Zadnja štiri leta, ko na ablasti ni bil Janez Janša, si bomo zapomnili po vsakodnevnih aferah, ki jih je producirala “tovarna sovraštva” na desnem polu. Pri tem so si pomagali s svojimi znanimi načini za poskus diskreditacije – lažmi, ponaredki in vsakodnevnem občutku, da je v Sloveniji vse narobe, čeprav vsi kazalniki kažejo povsem drugačno sliko. Marsikdo je tem lažem, ki so se ponavljale dan za dnem celo verjel. Večini Slovencev je seveda jasno, da gre le za boj Janeza za pozicijo, ko bo lahko zopet ustrahoval celotno Slovenijo. Ja, to so ljudje, ki bi radi, da jim na volitvah zaupate svoj glas …

• Masaker desnega pola na soočenju parlamentarnih strank na nacionalni televiziji
• Komu dati svoj glas na volitvah?
• Mrcvarjenje države in relativizacija psa

Ko na ablasti ni Janez Janša, se zdi, kot da je del političnega prostora preklopil v permanentni krizni način. Vsak dan nova afera. Vsak dan nova razkritja. Vsak dan nova zgodba o tem, kako Slovenija propada. In če človek vse to spremlja dovolj dolgo, opazi vzorec.

Najprej pride trditev. Brez dokazov. Nato pridejo interpretacije. Potem pridejo ponaredki. In na koncu pride še armada anonimnih polpismenih profilov na družbenih omrežjih, ki vse skupaj ponavljajo tako dolgo, dokler nekateri ljudje ne začnejo verjeti, da je to resnica.

To ni več politika. To je propagandni stroj. V teh štirih letih smo videli marsikaj. Od očitnih manipulacij z dokumenti, do popolnoma izmišljenih afer. Videli smo, kako se iz popolnoma nepomembnih zgodb ustvarja nacionalna kriza. Videli smo, kako se poskuša vsak dan znova ustvariti občutek, da država razpada.

Ampak potem pogledaš podatke. Gospodarski kazalniki. Zaposlenost. Rast plač. Investicije. Ne domače podatke. Tiste merodajne. Tuje. Slika postane precej drugačna od tiste, ki jo vsakodnevno slikajo v “tovarni sovraštva”.

Jasno je, da nobena država ni popolna. Slovenija ima svoje probleme. Vedno jih je imela in vedno jih bo imela. Ampak razlika med normalno politično razpravo in sistematičnim ustvarjanjem občutka krize je ogromna.

In ravno to je strategija desnega pola. Če dovolj dolgo ponavljaš, da je vse narobe, bodo nekateri ljudje začeli verjeti, da je res. Če vsak dan ustvariš novo afero, se ljudje navadijo na občutek izrednega stanja. In ko enkrat prepričaš ljudi, da živijo v katastrofi, potem jim lahko sebe ponudiš tudi “mesijo”.

V Sloveniji smo ta scenarij že videli. Večkrat. Zato je morda najbolj ironičen del celotne zgodbe prav to, da ljudje, ki danes ustvarjajo laži, ponaredke in občutek permanentne krize, obenem trdijo, da so oni tisti, ki bi morali voditi državo.

Vprašanje je zelo preprosto. Če nekdo potrebuje laži, ponaredke in manipulacije, da pride do oblasti. Kaj bo šele počel, ko jo enkrat dobi? To pa že vemo, kajne? Saj smo imeli dve leti tega sranja dovolj za eno celo življenje.

Objava Lažejo, ponarejajo in ustvarjajo občutek krize / in ti ljudje bi radi vodili Slovenijo originalno objavljena na had blog.

Nova24 zopet dokazuje, da za njih dno nima dna. Tokrat so za tarčo zopet vzeli Denisa Avdića, kateremu so lansko leto očitali, da je denar od dobrodelnih akcij Radia 1 za pomoč ljudjem v poplavah vzel za poplačilo kredita. Kar je bila seveda laž! Nikoli se mu niso opravičili, čeprav je vsak cent, ki gre v dobrodelne namene, objavljen v poročilu fundacije. Sedaj so mu očitali, da je bila predstavitev projekta Dežele junakov politični dogodek. Denis ponuja 10.000 evrov tistemu, ki bo dokazal, da je bila predstavitev res politični dogodek. Nova24 je seveda izbrisala članek, ampak zopet brez opravičila.

