Nepremičnine so dobra investicija. Sicer so cene dosegle takšne skrajnosti, da si jih večina ljudi težko privošči, ampak sam rad pogledam nepremičninske oglase in si tudi ogledam kakšno nepremičnino. Na žalost pa imajo v večini primerov nepremičninski oglasi bolj malo veze z realnostjo. Razumem, da se v oglasu ne razkrije vsega, ampak lažje bi bilo za vse vključene, da bi bile stvari vsaj transparentne. Par primerov na katerem sem naletel.

• Oglasi za nepremičnine na družbenih omrežjih in komentarji
• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke
• Kaj ti bo empatija, če si lahko egoistična rit

85 kvadratov veliko stanovanje v Ljubljani za skoraj pol milijona. Vse lepo in prav, ampak bivalne površine je okoli 45 kvadratov. Ostalo so balkoni in terase in če bi bilo to skomunicirano, me zagotovo oglas ne bi niti najmanj zanimal.

Ali pa stanovanje v Iki na Hrvaškem. 70 kvadratov, 200 metrov od morja za 350 “jurjev”. Na srečo sem pred ogledom stanovanja naredil reverzibilno iskanje fotografij in odkril, da stanovanje je 200 metrov oddaljeno od morja, ampak je to nadmorska višina. Okoli hiše je gradbišče, cesta do tja pa makedamska.

Teh primerov je neskončno in že ko sem iskal prvo stanovanje na Hrvaškem sem se spraševal, če je res potrebno v oglasih zavajati oz. biti tako nerealen, da človek pride na lokacijo in ugotovi, da sicer je bilo stanovanje obnovljeno, ampak nekje v letu 1995 in je potrebno obnove.

Največja težava pri vsem skupaj ni to, da ima nepremičnina pomanjkljivosti. Vsaka jih ima. Težava je v tem, da človek porabi ure in ure za pregledovanje oglasov, komunikacijo z agenti, usklajevanje terminov in vožnjo na ogled, potem pa na lokaciji ugotovi, da je bila večina pomembnih informacij zamolčanih ali predstavljenih precej bolj optimistično.

Fotografije so danes že skoraj posebna umetniška disciplina. S širokokotnimi objektivi lahko majhno sobo spremeniš v plesno dvorano. Odprt razgled pomeni pogled v sosednjo stavbo. Mirna lokacija pogosto pomeni, da je vse daleč. Neposredna bližina morja pa je izraz, ki očitno dopušča zelo široko interpretacijo.

Vem, da je namen oglasa prodati nepremičnino. Ampak vedno bolj imam občutek, da se s takšnim načinom predstavljanja nepremičnin izgublja čas vsem. Kupcem, ki pridejo na ogled in ugotovijo, da to ni niti približno tisto, kar so pričakovali in agentom, ki potem poslušajo razočarane kupce. Ali bi bili lahko oglasi realni in brez olepševanja, saj pri pol mio eurov vrednem nakupu res ne potrebujem marketinškega “bullshita”.

Mogoče sem naiven, ampak sam bi veliko bolj cenil oglas, ki bi stvari predstavil takšne, kot so. Če je cesta do hiše makadamska, naj bo to napisano. Če je od 85 kvadratov le polovica dejansko bivalne površine, naj bo to jasno navedeno. Če je bila prenova narejena pred tridesetimi leti, tudi s tem ni nič narobe. Vsaj človek ve, kaj ga čaka. In vsak se odloča sam.

Ker na koncu dneva nihče ne kupuje fotografij in opisov. Kupuje nepremičnino. In prej ali slej se izkaže, kakšna je realnost. Takrat pa širokokotni objektivi, skrbno izbrani koti fotografiranja in kreativni opisi ne pomagajo več.

Objava Nepremičninski oglasi nimajo veze z realnostjo originalno objavljena na had blog.

Sjela baba u balon in Don’t put bananas in my butt. Če ste bili v zadnjem času na TikToku, potem vam je verjetno jasno, o čem pišem. Če niste, ne zamujate ničesar. Mogoče imam samo jaz to srečo, da mi je algoritem serviral videoposnetke, kjer se v ozadju vrtita ta dva “glasbena presežka”, ki sta očitno postala del kolektivne internetne zavesti. Ja, to so ti interneti, ki rešujejo svet, kajne?

