Če ste v zadnjih dneh naleteli na objave o tem, da je na tisoče migrantov iz Maroka priplavalo v Španijo, ste se morda vprašali, kako je to sploh mogoče. Med Marokom in celinsko Španijo je namreč okoli 9 navtičnih milj (približno 17 kilometrov) odprtega morja skozi Gibraltarsko ožino. Ni ravno razdalja, ki bi jo večina ljudi preplavala brez težav. Ampak tukaj se začne zgodba, ki so jo številni desni mediji in njihovi spletni propagandisti pozabili povedati. Migranti niso plavali do celinske Španije. Plavali so do Ceute.

• Lažejo, ponarejajo in ustvarjajo občutek krize / in ti ljudje bi radi vodili Slovenijo
• Družina izhaja že 71 let / domoljupci lažejo o svinčenih časih komonizma, ko “je bila vera prepovedana”
• Branko Grims laže / trdil, da je šlo za poskus umora, vendar ni bilo fizičnega stika

In kaj je Ceuta? Španska eksklava v Afriki. Špansko ozemlje, ki meji neposredno na Maroko. Ima približno 85.000 prebivalcev in leži na severni obali Afrike. Sredi Maroka. Dobesedno. To je precej pomemben podatek. Pravzaprav je ključen za razumevanje celotne zgodbe.

V preteklosti je bila meja pri Ceuti dodatno zavarovana z ograjo in nadzorom, vendar so po sodbah evropskih sodišč in spremembah postopkov oblasti prisiljene ravnati drugače. Zaradi tega migranti pogosto obidejo kopensko mejo tako, da nekaj sto metrov ali kakšen kilometer preplavajo ob obali in pristanejo na španskem ozemlju. Ne zato, ker bi želeli podirati plavalne rekorde, ampak ker je to eden od načinov, da lahko zaprosijo za mednarodno zaščito.

To je bistvena razlika. Toda če v naslov napišeš, da so migranti priplavali v Španijo, zraven pa ne omeniš, da gre za afriško špansko enklavo, dobi zgodba popolnoma drugačen pomen. Bralec si predstavlja obupane ljudi, ki plavajo desetine kilometrov čez odprto morje. Takšna zgodba je veliko bolj dramatična. In predvsem veliko bolj uporabna za ustvarjanje strahu.

To ni naključje. To je način delovanja medijev, ki jim dejstva pogosto predstavljajo oviro pri ustvarjanju želene slike sveta. Kontekst izgine, ostane samo senzacionalističen naslov. Večina ljudi prebere naslov, mogoče še prvi odstavek, in že nastane nova resnica, ki se začne širiti po družbenih omrežjih.

In potem poslušamo razlage o invaziji migrantov, padcu Evrope in podobnih katastrofičnih scenarijih. Ne gre za to, da migracije niso resen problem. So. Evropska unija že leta išče učinkovite rešitve, države na zunanjih mejah pa nosijo velik del bremena. O tem se je treba pogovarjati odkrito in brez olepševanja.

Toda razprava mora temeljiti na dejstvih. Če iz zgodbe namerno odstraniš podatek, da je Ceuta špansko ozemlje v Afriki, potem ljudi ne informiraš. Zavajaš jih. In ko se zavajanje ponavlja dovolj dolgo, postane propaganda.

Ravno zato je pomembno, da ob vsaki bombastični objavi naredimo nekaj zelo preprostega. Odpremo zemljevid. Preverimo dejstva. Preberemo več kot en vir. Ker resnica je običajno precej manj spektakularna od naslovov, s katerimi nas vsak dan bombardirajo desna trobila.

Objava Migranti, Ceuta in zavajanje desnih trobil originalno objavljena na had blog.

Pred dnevi je minilo 21 let, odkar sem objavil prvi zapis na blogu. Enaindvajset let. Ko to napišem, se mi zdi številka skoraj neverjetna. Nikoli, ampak res nikoli si nisem mislil, da bom vztrajal tako dolgo. Še manj pa, da bom po vseh teh letih še vedno z veseljem tolkel po tipkovnico in objavil vsak dan nov zapis. Ko sem začel, blogi pri nas niso bili nekaj vsakdanjega. Ni bilo družbenih omrežij, ni bilo algoritmov, ki bi odločali, kdo bo videl tvojo vsebino, in ni bilo vplivnežev. Bil je internet, bila je želja po pisanju in občutek, da lahko svoje misli deliš z ljudmi, ki jih to zanima.