• Denis Avdić odgovarja na laži desnih debilov na internetih
• Janezi2 / Denis Avdić, Martin Golob, Cene Prevc, Miha Deželak, Gašper Bergant, Uroš Kuzman, Rok Škrlep, Aleš Novak
• Nuna je lagala in se je samopoškodovala / ni bil krivec migrant, kot je poročala Nova24
• Poglejte si to fantastično vzdušje in žur ob 7. obletnici Nova24TV / noro!!!

Recept za poskus diskreditacije na desnem polu je preprost. Takole se začne valiti ta kepa. Najprej Nova24 objavi “članek”, kjer med drugim zapiše:

Na naše uredništvo se je obrnil zaskrbljeni starš otroka, ki je bil priča politični agitaciji na Osnovni šoli Koseze. Med predajo štafete v okviru dobrodelne akcije “Deželak junak”, ki jo organizira Radio 1, je voditelj Denis Avdić domnevno javno nagovoril prisotne – otroke in učitelje –, naj na prihajajočih volitvah volijo levico, če želijo, da se takšne dobrodelne akcije nadaljujejo.

Seveda se to ni zgodilo. In seveda ni bilo tega starša, ampak za desni pol je to nepomembno. Dovolj je, da lahko dobijo zopet tarčo in da začnejo z blatenjem, podtikanjem in lažmi. Ko začne njihov propagandni stroj mleti se zgodi inercija in njihovi plačanci začnejo smetiti internete.

Tokrat jih je Denis sam razorožil, saj je ponudil 10.000 evrov nagrade tistemu, ki dokaže, da je bila predstavitev Dežele junakov politični dogodek. K svoji objavi je dodal tudi povezavo do celotne tiskovne konference, kjer so predstavili novega Miho Deželaka!

Seveda ni bilo nikjer ne duha ne sluha o politični agitaciji, kakor tudi ni bilo pozivanja k temu, da naj na volitvah volijo levico.

Če bi imeli na Nova24 vsaj en majcen možganček, bi verjetno ugotovili, da 7-letniki nimajo volilne pravice in da nekaj v teh njihovih nebulozah ne pije vode. Ampak to jih ne ustavi, da ne bi začeli z blatenjem in svinjanjem po osebi, ki je v letih zbrala enormni znesek denarja za pomoči potrebne.

Ampak logika nikoli ni bila nikoli glavno orodje desnega pola. Glavno orodje je vedno isto: dovolj je, da zgodbo vržeš v javnost. Da jo ponoviš dovolj krat. Da pustiš, da jo raznaša internet. In škoda je narejena.

Tokrat jim očitno ni uspelo. Ampak to ne pomeni, da ne bodo poskusili znova. Ker ta stroj deluje po zelo preprostem principu: če mečeš blato dovolj pogosto, se ga nekaj vedno prime.

Tudi če je tarča človek, ki je v zadnjih letih pomagal zbrati ogromne vsote denarja za ljudi, ki pomoč res potrebujejo. Ampak očitno je tudi to v Sloveniji lahko razlog, da postaneš tarča. Ker v svetu, kjer dno nima dna, vedno obstaja še kakšna lopata. In desni pol je poln dreka.

Objava Denis Avdić ponuja 10.000 evrov nagrade tistemu, ki dokaže, da je bila predstavitev Dežele junakov politični dogodek originalno objavljena na had blog.

Pred kratkim sem potreboval podatke o delovnih dneh v letu 2025 in sem se odločil, da uporabim Chat GPT. Logično, kajne? Navsezadnje je AI. Mora vedeti vse, kajne? Ko mi je pripravil podatke, sem bil precej razočaran. Navodila so bila jasna: upoštevaj praznike v Sloveniji, izpiši samo delovne dni. Pa vendar je bil seznam poln nepravilnosti. Recimo, 6.1.2025 je bil označen kot dela prost dan. Če se Chat GPT moti pri tako osnovnih stvareh, kako naj mu zaupam, ko pripravlja bolj kompleksne odgovore, na katere se opira vse več uporabnikov internetov?! Seveda sem se odločil, da se malce “pogovoriva”.