• Tudi vaša elektronska sporočila piše AI?
• Update generacija
• Ko Chat GPT (pri)kroji realnost

Včasih smo se zgražali nad tem, da ljudje berejo rumeni tisk. Potem smo se zgražali nad resničnostnimi šovi. Danes pa milijarde ljudi gleda 15-sekundne videe, v katerih nekdo pleše, skače, odpira hladilnik ali samo obstaja, medtem ko v ozadju nekdo poje o babi v balonu ali zelo jasno svetuje, kam ne tlačit banan.

Najbolj smešno pri vsem tem je dejstvo, da to deluje. Ne samo da deluje, ampak se ti zadevi naselita nekam globoko v možgane. Tam, kjer so včasih bivali uporabni podatki. Telefonske številke. Gesla. Datumi rojstnih dni. Danes pa se sredi sestanka zalotiš, da ti po glavi odmeva “Sjela baba u balon…” in se sprašuješ, kje je šlo vse skupaj narobe.

Ampak problem ni v teh dveh komadih. Problem je v tem, da sta popoln simptom časa, v katerem živimo. Pozornost je postala valuta. Ni pomembno, ali je vsebina dobra, koristna ali celo smiselna. Pomembno je samo, da za nekaj sekund “skoči” v tvoje možgane in jih ne izpusti. Če je za to potrebna pesem o bananah, potem pač pesem o bananah.

Algoritmi ne nagrajujejo kakovosti. Nagrajujejo odziv. Če se nasmehneš, zgroziš, začudiš ali si rečeš kakšna neumnost je to, je cilj dosežen. Naslednjič boš dobil še več istega. In še več. In še več.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da se temu posmehujemo, medtem ko gledamo naslednji video. In naslednjega. In naslednjega. Kot digitalni hrčki v kolesu, ki se vrtijo v ritmu najbolj nalezljive internetne neumnosti tedna. Don’t put bananas in my butt ..

Čez mesec dni se teh dveh hitov verjetno ne bo spomnil nihče več. Zamenjala ju bo nova viralna uspešnica. Nek nov zvok, nov ples ali nova neumnost, ki bo za nekaj tednov okupirala internet. Do takrat pa …

Sjela baba u balon. Oprostite. Tudi meni ne gre iz glave.

Objava Sjela baba u balon in Don’t put bananas in my butt originalno objavljena na had blog.

Tisti dnevi v letu, ko se pozno popoldan “spokam” na bicikl in poskušam narediti nekaj kilometrov po naših “urejenih” kolesarskih površinah. Ne bom “pizdil” nad cestami, kjer je desni rob v popolnem razsulu. Ne bom se spotikal ob kolesarske poti, ki imajo na vsakih nekaj deset metrov uvoz za avtomobile. Ne bom niti odpiral debate o tem, kako so nekatere kolesarske steze projektirali ljudje, ki na kolesu verjetno niso sedeli že od osnovne šole. Danes bi se rad zahvalil. Resnično. Iskreno. Hvala vsem voznikom, ki me ne zbijejo na označenem prehodu za kolesarje.

• Radarska zadnja lučka za kolo / ker ne zaupam več v voznike
• Nisem te opazila / seveda me nisi, ko gledaš v telefon in ne na cesto
• S kolesom po Ljubljani in okolici / ko si srečen, da si prišel domov brez poškodb

Zakaj takšna hvaležnost? Ker se mi je v enem samem dnevu dvakrat zgodilo, da me voznik ni opazil. Ne zato, ker bi letel čez prehod kot nor. Ne zato, ker bi vozil po napačni strani. Ne zato, ker bi izsiljeval prednost. Ampak zato, ker je gledal v telefon.

Prvič sem zmanjšal hitrost, se približal prehodu in dvignil roko, da bi me voznik lažje opazil. Pogled naravnost naprej, telefon nekje v višini volana. Če ne bi jaz zaviral na polno, bi verjetno končal pod njegovimi kolesi. Imel sem srečo, ampak voznik se je začel razburjati in vpiti name kot da bi jaz storil prometni prekršek ali bil jaz kriv za njegovo nepozornost.

Drugič skoraj identična zgodba. Označen prehod. Prednost. Previdnost z moje strani. In voznik, ki je imel očitno pomembnejše opravilo na zaslonu telefona kot spremljanje dogajanja na cesti. Obakrat sem se izognil trčenju samo zato, ker sem pričakoval, da me voznik ne bo videl.

