Bolj si glasen na družbenih omrežjih, bolj napadaš politične nasprotnike in bolj zvesto zagovarjaš Janeza, več možnosti imaš, da te ob prihodu SdS na ablast čaka dobra služba. Vsaj takšen vtis sem dobil ob pogledu na kadrovske odločitve zadnjih mesecev. Kar nekaj tistih, ki so bili pred volitvami najbolj glasni na tviterju, se je po volitvah znašlo na precej zanimivih položajih v državni upravi.

• Slovenija po vzoru Srbije potrebuje ocisti.net za razkritje hujskaških trolov
• Levi pol, dovolj je besedičenja. Začnite delati!
• Tea Košir in služba brez razpisa. Zakonitost in politična higiena nista nujno ista stvar

To ni nič novega. Podoben vzorec smo lahko spremljali že ob prejšnjih Janezovih vladah. Politična zvestoba se očitno lahko precej dobro obrestuje. Ni treba niti kandidirati na volitvah. Dovolj je, da si dovolj glasen, dovolj vztrajen in predvsem na pravi strani. Predvsem pa da žališ, ponižuješ in potvarjaš informacije.

Na levem polu je zgodba precej drugačna. Vsaj sam imam takšne izkušnje. Ljudje, ki na družbenih omrežjih zagovarjajo stališča levih strank, so večinoma prepuščeni sami sebi. Ko jih napadajo, žalijo, jim grozijo ali jih poskušajo diskreditirati, se politiki le redko oglasijo in jim stopijo v bran. Kot da ti ljudje ne obstajajo. Kot da je njihova podpora samoumevna.

Na desni strani vidimo nekaj povsem drugega. Ko je kdo od njihovih podpornikov tarča kritik, mu v bran stopijo tudi politiki. Delijo njegove objave, ga javno podprejo in mu pomagajo povečati prepoznavnost. Ko pridejo na ablast, pa nekateri od teh ljudi dobijo še  plačane državne službe, čeprav niso dorasli nalogom, ki jih dobijo. Ampak to je nepomembno, saj so njihovi zvesti vojščaki.

Seveda ni vsaka zaposlitev politična nagrada in tudi na levem polu poznamo politično kadrovanje. Toda razlika, ki jo opažam, je predvsem v odnosu do lastnih podpornikov. SdS razume, da je treba za svoje ljudi poskrbeti. Ne samo pred volitvami, ampak tudi po njih. Na levem polu pa očitno še vedno verjamejo, da bodo ljudje sami od sebe, brez podpore in brez kakršnekoli solidarnosti, vedno znova stopali v bran njihovim politikam.

Potem se čudijo, zakaj je desni pol na družbenih omrežjih tako organiziran, glasen in vztrajen. Mogoče je odgovor precej preprost. Eni vedo, da jim bo nekdo kril hrbet. Drugi pa vedo, da bodo ostali sami, predvsem pa jim ne bo nihče uredil dobro plačane službe.

Objava SdS zvestobo na družbenih omrežjih nagradi, na levem polu te pustijo samega originalno objavljena na had blog.

V Srbiji se je zgodilo nekaj, o čemer lahko pri nas za zdaj samo razmišljamo. Na spletni strani ocisti.net so razkrili sistem organiziranega spletnega komentiranja, ki je po ugotovitvah srbskih preiskovalnih novinarjev povezan z Vučićevo Srbsko napredno stranko (SNS). Ne, ne gre za nekaj posameznikov, ki imajo preveč prostega časa in svoje politične frustracije sproščajo na družbenih omrežjih. Gre za organiziran sistem z nalogami, koordinatorji, izmenami in celo ocenjevanjem opravljenega dela.

• Rabin David Belman ne obstaja in je produkt tovarne sovraštva / zakaj mu mediji dajejo pozornost
• Ko si za domoglupce brezdelnež in prisesan na državne jasli / laž ni in nikoli ne bo resnica
• Anabela Ron, Majda Strmol / dva fake profila desnice za cyber vojskovanje in ustvarjanje agende

Srbski tednik Vreme je analiziral razkrito bazo, povezano s Srbsko napredno stranko (SNS) in ugotovil, da vsebuje več kot 7.300 uporabnikov, več kot 32.000 računov na omrežju X in skoraj 395.000 dodeljenih nalog. Naloge so bile preproste. Všečkaj. Deli. Komentiraj. Napadi nasprotnika. Ustvari vtis, da se množica ljudi strinja s tem, kar sporoča oblast.

Še bolj zanimivo je, da se je po ugotovitvah preiskave 1.241 uporabnikov v sistem prijavljalo iz omrežij 231 javnih ustanov. Kar 94 odstotkov teh prijav je bilo opravljenih med delovnim časom, med 7. in 16. uro.