• Ne verjemi vsemu, kar piše ChatGPT oz. umetna inteligenca
• ChatGPT / prihaja čas, ko bo AI (umetna inteligenca) nadomestila človeka
• Koliko dreka in urina dnevno sproducira človek?

Promptal sem ga, da naj preveri, če njegovi podatki držijo, in dodal, da je bil 6.1.2025 ponedeljek in ni praznik, kar pomeni, da je delovni dan. “Preverimo natančno: 6.1.2025 je ponedeljek. Torej ta dan je delovni dan,” mi je odgovoril. Kot bi govoril z nekom, ki te posluša, a v resnici sliši nekaj povsem drugega.

Nato sem šel čez še nekaj datumov. Spet napaka. AI očitno živi v svojem svetu, kjer so vikendi le opcijski predlog, prazniki pa zgolj priporočila. Seznam, ki ga je pripravil je bil skoraj umetniška interpretacija realnosti. Kako naj verjamem, da bodo njegovi odgovori pri ekonomskih analizah, pravnih vprašanjih ali medicinskih nasvetih natančni? Ampak ljudje mu verjamejo in potem takšne nebuloze, brez da bi jih prebrali ali sploh razumeli, objavljajo na internetih.

Malo sem se nasmejal sam sebi. Ali je to prihodnost, kjer bo svet poganjala umetna inteligenca, jaz pa bom moral ves čas preverjati, ali je nedelja res nedelja? Potem sem se zavedel še nečesa zanimivega: Chat GPT sicer ne laže, ampak prikroji realnost. Realnost, ki se njemu zdi pravilna. Daje ti informacije, ki imajo občutek resnice, a niso nujno pravilne. Kot nekdo, ki želi biti všečen, da ti ustreže, a v resnici samo sestavlja zgodbo, ki zveni logično.

V tem je čarobnost in nevarnost tega orodja. Lahko je neverjetno uporaben, lahko ti prihrani ure dela, ampak če mu slepo verjameš, se lahko hitro znajdeš v svetu, ki je skoraj resničen, a vendar ni. Vikendi postanejo delovni dnevi, prazniki zgolj opcijski, dejstva pa rahlo zamegljena.

Tehnologija se uči od nas, a tudi mi se moramo naučiti, kako preverjati tehnologijo. Medtem ko Chat GPT prikroja realnost, ostajam jaz tisti, ki določa, kdaj je čas za delo in kdaj za počitek. In tudi “fact checka” karkoli mi že GPT “izpljune”. Za zdaj. In prav v tem je vsa “poanta”. AI daje vtis, da je nepogrešljiv, ampak še vedno moraš reči: “Hvala, ampak preverim še sam.” In to ne samo enkrat, kajti sicer se lahko hitro ustreliš v lastno koleno.

Objava Ko Chat GPT (pri)kroji realnost originalno objavljena na had blog.

Lažejo. Potvarjajo. Manipulirajo. In potem se čudijo, ko nihče več ne verjame politikom? Pred vsakimi volitvami ista zgodba. Isti obrazi. Iste parole. Isti “neodvisni” profili na družbenih omrežjih, ki čudežno oživijo tri mesece pred glasovanjem in potem izginejo kot jutranja megla. In vedno ista mantra – za desni pol je dovoljeno vse. Res? Vse?

• Desni pol ustvarja afere in ves časa napada, da bi odvrnil ljudi od volitev / vsi na volitve
• Volitve se bližajo / ker ni migrantov, bi Janez ukinjal financiranje NVOjev
• Anabela Ron, Majda Strmol / dva fake profila desnice za cyber vojskovanje in ustvarjanje agende
• Luka Perš aka SodniSvet / koliko fake profilov na tviterju imajo desničarji?