Tukaj pridemo do absurda. Kot kolesar ali pešec danes ne smeš več računati na prednost. Računati moraš na napako drugega. Na njegovo nepazljivost. Na njegov telefon. Na njegovo prepričanje, da se v nekaj sekundah gledanja v zaslon ne more zgoditi nič usodnega. Lahko imamo najbolj označene prehode. Lahko narišemo še deset dodatnih črt. Lahko postavimo opozorilne table, utripajoče luči in prometne znake vseh velikosti.

Če voznik gleda v telefon, je vse to brezpredmetno. Najbolj žalostno je, da sem po obeh dogodkih nadaljeval vožnjo in sem pomislil, da imam srečo, ker sem bil previden. To je postalo normalno.

Zato hvala. Hvala vsem voznikom, ki med vožnjo gledate na cesto. Hvala tistim, ki opazite pešca ali kolesarja. Hvala tistim, ki za nekaj sekund odložite telefon in spremljate promet okoli sebe.

Morda se sliši sarkastično, ampak ni. Ker ko te na označenem prehodu za las zgrešita dva avtomobila v enem samem dnevu, začneš iskreno ceniti vsakega voznika, ki dejansko počne to, za kar je na cesti. Vozi.

Objava Hvala, ker me nisi zbil na označenem prehodu za kolesarje originalno objavljena na had blog.

Živimo v letu 2026. Vsaj tako kaže koledar. Včasih pa imam občutek, da nekateri ljudje živijo v nekem vzporednem vesolju, kjer se je čas ustavil nekje sredi prejšnjega stoletja. Včeraj so mediji objavili “novico”, da znani Slovenec išče partnerko za resno zvezo. Do sem vse lepo in prav. Ljudje iščejo ljubezen, bližino, družbo, nekoga, s katerim bi delili življenje. Potem pa pride nadaljevanje. Išče partnerko za resno zvezo, da mu bo prala, likala, pospravljala in skuhala.

• Ko medijem zmanjka vsebin, postanejo influensarji njihova vsebina
• Zakaj podjetja sodelujejo z influensarji, ki za svojo promocijo izkoriščajo lastne otroke
• Zakaj v Sloveniji še nobena fakulteta ni razpisala programa “influensarstvo”?

V tistem trenutku sem moral še enkrat prebrati “novico”. Ne zato, ker je ne bi razumel, ampak zato, ker sem želel preveriti, ali res živimo v istem letu. Če nekdo išče osebo, ki bo skrbela za gospodinjstvo, kuhala kosila, likala srajce in pospravljala za njim, potem ne išče partnerke. Išče hišno pomočnico. Razlika je precejšnja.

Partnerstvo naj bi temeljilo na spoštovanju, enakovrednosti, podpori in skupnem ustvarjanju življenja. Ne pa na seznamu opravil, ki jih mora ena oseba opravljati za drugo. Nihče ne vstopa v zvezo zato, da bi postal brezplačna delovna sila.

Najbolj zanimivo pri takšnih oglasih je, da se avtorji pogosto čudijo, zakaj nimajo uspeha pri ženskah. Kako le? Ko nekdo partnerstvo predstavi kot zaposlitveni razgovor za gospodinjsko delavko brez plače, je težko pričakovati navdušen odziv.

Zato imam zanj preprost nasvet. Naj si omisli hišno pomočnico. Obstajajo ljudje, ki profesionalno čistijo stanovanja, perejo, likajo in kuhajo. To delo opravljajo odlično. Vendar za svoje delo pričakujejo plačilo. In prav je tako.

Težava pa je, da marsikdo ne išče partnerke zato, ker bi si želel ljubezni ali bližine. Išče jo zato, ker bi rad nekoga, ki bi mu brezplačno opravljal storitve, za katere bi sicer moral odšteti precej denarja. Morda je čas, da si nekateri priznajo, da niso pripravljeni na partnerstvo. Ker partnerstvo ni servis. Ni hotel. Ni pralnica. In ni restavracija.

Je odnos med dvema človekoma, ki drug drugega spoštujeta in si delo, obveznosti in življenje delita. Vse ostalo pa spada v cenik storitev.

Objava Išče partnerko za resno zvezo, da mu bo prala, likala, pospravljala in skuhala originalno objavljena na had blog.

Ko danes poslušam, kako so zastoji na avtocestah nevzdržni, se samo grenko nasmehnem. Zastoji pri nas niso od včeraj. Niso posledica ene nesreče, enega turističnega vikenda ali enega napačnega ministra. So rezultat desetletij odločitev, ki so bile kratkoročno politično priročne, dolgoročno pa katastrofalne. Leta 2005 so odprli predor Trojane in s tem tudi pomemben del avtocestnega odseka proti Ljubljani. Takrat sem se že redno vozil v prestolnico in bil sem navajen kolon. Ni bilo idealno, a sistem je nekako še dihal.