Predstavljajte si, da si zaposlen v javnem sektorju. Plačo prejemaš iz javnih sredstev, med delovnim časom pa sodeluješ pri ustvarjanju navidezne podpore politični stranki. Če ugotovitve preiskovalnih novinarjev držijo, je srbska zgodba precej večja od običajnega spletnega trolanja.

Zdaj pridemo do Slovenije. Se še spomnite Koprive? Alenke Jeraj, ki je leta 2021 po pomoti razkrila, da poleg svojega uradnega računa uporablja še anonimni profil? Takrat smo dobili precej nazoren vpogled v to, kako lahko politik na spletu nastopa tudi kot domnevno povsem običajen državljan.

Še pred tem so pri Pod črto in Danes je nov dan raziskali mrežo lažnih profilov, ki so širili sporočila v podporo SdSu in napadali njene kritike. Odkrili so vzorce usklajenega delovanja, Twitter je kasneje suspendiral 12 izpostavljenih profilov. Leta 2023 sem pisal o tem, ko je v Srbiji v javnost prišel seznam več kot 14.000 domnevnih botov. Takrat sem se spraševal, koliko podobnih profilov obstaja pri nas. In kdo dejansko stoji za njimi.

Ob tem je zanimiva še ena slovenska zgodba, ki sem jo zasledil včeraj in je povod za tole pisanje. Nacionalna televizija je objavila zanimiv prispevek, kjer ima glavno vlogo Kristina Hacin. Nekdanja novinarka in urednica oddaje Svet na Kanalu A je leta 2023 začela delati na področju odnosov z javnostmi pri SDS, danes pa je svetovalka za odnose z javnostmi v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše. Ona deli v skupini privržencev vsebine, ki jih morajo deliti, všečkati, komentirati.

To niso “normalni” komentarji. To je dno dna. To je tista gnojnica, ki se je želiš izogniti, pa vendar ti ne more uspeti, če si na drugem polu kot so ti domoglupci in če si na družbenih omrežjih.

Ne trdim, da imamo v Sloveniji enak sistem kot v Srbiji. Za takšno trditev potrebujemo dokaze. Vem pa, da Slovenija potrebuje svoj ocisti.net. Platformo, ki bi z dokazi razkrivala organizirano politično manipulacijo, lažne identitete, povezave med računi, tudi podatke o zaposlitvah teh ljudi in njihova imena in priimke. Če so na spletu anonimni, naj dobijo svojih 5 minut slave v realnem svetu, da vsaj vemo kdo nas žali, kdo nam grozi in kje je ta oseba zaposlena.

Ker med svobodo izražanja in grožnjami in hujskaštvom obstaja precej velika razlika. Vsak ima pravico do političnega mnenja. Vsak ima pravico zagovarjati svojo stranko. Toda javnost ima tudi pravico vedeti, ali bere iskrena mnenja državljanov ali usklajena sporočila politične propagandne mašinerije.

Predvsem bi bilo zanimivo izvedeti kdo stoji za profili, ki iz dneva v dan žalijo, grozijo, poskušajo diskreditirati in poskušajo utišati vsakogar, ki se ne strinja z njihovo politično agendo.

Ko na družbenih omrežjih bereš stotine skoraj identičnih komentarjev, se upravičeno vprašaš, koliko ljudi dejansko razmišlja enako in koliko jih zgolj opravlja svojo dnevno nalogo. Prav to je vprašanje, na katero bi bilo dobro dobiti odgovor. Z dokazi. Ne z ugibanji.

Objava Slovenija po vzoru Srbije potrebuje ocisti.net za razkritje hujskaških trolov originalno objavljena na had blog.

Vse skupaj bi bilo smešno, če ne bi bilo žalostno. Očitno so na desnem polu odkrili “novo afero”. Luka Mesec je dobil ugoden stanovanjski kredit. To je sedaj problem. Ker je banka v času, ko je najel kredit, ponujala nižje obrestne mere v okviru akcijske ponudbe, je to očitno dovolj, da se začne politično obračunavanje. Gorenjska banka je namreč potrdila, da je leta 2022 ponujala stanovanjske kredite s fiksno obrestno mero 1,45 odstotka. Pod enakimi pogoji za vse stranke. Torej nekaj povsem običajnega, kar počnejo banke. Ampak očitno je problem, če takšno ponudbo izkoristi Luka Mesec.

• Luka Mesec je opravil test na droge. Ne drogira se! In kaj zdaj?
• Je kdo na lastne oči videl kako Luka Mesec snifa kokain?
• Primer Smodej in paradoks slovenskega krivosodja za desnico

Še bolj zanimivo pa je nekaj drugega. Luka Mesec kandidira za župana Ljubljane, kjer je njegov nasprotnik Zoran Janković. Ja, tisti Zoran Janković, ki ga desni pol že leta ne more videti in mu očita vse mogoče. Kaj počne desni pol sedaj? Namesto da bi se ukvarjali z Jankovićem, se ukvarjajo s kreditom Luke Meseca.