Desni pol slovenske politike že dolgo ne igra več na argumente. Igra na čustva. Na strah. Na jezo. Na delitve. Migranti. LGBT. Elita. Mediji. NVO. Vedno mora obstajati sovražnik. Ker brez sovražnika ni mobilizacije. Brez mobilizacije ni oblasti. In ko zmanjka dejstev, pridejo na vrsto laži. Polresnice. Iz konteksta izrezani citati. Fotografije, ki nimajo nobene zveze z zgodbo. Statistike brez vira. “Raziskave”, ki jih je naredil inštitut, o katerem Google ne ve ničesar. Ampak če dovolj pogosto ponavljaš iste besede, bo del ljudi začel verjeti. Ker ponavljanje ustvarja občutek resnice.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, kako hitro se normalizira nenormalno. Kar je bilo še pred desetimi leti politični samomor, je danes del vsakodnevne retorike. Diskreditacija novinarjev? Normalno. Napadi na sodstvo? Normalno. Označevanje političnih nasprotnikov za izdajalce? Normalno. Laž kot politično orodje? Seveda. Brez tega ne gre.

In potem poslušamo razlage v slogu, da tudi drugi lažejo. Kot da je to opravičilo. Kot da tekmujemo v tem, kdo bo bolj spretno zavajal. Kot da je demokracija reality show, kjer zmaga tisti, ki bolje manipulira publiko. Ampak ni problem samo v politikih. Problem je v tem, da jim del javnosti to dopušča. Da deli vsebine brez preverjanja. Da verjame vsakemu “fake newsy” bolj kot podatkom.

Pred volitvami se tempo stopnjuje. Pojavijo se anonimni portali. Plačani oglasi, ki so videti kot novice. Insajderske informacije, ki nimajo nobene osnove. In ko kdo opozori, da je cesar nag, sledi obtožba, da nekdo izvaja cenzuro. Da nekdo ni za “svobodo govora.” Ironično, kajne?

Demokracija je naporna. Zahteva odgovornost. Zahteva preverjanje. Zahteva, da priznaš napako. Laž je lažja. Je hitra. Je učinkovita. Je viralna. In v digitalni dobi je to valuta. Vprašanje pa je, kakšno ceno smo pripravljeni plačati.

Ker ko enkrat sprejmemo, da je za “naše” dovoljeno vse, smo že izgubili nekaj bistvenega. Integriteto. Mejo. Občutek, da obstaja nekaj, česar se v politiki ne počne. In ko meje ni več, je samo še dirka proti dnu.

Volitve niso vojna. So izbira. In izbira bi morala temeljiti na programih, viziji, argumentih. Ne na fabrikaciji sovražnikov in izmišljanju zgodb. Morda bi si morali pred vsakim deljenjem senzacionalistične objave postaviti preprosto vprašanje. Komu to koristi? In ali je res?

Če dovolimo, da laž postane legitimno politično orodje, potem se ne moremo več čuditi, ko nas obravnavajo kot naivne potrošnike zgodb. In to je morda največja potvarjanje od vseh. Da nam prodajajo manipulacijo kot domoljubje.

Objava Lažejo in potvarjajo / za desni pol je pred volitvami dovoljeno vse originalno objavljena na had blog.

Vprašanje ni, zakaj politik laže? Vprašanje je, zakaj nas laži politikov še vedno presenečajo. Kot da bi šlo za napako v sistemu, ne pa za njegovo osnovno funkcijo. In potem se resno sprašujemo zakaj se nič ne premakne, zakaj ni odgovornosti in zakaj se vsaka zgodba konča brez epiloga. Politik laže, ker ve, da bo jutri na vrsti nova tema. Nov škandal. Nov tvit. Nov razlog, da se o včerajšnji laži ne pogovarja več. Kolektivna amnezija ni stranski učinek, je pogoj za delovanje. Brez nje bi sistem razpadel. Laž v politiki ni napaka. Je orodje.

• Lažejo vam / zakaj na SdS plakatih ni predstavnika stranke SD?
• Lojze Peterle laže glede dezerterstva Saša Hribarja / bo odgovarjal za svojo laž?
• Alenka Jeraj, poslanka SdS laže o posilstvih migrantov na območju Ljubljane
• Branko Grims laže / trdil, da je šlo za poskus umora, vendar ni bilo fizičnega stika
• Zakaj Rupar laže, da se je 46.000 protestnikov zbralo v Ljubljani

Politik ve, da bo dovolj ljudi skomignilo z rameni in reklo, da so “vsi isti”. To je najboljša možna obramba vsake laži. Ko so vsi isti, nihče ni odgovoren. Ko ni odgovornosti, ni potrebe po resnici. V takem svetu ni treba biti pošten. Treba je biti vztrajen. Ponoviti isto stvar dovolj krat. Če pri tem pomagajo še mediji, je “narejen”. Če kdo ugovarja, je problematičen. Če kdo preverja dejstva, ima agendo. Če kdo sprašuje, zakaj je naiven. Takšnega je potrebno diskreditirati. In če imaš za seboj dovolj “vojščakov,” potem to ni problem.