• Zakaj sem jaz tisti, ki se umakne?
• Kateri je bil tvoj prvi avto? Moj je bil fičko
• Čas teče prehitro / tempus fugit

Če bi mi nekdo takrat rekel, da bom leta 2026 še vedno skoraj vsak dan objavljal nove vsebine, bi se mu verjetno samo nasmehnil. Pa sem tukaj. V vseh teh letih sem objavil 12.242 zapisov. Nekateri so bili osebni, drugi politični, tretji tehnološki, četrti potopisni. Pisal sem o avtomobilih, telefonih, hrani, potovanjih, kolesarjenju, teku, fotografiji, internetu in o vseh tistih malih stvareh, ki jih večina ljudi opazi, a jih redko kdo tudi zapiše. Tudi o pornografiji in vsem ostalem, kar mi je prišlo nasproti po poti na kateri sem bil.

Velikokrat me kdo vpraša, od kod dobim ideje. Resnica je precej preprosta. Svet okoli nas jih ponuja neskončno. Dovolj je, da opazuješ. Da te kakšna stvar zmoti, razveseli ali preseneti. Takrat nastane zapis. Nikoli nisem imel težav z iskanjem tem. Težava je bila kvečjemu, da je bilo časa premalo za vse, kar bi želel napisati.

V zadnjih letih se je internet precej spremenil. Še posebej google. Dolgo časa sem veliko pozornosti namenjal SEO optimizaciji, saj je bilo logično, da želiš, da ljudje tvoje zapise tudi najdejo. Danes tega praktično ne počnem več. Ne prilagajam naslovov algoritmom in ne razmišljam, katera ključna beseda bo prinesla več obiska. Pišem predvsem zato, ker želim nekaj povedati.

Morda je prav zato zanimivo, da je branost še vedno bolj ali manj konstantna. To mi pove predvsem eno stvar. Da obstajajo ljudje, ki ne prihajajo samo zaradi googla, ampak zaradi vsebine. Zaradi tega, ker vedo, kaj lahko pričakujejo. In to je verjetno največji kompliment, ki ga lahko dobi nekdo, ki že več kot dve desetletji piše blog.

Seveda brez bralcev vsega tega ne bi bilo. Lahko bi še vedno pisal. Verjetno bi. Ampak v tem primeru bi svoje misli zapisoval v beležnico ali kakšno drugo aplikacijo in bi ostale samo moje. Blog brez bralcev je namreč bolj dnevnik kot blog. Ravno odzivi, komentarji, elektronska sporočila in pogovori z ljudmi so tisti, ki pisanju dajo dodaten smisel.

Včasih se zgodi, da mi kdo pove, da me bere že petnajst ali dvajset let. Takšni trenutki so nekaj posebnega. Zaveš se, da si bil del vsakdana ljudi, ki jih sploh ne poznaš. Da so odraščali skupaj s tvojimi zapisi ali pa so jih spremljali v različnih obdobjih svojega življenja. To ni nekaj, kar bi lahko načrtoval. Je pa nekaj, za kar sem iskreno hvaležen.

Se bom ustavil? Če bi me to vprašali pred desetimi leti, bi verjetno odgovoril, da ne vem. Danes pa je odgovor precej enostaven. Dokler bom imel kaj povedati in dokler me bo pisanje veselilo, bom pisal.  Ne zaradi številk. Ne zaradi algoritmov. Ne zaradi všečkov. Zaradi sebe.

In zaradi vseh vas, ki ste v teh enaindvajsetih letih vsaj enkrat kliknili na had.si, prebrali kakšen zapis, se z njim strinjali ali pa se z mano glasno ne strinjali.

Hvala.

Objava 21 let že obstaja had.si blog in jaz še vedno uživam pri pisanju originalno objavljena na had blog.

Tovornjaki imajo v določenem časovnem obdobju prepoved prehitevanja, vendar se tega ne držijo. Ponoči lahko prehitevajo in kdor se takrat vozi po naših avtocestah, potem pozna situacijo, ko tovornjak prehiteva drugega s hitrostjo pod 90 km/h, kar posledično pomeni prehitevanje par kilometrov. Da o avtobusih in njihovih prehitevanjih niti ne izgubljam besed. Ker so naše avtoceste dobesedno v riti, sem za prepoved prehitevanja tovornih vozil in avtobusov 24/7 na naših avtocestah. To je lahko hitra rešitev velikega problema.

• Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur
• Ali bodo trije pasovi rešili problem zastojev, če so avtoceste polne tovornjakov
• Kaj ti bo varnostna razdalja, če voziš tovornjak

Če se po slovenskih avtocestah vozite pogosto, potem vam je jasno o čem pišem. Če se po njih vozite ponoči, pa to verjetno občutite še precej bolj intenzivno. Tovornjak začne prehitevati drugega. Razlika v hitrosti je morda dva ali tri kilometre na uro. Posledica? Prehitevanje traja več kilometrov, za njima pa nastane kolona osebnih vozil, ki lahko samo čakajo. In to kljub temu, da imamo v določenih časovnih obdobjih prepoved prehitevanja za tovorna vozila. Ampak očitno prepoved obstaja bolj na papirju kot v praksi.

