Ustavno sodišče je dopustilo referendum o interventnem zakonu. Ta odločitev je dovolj, da se je v Sloveniji ponovno zavrtel dobro znani film. Film, v katerem se dejstva hitro izgubijo med lažmi, strašenjem ljudi in iskanjem sovražnika. Ustavno sodišče je s to odločitvijo pokazalo nekaj pomembnega. Če v zakon dodaš nekaj, kar samo po sebi ne bi smelo biti predmet referendumskega odločanja, potem to ne more postati čarobna varovalka, s katero se referendum enostavno prepreči.

• Je bil rezultat referenduma v Ljubljani res nezaupnica županu?
• Na krilih laži so zmagali tisti, ki so glasovali proti
• Mene je strah, da se bo izkoriščalo / če bi prebral zakon, te ne bi bilo!

Preprosto povedano: ne moreš v zakon dodati “podtaknjenca”, ga zaviti v celofan in potem razlagati, da ljudje o njem nimajo pravice odločati. Ampak pri nas se zgodba nikoli ne konča pri pravnih argumentih. Ustavno sodišče je v trenutku postalo ožigosano in drek se je začel valiti na ustavne sodnike.

Takoj ko je postalo jasno, da bo referendum, se je začel že “deja vu kulturni boj”. Na eni strani dejstva, na drugi strani pa stroj za ustvarjanje občutkov, strahu in zmede. Interventni zakon je nenadoma postal skoraj rešitev za vse težave. Postal naj bi nekaj nujnega, nekaj brez česar Slovenija ne more preživeti. Vsak, ki dvomi vanj, pa je takoj predstavljen kot nekdo, ki je proti napredku, proti ljudem ali celo proti državi.

Ampak vprašanje je precej bolj preprosto. Komu ta zakon dejansko koristi? Kdo bo imel od njega največ? Kdo bo na koncu plačal račun? Ker vedno znova poslušamo iste zgodbe. Ko pride nov zakon, nova reforma ali nova nujna sprememba, se vse skupaj predstavi kot pomoč ljudem. Ko pa pogledaš podrobnosti, pogosto ugotoviš, da največ pridobijo tisti, ki imajo že zdaj največ. To je bistvo problema.

Referendum ni napaka demokracije. Referendum je eden redkih trenutkov, ko imajo ljudje možnost neposredno povedati, kaj mislijo o določeni odločitvi oblasti. Seveda referendum ni vedno idealen način odločanja. Seveda so lahko vprašanja zapletena. Seveda lahko politika tudi referendum izkoristi za svoje cilje. Ampak rešitev ni v tem, da se ljudem poskuša zapreti vrata. Rešitev ni v tem, da se zakon napiše tako, da vsebuje elemente, o katerih naj bi ljudje ne smeli odločati.

Potem pride še najbolj predvidljiv del zgodbe. Začnejo se laži. Začnejo se potvarjanja. Začnejo se objave na družbenih omrežjih, kjer se iz vsakega dvoma naredi napad na državo. Kjer se vsako kritiko označi za nevarno. Kjer se ljudi prepričuje, da bodo zaradi referenduma nastale katastrofalne posledice.

Enak vzorec smo videli že večkrat. Najprej se ustvari občutek nujnosti. Potem se ustvari sovražnika. Nato pa se ljudem razloži, da nimajo dovolj znanja, da bi odločali sami. Ampak demokracija ne deluje tako. Državljani niso ovce (no, ja), ki jih je treba voditi do pravilnega odgovora. Državljani imajo pravico vedeti, kam gre denar, komu koristi zakon in kakšne bodo posledice odločitev. Še posebej takrat, ko se govori o milijardah.

Ker ena stvar je jasna. Vsaka milijarda, ki jo država porabi, je denar davkoplačevalcev. Če obstaja možnost, da bo zaradi nekega zakona nastala dodatna milijardna luknja v državnem proračunu, potem je povsem legitimno, da se o tem govori. Ne glede na to, kdo je zakon pripravil. Ne glede na to, kdo ga zagovarja. Ne glede na to, katera politična opcija je trenutno na oblasti.