Politik laže tudi zato, ker za to nikoli ne odgovarja. Laž ni diskvalifikacija, ampak taktika. Če se izide, je zmaga. Če ne, je nesporazum. Vedno obstaja kontekst, izjava, izrezana iz celote, ali pa medij, ki je kriv za napačno interpretacijo. Politik pač ni nikoli ničesar kriv.

Najbolj ironično pri vsem skupaj pa je, da se še vedno obnašamo, kot da je to nekaj novega. Kot da bi vsakič znova odkrili, da vode ne teče navzgor. In potem se čudimo, zakaj se nič ne spremeni.

Vprašanje torej ni, zakaj politik laže. Vprašanje je, zakaj smo ljudje tako neumni, da verjamemo politikom, ko odprejo svoja usta? Politik laže, ker mu mi to dovolimo. Ker vsakič, ko zamahnemo z roko in rečemo “ah, vsi so isti,” damo laži še malo več prostora. Ker se nam ne da. Ker smo utrujeni. Ker imamo svoje probleme.

In politik to ve. Zato bo lagal tudi jutri. In pojutrišnjem. In dokler bo laž cenejša od resnice. Vprašanje ni, zakaj politik laže. Vprašanje je, zakaj smo se na to tako lepo navadili?

Objava Zakaj politik laže? originalno objavljena na had blog.

Ali je resnica še vedno vrednota? Vprašanje ni retorično. Žal. Če bi bila resnica še vedno vrednota, bi jo branili. Bi imela težo. Bi imela posledice. Živimo v “fejk” časih, kjer je vse več laži in potvarjanja. Resnica ne prinese všečkov. Resnica zahteva napor. Preverjanje. Dvom. Ko dejstva niso priročna, se jih relativizira. Ko postanejo preglasna, se napade vir. Ko vztrajajo, se razglasi, da itak nihče ne ve, kaj je res. To ni skepticizem. To je taktika. In deluje presenetljivo dobro. Dva primera: Trump in SdS.

• Ko si za domoglupce brezdelnež in prisesan na državne jasli / laž ni in nikoli ne bo resnica
• Na krilih laži so zmagali tisti, ki so glasovali proti
• Lažejo vam / zakaj na SdS plakatih ni predstavnika stranke SD?
• Branko Grims laže / trdil, da je šlo za poskus umora, vendar ni bilo fizičnega stika

Donald Trump je to logiko povzdignil v politično orodje. Tisoče dokumentiranih laži, izmišljene volilne goljufije, alternativna dejstva in stalni napadi na medije. Pa vendar, ne le, da mu to ni škodovalo, temveč je postalo del njegove blagovne znamke. Resnica ni bila pomembna. Pomembno je bilo ponavljanje, glasnost in prepričanje, da če nekaj izrečeš velikokrat, postane vsaj za tvoje privržence resnično.

Podoben vzorec že leta gledamo tudi doma. SdS ne laže zato, ker ne bi poznala dejstev, ampak zato, ker ve, da resnica ni več odločilni faktor. Laži o medijih, sodstvu, volitvah, novinarjih in političnih nasprotnikih niso napake ali spodrsljaji. So strategija. Ko te ujamejo pri neresnici, ne sledi opravičilo, ampak nova laž, nov napad, nova teorija zarote. Cilj ni prepričati vseh, cilj je zamegliti prostor do te mere, da resnice nihče več ne zna ali noče ločiti od propagande.

Algoritmi pri tem niso nevtralni opazovalci. Nagrajujejo tisto, kar sproži čustva, ne tistega, kar je točno. Bolj kot je nekaj enostavno, bolj ko potrjuje že obstoječa prepričanja, večji je doseg. Resnica je pogosto dolgočasna, zapletena in neprijetna. Zato izgublja bitko proti poenostavitvam, polresnicam in dovolj dobrim lažem.