V bistvu s tem pomagajo prav Jankoviću. Ker namesto da bi se pogovarjali o tem, kaj je Janković naredil oziroma česa ni naredil v vseh teh letih županovanja, se pogovarjamo o tem, da je Mesec dobil ugodno obrestno mero. Ki jo je banka sama ponujala.

Ne vem, ali je na desnem polu kdo pomislil na to, da z napadi na Mesca odvračajo pozornost od človeka, ki ga sicer tako zelo radi kritizirajo. Ali pa je sovraštvo do Levice preprosto večje od želje, da bi se v Ljubljani karkoli spremenilo. To je pravzaprav največja ironija celotne zgodbe. Desni pol se že leta trudi znebiti Jankovića, sedaj pa mu s takšnimi napadi dela uslugo.

Jankoviću se verjetno ob vsem tem samo smeji. Saj mu niti ni treba ničesar narediti. Njegovi največji kritiki so se odločili, da se bodo raje ukvarjali z njegovim protikandidatom. Kdo bi jih razumel?

Objava Luka Mesec in ugoden kredit / kako desni pol pomaga Zoranu Jankoviću originalno objavljena na had blog.

Včasih ne potrebuješ opozicije, novinarjev ali preiskovalnih komisij. Dovolj je, da Zoranu Stevanoviću daš mikrofon in mu pustiš govoriti. Prej ali slej bo sam povedal nekaj, zaradi česar bi se moral skriti v najbližjo luknjo. Ampak Zoran si prepeva “ne može nam niko ništa”. Verjamem, da je na to celo prekleto ponosen.

• Zoran Stevanović, kazenski postopek in težave z razumevanjem prebranega
• Zoran Stevanović najmanj trikrat pravnomočno obsojen
• Vi iz teorije, jaz iz prakse oziroma kako se je Zoran Stevanović zopet osmešil

POP TV je objavil posnetek, na katerem se predsednik državnega zbora hvali, kako mu je druga najpomembnejša funkcija v državi omogočila pridobitev donatorja za nakup občinskega zemljišča in gradnjo pravoslavne cerkve v Kranju. Ob tem celo izjavi: “Lahko mi marsikdo reče, da izkoriščam ali ne.”

Donator naj bi bil Mladen Milanović, poslovnež iz Republike Srbske, lastnik skupine MG Mind. Zemljišč je vredno med 400.000 in 600.000 evrov. Na tem srečanju je bil tudi kranjski župan Matjaž Rakovec, ki je govoril o spremembi namembnosti zemljišča in prihodnji javni dražbi. Stevanović pa je razlagal celo o možnostih, da župan zadrži podpis pogodbe, če bi kdo ponudil več.

Rakovec zanika, da bi obljubil poseganje v dražbo. Stevanović pa pojasnjuje, da je bil na srečanju kot predsednik Resnice in ne predsednik parlamenta. Seveda. Funkcijo predsednika parlamenta lahko očitno vključiš in izključiš. Kot stikalo za luč.

Da ne bo pomote. Problem ni gradnja pravoslavne cerkve. Problem je način, kako se dva politika javno pogovarjata o občinskem zemljišču, poznanstvih in postopkih, ki bi morali biti transparentni ter enaki za vse.

Pred nekaj dnevi sem se spraševal, zakaj v stranki Resnica nihče noče v poslanske klopi. Zdaj se sprašujem nekaj drugega. Kako dolgo bomo še gledali takšno norčevanje iz institucij države? Naj bo jasno. Posnetek sam po sebi še ne dokazuje kaznivega dejanja. Je pa več kot dovolj dober razlog, da se s primerom začnejo ukvarjati pristojni organi in preverijo, kaj se je dejansko dogajalo.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, da Stevanović očitno sploh ne razume, kaj je problem. Da funkcija predsednika parlamenta ni zasebna članska izkaznica za odpiranje vrat, pridobivanje uslug in urejanje poslov. Da javna dražba ni vaški piknik, kjer se prijatelji vnaprej dogovorijo, kdo bo odnesel glavno nagrado. Ja, tole imamo od Slovenije, ko Janez prevzame krmilo.

Objava Stevanović se hvali z izkoriščanjem funkcije predsednika državnega zbora originalno objavljena na had blog.

Sramota. Pravzaprav težko najdem drugo besedo za današnjo odločitev Slovenije v Generalni skupščini Združenih narodov. Prvič v zgodovini smo glasovali proti resoluciji, ki poziva k odpravi ameriškega gospodarskega embarga proti Kubi. 130 držav je glasovalo za, 17 proti. In Slovenija se je znašla med slednjimi. Pod vlado Janeza Janše.

• V čigavem imenu Slovenija postaja prijateljica Izraela? V mojem ne!
• Janez bi blokiral vstop Srbije v EU, če mu ne dajo arhivov Udbe, SDV, JLA, ZSNZ
• Janšev govor v Kopru: dan suverenosti ali dan starih zamer?