Problem Slovenije ni v tem, da ljudje preveč sprašujejo. Problem je pogosto v tem, da oblast premalo pojasnjuje. Zato bo tudi ta referendum pokazal nekaj pomembnega. Ne samo, kaj si ljudje mislijo o interventnem zakonu. Ampak tudi, koliko prostora za resno razpravo je še ostalo v slovenski demokraciji. Vse bolj imam občutek, da ga ni več.

Objava Pred referendumom o interventnem zakonu so že začeli z lažmi in potvarjanjem originalno objavljena na had blog.

Mantra desnega pola je povsem preprosta. Vse je svoboda govora. Za njih! Ampak ne tista svoboda govora, ki bi temeljila na argumentih, dejstvih ali vsaj minimalnem spoštovanju. Ne. Govorimo o “njihovi svobodi govora”, ki vključuje žaljenje, poniževanje, diskreditacijo in včasih tudi popolne izmišljotine, servirane kot resnica. Ko jih nekdo toži in seveda dobi tožbo, kajti ločnica med svobodo govora in žaljenjem je ogromna, pa jokajo na družbenih omrežjih o “krivosodstvu” in prosijo za pomoč pri zbiranju sredstev, da bodo lahko plačali stroške in kazen.

• ZDA in svoboda govora
• Svoboda govora ne vključuje obrekovanj, groženj, razžalitev, razpihovanja sovraštva
• Ko zagovorniki svobode govora nasprotujejo svobodi govora / shizofrena Slovenija

Družbena omrežja so za navijače desnega pola idealen poligon. Lahko so anonimni in lahko so karkoli si želijo biti. Ponavadi vse tisto, kar v realnem svetu ne bodo nikoli. Tam ni urednikov, ni preverjanja dejstev, ni odgovornosti.  Vsaj dokler nekdo ne reče, da je dovolj. In ko se to zgodi, ko nekdo stopi na sodišče in zahteva odgovornost za izrečene besede, se zgodi preobrat, ki smo ga videli že ničkolikokrat.

Ko sodišče odloči, da morajo plačati kazen za svoje žalitve in poniževanja sledi napad na “krivosodje”. Sledijo monologi o tem, kako so vsi proti njim. In seveda, začnejo takoj z zbiranjem denarja, ker ga sami nimajo toliko, da bi lahko plačali kazen.

Ljudje, ki so brez zadržkov žalili, poniževali in širili neresnice, zdaj pričakujejo solidarnost. Od javnosti, ki naj bi zdaj razumela, da so bili narobe razumljeni. Da je šlo samo za mnenje. Da je bila to satira. To se konstantno dogaja na desnem polu.

Svoboda govora ni carte blanche za vse. Ni izgovor za osebne napade. Ni zaščita pred posledicami. Pravzaprav je ravno obratno. Svoboda govora obstaja skupaj z odgovornostjo. In ko to ravnotežje porušiš, se moraš sprijazniti s posledicami.

Težava pa ni samo v posameznikih. Težava je v kolektivni mentaliteti, ki takšno vedenje spodbuja. V aplavzu, ki ga dobijo najbolj glasni in najbolj žaljivi. V deljenju vsebin brez razmisleka. V komentarjih, kjer se meja sprejemljivega pomika vedno nižje.

Potem so nekateri presenečeni, ko stvari eskalirajo in pridejo na sodišča. Internet ni prostor, kjer lahko mirno “jebeš vsem vse po spisku”, čeprav jih večina na desnem polu verjame v to. Ker najlažje je biti “internetni bojevnik”, ki je pogumen dokler taiste osebe ne povabiš na “srečanje” v živo. Potem pa rep med noge in čri čri čri …

Vprašanje ni, ali imaš pravico nekaj povedati. Vprašanje je, ali si pripravljen za to tudi odgovarjati. In očitno je odgovor za nekatere precej boleč. Sploh, ko začnejo z nabirki in jim nihče ne želi donirati niti najmanjših zneskov. Kako bi bilo lahko drugače, kajne!

Objava Najprej žalijo in ponižujejo, potem jokajo, ko morajo plačati originalno objavljena na had blog.