• Nekoč smo stali pred izvozom Črnuče na avtocesti, sedaj že v Blagovici
• Namesto da bi se Dars ukvarjal s pretočnostjo prometa, se ukvarja z napisi na totemih
• Čestitke Darsu / več kot 12 ur za odpravo posledic prometne nesreče in prometni infarkt
• O, lej, moji ideji sta se uresničili / prepoved prehitevanja težkih tovornih vozil na avtocesti A1 med 6. in 18. uro in avtocestna policija

Plačevali smo klasične cestnine in moj letni strošek za eno vozilo je znašal okoli 1500 evrov. Ja, prav ste prebrali. Avtocesta je bila draga, a promet je bil vsaj delno reguliran z dejstvom, da ni bilo vse skupaj skoraj zastonj. Potem je prišlo leto 2008 in z njim vinjete. Tiste legendarne nalepke na vetrobranskem steklu, ki so jih politiki prodajali kot zmago malega človeka. Moj strošek vožnje po avtocestah je padel na 55 evrov letno. Zame kot voznika super. Za prometni sistem pa začetek popolnega kolapsa.

Čez noč se je ogromna količina prometa preselila na avtoceste. Ljudje so začeli uporabljati avtocesto za vožnjo v službo, za vsakodnevne opravke, za relacije, ki jih prej marsikdo ni vozil po hitrih cestah. Avtoceste so postale najcenejša in najbolj logična izbira. Težava je bila samo ena: infrastruktura se ni prilagodila.

Medtem ko je število vozil raslo, so naše avtoceste ostajale praktično enake. Še vedno govorimo o dveh pasovih na ključnih odsekih, o zastarelih priključkih, o pomanjkanju alternativnih povezav in o prometnem načrtovanju, ki je ostalo nekje v začetku tisočletja. Slovenija je v tem času postala logistično vozlišče med Balkanom in srednjo Evropo, tranzitni promet je eksplodiral, mi pa smo se obnašali, kot da bo sistem nekako sam od sebe zdržal. Ni.

Danes za relacijo 45 kilometrov v povprečju potrebujem uro in pol. Včasih več, včasih manj, odvisno od dneva, vremena, nesreče ali tega, ali se je nekdo odločil zavirati sredi praznega pasu. In najbolj absurdno je, da smo se na to skoraj navadili. Kot da je normalno, da človek dve do tri ure dnevno preživi v koloni. To ni normalno.

Še bolj nenormalno pa je, da se o tem pogovarjamo šele zdaj, ko je sistem že na robu zmogljivosti. Leta smo poslušali, kako je vinjetni sistem uspeh. Bil je politični uspeh, ne pa prometni. Poceni uporaba avtocest brez resnih investicij v širitev in modernizacijo je recept za to, kar imamo danes: kronične zastoje.

In ne, rešitev ni samo več cest. Potrebujemo širitev ključnih odsekov, boljše upravljanje prometa, parkirišča za prestop na javni prevoz, hitrejše vlake in predvsem načrtovanje, ki gleda 20 let naprej, ne do naslednjih volitev. A dokler bo glavna strategija zgolj gasiti dnevne zastoje in krivdo valiti na turiste, tovornjake ali preveč avtomobilov, se ne bo spremenilo nič.

Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj. So račun, ki ga plačujemo za leta zanemarjanja infrastrukture in kratkovidnih odločitev. In ta račun bo vsako leto višji.

Objava Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj originalno objavljena na had blog.

V petek ob 17. uri je bil konec dobrodelne akcije Dežela junakov, ki jo je letos uspešno “odfural” Cene Prevc in tako prevzel vajeti Mihe Deželaka, ki jo je vodil desetletje. Ravno v tistem času sem se vozil proti morju in ko sem poslušal govore Denisa, Lare, Anje in vseh ostalih, ki so sodelovali v projektu, sem imel povsem solzne oči. V akciji so letos zbrali 1.379.263,12 evra za pomoč tistim, ki imajo manj. Zakaj sem jokal?