Več kot tri desetletja je Slovenija podpirala odpravo embarga. Ne glede na to, kdo je bil na oblasti. Tokrat pa smo se postavili ob bok ZDA, Izraelu in Madžarski ter še nekaterim državam, ki so glasovale proti. Zakaj? Kakšen je interes Slovenije, da podpira nadaljevanje več kot šest desetletij trajajočega gospodarskega pritiska na Kubo? Kakšno korist imajo od tega ljudje, ki se soočajo s pomanjkanjem hrane, zdravil, goriva in elektrike?

Da ne bo pomote. Kubanski režim si zasluži kritiko zaradi kršitev človekovih pravic in omejevanja svoboščin. Toda nasprotovanje režimu ni isto kot podpiranje ukrepov, katerih posledice občutijo predvsem običajni ljudje. To razume tudi Evropska unija, ki opozarja na negativne humanitarne posledice embarga.

Očitno pa ima Janševa vlada drugačne zunanjepolitične prioritete. Namesto nadaljevanja dolgoletnega slovenskega stališča smo dobili zasuk. Brez javno predstavljene prepričljive razlage, zakaj je bil ta obrat potreben. Janez Janša in zunanji minister Tone Kajzer bi morala slovenski javnosti pojasniti, zakaj je Slovenija spremenila svoje stališče. Predvsem pa komu takšna odločitev pravzaprav koristi.

Kam nas pelje takšna zunanja politika? V državo, ki svoje zunanjepolitične odločitve utemeljuje s samostojnimi načeli, ali v državo, ki se preprosto prilagaja željam močnejših zaveznikov? Slovenija je danes glasovala drugače kot kadarkoli doslej. To je odločitev, za katero mora Janševa vlada prevzeti politično odgovornost. Zame je to sramoten zunanjepolitični obrat in sram me je! Resnično sram.

Objava Slovenija prvič glasovala proti odpravi embarga za Kubo originalno objavljena na had blog.

V Srbiji so študenti premagali Vučićev politični stroj. Študentska lista je osvojila več kot 52 odstotkov glasov in absolutno večino v parlamentu. Po dolgih letih se Srbiji odpira možnost drugačne prihodnosti. Kaj je ob tem naredil Janez Janša? Je čestital študentom? Je pozdravil zmago demokracije? Je izrazil upanje, da bo Srbija končno stopila na drugačno pot? Ne. Janez je iz naftalina potegnil Udbo.

• Janšev govor v Kopru: dan suverenosti ali dan starih zamer?
• V čigavem imenu Slovenija postaja prijateljica Izraela? V mojem ne!
• Slovenija se ne utiša / Janez Janša je že začel z grožnjami

“Ne bomo dali soglasja za kakršenkoli napredek, dokler Srbija ne izroči Sloveniji vseh arhivov Udbe, SDV, JLA, ZSNZ in ostalih nekdanjih služb SFRJ, ki se nanašajo na Slovenijo,” je zapisal na omrežju X.

Kako priročno. Dokler je bil Vučićev politični stroj trdno na oblasti, je Janez govoril o pomenu širitve Evropske unije. Še novembra 2023 je v intervjuju podpiral članstvo Srbije v EU. O tem so se pohvalili celo na spletni strani SdS. Takrat ni bilo govora o kakšnem ultimatu glede arhivov Udbe.

Zdaj, ko je Vučić doživel volilni poraz, pa je Janez nenadoma odkril pogoje, brez katerih Srbija ne sme niti koraka naprej. Naključje? Seveda. Pri Janezu so takšne stvari vedno zgolj naključja. Da ne bo pomote. Arhivi nekdanjih jugoslovanskih tajnih služb se morajo odpreti. Vsi. Zgodovinarjem, raziskovalcem ter javnosti, ne zgolj tistim, ki bi iz posameznih dokumentov sestavljali svojo politično resnico. Slovenija ima že na podlagi sporazuma o nasledstvu SFRJ pravico do dostopa do določenih arhivov, dostop do dokumentacije nekdanjih obveščevalnih služb pa ostaja problem.

Toda zakaj je to nenadoma postalo pogoj za evropsko prihodnost Srbije? Zakaj tega ultimata ni bilo, ko je bil na oblasti Vučić? Še bolj zanimivo je, da je Janša svoji objavi pripel zapis Igorja Omerze, ki je zgodbo o srbskih arhivih nemudoma povezal z evropsko komisarko Marto Kos.

Tukaj pridemo do bistva. Očitno niti zgodovinski arhivi ne morejo mimo domačih političnih obračunavanj. Česa se pravzaprav boji Janez? Kaj vse bi lahko razkrili dokumenti nekdanjih služb? Kdo vse bi se znašel v njih in v kakšnih vlogah? Morda bi bilo zanimivo prebrati celotno zgodovino, ne zgolj tistih nekaj strani, ki ustrezajo trenutni politični agendi. Ali pa bi Janez rad tudi ta del zgodovine razlagal po svoje? Tako, da bo vse, kar ustreza njegovi resnici, sveto, vse ostalo pa komunistična zarota?