Vedno znova se sprašujem, kdo ima od tega korist. Voznik tovornjaka bo na cilj prišel morda minuto ali dve prej. Medtem pa za njim nastane kolona desetine vozil, ljudje začnejo menjavati pasove, zavirati in pospeševati, poveča se možnost naletov in nepotrebnega tveganja.

Še bolj me presenečajo avtobusi. Tudi ti pogosto začnejo prehitevati s podobno minimalno razliko v hitrosti. Potniki v avtobusu verjetno niti ne opazijo razlike, vsi ostali na avtocesti pa jo občutimo zelo dobro.

Slovenske avtoceste že dolgo niso več zgrajene za današnji promet. Prometa je iz leta v leto več, tovornega prometa še posebej. DARS sicer širi posamezne odseke, obnavlja viadukte in postavlja nove prometne ureditve, vendar je dejstvo, da imamo na številnih delih samo dva vozna pasova. Ko enega zasedeta dva tovornjaka, ki se lovita pri hitrosti pod 90 kilometrov na uro, je pretočnost prometa praktično uničena.

Zato sem za precej preprosto rešitev. Prepoved prehitevanja tovornih vozil in avtobusov na vseh dvopasovnih avtocestah 24 ur na dan, sedem dni v tednu.

Ne zato, ker bi imel karkoli proti voznikom tovornjakov ali avtobusov. Daleč od tega. Opravljajo zahtevno delo in brez njih bi se hitro ustavil dobršen del gospodarstva. Toda prometna pravila morajo biti napisana tako, da koristijo večini udeležencev in povečujejo pretočnost ter varnost.

Marsikatera evropska država že uporablja precej strožje omejitve prehitevanja za težka vozila. Nekje veljajo časovne omejitve, drugje prepoved na najbolj obremenjenih odsekih. Slovenija pa se še vedno zanaša predvsem na prometne znake in na to, da jih bodo vozniki spoštovali. Iz mojih izkušenj jih marsikdo ne.

Morda bo kdo rekel, da je težava v voznikih osebnih avtomobilov, ki so neučakani. Se strinjam, tudi teh ni malo. Vendar dejstvo ostaja. Ko tovornjak pet kilometrov prehiteva drugega tovornjaka, pri tem pa vozi komaj kaj hitreje od njega, to ni učinkovita izraba avtoceste.

Če že ne moremo zgraditi tretjega voznega pasu na najbolj obremenjenih odsekih, potem bi morali optimizirati uporabo obstoječih dveh. In prepoved prehitevanja za tovorna vozila in avtobuse bi bila po mojem mnenju eden od najcenejših in najhitrejših ukrepov.

Bi bila popolna prepoved prehitevanja za tovorna vozila in avtobuse na slovenskih avtocestah smiselna rešitev ali bi povzročila še več težav?

Objava Sem za prepoved prehitevanja tovornih vozil in avtobusov 24/7 na naših avtocestah originalno objavljena na had blog.

Včasih sem jezen na starša. Ne zato, ker bi me slabo vzgojila. Ravno nasprotno. Jezen sem, ker sta me vzgojila tako dobro, da imam v današnjem svetu zaradi tega včasih občutek, da sem čudak. Naučila sta me, da prvi pozdravim. Da se zahvalim. Da pridržim vrata. Da pomagam starejšim. Da odstopim sedež na avtobusu. Da sem prijazen do ljudi, tudi če oni niso do mene. Predvsem sta me naučila še nekaj. Da sem jaz tisti, ki se umakne.

• Vožnja s trolo po Ljubljani in opazovanje mladih na avtobusu / star sem in imam manire
• Prepoved uporabe družbenih omrežij za mlajše od 15 let v Franciji
• Brez težav skočim v ledeno vodo, veliko težje se tuširam z mrzlo vodo

Ko hodim po pločniku in nasproti prihaja skupina treh ali štirih ljudi, se skoraj avtomatično umaknem. Če je treba, stopim na cesto. Če je treba, stopim v travo. Če je treba, se ustavim. Oni pa hodijo naprej, kot da sem neviden. Vedno znova se vprašam isto stvar. Zakaj?

Zakaj sem jaz tisti, ki mora narediti korak nazaj? Zakaj se nihče iz skupine ne umakne za pol metra, da bi lahko vsi normalno šli mimo? Zakaj je samoumevno, da se mora prilagoditi posameznik? Mogoče sem staromoden. Mogoče sem eden zadnjih, ki še vedno verjame, da je obzirnost nekaj normalnega. Da ni znak šibkosti, če se nekomu umakneš. Da ni ponižujoče, če narediš prostor drugemu človeku.

Ampak priznam, včasih me prime, da bi preprosto hodil naravnost. Da bi preveril, kaj se zgodi. Ali bi se kdo umaknil? Ali bi se zaleteli drug v drugega? Ali bi šele takrat opazili, da po pločniku ne hodijo sami? Pa tega ne naredim.