Včerajšnje soočenje parlamentarnih strank na nacionalni televiziji je bilo zadnje pred volitvami in verjetno tudi eno bolj povednih v tej kampanji (bodo še soočenja predsednikov parlamentarnih in neparlamentarnih strank). Ne zato, ker bi kdo predstavil kakšno revolucionarno idejo ali prepričal množice z briljantnim nastopom, ampak predvsem zato, ker se je na zelo nazoren način pokazalo, kako prazna je lahko politična retorika, ko se jo postavi ob dejstva in številke. In včeraj so bili na tej strani precej očitno predstavniki desnih strank. Bil je masaker desnega pola in če bi bil to boks, bi bil to “knockout”.

• Komu dati svoj glas na volitvah?
• Kako veš, da se bližajo volitve? Politiki so spet aktivni na družbenih omrežjih
• Slovenska družina je AI družina, kajne?

Če je kdo pričakoval resno razpravo o ekonomiji, socialni politiki ali prihodnosti države, je hitro ugotovil, da del političnega prostora teh tem pravzaprav sploh ne razume. Ko so se začele omenjati konkretne številke, javne finance in realni učinki posameznih politik, so se številni predstavniki desnice zapletali v lastne trditve, preskakovali teme ali pa se zatekali k znanim floskulam, ki jih poslušamo že leta. Problem teh floskul je predvsem v tem, da delujejo samo toliko časa, dokler jih nihče ne postavi ob dejstva.

Včeraj pa so bila ta dejstva precej hitro na mizi. In ko enkrat pride do soočenja z realnostjo, postane precej jasno, kdo dejansko razume tematiko in kdo zgolj ponavlja “nebuloze”. Na trenutke je bilo videti skoraj kot šolska ura, kjer nekdo razlaga osnove ekonomije, drugi pa poskušajo na hitro poiskati izhod iz situacije, ki jim očitno ni najbolj domača. V takih trenutkih so se predstavniki levih strank kar precej samozavestno sprehajali skozi argumente, medtem ko so se njihovi nasprotniki vse bolj izgubljali v lastnih razlagah.

Pri tem je bilo še posebej zanimivo opazovati predstavnike strank, ki so še nedolgo nazaj precej glasno napovedovali bojkot soočenj na nacionalni televiziji. Tako NSi kot SdS sta namreč napovedovali, da se takšnih oddaj ne bosta udeleževali, ker naj bi bila nacionalna televizija pristranska. Kot se pogosto zgodi v slovenski politiki, so tudi tokrat te velike besede precej hitro izginile, ko je prišel trenutek za nastop pred kamerami. Na koncu sta obe stranki povsem brez težav sedli za isto mizo kot vsi ostali.

Toda nastop pred kamerami je samo prvi korak. Veliko težje je, ko moraš svoje trditve tudi utemeljiti. Ko so se začele omenjati konkretne ekonomske številke in dejanski učinki določenih politik, je hitro postalo jasno, da del razpravljavcev teh tem ne obvlada najbolje. V takih trenutkih je precej izstopala levi pol (Levic&Vesna, Svoboda, Sd in tudi Mi, socialisti), ki so posegli v razpravo in precej natančno razložili, zakaj določene trditve preprosto ne držijo. Njihovi odgovori so bili pogosto precej bolj strukturirani in argumentirani kot tisto, kar smo poslušali z nasprotne strani.

Ob takšnih trenutkih človek težko ostane ravnodušen. Ne toliko zaradi samega televizijskega spektakla, ampak predvsem zaradi misli, da bi lahko desni pol dejansko vodil državo. Politika je sicer vedno tudi igra retorike, vendar bi človek vseeno pričakoval, da bodo ljudje, ki želijo upravljati državo, vsaj približno razumeli osnovne ekonomske zakonitosti, o katerih tako samozavestno govorijo.

In prav zato je bilo včerajšnje soočenje na trenutke skoraj neprijetno gledati. Ne zato, ker bi bila razprava preostra, ampak zato, ker se je na precej očiten način pokazalo, kako velik razkorak je lahko med političnimi slogani in dejanskim razumevanjem sveta. Še bolj neprijetna pa je misel, da bi takšna raven razumevanja nekega dne postala tudi raven vladanja države.