Najbolj žalostno pri vsem skupaj je, da so se mladi v Srbiji skoraj dve leti borili za drugačno državo, za odgovornost oblasti in proti korupciji. Ko jim je končno uspelo premagati Vučićev politični stroj, jih slovenski predsednik vlade namesto s čestitko pričaka z grožnjo o blokadi.

Janez očitno ne zna prenesti niti zmage demokracije v sosednji državi, ne da bi jo poskušal spremeniti v svojo domačo politično vojno. Če ga tako zelo zanimajo arhivi Udbe, naj si prizadeva za njihovo popolno odprtje. Brez selekcije, brez skrivanja in brez političnega popravljanja zgodovine. Morda bomo potem vsi izvedeli kaj zanimivega. Tudi o tistih, ki danes najbolj glasno zahtevajo resnico. Samo vprašanje je, ali bo Janezu ta resnica všeč.

Objava Janez bi blokiral vstop Srbije v EU, če mu ne dajo arhivov Udbe, SDV, JLA, ZSNZ originalno objavljena na had blog.

Hojs je očitno pomešal vse. Koper s Parizom, protestnike s teroristi, Stevanovićeve horde z levičarskimi hordami in vodni top z argumentom. Ko zmanjka vsebine, pride prav še brada. Oziroma njena odsotnost. Tako smo dobili še eno televizijsko predstavo Aleša Hojsa, ki bi si jo morali v levih strankah posneti in jo predvajati pred vsakimi volitvami.

• Prekomerno policijsko nasilje nad protestniki v Ljubljani / Hojseve sanje se uresničujejo, Stevanovič mu pomaga pri tem
• Na shodu za mir nas je policija ščitila z robokopi, konjeniki in oklepnikom / pred kom?
• Protesti v Franciji so od nekdaj nasilni in se razlikujejo od tistih pri nas
• Vi iz teorije, jaz iz prakse oziroma kako se je Zoran Stevanović zopet osmešil
• Zoran Stevanović, kazenski postopek in težave z razumevanjem prebranega

Hojs je ob dogajanju na državni proslavi v Kopru na omrežju x pisal o levičarskih anarhističnih hordah in starozaveznem načelu zob za zob. Seveda je omenil tudi vodni top. Ker kaj drugega bi človek sploh pričakoval od nekdanjega notranjega ministra, ki je očitno prepričan, da se lahko vsako politično nestrinjanje z Janševo ablastjo reši z dovolj velikim pritiskom vode.

Potem pa Hojs pride v studio Pop TV in začne razlagati, da pravzaprav ni mislil na protestnike v Kopru. Ne, kje pa. Mislil je na protestnike v Franciji, Belgiji in Italiji. Kakšno naključje, da je vse to pisal ravno ob dogajanju v Kopru. Očitno so Hojsovi zapisi tako napredni, da še sam avtor naknadno ugotavlja, o čem je pisal.

Pri njegovem nakladanju, se mi je zdelo najbolj zabavno, da je Hojs povsem pozabil na Stevanovićeve horde. Se še spomnite leta 2021? Zoran Stevanović, protesti proti Janševi vladi, izgredi, vodni topovi, solzivec. Hojs je bil takrat notranji minister. Danes pa je Stevanović očitno povsem sprejemljiv politični sopotnik, ki ga je Hojs še nedavno javno branil.

Očitno obstajajo dobre in slabe horde. Tiste, ki protestirajo proti Janši, je treba razgnati. Tiste, ki so politično uporabne, pa čez čas postanejo povsem spodobna družba. Ni pomembno, kaj počneš. Pomembno je, na kateri strani stojiš.

Potem smo pri deratizaciji. Beseda, ki jo je uporabil Sebastjan Jeretič. Oseba, ki je vodja UKOMa. Hojs je pomešal tudi to in se očitno sploh ni zavedel v vsem svojem klobasanju, da “strelja v lastna kolena”. Da je bila predstava popolna, je Hojs Lenarta Žavbija poskušal odpraviti še z izrazom “golobradi mladenič”.

Čudovito. Argument stoletja. Ko nimaš odgovora, se lotiš obraznih dlak sogovornika. Očitno je po Hojsovi logiki brada pogoj za razumevanje demokracije, zgodovine in policijskih pooblastil. Morda bi morali pred nastopom v televizijskem studiu vsem gostom izmeriti dolžino brade. Kdor je nima dovolj, nima pravice razpravljati s Hojsom.