Ne zato, ker bi se bal. Ampak zato, ker imam v glavi glas svojih staršev. Glas, ki pravi: “Bodi vljuden. Bodi spoštljiv. Bodi boljši od drugih.”

In potem naredim korak na stran. Mogoče je težava v tem, da smo v zadnjih letih postali preveč osredotočeni nase. Vsak gleda svoj telefon, svoje misli, svoj svet. Drugi ljudje so zgolj ovira na poti od točke A do točke B. Obzirnost je postala redkost. Ne samo na pločnikih. Tudi v prometu, trgovinah, čakalnicah in na družbenih omrežjih. Kot da je vsak znak spoštovanja do drugega človeka nekaj, kar se ne izplača več.

Kljub temu se verjetno ne bom spremenil. Še vedno bom prvi pozdravil. Še vedno bom pridržal vrata. Še vedno bom pomagal, če bom lahko. In ja, verjetno se bom še vedno umaknil. Ne zato, ker bi mislil, da moram. Ampak zato, ker nočem, da bi svet postal še za odtenek bolj nevljuden.

Vseeno pa me zanima nekaj. Ko se naslednjič na pločniku srečamo. Kdo se bo umaknil?

Objava Zakaj sem jaz tisti, ki se umakne? originalno objavljena na had blog.

Ste že kdaj želeli plačati malce višji znesek s svojo bančno kartico, pa vas je na blagajni pričakalo neprijetno obvestilo, da je transakcija zavrnjena? Ne zato, ker na računu ne bi bilo dovolj denarja. Ne zato, ker bi bila kartica blokirana. Ampak zato, ker vam je banka določila dnevni limit za plačilo s kartico. Točno to se je zgodilo meni.

• Banki plačujem prilivno provizijo
• Takojšnje plačilo preko spletne banke / če je takoj po novem 14 ur
• Euronet bankomati tudi v Ljubljani / pozor, ko dvigate denar na teh bankomatih

Ko sem želel plačati nekoliko višji znesek, sem ugotovil, da imam na kartici nastavljen dnevni limit v višini 2.000 evrov za plačilo na POS terminalu. Priznam, bil sem precej presenečen. Na računu je bilo dovolj denarja, ni šlo za kredit, izredni limit ali kakršnokoli drugo obliko financiranja. Šlo je zgolj za moj denar. V moji glavi je bila logika precej preprosta. Če je denar moj, potem bi moral imeti možnost z njim razpolagati, kakor želim. Očitno bančni sistemi delujejo drugače.

Odprl sem mobilno aplikacijo in poiskal nastavitev za spremembo limita. Našel sem jo precej hitro. Super, sem pomislil. Dokler nisem ugotovil, da lahko dnevni limit povečam zgolj na 3.000 evrov. Jaz pa sem potreboval skoraj trikrat toliko. In seveda tega uporabnik ne more sam urediti, ampak je potreben videoklic ali pa obisk poslovalnice banke – s tem, da banke ne delajo zvečer, ko se je to zgodilo.

Kar me pri vsem skupaj najbolj moti, ni dejstvo, da obstajajo varnostni mehanizmi. Pravzaprav razumem, zakaj jih banke uvajajo. Če vam nekdo ukrade kartico, lahko z omejitvijo limita preprečite veliko škodo. Varnost je pomembna. Ampak zakaj ne more uporabnik sam odločati o tem? Če lahko v aplikaciji limit povečam na 3.000 evrov, zakaj ga ne bi mogel povečati tudi na 10.000 ali 20.000 evrov, če je na računu dovolj sredstev? Zakaj je pri tem potreben poseg oz. nadzor banke?

Seveda razumem argument, da gre za zaščito uporabnikov. Veliko ljudi se s temi nastavitvami sploh ne ukvarja in jih niti ne pozna. Toda ali ne bi bilo bolj smiselno, da bi banka uporabniku jasno predstavila tveganja, nato pa mu prepustila odločitev? Tako kot lahko sam določim, ali želim prejemati potisna obvestila, uporabljati biometrijo ali omogočiti spletna plačila. Ob tem sem se vprašal, koliko stvari pri upravljanju lastnega denarja še vedno ni zares v rokah uporabnika, ampak v rokah banke.

Ste tudi vi že naleteli na takšno omejitev? Ste vedeli, kakšen dnevni limit imate nastavljen na svoji kartici? Morda je zdaj pravi trenutek, da to preverite. Ne zato, ker bi danes potrebovali plačilo v višini nekaj tisoč evrov, ampak zato, da vas neprijetno presenečenje ne doleti ravno takrat, ko boste najmanj pričakovali. Kot je mene. Na srečo je prodajalec razumel situacijo.