• Smetarji so carji
• Pošlji POMAGAM5 ali POMAGAM10 na 1919 / Dežela junakov s Cenetom Prevcem
• Denis Avdić ponuja 10.000 evrov nagrade tistemu, ki dokaže, da je bila predstavitev Dežele junakov politični dogodek
• Denis Avdić odgovarja na laži desnih debilov na internetih

Niti sam ne znam povsem dobro odgovoriti na to vprašanje. Verjetno zato, ker sem v tistem trenutku poslušal ljudi, ki niso govorili o sebi. Niso govorili o svojih dosežkih, svojih zmagah, svojih težavah ali svojih uspehih. Govorili so o drugih. O otrocih, ki bodo zaradi zbranega denarja lahko doživeli počitnice. O družinah, ki jim bo vsaj za trenutek lažje. O ljudeh, ki jih večina nikoli ne bo spoznala, pa vendar so bili ves čas v središču te zgodbe.

Živimo v času, ko je pozornost postala valuta. Ko se vse vrti okoli tega, kdo bo glasnejši, bolj viden in bolj pomemben. Družbena omrežja so polna ljudi, ki svetu dokazujejo, kako zelo posebni so. Mediji so polni konfliktov, žalitev in umetno ustvarjenih afer. Dober človek redko postane novica. Nekdo, ki pomaga drugim, običajno ne dobi naslovnice. Nekdo, ki naredi nekaj dobrega, je pogosto zanimiv le za kratek trenutek.

Potem pa pride projekt, kot je Dežela junakov. Projekt, ki deset dni združuje ljudi. Ne deli jih na leve in desne, na naše in vaše, na tiste, ki imajo prav, in tiste, ki nimajo. Združuje jih okoli preproste ideje, da lahko skupaj naredimo nekaj dobrega. In ko poslušaš zgodbe ljudi, ki so temu namenili svoj čas, energijo in srce, se zaveš, kako zelo redki so takšni trenutki.

Morda sem jokal tudi zato, ker sem se spomnil, kako zelo potrebujemo takšne zgodbe. Ne zaradi dobrodelnosti same. Ampak zaradi opomnika, da v tej družbi še vedno obstaja ogromno dobrih ljudi. Ljudi, ki ne iščejo pozornosti. Ki ne pričakujejo ničesar v zameno. Ki pomagajo zato, ker vedo, da je to prav.

Ko sem se vozil proti morju, sem imel pred seboj še pol ure vožnje in cel vikend oddiha. Nekje med poslušanjem zaključka akcije pa sem ugotovil, da je tistih nekaj minut v meni pustilo večji vtis kot marsikatera novica v zadnjih letih.

Ne zaradi številke, čeprav je več kot 1,3 milijona evrov izjemen dosežek. Ampak zaradi ljudi. Zaradi vseh, ki so dokazali, da solidarnost ni samo beseda, ki jo radi uporabljamo ob nesrečah in praznikih. Da empatija še ni izumrla. Da je včasih dovolj samo to, da poslušaš zgodbe ljudi, ki delajo dobro, pa ugotoviš, da svet vendarle ni tako slab, kot se zdi na prvi pogled.

Ja, zaradi tega sem v petek približno 20 minut jokal med vožnjo proti morju. In zaradi tega me ni niti malo sram. Ravno obratno. Očitno je v meni še vedno dovolj empatije in človeškosti.

Objava Zakaj sem v petek 20 minut jokal, ko sem se vozil proti morju originalno objavljena na had blog.

Družbena omrežja so ustvarila zanimiv pojav. Ljudje ne potrebujejo več dokazov. Dovolj je objava, nekaj screenshotoov, par jeznih komentarjev in že imamo sodbo. Kriv. Obsojen. Konec koncev sploh ni pomembno, ali je zgodba resnična. Če je na internetih, potem je zaprmej vse res, kajne? Je res temu tako?

• Ne samo 7-mestne številke, ponujali so jim tudi hiše / in sloni letijo, kajne?
• Lažejo in potvarjajo / za desni pol je pred volitvami dovoljeno vse
• Za predsednika državnega zbora so določene poslanke Svobode pocestnice

V zadnjih letih smo videli precej primerov, ko se je na družbenih omrežjih sprožil lov na čarovnice. Nekdo je objavil laž, množica jo je pograbila, mediji so jo povzeli, komentatorji pa so že odločili kakšna naj bo kazen. Čez nekaj tednov ali mesecev se je izkazalo, da zgodba ni bila takšna, kot je bila predstavljena na začetku. Da je šlo za laž. Škoda je bila že narejena. In tudi opravičilo ne reši življenja, ki ga ni več.