Treba bo iti na volitve, ker Slovenija ne potrebuje destruktivnih politikov, ki ne razume ekonomije in ki ne razumejo kaj je demokracija. Žalostno, ampak resnično, da desni pol spusti v studio nekompetetne ljudi, ki ne razumejo osnovnih ekonomskih pojmov.

Objava Masaker desnega pola na soočenju parlamentarnih strank na nacionalni televiziji originalno objavljena na had blog.

Ali je Slovenija varna država? To vprašanje se v Sloveniji praviloma pojavi takrat, ko desni politični pol potrebuje temo. Ne rešitve, ne razprave, ampak temo. In ta tema je skoraj vedno ista: migranti, nevarnost, razpad sistema, konec civilizacije kot jo poznamo. Če bi sodili samo po tvitih, facebook zapisih in nastopih na Nova24, bi človek pomislil, da se po slovenskih ulicah ne da več hoditi brez čelade, solzilca in osebnega varnostnika. Pa se res ne da?

• Slovenija je varna država
• Rabin David Belman ne obstaja in je produkt tovarne sovraštva / zakaj mu mediji dajejo pozornost
• Janezova tovarna zlobe in sovraštva je čreda nepismenih trolov, ki zgolj in samo žalijo in grozijo
• Zaleti se vame / ko tovarna sovraštva in laži kreira tarče za fizične napade

Če za trenutek odmislimo občutke in pogledamo podatke, je slika precej manj apokaliptična. Slovenija je že leta med najvarnejšimi državami na svetu. Ne “kar nekje zgoraj”, ampak čisto konkretno v vrhu globalnih lestvic miru in varnosti. Konkretno na 9. mestu GPI med 163 državami.

To niso raziskave, ki bi jih naročila levica ali kakšen nevladnik s preveč časa, ampak mednarodni indeksi, ki merijo nasilje, kriminal, politično stabilnost in tveganje konfliktov. In Slovenija se tam redno znajde ob boku držav, ki jih imamo za vzor reda, varnosti in dolgočasne normalnosti.

Tudi pri klasičnih kaznivih dejanjih Slovenija ne izstopa. Nasilni kriminal je nizek, število umorov je daleč pod evropskim povprečjem, večina kaznivih dejanj pa je še vedno banalnih. Tatvine, vlomi, kakšen pijan pretep pred lokalom. Nič, kar bi kazalo na družbo v razpadu ali državo na robu kaosa, kot bi radi prikazal desni pol. Ljudje se večinoma počutijo varne. Ne samo čez dan, tudi ponoči. Kar je v marsikateri evropski prestolnici že lep dosežek.

Ampak potem pridejo migranti. Beseda, ki v določenem političnem kontekstu deluje kot čarobni gumb za paniko. Ko se izreče, naj bi se po logiki desnice avtomatsko povečali kriminal, nasilje in nevarnost. Težava je samo ena: številke tega ne potrjujejo. Število nezakonitih prehodov meje se je v zadnjih letih zmanjšalo. Ne eksplodiralo, ne ušlo izpod nadzora, ampak padlo. Policija to beleži, objavlja in ponavlja, a očitno podatki niso ravno kompatibilni z retoriko, ki potrebuje strah.

Migracije obstajajo, to ni teorija zarote in nihče tega ne zanika. A iz tega delati dokaz, da Slovenija ni več varna država, je intelektualno precej leno. Še posebej, če ob tem ignoriraš dejstvo, da se stopnja nasilnega kriminala ni bistveno spremenila in da se vsakdanje življenje večine ljudi ni spremenilo v preživetveni šov. Če bi bilo stanje res tako katastrofalno, kot se ga slika, bi to čutili vsi, ne samo komentatorji na facebooku.

Zakaj torej toliko strašenja? Ker strah mobilizira. Ker je lažje reči “grozijo nam” kot pa razložiti kompleksne družbene procese. In ker je migrant idealen krivec, nima glasu, nima volilne baze in ne more odgovarjati na tiskovnih konferencah. Občutek nevarnosti se da ustvariti tudi tam, kjer realne nevarnosti ni. In politika to dobro ve.