Objava Dnevni limit za plačilo s kartico nad 3000 eurov lahko spremeniš z videoklicem ali obiskom banke originalno objavljena na had blog.

Vonj je zanimiva stvar. Dovolj je en sam trenutek, en sam vdih in v glavi se odprejo predali, za katere sploh nisi vedel, da še obstajajo. Fotografija ujame trenutek. Glasba prikliče občutke. Vonj pa te v sekundi prestavi desetletja nazaj. Mene vsakič, ko grem mimo kakšne restavracije s hitro prehrano ali pa na morju mimo kakšne restavracije in zavonjam tisti značilen vonj zažganega olja za cvrtje, odnese naravnost v otroštvo. Na morje.

• Smučišče Soriška planina in obujanje spominov
• Spomin na izgubljene je v srcu, ne v svečah
• Brako prikolica in spomin na neke drugačne čase dopustovanja

Takrat so bile priprave na dopust skoraj projekt. Par dni pakiranja, preverjanja, ali je vse v avtu, zlaganje potovalk tako, da se je prtljažnik sploh zaprl in potem zgodnje jutranje vstajanje. Cilj je bil vedno isti. Deset ali štirinajst dni ob morju. Brez telefonov, brez interneta in brez občutka, da moraš biti ves čas dosegljiv.

Ko smo prispeli, se je življenje za nekaj dni popolnoma spremenilo. Plaža, sladoled, večerni sprehodi in stojnice, ki so bile za otroške oči nekaj najbolj čarobnega. Na njih si našel vse. Od napihljivih igrač, školjk, magnetkov in poceni nakita do sladkorne pene, kokic in vseh mogočih prigrizkov. Kot otrok si imel občutek, da bi rad poskusil prav vse.

Med vsem tem je bil tudi ocvrt krompirček. Ne vem, ali je bil res tako dober ali pa je svoje naredila otroška lakota. Vem pa, da je imel zelo specifičen vonj. Danes bi marsikdo rekel, da je to vonj prežganega olja. Takrat pa je bil to preprosto vonj po počitnicah. Doma ni bil nikoli tako dober, kljub “fritezi” in vsemu ostalemu.

Zanimivo je, da danes tega krompirčka sploh ne jem. Pravzaprav že dolgo ne. A vonj je ostal. In vsakič znova opravi svoje delo. Nenadoma zaradi vonja spet hodim po obmorski promenadi. Slišim glasbo iz bližnjega lokala, nekje v daljavi se vrti vrtiljak, otroci tečejo z igračami v rokah, starši pa sedijo na klopcah in opazujejo dogajanje. Morje diši po soli, zrak je topel, dan se počasi preveša v večer in zdi se, da se nikamor ne mudi. To je moč vonja.

Velikokrat razmišljamo, kako fotografije ohranjajo spomine. Meni se zdi, da jih vonji ohranjajo še precej bolje. Fotografijo moraš poiskati. Vonj pa te najde sam. Brez opozorila. Brez vprašanja. In v trenutku si spet star pet ali šest let. Zanimivo je tudi, kako imajo različni ljudje različne sprožilce spominov. Nekoga bo na otroštvo spomnil vonj po sveže pokošeni travi. Drugega vonj babičine potice. Tretjega bencin na bencinski črpalki. Mene pa zažgano olje za cvrtje.

Ne glede na to, da danes na prehrano gledam precej drugače kot pred desetletji in da me takšna hrana niti najmanj ne mika več, se tega vonja ne morem otresti. Pravzaprav niti nočem. Ker ne predstavlja hitre hrane. Predstavlja brezskrbnost. Predstavlja poletja, ko je bil največji problem to, ali bom šel še enkrat v morje ali bom raje pojedel kepico sladoleda. Čase, ko se dnevi niso merili po sestankih in obveznostih, ampak po številu skokov v vodo in večernih sprehodih.

Neverjetno, kako lahko nekaj, kar bi danes marsikdo označil za neprijeten vonj, v meni prebudi enega najlepših občutkov iz otroštva. Kateri vonj pa tebe v trenutku vrne v otroštvo?

Objava Vonj zažganega olja za cvrtje me spominja na počitnice v otroštvu ob morju originalno objavljena na had blog.

Prvi avto ni nikoli samo avto. Je spomin. Je občutek svobode. Je vonj po bencinu, obrabljenih sedežih in poletnih večerih, ko si imel občutek, da je svet tvoj. Moj prvi avto je bil fičko oz. Zastava 750. Oker barve. Star sem bil 18 let, ko sem dobil ključe v roke. Takrat se mi je zdelo, da je svet moj. Ni bil hiter. Ni bil udoben. O klimatski napravi smo lahko samo sanjali, servo volan je bil znanstvena fantastika, o varnostnih sistemih ni bilo ne duha ne sluha. Ampak imel je nekaj, česar marsikateri današnji avtomobil nima. Dušo.