Žavbi mu ni ostal dolžan. Predlagal mu je, naj odstopi in obišče tečaj za obvladovanje jeze. Anger management. Priznam, da sem se ob tem nasmejal. Predvsem zato, ker je bil prizor absurden. Hojs govori o hordah, vodnih topovih in starozaveznem maščevanju, potem pa se smeji predlogu, naj se nauči nekoliko bolj umirjeno komunicirati. Saj bi bilo smešno, če ne bi govorili o človeku, ki je nekoč vodil notranje ministrstvo.

Ampak jaz bi Hojsu naredil uslugo. Vsak teden bi mu dal termin na televiziji. V najbolj gledanem času. Prepričan sem, da bi s svojimi nastopi za prepoznavnost levih strank naredil več kot marsikatera njihova oglaševalska kampanja. Toliko neumnosti, toliko sprenevedanja in toliko politične arogance v nekaj minutah je težko spraviti skupaj tudi z zelo dobrim scenaristom.

Človek pride v studio in začne govoriti. In govori. Bolj ko govori, bolj se mi zdi, da njegovi politični nasprotniki sploh ne potrebujejo svojih predstavnikov. Samo Hojsu morajo pustiti mikrofon. Če bi jaz vodil katero od levih strank, bi si želel, da Hojs nastopa vsak dan. Zjutraj na radiu, opoldne na televiziji in zvečer še v kakšnem podkastu. Takšne brezplačne politične promocije si pač ne moreš kupiti.

Najbolj ironično je, da je vse skupaj še vedno povezano z žvižganjem na državni proslavi. Ko žvižgajo naši, gre za svobodo izražanja. Ko žvižgajo drugi, so to horde. Ko protestirajo naši, je to demokracija. Ko protestirajo drugi, bi jim nekateri najraje pokazali, kako deluje vodni top. Preprosto. Dvojna merila, zapakirana v domoljubje.

Hojs je včeraj pokazal predvsem, kako hitro se lahko razprava o pravici do protesta spremeni v obračunavanje s političnimi nasprotniki. Namesto odgovorov smo dobili horde, tujino, vodne topove in golobrade mladeniče. Aleš Hojs, prosim, še več televizijskih nastopov.

Objava Aleš Hojs o Stevanovićevih hordah, deratizaciji in golobradih mladeničih originalno objavljena na had blog.

Starejša gospa pred menoj si ogleduje zelenjavo. No, otipava zelenjavo. Vsak paradižnik posebej. Vsako papriko posebej. Ker očitno bo z rokami ugotovila, katera oddaja boljšo energijo ali nekaj podobnega. Enega prime, drugega stisne, tretjega obrne in potem vse skupaj pusti tam, kjer je bilo. Za naslednjega kupca. Seveda brez rokavic. Par metrov naprej mlajša oseba z roko tehta krompirje. Enega po enega. Ker očitno je razlika med krompirjem, ki ima 180 gramov, in tistim, ki jih ima 190, življenjsko pomembna. Tiste, ki ji niso všeč, odloži nazaj in nadaljuje svojo znanstveno raziskavo. Brez rokavic.

• Če kdo najde oliko ali bonton, naj javi
• Če objaviš oglas na družbenih omrežjih, objavi zraven še ceno!
• Jaz nočem plačevati te vlade / Janez je izumil državo po naročnini

Par deset metrov naprej moški odpira zaprto škatlo z orodjem. Čeprav je poleg velik napis, da stranke ne smejo odpirati embalaže. Ampak napis je očitno namenjen vsem drugim. On ima pravico preveriti, kaj je v škatli. Kot da obstaja možnost, da je proizvajalec namesto vrtalnika vanjo zapakiral hrčka.

Da ne omenjam vseh kupcev v trgovinah s tekstilom, ki vsak izdelek primerjo v roke in ga potem pustijo stati samega tam nekje. Če so preverilo rdeč pulover, bodo seveda enako storili tudi z belim. Ker se povsem razlikujeta, kajne?

Jaz se sprašujem, kdaj je to postala naša normalnost? Kdaj smo se odločili, da moramo v trgovini vse pretipati, premečkati, odpreti in preveriti? Da je vse, kar je na polici, naša osebna lastnina, dokler se ne odločimo, da tega ne bomo kupili?

Razumem, da želiš preveriti, ali je avokado zrel. Razumem, da nočeš kupiti gnilega paradižnika. Ampak obstaja razlika med tem, da nekaj pogledaš, in tem, da izvedeš ginekološki pregled vsake bučke na polici. Še bolj fascinantno pa je, da so to pogosto isti ljudje, ki bi naredili celo dramo, če bi nekdo drug pred njimi z umazanimi rokami prijemal njihovo hrano. Ampak ko to počnejo sami, je vse v najlepšem redu.

Potem prideš domov, opereš zelenjavo in sadje ter se tolažiš, da je vse čisto. Ker pač ne veš, koliko ljudi je pred teboj preverjalo zrelost istega paradižnika. Ne gre za sterilnost. Niti za to, da se ničesar ne smeš dotakniti. Gre za osnovno kulturo obnašanja in spoštovanje do drugih. Za zavedanje, da nisi edini človek na svetu in da bodo tisto, kar si ti pravkar petkrat stisnil in vrnil na polico, mogoče kupili drugi.