Realnost je precej bolj dolgočasna. Slovenija je varna država. Ne popolna, ne imuna na težave, ne izolirana od sveta, ampak varna. In če hočemo resno razpravljati o varnosti, jo moramo voditi na podlagi dejstev, ne pa na podlagi strahu, ki se ga umetno napihuje vsakič, ko komu zmanjka vsebine.

Morda je največja nevarnost za Slovenijo ta, da začnemo verjeti, da živimo v državi, ki to v resnici ni.

Objava Ali je Slovenija varna država? originalno objavljena na had blog.

Da desni pol moti vse, kar izgovori, naredi ali ustvari levi pol, je jasno praktično vsakomur, ki je vsaj pet minut preživel na internetu. Skok na vsako besedo, vejico, napačno postavljeno piko ali napačno razglašeno stališče je pri njih del folklore. To ni več reakcija. To je industrija. Modus operandi: najti nekaj, karkoli, in to “gonit” do onemoglosti. Tudi ko na tarči ni več mesa, ko ni več vsebine, ko je ostalo samo še ogrodje, se oni ne ustavijo. Zakaj bi? To je vse, kar imajo. To je edina energija, ki jih poganja. Permanentna zamera in kaotičnost. Moti jih beseda črnuhar, ne motijo pa jih rdečkar, zastrupljevalec, …

• ChatGPT se lahko moti
• EU poslanca Zver in Tonin sramotita Slovenijo pred celo Evropo
• Dr. Ivan Štuhec: Volivci se tudi motijo. V Sloveniji že četrtič / #kdojetunor

Ko se namreč enkrat pokaže, da od njihove velike zgodbe ostanejo samo prazne parole, napihnjeni slogani in obljube, ki nimajo datuma izvedbe, se zgodi tisto neizbežno: nihče si ne želi tega. In potem je treba preusmeriti pozornost. Najlažje tako, da se zgražaš nad drugimi.

In tako pridemo do velikega moralnega vprašanja: moti jih beseda črnuhar, ne motijo pa jih rdečkar”, zastrupljevalec in cel katalog drugih izrazov, ki so v rabi čisto vsak dan v njihovem slovarju.

Selektivna občutljivost je nacionalni šport. Če nekdo iz njihovega kroga reče karkoli ponižujočega, je to svoboda govora, malo pretiravanja, kontekst, hec. Če nekdo iz njihovega “sovražnega” plemena reče nekaj, kar jim ni povšeči, pa je to konec sveta, alarm, nujna seja odbora in kulturni kolaps v realnem času.

Problem ni v besedi. Problem je v dvojnih merilih. Beseda ima težo, ampak pri njih ta teža ni jezikovna, ampak politična. Izraz ni žaljiv zaradi pomena, ampak zaradi tega, kdo ga je izgovoril. In tako nikoli ne gre za etiko. Gre za pripadnost.

Najbolj ironično pa je, da se tisti, ki najglasneje govorijo o svobodi govora, v resnici borijo samo za svobodo svojega govora. Svoboda drugih jih žre. Motijo jih njihove besede, ne motijo jih njihove lastne. In dokler bomo živeli v državi, kjer je isti izraz enkrat zločin, drugič pa posrečena provokacija, zgolj odvisno, na kateri strani politične osi stoji govorec, bomo imeli tudi dialog, ki spominja na zakasnelo odmevanje v praznem prostoru.

Ampak za njih je pomembno, da lahko še naprej svoje gonijo do onemoglosti. Ker brez tega bi jim ostala samo tišina. In ta je pogosto hujša od resnice.

Objava Moti jih beseda črnuhar, ne motijo pa jih rdečkar, zastrupljevalec originalno objavljena na had blog.

Če spremljate slovensko politično sceno, potem veste, da smo že dolgo ujeti v permanentno krizno stanje. Vsak dan nova afera. Nov “škandal”. Nova “afera,” ki razburja javnost in polni naslove. In če človek gleda od daleč, bi pomislil, da živimo v državi, ki se vsak trenutek podira sama vase. Ampak resnica je precej bolj preprosta in precej bolj načrtna.