• Lotus Elise / #registrska MS HAD
• Tesla 3 eno leto kasneje in prevoženih 31.134 kilometrov
• Po 27 letih je zopet Mini v moji garaži

Fičko mi je prinesel tisto, po čemer hrepeni vsak osemnajstletnik. Mobilno svobodo. Naenkrat nisem bil več odvisen od avtobusa, staršev ali prijateljev. Lahko sem sedel za volan in se odpeljal. Ni bilo pomembno kam. Pomembno je bilo samo to, da sem šel. Na morje, na koncert, na izlet ali pa zgolj na kavo v sosednje mesto. Cilj sploh ni bil pomemben. Pomembna je bila pot.

Seveda je fičko zahteval tudi precej potrpljenja. Včasih je šla prirobnica, obvezna oprema je bila ženska “hulahopka”, včasih je bilo treba kaj priviti, včasih je bilo treba poslušati, če motor pravilno prede in nikoli nisi bil povsem prepričan, ali bom brez težav prišel do cilja. Ampak ravno to je bil del njegovega šarma.

Kasneje je prišel Mini. Potem Cinquecento. In potem še kup drugih avtomobilov. Vsak je imel svojo zgodbo. Nekateri so bili hitrejši, udobnejši in precej bolj zanesljivi. Nekateri so bili zgolj prevozno sredstvo. Spet drugi so pustili poseben pečat.

Ampak prvega avtomobila ne pozabiš nikoli. Zanimivo je, kako se skozi leta spremeni naš pogled na avtomobile. Pri osemnajstih je bilo pomembno predvsem to, da imaš avto. Danes razmišljamo o porabi, varnosti, udobju, električnem pogonu in vseh mogočih tehnologijah. Takrat pa je bilo dovolj, da si obrnil ključ, motor je zabrnel in si se odpeljal.

Morda zato toliko ljudi še danes z nasmehom govori o svojem prvem avtomobilu. Ne zato, ker bi bil najboljši, ampak zato, ker je bil prvi. Bil je začetek številnih zgodb, potovanj, prijateljstev in tudi kakšne neumnosti, ki danes ostane zgolj simpatičen spomin.

Zato me zanima. Kateri je bil tvoj prvi avto?

Je bil to fičko, stoenka, katrca, hrošč, yugo, golf ali kaj povsem drugega? Ga še vedno pogrešaš ali si vesel, da je ostal samo lep spomin? Prvi avtomobili imajo eno zanimivo lastnost. Nikoli niso popolni. So pa nepozabni. In če sedaj ne bi bilo fičkoti tako dragi kot so (6000 in več eurov) bi ga zaprmej imel v svoji garaži. Kot spomin na neke druge čase.

Objava Kateri je bil tvoj prvi avto? Moj je bil fičko originalno objavljena na had blog.

Obstaja precej nenavaden “pojav”, ki si ga ne znam razložiti. Brez večjih težav skočim v ledeno jezero ali morje. Brez dolgega premišljanja, brez psiholoških priprav in brez petnajstih minut globokega dihanja. Po drugi strani pa se že leta neuspešno prepričujem, da bi se zjutraj stuširal z ledeno vodo. In vsakič znova ugotovim, da je boj z ročko na pipi precej težji od skoka v ledeno vodo.

• 31.12.2017 sem skočil v Bohinjsko jezero / voda 4, zrak -4 stopinje
• Kako sem skočil v Divje jezero / Idrija / 8 stopinj
• Božični skok v Bohinjsko jezero / 25.12.2019 / 5 stopinj
• Skok v potok Zadlaščica (Tolminska korita) / 30.3.2019 / 5 stopinj

Pred leti, ko še nihče ni vedel, kdo je Wim Hof in ko ledene kopeli niso bile del osebne blagovne znamke vsakega drugega influensarja, sem se iz čiste radovednosti in predvsem zato, ker mi je bilo dolgčas, “metal” v ledene vode. Ni šlo za dokazovanje. Ni šlo za lovljenje všečkov. Šlo je zgolj za dokazovanje samemu sebi.

Vrhunec tega eksperimentiranja je bil 31. december 2017 v Bohinjskem jezeru. Voda je imela štiri stopinje, zrak minus štiri. Fizika je bila proti meni, logika tudi, telo pa očitno ni dobilo tega sporočila. Šel sem v vodo, prišel iz nje in ugotovil, da ni konec sveta. Pravzaprav me je še najbolj motilo to, da sem moral potem bos hoditi po snegu. Noge so protestirale precej glasneje kot preostanek telesa.

