Pete Hegseth je minister za obrambo. Minister za obrambo ZDA. Če si gledal film Pulp Fiction, potem verjetno poznaš monolog Samuel L. Jacksona, ki se imenuje Ezekiel 25:17 in je “svetopisemski citat”. No, to je verjel tudi Pete Hegseth, ki se očitno ni zavedal, da je to Tarantinova verzija. Pop-kulturni remix. Nekaj, kar zveni dovolj biblično, da ga večina ljudi ne preveri.

• Pulp Fiction – 8 Bit Cinema
• Twenty Years of Quentin Tarantino’s Pop-Culture References in Five Minutes
• Vsega je kriv Samuel L. Jackson

Ko nekdo, ki ima platformo, vpliv in občinstvo, začne uporabljati filmske replike kot dejanske verske reference, to ni več samo simpatična napaka. To je simptom. Simptom časa, kjer se meja med fikcijo in realnostjo briše hitreje kot “story” na instagramu.

Ampak bodimo pošteni. Pulp Fiction je naredil točno to, kar mora narediti dober film. Ustvaril je mit. Ustvaril je citat, ki živi svoje življenje. Problem ni film. Problem je, ko ljudje ne ločijo več med scenarijem in svetim pismom. Ko se tisti, ki odločajo o usodi sveta ne zavedajo kaj je realnost in kaj fikcija.

Kaj je ironija? Pravi Ezekiel 25:17 obstaja. Ampak nima tiste dramatične teže, ki jo ima Tarantinova verzija. Ni narejen za monolog pred streljanjem. Je bolj teološki tekst, ne pa “punchline”, ki smo si ga vsi zapomnili.

In potem pride trenutek, ko pride nekdo, ki se mu ne sanja o teh stvareh in ga ponotranji in verjame, da je to realnost. Ne gre za to, da bi morali vsi preverjati vsak citat. Gre za nekaj bolj osnovnega: zdravo mero dvoma. Ker če tega ni, potem lahko jutri kdo citira Game of Thrones kot zgodovinski vir in bomo samo kimali.

Internet ne pozablja. Ampak očitno tudi ne preverja. In mogoče je to najbolj tarantinovski del celotne zgodbe.

Ewangelia wg św Quentina. Pete Hegseth, sekretarz obrony USA podczas nabożeństwa w Pentagonie użył słów z filmu Pulp Fiction autora Quentina Tarantino, przypisując je Biblii jako werset Ezekiela 25,17, choć w istocie nie jest to prawdziwy…

W filmie Pulp Fiction bohater Jules… pic.twitter.com/gVtvZdG5Ym

— Mateusz Grzeszczuk – Podróż bez Paszportu (@PBPaszportu) April 16, 2026

JULES
Ezekiel 25:17. “The path of the righteous man is beset on all sides by the inequities of the selfish and the tyranny of evil men. Blessed is he who, in the name of charity and good will, shepherds the weak through the valley of darkness, for he is truly his brother’s keeper and the finder of lost children.
And I will strike down upon thee with great vengeance and furious anger those who attempt to poison and destroy my brothers. And you will know my name is the Lord when I lay my vengeance upon thee.”

Objava Pete Hegseth in “svetopisemski” citat Ezekiel 25:17 iz filma Pulp Fiction originalno objavljena na had blog.

Včasih si avto prepoznal že od daleč. Ne zaradi logotipa ali značke na prtljažniku, ampak zaradi njegove linije in tistega neoprijemljivega občutka, da ima karakter. Danes pa se mi vse pogosteje dogaja, da moram dvakrat pogledati, da sploh ugotovim, kaj vozi pred mano. In največkrat gre bolj za to, da se “zgražam” nad vozilom, kot pa da bi bil navdušen in bi mi bilo vozilo celo všeč. Le redko katero vozilo me ne pusti ravnodušnega, čeprav je vsak dan več proizvajalcev avtomobilov na trgu.

• Nakup avtomobila v letu 2025 / avtomobili se še vedno prodajajo sami, kajne?
• Lotus Elise / #registrska MS HAD
• Tesla 3 eno leto kasneje in prevoženih 31.134 kilometrov

Zadnje čase sem začel nehote opazovati zadke avtomobilov. Ne zato, ker bi si to želel, ampak ker jih imaš pač ves čas pred sabo v prometu. In skoraj vsakič znova me prešine ista misel. Kdaj so postali tako dolgočasni? Linije so preobremenjene, svetlobni podpisi agresivni na nek umeten način, plastika na mestih, kjer je ne bi pričakoval, in kup detajlov, ki naj bi bili dizajn, v resnici pa delujejo kot kompromis med predpisi, aerodinamiko in stroški proizvodnje. Rezultat je nekaj, kar ni ne lepo ne grdo, ampak zgolj obstaja.