V politiki je to že dolgo normalno stanje. Ko se razkrije očitna nepravilnost, razprava redko teče o vsebini. Govorimo o tem, zakaj je bila zgodba objavljena, kdo stoji za njo in komu koristi. Dokumenti so drugotnega pomena, dejstva pa nadloga. Če uspeš diskreditirati vir, ti resnice sploh ni treba ovreči.

Najbolj zaskrbljujoče pa je, kako hitro se vse skupaj poleže. Par dni ogorčenja, nekaj tvitov, potem pa kolektivni vzdih in premik naprej. Ne zato, ker bi bilo vse pojasnjeno, ampak ker smo utrujeni. Navajeni. Sprijaznjeni z idejo, da resnica pač nima več moči, da bi kaj spremenila.

Ali je resnica še vedno vrednota? Morda na deklarativni ravni. V praksi pa je pogosto zgolj ovira. Nekaj, kar je treba obiti, relativizirati ali preslišati. Dokler bo tako, ne bodo zmagovali tisti, ki imajo prav, ampak tisti, ki znajo svojo zgodbo prodati najglasneje. In ki jim ljudje verjamejo, ker oni pa ja ne lažejo in zavajajo.

Objava Ali je resnica še vedno vrednota? originalno objavljena na had blog.

Te dni se je vse vrtelo okoli zgodbe o nuni, ki naj bi jo napadli zunaj samostana v Zagrebu. Seveda je desni pol to izkoristil in  tovarna sovraštva je takoj začela producirati vsebine, kjer je bil glavni krivec migrant. Oni “so dobili” informacije o tem iz dobro obveščenih virov. Na koncu se je izkazalo, da je nuna lagala in se je sama poškodovala. Se je Nova24 in vsi ostali, ki so lagali o tem napadu, opravičili? Seveda ne. To je za njih pač svoboda govora. To je njihov modus operandi.

• Desni pol ustvarja afere in ves časa napada, da bi odvrnil ljudi od volitev / vsi na volitve
• Ko Charlie Kirk postane vzor slovenske desnice
• Shizofrenost desnice / podpirajo Izrael in glasujejo za evrovizijsko popevko

Ko so hrvaški mediji poročali o nenavadnem incidentu z nuno, so bili izjemno previdni, ker pač policija ni imela potrjenih informacij. Ampak to za Nova24 ni bila ovira. Pri njih je dovolj, da se nekje v zraku pojavi beseda napad, da je v naslednjem trenutku že prilepljena etiketa migrant.

Začeli so objavljati prispevke, tvite, printscreen-e in dramatične naslove, ki so bili skrojeni po vseh pravilih propagandne kuhinje: predramatizirati, personalizirati, za krivca določiti tistega, ki je že vnaprej označen kot nezaželen. Preverjanje? To lahko počnejo drugi. Njim je pomembno samo, da se zgodba širi. In širila se je zelo hitro.

Če je Nova24 bakla, potem je twitter suho podrastje, ki čaka samo na iskro. In seveda se je zgodilo točno to. Glede na to, da se lahko na desnem polu twitterja vsak dan naučiš, da je za vse kriv migrant, levičar, Soros ali pa woke agenda, tokrat niti ni bilo presenečenje. Bil je pravi stampedo.

Hrvaška policija je kasneje potrdila, da ni bilo nobenega napada. Nobenega migranta. Nobenega zunanjega napadalca. Nuna si je rane povzročila sama. Zgodba, kot so jo širili Nova24 in tviteraši, je bila zgrajena iz nič. In to je tisti najbolj boleč del. Laž je imela več tisoč delitev.

Resnica? Ta pride brez fanfar. Brez naslovnic. Brez tviteraške vojske, ki bi rekla: Ups, narobe smo imeli.  Ker na desnem spletnem ekosistemu opravičila niso valuta. Tam je valuta indignacija, strah in sovraštvo. Opravičilo je priznanje poraza, priznanje, da si širil napačne stvari. In to se tam pač ne dela.

Ljudje si zapomnijo tisto, kar prvič preberejo, ne tistega, kar pride kasneje kot popravek. In ko se laž ponavlja dovoljkrat, postane resnica za tiste, ki jo želijo slišati. Čeprav bo laž vedno zgolj in samo laž. Zato so takšne zgodbe nevarne. Ker ne škodijo samo migrantom, ki so znova postali žrtve izmišljenega sovraštva. Škodijo celotni družbi, ki postaja vse bolj polarizirana in nagnjena k temu, da verjame v zgodbe, ki potrjujejo njihov strah, namesto da bi verjela dejstvom.

