlaga pokažejo, kaj vse je mogoče narediti. Do konca leta 2026 je dostop pro brezplačen oz. ima vsak na voljo 50.000 kreditov. In pri Marku je jasno koliko kreditov gre za kakšno poizvedbo.

Kar me pri vsem skupaj najbolj navdušuje, ni zgolj umetna inteligenca. Te je danes že povsod dovolj. Navdušuje me dejstvo, da je nekdo vzel javno dostopne podatke, ki jih država zbira že leta, jih povezal in iz njih naredil nekaj, kar je dejansko uporabno za običajnega človeka. To je zame bolj smiselna uporaba umetne inteligence kot generiranje neštetih slik in besedil brez posebne vrednosti.

Očitno imamo v Sloveniji ljudi, ki razumejo, da podatki niso namenjeni zgolj temu, da nekje obstajajo, ampak temu, da jih znamo uporabiti. Marko, hvala. Najprej za analizo Darsa, zdaj še za bloki.si. Predvsem pa za dokaz, da se da iz podatkov narediti nekaj koristnega, če imaš znanje, voljo in dovolj radovednosti.

Priporočam, da preizkusite bloki.si. Sploh če kupujete, prodajate ali samo razmišljate o nepremičnini. Morda boste izvedeli precej več, kot vam je povedal nepremičninski oglas.

p.s.: tudi vrednost vaše nepremičnine vam poda. Seveda sem moral preveriti vse in bil pozitivno presenečen nad vrednostmi. Dobra naložba. Upam, da razširi tole še na Hrvaško.

Objava bloki.si, AI orodje za raziskavo trga nepremičnin / Marko Plahuta, hvala originalno objavljena na had blog.

Maslo je ljubezen. Z ljubeznijo se ne špara. Izjava Mojmirja Šiftarja v oddaji Masterchef, ki mi je dala misliti. MasterChef in Trezor sta edini zadevi, ki ju redno spremljam. Zanimivo mi je spremljati, kako tekmovalci, ki so amaterski kuharji, ustvarjajo jedi in kombinirajo okuse. Ampak ena stvar me vedno znova preseneti. Količina masla, ki ga uporabijo pri kuhanju.

• Zakaj rad jem v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami?
• Gledam šov MasterChef Slovenija in sočustvujem s sodniki
• Ker se prehranjuješ vegansko, ne moreš biti debel
• Casa Perbellini 12 Apostoli / Verona / tri Michelinove zvezdice, chef Giancarlo Perbellini in njihov veganski meni

Maslo v ponvi, maslo v omaki, maslo v pireju. Ko že pomislim, da ga je dovolj, dodajo še eno konkretno kocko. Sodniki so navdušeni. Ker maslo je ljubezen. In z ljubeznijo se ne špara. In se vprašam, ali jaz česa ne razumem povsem? Je maslo v zadnjih letih postalo zdravo živilo in sem to novico nekako spregledal?

Kolikor vem, maslo vsebuje okoli 50 odstotkov nasičenih maščob, katerih prekomerno uživanje zvišuje LDL holesterol in povečuje tveganje za srčno-žilne bolezni. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da nasičene maščobe predstavljajo največ deset odstotkov dnevnega energijskega vnosa. Sto gramov masla to mejo pri povprečnem dnevnem vnosu kalorij preseže za več kot dvakrat.

Seveda razumem, da MasterChef ni oddaja o zdravi prehrani. Razumem, da maslo izboljša okus, teksturo in polnost jedi. Ampak vseeno me fascinira, kako je lahko dodajanje ogromnih količin masla postalo skoraj sinonim za vrhunsko kulinariko. Kot da brez dodatne kocke masla jed preprosto ne more biti dobra.

Na drugi strani se čudimo porastu srčno-žilnih bolezni ter razpravljamo o pomenu zdrave prehrane, medtem ko na televiziji navdušeno spremljamo, kako v pire krompir izgine pol zavitka masla. Ampak jaz se prehranjujem vegansko. Kaj bi torej jaz pametoval o maslu, kajne?

Morda bi morali v MasterChefu pripraviti izziv, v katerem bi morali tekmovalci skuhati vrhunsko jed brez masla in smetane. Da vidimo, koliko kulinarične ustvarjalnosti ostane, ko zmanjka najlažje bližnjice do okusa. Ker če je maslo ljubezen in se z ljubeznijo ne špara, potem je očitno treba zelo ljubiti tudi svojega kardiologa.

Objava Maslo je ljubezen. Z ljubeznijo se ne špara / Masterchef in maslo originalno objavljena na had blog.