Včasih imam občutek, da smo postali družba, v kateri pravila veljajo samo za druge. Napisi so za druge. Higiena je za druge. Obzirnost je za druge. Mi pa imamo vedno razlog, zakaj lahko počnemo točno tisto, česar drugi ne bi smeli. Ne, ni treba otipati vsega v trgovini. Prav tako ni treba odpreti vsake škatle, ker te zanima, kaj je v njej. Včasih je dovolj, da pogledaš. Če nisi prepričan, pa vprašaš.

Vem. Revolucionarna ideja. Ampak očitno smo prišli tako daleč, da je treba tudi osnovni bonton v trgovini razlagati odraslim ljudem.

Objava Ali se moraš res dotakniti vsega v trgovini? originalno objavljena na had blog.

Janez Janša je na državni proslavi ob dnevu suverenosti v Kopru govoril o svobodi, enotnosti in prihodnosti Slovenije. Precejšen del govora pa je namenil komunizmu, rdečim zvezdam, izbrisanim, migrantom, Palestincem in političnim nasprotnikom. Kot da 35 let po osamosvojitvi še vedno ne moremo praznovati lastne države, ne da bi ob tem znova odpirali vse ideološke fronte. Janez se je očitno izgubil v času in prostoru nekje okoli leta 1991.

• Kapo dol, Nataša Pirc Musar! Državna proslava ni partijski shod desnice
• Zastava Palestine ni zastava Hamasa in podporniki Palestine nismo teroristi
• Janez Janša zanikal genocid v Gazi in za dokaz pokazal fotografijo iz Gaze
• Vstani Primorska. Dovolj je spreminjanja naše zgodovine

Govor je začel skoraj poetično. Galebi, morje, svobodna slovenska obala in spomini na leto 1991. Nato pa smo precej hitro pristali v dobro znanem Janševem svetu, kjer obstajata dve Sloveniji. Ena, ki naj bi bila zaslužna za osamosvojitev, in druga, ki ji samostojna Slovenija menda nikoli ni bila intimna opcija.

Prav zanimivo je poslušati predsednika vlade, ki govori o škodljivosti politike izključevanja, medtem ko sam del sodržavljanov povezuje z razkrajanjem vrednot slovenske osamosvojitve. To je osrednje protislovje njegovega govora. Še posebej me je zmotil del o izbrisanih.

Janša je govoril o ljudeh, ki niso želeli slovenskega državljanstva in so se pozneje razglasili za izbrisane. Toda izbris ni stvar samooklicane identitete. Leta 1992 je bilo iz registra stalnih prebivalcev izbrisanih 25.671 ljudi. Evropsko sodišče za človekove pravice je ugotovilo kršitve njihovih pravic, Slovenija pa je morala vzpostaviti sistem odškodnin. To niso ideološka mnenja, ampak ugotovitve sodišča.

Tudi gospodarski del govora si zasluži nekaj pozornosti. Janša je pojasnjeval, da smo bili leta 2008 pri 91 odstotkih evropskega povprečja BDP na prebivalca po kupni moči, danes pa smo spet približno tam. Da bi bili ob nadaljevanju tedanjega tempa lahko skoraj Švica. Toda relativni kazalnik ne pomeni, da država v vmesnem obdobju ni gospodarsko napredovala. Prav tako je zanimivo, da pri naštevanju izgubljenih let precej manj prostora nameni dejstvu, da je v tem obdobju tudi sam večkrat vodil slovensko vlado.

Posebno poglavje so bile palestinske zastave, ki jih je povezal s komunističnimi simboli in nasilnimi protesti po Evropi. Toda zastava sama po sebi ni dokaz podpore nasilju, še manj pa dokaz nasprotovanja slovenski samostojnosti. Podobno poenostavljena je bila razlaga, ki je genocid v Srebrenici in rusko agresijo na Ukrajino povezala z neobsojenim komunizmom. Zgodovinske povezave je mogoče analizirati, toda tako kompleksnih dogodkov ni mogoče pojasniti z enim samim vzrokom. Ampak za njegove volilce je to dovolj. Oni razumejo preproste stvari.

Janša je govor sklenil z mislijo, da moramo prihodnjim generacijam zapustiti več svobode, varnosti, priložnosti in miru. To je cilj, s katerim se je mogoče strinjati. Toda kako naj gradimo skupno prihodnost, če še vedno razpravljamo, kdo je dovolj zaslužen za našo skupno preteklost in kdo ima pravico do njenih simbolov?

Slovenija se je osamosvojila leta 1991. To je dosežek ljudi različnih političnih prepričanj, ne last ene stranke ali enega človeka. Dan suverenosti bi moral biti priložnost, da se tega spomnimo. Ne pa še ena priložnost za dokazovanje, kdo ima edini pravico razlagati slovensko zgodovino.