• Kako veš, da se bližajo volitve? Slovenske ceste so eno samo gradbišče
• Najprej so začeli z nebulozami o ukradenih volitvah, sedaj bi prestavili volitve na junij
• Volitve se bližajo, desni troli se množijo na tviterju

Desni pol je že dolgo v permanentnem napadu. Vsak dan znova ustvarjajo zgodbe, napihujejo nepomembne zadeve, producirajo krize, ki to sploh niso. Ni pomembno, ali ima “afera” realno podlago ali ne. Pomembno je, da obstaja. Da kroži. Da se o njej govori. To je njihova agenda. Ustvarjanje občutka, da je vse narobe, da nič ne deluje, da smo tik pred kolapsom. In s tem, ko se javnost utrudi od vsega hrupa, dosežejo točno tisto, kar si želijo: da ljudem postane vseeno.

Na drugi strani je levi pol že dolgo v obrambni poziciji. Namesto da bi postavljal agendo, razlagal vizijo in usmerjal pogovor v vsebino, se mora nenehno braniti pred napadi, ki nimajo nobene zveze z realnostjo. In to je problem.

Ker kadar se politika vrti okoli obrambe, se izgubi vsebina. Ko se vsi samo branijo, ni prostora za razvoj, za ideje za prihodnost. Samo gasimo požare, ki jih drugi zanetijo.

Desni pol točno ve, kaj dela. Njihova strategija ni, da bi prepričali večino. Njihova strategija je, da bi večina obupala. Da bi si rekli: “Vsi so isti.,” Da bi se naveličali. Da bi na dan volitev ostali doma.

In če se to zgodi, potem odločajo tisti, ki nikoli ne izostanejo. Tisti, ki verjamejo v laži, ki jih poslušajo vsak dan. Tisti, ki se hranijo s strahom in sovraštvom.

Zato te volitve spet ne bodo volitve o programih, idejah in vsebini. Ne bo odločalo, kdo ima boljšo vizijo, kdo bolj realen načrt. Odločala bo udeležba. Koliko ljudi bo reklo: “Dovolj imam manipulacij. Dovolj imam strahu. Grem volit.”

Vsi na volitve je edino orožje proti apatičnosti, proti manipulacijam in proti tistim, ki bi radi imeli oblast, ne pa odgovornosti.
Ker to je način, da pokažemo, da nas ne bodo ustrahovali, da nam ne bodo z gnusom do politike ukradli demokracije.

Ne nasedaj hrupu. Ne verjami v “krize,” ki jih vsak dan sproducira politični PR. Ne pusti, da te utrudijo in odvrnejo. Greš volit. Za to, da pokažeš, da ti ni vseeno. Za to, da o prihodnosti ne odločajo tisti, ki živijo od kaosa.

Vsi na volitve. Ker samo tako ostane demokracija živa.

Objava Desni pol ustvarja afere in ves časa napada, da bi odvrnil ljudi od volitev / vsi na volitve originalno objavljena na had blog.

Predsednica države je šla na dopust. Z dopusta je prišla na proslavo v Beltince. Namesto da bi sedla v avto in preživela par ur na cesti, se je odločila za helikopter. Povsem nepomembna informacija, ki sama po sebi ne prinaša ničesar razen tega, da je bila pravočasno tam, kjer je morala biti. Ampak desni pol v Sloveniji je našel novo afero. Helikopter! Stroški! Luksuz! Ogljični odtis! Neodgovornost! To nabijanje traja že par dni. Očitno v Sloveniji ni drugih problemov, če je problem let s helikopterjem.

• Nataša Pirc Musar, prva predsednica Slovenije
• Ali bi Borut Pahor v predsedniški palači sprejel tudi neonaciste, če je dovolil obisk varde v kamuflirnih oblačilih
• Vprašanje za predsedniške kandidate / kaj bi storili, če bi vaš otrok ljubil osebo istega spola?

Zakaj sploh imamo predsednika oziroma predsednico države, če je vse, kar naredi, narobe? Po ustavi je funkcija večinoma protokolarna, brez dejanske moči. Predsednik ne vlada, predsednik ne vodi države. Predsednik zastopa. In v Sloveniji se zdi, da je edini namen predsednika ta, da desni pol vsakič, ko se zgodi nekaj povsem običajnega, dobi novo temo za ogorčenje.