Nisem ljubitelj podkastov. Sem se trudil, res sem se. Ampak težko prežvekujem samooklicane guruje, ki so polni praznih besed, življenjskih modrosti in balasta. Ljudi, ki potrebujejo dve uri, da povedo nekaj, kar bi lahko povedali v par minutah. Pa še takrat se pogosto izkaže, da niso povedali ničesar. Očitno nisem ciljna publika za vse te strokovnjake za uspeh, srečo, podjetništvo in življenje nasploh, ki so prepričani, da mora svet slišati njihovo mnenje. Ampak v teh dneh sem naletel na podkast Prekletstvo dobrih vil na Valu 202.

• Podkast Opravičujemo se za vse nevšečnosti in moje branje citata v 67. epizodi
• Kosi na tleh in kosi sam / oglas, ki mi je všeč!
• Ko oglas za Lesnino buri duhove in se nad njim zgražajo “tercijalke” na spletu

In zaužil vse do sedaj objavljene epizode na dušek! Brez preskakovanja, brez pospeševanja predvajanja in predvsem brez občutka, da mi nekdo krade čas. Ravno nasprotno. Ko se je epizoda končala, sem si želel še. Če slučajno ne poslušate podkastov, lahko to poslušate tudi ob nedelja na Valu202. Ob 20. uri.

Mogoče se kdo spomni kultnega oglasa o dobrih vilah iz prejšnjega tisočletja in verjetno je oseba, ki stoji za tem projektom hudičevo dober poznavalec človeške duše, saj zna poslušalca prikovati na sedež v avtu ali doma na kavč in pozabiš, da moraš iti na wc ali po otroka v vrtec.

Zgodba se začne leta 1999, ko dvanajst Slovencev zadene doživljenjsko mesečno rento v višini 100.000 tolarjev. Vsak mesec, do konca življenja. V zgodbo nas popelje Erik Vrtačnik, svobodni raziskovalni novinar, ki poskuša razvozlati skrivnost in se pri tem podaja po Sloveniji, išče sogovornike in sestavlja koščke zgodbe. In prav tu se začne tisto, kar me je navdušilo. Način pripovedovanja, dramaturgija, zvok in občutek, da poslušaš pravo raziskovalno novinarsko zgodbo. Takšno, kjer si želiš izvedeti, kaj se je v resnici zgodilo.

Še ena zanimivost. Prekletstvo dobrih vil ni klasična dokumentarna preiskava, ampak igrani podkast, narejen v obliki tako imenovanega mockumentaryja. Fikcija, ki se naslanja na resnične dogodke in uporablja pripovedne prijeme dokumentarnega novinarstva. Kar pomeni, da ni vse, kar slišimo, resnična preiskava dejanskih smrti. Prav v tem je čar. Zgodba je zastavljena tako prepričljivo, da se moraš na trenutke opomniti, da poslušaš fikcijo. Ali pač!

Za dober podkast očitno ne potrebuješ razvlečenih pogovorov, znanih obrazov in gostov, ki so vsak drugi teden v drugem studiu in razlagajo iste stvari. Potrebuješ dobro zgodbo, idejo, odlično izvedbo in predvsem spoštovanje do poslušalca. Da ga ne podcenjuješ in da mu ne prodajaš megle.

Še posebej me veseli, da takšna produkcija nastaja pod okriljem javnega Radia Slovenija. Prekletstvo dobrih vil je namreč eden od projektov, izbranih na razpisu Radia Slovenija za zunanje avtorje in producente. Očitno je mogoče tudi pri nas narediti nekaj drugačnega, svežega in predvsem zanimivega. Nekaj, kar se lahko povsem brez zadrege postavi ob bok tujim zvočnim produkcijam.

Ne bom razkrival podrobnosti, ker bi s tem pokvaril užitek v poslušanju. Lahko pa povem, da me je Prekletstvo dobrih vil spomnilo, kako močan medij je lahko radio, ko nekdo razume, kaj pomeni pripovedovati zgodbo. Brez slike, brez videa, brez vseh mogočih vizualnih učinkov. Samo zvok, domišljija in zgodba, ki te potegne vase.

Če še niste poslušali Prekletstva dobrih vil, priporočam. Jaz že komaj čakam nadaljevanje. To je verjetno največji kompliment, ki ga lahko podkast dobi od nekoga, ki podkastov praviloma ne posluša.

Bravo, Val 202. Tole je #top! Še povezava do dobrih vil oz. do njihovega prekletstva – https://val202.rtvslo.si/podkast/prekletstvo-dobrih-vil/173252171

Objava Podkast Prekletstvo dobrih vil na Valu 202 je #top originalno objavljena na had blog.