Pri tem je najbolj žalostno, da ko se resnica razkrije, je že prepozno. Laž je naredila svoje. Ljudje si zapomnijo prvi vtis, ne popravka. In tisti, ki so zgodbo napihnili, to zelo dobro vedo. Zato popravka tudi ne bo. Nova24 ni osamljena. Twitter ni osamljen. To je celoten ekosistem, ki se hrani s tem, da iz vsake govorice, polinformacije in polresnice naredi politični projekt. Projekt, ki ga poganjata jeza in strah.

In ko se pokaže, da so lagali? Radi rečejo: to je svoboda govora. Ampak svoboda govora ni isto kot svoboda laganja.

Objava Nuna je lagala in se je samopoškodovala / ni bil krivec migrant, kot je poročala Nova24 originalno objavljena na had blog.

Denis Avdić je oseba, s katero se ne strinjam vedno. Ga pa spoštujem, saj je naredil ogromno dobrega, predvsem pa za dobrodelnost prispeval več kot vsi spletni troli skupaj. Ne bom ocenjeval njegovih dejanj iz preteklosti, temveč se želim osredotočiti na kritike, ki jih je bil deležen ta teden, ter na njegov odziv na laži, ki jih širijo anonimni spletni komentatorji.

• Denis Avdić in Denise Dame na Radiu1 / v Sloveniji je očitno vse sprejemljivo
• Denis Avdić na Facebooku prevaja Mirzanu Jakupi / kaj ti je tega treba bilo
• Facebook ni kul / 20 minut za ban objave gole fotke / 13 ur za odstranitev filma umora!

Ta teden je bila ena izmed tem na družbenih omrežjih dobrodelnost Radia 1. Neznani anonimneži širijo trditve, da nihče ni prejel sredstev, zbranih za ljudi, ki so v poplavah izgubili vse. Da naj bi Denis Avdić z zbranim denarjem poplačal lasten kredit. Da nihče ne pozna nikogar, ki bi prejel pomoč od Radia 1.

Kjer je dim, je tudi ogenj? Tokrat to ne drži. V tem primeru gre za navadne klevete. Če bi bil jaz na Denisovem mestu, bi resno razmislil o tožbi zoper medije, ki širijo te neresnice, pa tudi proti “anonimnim” trolom, ki se skrivajo za lažnimi profili in ustvarjajo nova imena, ko je treba nekoga blatiti.

Kot sem omenil na začetku – z Denisom Avdićem se pogosto ne strinjam. Na številne njegove poteze sem že opozoril, a mu vedno znova priznam, da je za dobrodelnost naredil ogromno in zbral velike vsote za tiste, ki pomoč res potrebujejo. Takšna dejanja pri marsikom sprožijo fovšijo – vedno se najdejo ljudje, ki “vse vedo” in jim je “vse jasno”.

Denis Avdić je ta teden na Facebooku objavil zapis, v katerem se je odzval na laži, ki so se razširile o njem. Na njegovem mestu se sploh ne bi ukvarjal z odzivanjem na take neumnosti – a to je njegova odločitev.

Jaz bom izpostavil samo en majhen del, ki ga je Denis zapisal na facebooku:

Objava Denis Avdić odgovarja na laži desnih debilov na internetih originalno objavljena na had blog.

Desnosučni v teh dneh doživljajo travme. Otvoritev OI v Parizu jih je s svojo dekadenco vrgla povsem iz tira. Toliko gneva in bolečine, ki so jo prelili na internete, je zaskrbljujoče. Ampak povsem razumljivo za ljudi, ki niso bili nikoli v Franciji, ki ne poznajo francoske zgodovine in umetnosti. In ki zamenjajo Zadnjo večerjo, ki jo narisal Leonardo da Vinci za sliko Praznik bogov Jana Harmensza van Biljerta. Ne gre za “boga,” ampak za Apolona, Bacchusa in Dioniz. Ampak snežinkice tega ne razumejo.