Zakaj sploh imamo “institut” predsednika države, če je namenjen zgolj in samo kritiziranju. Mogoče pa desni pol pričakuje, da se predsednica peš odpravi v Beltince na dogodek ob združitvi prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Mogoče s konjem? Ali pa naj gre z motorjem, glede na to, da je motoristka. Desni pol bi takoj našel rešitev, samo da ne bi bilo tako, kot so se odločili ljudje, ki vedo natančno, zakaj so se tako odločili.

Seveda v isti sapi pozabijo, da smo ob neprotokolarnem obisku Josepha Borella davkoplačevalci plačali več kot 20.000 evrov za vožnjo s helikopterjem njega in Janeza proti Triglavu. Seveda ob tem pozabijo, da se je Bajuk vozil proti Triglavu v svojem času. Ampak to je nepomembno. Ona dva sta bila njihova in posledično se to povsem drugače tretira, kot če je predsednik nekdo, ki jim ni po volji in ni iz njihove kvote.

Ukinimo “institut” predsednika RS in bo mir. Če nekateri verjamejo, da sloni letijo, lahko jaz verjamem, da bo potem konec težav v Sloveniji, kajne? Mogoče pa bi bil res že čas, da se dejansko vprašamo, kaj si sploh mi želimo od vsega tega. Zakaj ljudi motijo stvari, o katerih se jim ne sanja. Predvsem pa me zanima, komu je v interesu delati iz muhe slona, … Odgovori so na dlani. In očitno je Slovenija v tako dobrem stanju, da je polet s helikopterjem edina stvar, ki jo desni pol lahko najde, …

Objava Predsednica in polet s helikopterjem. Ali je to res največji problem v Sloveniji? originalno objavljena na had blog.

Kaj se zgodi, če so lahko uporabniki na družbenem omrežju anonimni? Postane toksično. Postane poligon za grožnje, žaljenje in poskuse diskreditacije. Omrežje x, prej bolj znano kot twitter, je postalo v zadnjih letih poligon za izživljanje trolov desnega pola nad vsemi ostalimi in očitno je to del agende, ki jo ima desnica. Človek sicer dobi občutek, da jih je veliko, ampak na srečo imajo tako minoren doseg, da so nepomembni kot sneg junija.

• Ko žalitve, laži in grožnje postanejo del vsakdana / to je Slovenija 2020
• Sedaj je čas, da mediji ukinejo možnost komentiranja na portalih ali pa omogočijo samo ob prijavi z digitalnim certifikatom
• Komonist, rdečko, idiot, kreten, delomrznež, strošek države / kdo te plačuje
• Zaleti se vame / ko tovarna sovraštva in laži kreira tarče za fizične napade

Družbena omrežja so se že dolgo nazaj izrodila. Če so bila družbena omrežja na začetku, ko je bila na njih peščica ljudi, ki so med seboj komunicirali strpno, predvsem pa nežaljivo, še zanimiva in uporabna, sedaj opažam, da to vse bolj postaja greznica frustracij, ki se hitro prelevijo v žaljenje, grožnje in poskuse diskreditacij.

Samo nekaj primerov včerajšnjih komentarjev na x-u, ki sem jih dobil pod enim tvitom. Seveda so vsi tviti produkt kletnih trolov in vsi komentatorji so anonimni.

• Ti si gnusen, da kar smrdiš!
• Kordiš ne živi na, on je že sam po sebi planet Shizofrenija!
• Kordišev levuharski novorek ..
• Roni je drugače ime za psa.
• A si mal krkjen?
• Ti mama posoja kontracepcijske tabletke, ker si res briljanten. Tiho v sebi si želim tvojega avtograma. Pravi balzam za oči, Ronček!
• ej debilčino leno. pojdi v gazo ali iran.
• Roni=Hamas
• Norc zblojen
• Živiš na planetu šizofrenija Roni?
• Ko se bom jes smejal, ko bo tebe Mosad začopatil za vrat.
• za tebe, peder, preberi si.
• Ritoliznik zopet nabija v prazno…
• Droge so bile vedno tvoj zvesti spremljevalec.
• Levičarski družbeni paraziti in islamski teroristi. Bratje po veri v smrt?
• Ti buksl si po pameti precej daleč od delfinov.