Kasneje je prišla moda. Ledene kopeli so postale skoraj obvezni del recepta za uspeh. Če nisi sedel v sodu z ledom, nisi mogel biti dovolj discipliniran. Če nisi dihal po posebni metodi, očitno nisi znal živeti. Kar je bilo nekoč nekaj precej obrobnega, je postalo skoraj tekmovanje v tem, kdo bo bolj trpel in ob tem naredil lepšo fotografijo.

Takrat sem izgubil zanimanje. Ne zato, ker bi dvomil o koristih mraza, ampak zato, ker me množične obsesije praviloma odbijajo. Ko nekaj postane trend, me praviloma mine. Ampak ena stvar me še vedno bega. Tuš.

Leta in leta si govorim, da bom začel dan z mrzlo vodo. Vsake toliko časa si rečem, da je tokrat pa res čas. Odprem pipo, nastavim ledeno vodo in zaprem pipo. Telo se preprosto upre. Če začnem s toplo vodo in na koncu počasi preidem na mrzlo, ni nobenega problema. Lahko zdržim brez posebnega dramatiziranja. Če pa bi moral že v prvem trenutku stopiti pod curek ledene vode, se v meni oglasi nek prastari mehanizem za preživetje, ki me “frizne”.

Ravno tukaj je paradoks. V jezero skočiš naenkrat. Ni postopnosti. Ni razmišljanja. Odločitev sprejmeš v sekundi in telo nima časa za pogajanja. En trenutek stojiš na pomolu, naslednji trenutek si že v vodi. Šok je hipen in po nekaj sekundah ga telo začne sprejemati.

Pri tušu pa je ravno obratno. Vodo vidiš. Slišiš jo. Veš, kaj prihaja. Imaš čas razmišljati. In človek je mojster v tem, da si v nekaj sekundah izmisli sto razlogov, zakaj danes ni pravi dan za trpljenje. Mogoče jutri. Ali pa naslednji ponedeljek. Ali pa po dopustu. Morda je ravno to največja razlika. Ne temperatura. Psiha človeka.

Ledena voda v jezeru od tebe zahteva eno samo odločitev. Mrzel tuš pa od tebe zahteva deset sekund neprekinjenega premagovanja samega sebe. In teh deset sekund je očitno precej daljših, kot sem si pripravljen priznati.

Čeprav sem brez težav preživel kopanje v štirih stopinjah Bohinjskega jezera, me vsako jutro premaga ena sama ročka pri tušu. In to je verjetno najbolj iskren dokaz, da človek ni vedno racionalno bitje. Včasih je veliko lažje skočiti v ledeno jezero kot narediti en sam korak pod mrzel tuš.

Objava Brez težav skočim v ledeno vodo, veliko težje se tuširam z mrzlo vodo originalno objavljena na had blog.

Leto je naokoli. Tour de France se počasi bliža koncu in Tadej Pogačar bo zopet nosil rumeno majico v Parizu. Deja vu. Ampak deja vu ni samo razplet dirke. Deja vu je tudi vsakoletni vzpon na Alpe d’Huez in obnašanje dela navijačev ob cesti. Deja vu je tudi moj zapis, ki ga vsako leto spišem. Vsako leto si rečem, da mogoče pa letos ne bo tako. Da bodo ljudje razumeli, da je kolesarjem dovolj že sam klanec. Da jim ni treba stati sredi ceste in ustvarjati koridor, širok komaj toliko, da skozi pride kolo. In potem pride Alpe d’Huez in ugotovim, da sem bil spet preveč optimističen.

• Navijači na Tour de France žvižgajo Tadeju Pogačarju
• Tadej Pogačar, Primož Roglič, Richie Porte / slovenski Tour de France 2020
• Ko kolesarske dirke postanejo gladiatorski boji / dirka po Baskiji in poškodovani kolesarji

Ne razumem te potrebe, da moraš biti del predstave. Da moraš teči ob kolesarju. Da jih polivaš z vodo. Da prižigaš dimne bombe nekaj centimetrov od njihovih obrazov. Da z ragljo skoraj podreš Richarda Carapaza ali da z zastavo oplaziš katerega izmed favoritov. Zakaj?

Kolesarji so v tistem trenutku “globoko v rdečem”. Srčni utrip je na maksimumu, noge pečejo, vsak vat moči šteje. Oni se ne vozijo na nedeljski izlet. Borijo se za sekunde, za etapno zmago, za rumeno majico ali pa zgolj za to, da sploh pridejo do cilja. In medtem nekdo misli, da je vrhunec njegovega dneva to, da se za pet sekund znajde v televizijskem prenosu.

Najbolj fascinantno je, da se vse to ponavlja iz leta v leto. Organizatorji postavijo več ograj, več varnostnikov, opozarjajo navijače, kaznujejo najbolj problematične posameznike. Pa vseeno vsako leto gledamo enake prizore. Kot da nekateri mislijo, da je cesta njihova in da so kolesarji samo statisti na njihovem festivalu.