Internet ne pozna instituta opravičila. Še manj rehabilitacije. Najbolj fascinantno pri vsem skupaj je, kako hitro ljudje pozabijo na osnovno načelo civilizirane družbe, da obtožba ni dokaz. Da sum ni dejstvo. Da viralna objava ni sodba. Da so ljudje, ki to izkoriščajo in so ljudje, ki živijo od tega. Da je njim vseeno za nedolžne, saj gre za njihov lastni ego, ki se “futra z vščeki”.

Ne gre za to, da bi morali biti tiho ob nepravilnostih. Daleč od tega. O njih je treba govoriti. Opozarjati. Zahtevati pojasnila. Vendar obstaja ogromna razlika med stavkoma, da je nekaj treba raziskati in trditvijo, da je nekdo kriv! To razliko smo kot družba začeli izgubljati.

Presumpcija nedolžnosti ni pravniški trik. Je zaščita za vse nas. Danes se spravijo na nekoga, ki ga ne poznate. Secirajo ga, razosebijo in ponižajo. Jutri ste lahko na vrsti vi. Zaradi izrezanega posnetka, napačno razumljene fotografije ali zlonamerne objave nekoga, ki ima dovolj sledilcev.

Naslednjič, ko boste na družbenih omrežjih naleteli na obtožbo, ki vas v trenutku razjezi ne iščite takoj vrvi za javni linč. Ne delite objave samo zato, ker potrjuje vaše prepričanje.

Vprašajte se nekaj preprostega: Kje so dokazi? Če jih ni, potem je samo mnenje, domneva ali ugibanje.

Družbena omrežja nas vsak dan nagovarjajo, da reagiramo hitro. Da se opredelimo. Da izberemo stran. Vendar hitrost ni vrlina, ko gre za resnico. Včasih je najbolj odgovorna reakcija prav tista, ki je internet ne mara. Da počakamo. Ne bodite sodnik, porota in rabelj v isti osebi oz. v istem komentarju.

Ker ko enkrat sprejmemo, da dokazov ne potrebujemo več, nihče od nas ni varen pred naslednjo obtožbo. Družba, ki obsoja brez dokazov, prej ali slej začne obsojati napačne ljudi. Kam to pelje, pa je verjetno jasno vsakomur!

Objava Dovolj je obtožba, dokazov ne potrebujemo več originalno objavljena na had blog.

Vsako jutro jih srečujemo. No, če sem iskren, jih večinoma niti ne opazimo. Slišimo tovornjak, ki se ustavi pred blokom ali hišo, mogoče za trenutek pogledamo skozi okno, potem pa nadaljujemo s svojim življenjem. Oni pa nadaljujejo s svojim delom. Delom, brez katerega bi zelo hitro ugotovili, kako zelo jih potrebujemo. Smetarji so ljudje, ki skrbijo za našo svinjarijo. Dobesedno. Vsak dan praznijo zabojnike, pobirajo vrečke, ki jih nekdo ni uspel vreči v zabojnik, odstranjujejo odpadke, ki jih ljudje pustijo ob ekoloških otokih, in pospravljajo za nami. Za vsemi nami. Ne glede na to, ali dežuje, sneži, pripeka sonce ali zunaj piha veter, ki bi ga bilo najraje opazovati iz naslonjača pod odejo.

• Hvala, ker pobereš drek za svojim psom
• Koliko dreka in urina dnevno sproducira človek?
• Biorazgradljive vrečke za organske odpadke, ki razpadejo že po dnevu ali dveh

Njihov delovni dan se začne takrat, ko večina ljudi še spi. Medtem ko mnogi šele pripravljajo prvo jutranjo kavo, oni že opravljajo svoje delo. Brez aplavza. Brez posebnih pohval. Brez statusa influensarja. Samo zato, ker je to njihovo delo in ker ga nekdo mora opraviti.

Si predstavljate vonjave, s katerimi se srečujejo vsak dan? Poleti, ko se odpadki kuhajo v zabojnikih. Ko ljudje v mešane odpadke odvržejo vse mogoče. Ko se v vrečkah znajdejo ostanki hrane, ki bi morali že zdavnaj končati drugje. Ko se kakšna vrečka pretrga in njena vsebina pristane na tleh. Oni so tisti, ki to pospravijo.

Ti ljudje morajo poslušati še pritožbe. Ker zabojnik ni bil izpraznjen dovolj hitro. Ker je nekdo pozabil pravilno postaviti zabojnik. Ker je tovornjak za nekaj minut oviral promet.