Objava Janšev govor v Kopru: dan suverenosti ali dan starih zamer? originalno objavljena na had blog.

V Sloveniji imamo novo politično posebnost. Stranko, ki ima poslanski mandat, ampak ne najde ljudi, ki bi ga želeli prevzeti. Dobrodošli v Resnici Zorana Stevanovića, kjer očitno niti poslanska plača ni dovolj velika motivacija, da bi ljudje sedli v parlament.

• Zoran Stevanović, kazenski postopek in težave z razumevanjem prebranega
• Vi iz teorije, jaz iz prakse oziroma kako se je Zoran Stevanović zopet osmešil
• Obnašanje poslanca Aleksandra Reberška je na nivoju otroka / škarje je prinesel v oddajo Tarča

Zgodba se je začela z Borisom Mijičem, poslancem Resnice, ki se je znašel pod plazom očitkov zaradi neplačanih obveznosti nekdanjega podjetja do zaposlenih in spornih navedb o izobrazbi. Mijič je priznal, da študija gradbeništva ni dokončal, navedbo o diplomi pa pripisal napaki pri izpolnjevanju obrazcev. Mijič je odstopil, zanimivo pa je, da se je to zgodilo ravno po 10. oktobru, ko zaradi njegovega odhoda niso bile več potrebne nadomestne volitve.

Potem se je začela komedija. Prvi na vrsti je bil Slavko Moharič, ki je 21. oktobra na novinarski konferenci v solzah sporočil, da poslanskega mandata ne bo sprejel. Dejal je, da v takšnih razmerah v državnem zboru ni mogoče konstruktivno delovati. Omenjal je hijene in mrcvarjenje ter napovedal, da se bo raje potegoval za župana Trnovske vasi. Človek je torej kandidiral za poslanca, dobil možnost postati poslanec in se odločil, da raje ne bi bil poslanec. Tudi prav.

Naslednji je bil Mirko Radujković, podjetnik, ki je prav tako zavrnil poslanski mandat. Raje se bo ukvarjal s svojim gostinskim poslom. V drugačnih okoliščinah bi funkcijo z veseljem sprejel, je pojasnil. Očitno so okoliščine v stranki Resnica tako posebne, da je vodenje gostinskega podjetja precej privlačnejše od sedenja v parlamentu.

Potem je prišla na vrsto Marjana Matjašič. Tukaj zgodba postane precej bolj zanimiva. Matjašičeva je 23. oktobra sporočila, da mandata ne bo prevzela. Ne zaradi pritiskov, temveč zato, ker se ne strinja s potezami stranke in sodelovanjem s koalicijo Janeza Janše. Za 24ur je izjavila, da je kandidirala za parlament, ne pa za “hišo butalcev”.

Sedaj je na vrsti Anita Bratinščak Hanželič, ki svoje odločitve še ni sporočila, saj čaka na uradno obvestilo Državne volilne komisije. Če bo tudi ona rekla ne, je naslednja Martina Haring. Resnica ima torej še nekaj kandidatov, ampak ob takšnem tempu bodo kmalu morali začeti razmišljati, ali bi poslanski mandat ponudili kar na zaposlitvenem portalu.

Toda za vsem tem se skriva precej resnejši problem. Zoran Stevanović je pred volitvami zatrjeval, da z Janezom Janšo ne bo sodeloval. O tem je imel celo notarsko overjeno izjavo iz leta 2021.

Prav tukaj se po mojem mnenju skriva del odgovora na vprašanje, zakaj kandidati Resnice nočejo v parlament. Seveda imajo posamezniki različne razloge in ni pošteno vseh metati v isti koš. Toda ko tretja kandidatka javno pove, da se ne strinja s sodelovanjem z Janševo koalicijo, je težko spregledati, da ima stranka težavo tudi z lastno verodostojnostjo.

Pet poslanskih mandatov je Resnica dobila na volitvah. Trenutno ima štiri poslance in tri zaporedne zavrnitve pri iskanju petega. Stevanović sicer sedi na čelu državnega zbora, toda očitno niti položaj predsednika parlamenta ni dovolj, da bi njegovi nekdanji kandidati navdušeno prihajali v Ljubljano.

Resnica je pred volitvami obljubljala drugačno politiko. Danes pa se zdi, da imajo z drugačno politiko največ težav prav ljudje, ki so zanjo kandidirali. Prav to je največja ironija te zgodbe. Stranka, ki ima v imenu resnico, se je znašla v položaju, ko ji lastni kandidati z zavračanjem mandatov sporočajo, da nekaj ni v redu.

Mogoče pa težava sploh ni v kandidatih. Mogoče je težava v tem, kaj je po volitvah postala Resnica.

Objava Zakaj v stranki Resnica nihče noče v poslanske klopi? originalno objavljena na had blog.