Največja ironija? Prav ti navijači pogosto trdijo, da imajo radi kolesarstvo. Če imaš nekaj rad, tega ne otežuješ. Če občuduješ športnika, mu ne stojiš na poti. Če spoštuješ dirko, ne ustvarjaš dodatnih nevarnosti.

Tadej Pogačar je na Alpe d’Huez postavil nov mejnik. Pantanijev rekord na tem legendarnem vzponu je potisnil na povsem novo raven. To je dosežek, o katerem bomo govorili še dolga leta. In ob tem se nehote vprašam: kaj bi bilo, če bi imel pred seboj prazno cesto?

Koliko hitrejši bi bil vzpon brez tisočev ljudi, ki so ustvarili ozek koridor? Brez tekačev ob njem. Brez dima. Brez polivanja z vodo. Brez vseh tistih junakov, ki želijo za vsako ceno postati del televizijskega prenosa. Tega nikoli ne bomo izvedeli.

Vem pa eno. Alpe d’Huez je dovolj veličasten sam po sebi. Ne potrebuje navijačev, ki mislijo, da so pomembnejši od kolesarjev. Potrebuje ljudi, ki znajo navijati. Takšnih, ki ustvarijo nepozabno vzdušje, ne da bi pri tem ogrožali tiste, zaradi katerih sploh stojijo ob cesti. To je razlika, ki je očitno marsikdo še vedno ne razume.

Objava Tour de France, vzpon na Alpe d’Huez in navijači originalno objavljena na had blog.

Ura ima 60 minut. Dan ima 24 ur. Teden ima sedem dni. Nič se ni spremenilo. Fizika še vedno deluje po istih pravilih, Zemlja se še vedno vrti okoli svoje osi z enako hitrostjo. Ampak meni se zdi, da čas teče vedno hitreje. Kot da bi bil pred nekaj dnevi šele začetek junija. Tisti trenutek, ko si rečeš, da je pred tabo še celo poletje. Da bo dovolj časa za vse. Za izlete, za morje, za knjige, za kolo, za prijatelje, za lenarjenje. Potem pa odpreš koledar in ugotoviš, da smo že skoraj na koncu julija.

• Zakaj se minuta pri pralnem stroju vleče kot ponedeljek?
• Detoksikacija od družbenih omrežij
• Prvega Rolexa ne pozabiš nikoli / v Malalana po Rolexa

Kam je izginil ves ta čas? Sem edini, ki ima tak občutek? Da vsako leto mine hitreje kot prejšnje? Kot otrok sem komaj čakal poletne počitnice. Zdele so se neskončne. Dva meseca sta bila skoraj večnost. Danes pa mine en vikend, kot bi nekdo pritisnil gumb za previjanje naprej.

Verjetno obstaja razlaga. Ko si otrok, je vsako leto velik del tvojega življenja. Desetletniku eno leto predstavlja desetino vsega, kar je doživel. Petdesetletniku pa zgolj petdesetino. Mogoče zato možgani vse skupaj dojemajo drugače. Mogoče zato dnevi niso nič krajši, občutek pa je povsem drugačen. Ali pa smo si preprosto sami krivi.

Neprestano hitimo. Med službo, telefoni, elektronsko pošto, družbenimi omrežji, obveznostmi in neskončnimi seznami opravil redko zares obstanemo. Dan se konča, ne da bi se sploh zavedali, kaj se je v njem zgodilo. Šele fotografije na telefonu ali objave na družbenih omrežjih nas opomnijo, da smo bili nekje, nekaj doživeli in da je od tega minilo že več tednov.

Včasih sem mislil, da bom imel “nekoč” več časa. Da bodo prišli dnevi, ko ne bo več hitenja. Danes vem, da tisti “nekoč” nikoli ne pride sam od sebe. Vedno si ga moraš sam ustvariti.

Morda je skrivnost ravno v tem. Da si vzameš čas. Da greš na sprehod brez telefona. Da sediš na balkonu in opazuješ sončni zahod. Da sedeš na kolo brez cilja. Da spiješ pijačo, ne da bi ob tem brskal po telefonu. Da kakšen trenutek preprosto živiš, namesto da ga dokumentiraš.

Ker na koncu ne bomo govorili o tem, koliko elektronskih sporočil smo poslali ali koliko objav smo prebrali. Spomnili se bomo ljudi, krajev in občutkov. Tistih trenutkov, ko se je čas za nekaj minut ustavil. Mogoče je to edini način, da ga vsaj malo upočasnimo.

Ali pa se samo staram in se mi vse skupaj zgolj zdi. Kaj ti misliš? Imaš tudi občutek, da vsako leto mine hitreje? Ali sem eden redkih, ki se vsako poletje vpraša, kam je izginil ves ta čas?

Objava Čas teče prehitro / tempus fugit originalno objavljena na had blog.