V družbi pogosto občudujemo ljudi na odrih, v pisarnah, pred kamerami in na družbenih omrežjih. Redko pa pomislimo na ljudi, katerih delo je bistveno bolj pomembno za naše vsakdanje življenje. Dovolj bi bilo nekaj dni brez odvoza odpadkov in hitro bi ugotovili, kako nepogrešljivi so. V tujini se to zgodi pogosto in ne, ni prijeten občutek živeti v takšnem mestu.

Smetarji niso samo delavci komunalnih podjetij. So ljudje, ki vsak dan poskrbijo, da živimo v čistejšem in prijetnejšem okolju. So ljudje, ki pobirajo tisto, česar se želimo znebiti. So ljudje, ki opravljajo delo, ki bi se ga marsikdo sramoval, čeprav bi se ga v resnici morali spoštljivo prikloniti.

Zato en velik poklon vsem smetarjem. Hvala, ker skrbite za našo svinjarijo. In ja. Smetarji so carji.

Objava Smetarji so carji originalno objavljena na had blog.

Pred časom sem dobil namig, da je na koncu Šentvida pizzeria Scudetto in naj poskusim njihovo pizzo. Kolega mi je omenil, da so baje dobre in da so precej prisotni na družbenih omrežjih. Sicer že dolgo časa nisem preizkušal pizz in pisal o tem, ker sem bil zelo pogosto razočaran nad tem, kaj vse si nekateri predstavljajo kot pizzo, ampak ker sem bil ravno v tistem koncu, sem šel v Scudetto.

• 10 Diego Vitagliano Pizzeria, Neapelj / najboljša pizzerija na svetu / had testira pizze
• Restavracija & Lounge Manu, Žirovnica / had testira pizze / ocena 5
• Pizzeria in pivnica Porka Eva (Ajdovščina) / had testira pizze / ocena 4,9
• Pizzerija Orli, Tenetiše / had testira pizze / ocena 5
• Najboljša pizza na svetu / L’Antica Pizzeria da Michele, Neapelj / had testira pizze / ocena 5,0
• Pizzeria Noro, Koper / najboljša pizza v Sloveniji / had testira pizze / ocena 5,0

Ko sem dobil meni, sem bil presenečen, saj je bila marinara (13,50) dražja kot margerita (9,90). Marinara je v osnovi testo, pelati in česen. Pri Scudetto dodajo na marinaro še inčune (lahko izbere tudi brez njih), češnjev paradižnik, kapre, česen, origano, olive v prahu, baziliko in olivno olje. Zakaj? Verjetno za to, da opravičijo ceno. Smešno je, ko so v najboljših pizzerijah v Italiji takšne pizze okoli 7 evrov.

Gremo naprej. Želim naročiti coca colo, ampak je nimajo. Ok. Sprejmem, da je to njihova odločitev. Naročim in čakam. Čez približno 20 minut dobim na mizo marinaro, ki ima več roba kot pa same “sredine”. Tudi precej zažgana je, kar res nimam rad, ker dobi testo grenak okus in spremeni celoten okus pizze. Pizza je bila hladna in druga naročena pizza je na mizo prišla čez 5 minut, ko sem jaz svojo že skoraj pojedel.

Razrežem in ugotovim, da je zaradi preveč nadeva težko jesti pizzo z roko. Ja, pizza se vedno je na takšen način, ampak za to mora biti pravilno narejena. Ko ugriznem v testo ugotovim, da je precej “chevy” oz. žvečilno testo. Kar mi ni po godu. Tudi sestavine, ki sestavljajo marinaro niso šle skupaj. Preveč vsega za moj okus. Potrudim se in pojem srednji del, ostalo pustim s precej grenkim priokusom.

Druga pizza, ki je prišla na mizo je bila še bolj zažgana – očitno posledica nastavitve peči, ko se pizza predolgo cmari in se zažge. Ampak kdo sem jaz, da bi se spoznal na dobre pizze, kajne?

Za konec me sicer prijazen natakar vpraša, če je bilo vse ok, in ga moj odgovor, da je bila zelo povprečna pizza, očitno samo toliko preseneti, da ni našel nobenega odgovora. Verjetno si je mislil, da pač nimam pojma. S čimer se povsem strinjam. Dejstvo je, da vem, kaj dobra pizza zame in kaj je povprečna pizza, na katero ne bom nikoli več prišel. In verjetno se bom nekaj časa spet izogibal pizzerij, kjer še nisem bil in se bom raje odločal za tiste, ki so mi blizu in kjer na koncu ne bom razočaran.