• Kdo bo zastopal Slovenijo na Olimpijskih igrah v Parizu 2024 / seznam slovenskih športnikov za Pariz 2024
• Če si tiho, se stvari ne rešijo same po sebi / izjave je potrebno obsoditi in biti glasen, da to ne postane del vsakdana
• Žan Mahnič laže glede neplačevanja RTV naročnine in izvršbe

Oseba, ki na desni strani s svojo propagando zavaja sledilce, se je tudi tokrat oglasila in prikazala vso prizadetost (ja, ta beseda je še kako na mestu). Namesto da bi razumela Francijo in njihovo kulturo, je skočila na prvo žogo in si dala avtogol med nogami. Žalostno, vendar to je domet desnice v tem času. In da je mera polna, je pod njeno objavo enormno zgražanja nad samo otvoritvijo in vsem, kar je bilo prikazano.

Tako je, če ne razumeš in poznaš zgodovine neke države in če verjameš, da je cel svet enak slovenceljskemu dojemanju sveta. Dobrodošli v letu 2024, ker ni več sežiganja drugače mislečih na grmadah in kjer ljudje več ne verjamejo v pravljice, ki jim nekateri še vedno verjamejo.

Takole izgleda, če človek ne razume, zakaj se gre. In spodaj so komentarji, ki dokazujejo, da imajo v Sloveniji vsi volino pravico.

Si predstavljate, da bi se na Olimpijskih igrah takole norčevali iz muslimanske vere? Raje ne…

Samo mi smo tako neumni, da dovolimo, se se nas tepta in hodi po nas.

Brez besed, res. pic.twitter.com/yRyzN0UqGq

— Zala Klopčič (@zalaklopcic) July 27, 2024

Kaj je torej res? Robert Waltl je prijazno pojasnil:

To sploh ni bila Zadnja večerja, ampak Praznik bogov Jana Harmensza van Biljerta, naslikan okoli leta 1635 in shranjen v Muzeju Magnin v Dijonu. Na sredini mize ni Kristus, ampak kronani Apolon. Bacchus-Dioniz leži v ospredju. Je zdaj bolj jasno?

Objava Zgražanje Zale Klopčič in desnosučnih nad otvoritvijo OI v Parizu / ni šlo za prizor iz Zadnje večerje ampak za Praznik bogov originalno objavljena na had blog.

Nič več me ne more presenetiti. Tudi to, da Milan Zver, EU poslanec, laže in zavaja glede obiska podpredsednice Evropske komisije Vere Jourove na Ustavnem sodišču in ji očita vmešavanje v notranje in ustavnopravne zadeve Slovenije. Posledično nas ta poslanec sramoti v EU, ampak pri njihovem boju za ablast so dovoljena vsa sredstva, predvsem pa je dovoljeno vse. Tudi laži in zavajanje.

• Milan Zver in majica Free Janez Janša v EU parlamentu
• Tomčeva, Bogovič in Zver so se “zmotili” pri glasovanju
• Milan Zver / evropski poslanec / Vsi so proti vam/nam. A se ne damo! Gremo naprej proti Lj-purgerjem!
• Karin Planinšek, kandidatka SdSa na EU volitvah, zlorabi praznik za svojo kampanjo
• Zakaj EU genocid v Gazi imenuje humanitarna katastrofa / fak of EU

Podpredsednica Evropske komisije Vera Jourova se na obisku v Sloveniji ni pogovarjala o noveli zakona o Radioteleviziji Slovenija s predsednikom ustavnega sodišča Matejem Accettom, kot je to trdil Milan Zver. Na takšnih obiskih se ne pogovarjajo o posameznih primerih, se pa pogovarjajo o stanju pravne države.

Ampak za Zvera to seveda ni dovolj. On je zahteval vpogled v dokumente, povezane z njenim obiskom Slovenije. Del dokumentov je bil “počrnjen,” ker se niso nanašali na srečanje s predsednikom Ustavnega sodišča.

Za nameček in da bi bila mera polna, pa so iz Evropske komisije javili, da se je Vera Joureva srečala s predsedniki ustavnih sodišč Romunije, Češke, Poljske, Španije in Nemčije.

Objava Milan Zver laže glede obiska podpredsednice Evropske komisije Vere Jourove na Ustavnem sodišču originalno objavljena na had blog.