Jaz nimam težav, če mi nekdo grozi. Če nekdo žali. Če me nekdo poskuša diskreditirati. Sem že dovolj dolgo na internetih in imam trdo kožo. Ampak ko se to dogaja vsem ostalim, ki pa mogoče nimajo tako trde kože in ki niso pripravljeni na takšno žaljenje, grožnje, predvsem pa na tak nivo komunikacije, bi bilo potrebno začeti razmišljati o tem, da tole ne vodi več v pravo smer.

To, da nekdo trdi, da gre v zgornjih komentarjih za svobodo izražanja, seveda dovolj pove o sami osebi. Ampak po drugih strani pa tudi razumem vse te kletne trole, ki morajo cele dneve žaliti in poniževati ljudi, se izmišljati neumnosti, ki jih potem tipkajo, pa jih nihče niti ne opazi. Kot sem že zgoraj omenil – na srečo je njihov domet tako minoren, da se ne splača ukvarjati z njimi. Ampak obstajajo.

Mogoče je včasih potrebno pomisliti, da so so lahko ti komentatorji, tvoji sosedje. In to je njihov svet. Ni prijeten, kajne? Če se nekaj ne bo spremenilo na tem področju, potem bom čedalje več “dreka priplavalo na površje”. Že sedaj je verjetno preprozno za vse skupaj.

Objava Nivo komunikacije desnega pola na omrežju X / grožnje, žaljenje in poskusi diskreditacije originalno objavljena na had blog.

Sredi avgusta se je stranka NSi odločila, da postane sredinska stranka. Vse lepo in prav, čeprav ne gre skupaj z njihovimi nazori, ki so jih do sedaj zagovarjali. In ta vikend so se de facto odločili, da bodo gravitirali proti sredini. Če je lahko NSi sredinska stranka, si lahko vsak sam izbere svoj spol v Sloveniji, kajne?

• Ko vso pozornost dobi manjkajoči zob Mateja Tonina in NSi čez noč postane sredinska stranka
• Ljudmila Novak NSi bi vsakemu paru, ki sklene zakonsko zvezo podarila slovensko zastavo
• Svoboda govora / kako si jo predstavljajo komentatorji na Nova24TV

Ja, gre za rahlo provokacijo, kajti ravno NSi je bila tista stranka, ki nasprotuje temu, da bi si vsak lahko sam izbral svoj spol po teoriji spola – da se človekov spol ne določa po njegovih genitalijah, ampak se lahko posameznik sam odloči kakšnega spola bo.

Če se politična stranka, ki gravitira zelo desno lahko odloči, da bo sredinska, se lahko tudi moški odloči, da bo ženska, kajne? No, pri NSiju je jasno zakaj so se odločili za sredino – tam je še dovolj prostora za nabiranje političnih točk. Na desnici so v senci SDSa, na levo stran pa ne morejo gravitirati in tako jim preostane zgolj to, da se poskusijo pozicionirati na sredino.

Vendar za to ne bo dovolj, da se samo odločijo za to, ampak bodo morali storiti še kakšen drug korak – predvsem pa precej spremeniti miselnost znotraj stranke, ki jo kažejo navzven, da jim bodo volivci na naslednjih volitvah naklonili svoje glasove. Predvsem se bodo morali odločiti, če bodo še naprej stranka vztrajali pri svetosti življenja in nasprotovali splavu in evtanaziji. S to popotnico bo vseeno precej težko postati sredinska stranka.

No, tudi teoriji spola bodo morali sprejeti, če se že pomikajo proti sredini. Ampak vseeno mislim, da gre za preobleko, pod katero se pa vseeno skriva močna naklonjenost desnemu polu …

Objava Če je lahko NSi sredinska stranka, si lahko vsak sam izbere svoj spol, kajne? originalno objavljena na had blog.