• cena marinare je 13,50 evra
• moja ocena pizze v Scudetto … raje bom preskočil oceno in bom zgolj zapisal, da me ni navdušila

Ker sem se odločil, da bom iskal najboljšo pizzo, sem si moral postaviti kriterije – vedno bom naročil vegetarijansko pizzo brez sira – kajti edino tako lahko pizze med seboj primerjam. Pri pizzi me v osnovi zanima njeno testo – ali je “lahko” in ga telo zlahka prebavi? Je pizza zažgana ali pečena ravno prav? Je zelenjava na pizzi iz konzerve ali je sveža? In na koncu me seveda zanima tudi cena pizze, kajti ravno pizze bi morale biti vsem dostopne tudi s svojo ceno. Pizzo plačam sam in svojega prihoda ne napovem. Testiram pa predvsem zato, ker imam tudi sam pogosto problem najti dobro pizzo.

Ta objava ni plačana, ali kako drugače sponzorirana. Je zgolj zapis mojega doživetja s hrano pri njih. Ker smo ljudje med seboj zelo različni, se seveda lahko izkušnja nekoga drugega povsem razlikuje od moje!

Objava Osteria, bar in pizzeria Scudetto, Ljubljana / had testira pizze originalno objavljena na had blog.

V politiki smo v zadnjih letih slišali že marsikaj. Od teorij zarot do obljub, ki so izpuhtele hitreje kot jutranja megla. Vendar me vedno znova preseneti, kako nizko lahko pade politični diskurz ljudi, ki zasedajo najvišje funkcije v državi. Predsednik državnega zbora je v svoji objavi zapisal, da se “določene poslanke Svobode obnašajo tako pocestniško”. Beseda pocestniško ni nedolžna izbira besede. Če odpremo Fran, najdemo razlago besede pocestnica – slabšalno – prostitutka, ki si pridobiva stranke na cesti, ulici. Težko je trditi, da gre zgolj za nesrečno izbran izraz ali za nedolžno metaforo. Besede imajo pomen. Sploh kadar jih uporablja predsednik državnega zbora. Svoboda govora nima nobene veze z njegovo izjavo, da ne bo kdo omenjal te besedne zveze.

• Men se jebe je postal moj moto
• Kar volili, smo dobili / spisek novih ministrov je “impresiven”
• Poslancem Resnice ponujali 7-mestne številke / sanja svinja kukuruz

Politika je prostor soočanja argumentov. Lahko se ne strinjaš z nasprotnikom. Lahko kritiziraš njegove odločitve, dejanja ali stališča. Lahko si oster in neposreden. Ko pa začneš politične nasprotnice opisovati z izrazi, ki izhajajo iz žaljivih oznak za prostitutke, si prestopil mejo politične razprave in vstopil na teren osebnega poniževanja.

Ob tem se ne morem znebiti občutka ironije. Govorimo o človeku, ki je nekoč zelo odločno izjavljal, da ne bo nikoli sodeloval s SdSovci. Takšna izjava je bila celo overjena in predstavljena kot dokaz politične načelnosti. Danes pa gledamo povsem drugačno zgodbo. Očitno je v politiki spomin zelo kratek, načela pa še krajša.

Še bolj problematično pa je nekaj drugega. Takšna izjava veliko pove o človeku, ki jo izreče. Pove pa veliko o njegovem dojemanju žensk, političnih nasprotnic in kulture dialoga. Če nekdo ob konfliktu poseže po takšnih izrazih, nam nehote razkrije, kako vidi ljudi okoli sebe.

Funkcija predsednika državnega zbora ni katerakoli funkcija. Gre za enega najvišjih položajev v državi. Od človeka na tem mestu bi pričakoval dostojanstvo, zadržanost in sposobnost komuniciranja tudi takrat, ko je jezen ali politično frustriran. Predvsem pa bi pričakoval, da razume težo svojih besed.

Žalostno je, da takšni ljudje pridejo v parlament. Še bolj žalostno pa je, da lahko pridejo tako visoko. In potem se čudimo, zakaj je zaupanje ljudi v politiko iz leta v leto manjše. Morda odgovor ni tako zapleten. Ljudje namreč vidijo in slišijo. In ko predsednik državnega zbora svoje kolegice označuje z izrazi, ki jih slovar povezuje s prostitucijo, to pove veliko več o njem kot o njih.

Objava Za predsednika državnega zbora so določene poslanke Svobode pocestnice originalno objavljena na had blog.