Mogoče je problem v tem, da avtomobili danes niso več to, kar so bili nekoč. Niso več predmet želje, ampak predvsem produkt. Nekaj, kar mora zadostiti kupu pravil, standardov in tabelc. V tem procesu se očitno izgubi tisto, kar je avtomobile nekoč delalo posebne. Tisti trenutek, ko parkiraš in se še enkrat ozreš nazaj. Tisti impulz, ko se ti zdi, da gledaš nekaj, kar ima dušo.

Danes tega skoraj ne doživim več. Avto parkiram in grem naprej. Brez razmišljanja, brez občutka, brez potrebe, da bi se obrnil. In ko gledam nove modele, imam občutek, da proizvajalci tekmujejo v tem, kdo bo naredil bolj moderen zadek, ne pa bolj lep. Futurizem zaradi futurizma, linije zaradi linij in svetila, ki kričijo po pozornosti, namesto da bi jo naravno pritegnila.

Mogoče sem samo star. Mogoče sem ostal nekje v času, ko so bile stvari bolj preproste in zato tudi bolj prepričljive. Ko si vedel, kaj gledaš, in si to tudi začutil. Danes pa imam občutek, da gledam variacije iste zgodbe, zapakirane v različne znamke, ki jih loči predvsem logotip.

In tukaj se mi postavi vprašanje, na katerega nimam odgovora. So ti sodobni avtomobili ljudem res všeč? Ali smo se samo navadili nanje? Smo sprejeli, da je dizajn postal sekundaren, ker so pomembnejše druge stvari? Učinkovitost, varnost, emisije, stroški. Vse to razumem. Ampak vseeno se sprašujem, ali je res nemogoče združiti vse to z nečim, kar bi v človeku vzbudilo vsaj malo čustva.

Seveda obstajajo izjeme, ampak so redke. Preveč redke, da bi lahko govorili o trendu. Bolj kot ne gre za posamezne poskuse, ki izstopajo iz povprečja, medtem ko večina tone v neko varno, predvidljivo oblikovanje, ki nikogar ne zmoti, a tudi nikogar ne navduši.

Mogoče je to realnost, ki smo jo sprejeli, ne da bi se tega sploh zavedali. Avtomobili niso več nekaj, kar bi nas vznemirjalo, ampak nekaj, kar uporabljamo. So naprave, optimizirane za funkcijo, ne za občutek. In če je to res, potem je odgovor na vprašanje iz naslova precej preprost. Mogoče vozila ne bodo nikoli več seksi. Ali pa bomo morali najprej ponovno postati malo bolj zahtevni potrošniki, da se bodo proizvajalci avtomobilov morali zopet malce potruditi, da zadovoljijo naše želje in pričakovanja.

Objava Zakaj avtomobili niso več seksi? originalno objavljena na had blog.

Obstaja neka čudna dinamika sodobnega sveta, ki jo je precej lažje opaziti kot razumeti. Ljudje, ki se bolj ukvarjajo z življenji drugih kot pa s svojimi življenji. Družbena omrežja so postala njihov oder. Njihov prostor. Njihova iluzija smisla. Ko odpreš komentarje pod skoraj katerokoli objavo, hitro ugotoviš, da se tam ne odvija razprava. Tam se odvija projekcija. Frustracije, nezadovoljstvo, jeza, včasih tudi zavist. Vse to najde pot do “sveta” skozi tipkovnico. Ker je najlažje komentirati življenje nekoga drugega, postane to vsakodnevni ritual. Nekdo nekaj objavi, nekdo drug to raztrga. Brez konteksta, brez razmisleka, brez odgovornosti.

• Vsaki dve leti bom menjal operaterja
• Hofer, zbogom in hvala za vse ribe
• Ker se prehranjuješ vegansko, ne moreš biti debel

Ironija je skoraj preveč očitna. Ljudje si vzamejo pravico, da analizirajo tuja življenja. Po navadi so to ljudje, ki nimajo profilne fotografije ali pa imajo izmišljena imena. Kot da obstaja neka nevidna kvalifikacija, ki jo pridobiš zgolj z dostopom do interneta. Kot da mnenje samo po sebi pomeni tudi vrednost. Pa je res tako?

Resnica je precej bolj preprosta. Komentiranje življenj drugih daje občutek nadzora. Daje občutek pomembnosti. Ko nekoga kritiziraš, se za trenutek počutiš višje. Boljše. Pametnejše. Čeprav se v resnici ni spremenilo nič. Razen tega, da si oddal še en komentar, ki ga bo čez nekaj minut pogoltnil tok novih objav.

In potem je tukaj še ena plast. Anonimnost. Ali vsaj njen občutek. Ljudje si upajo zapisati stvari, ki jih v resničnem svetu nikoli ne bi izrekli na glas. Ker tam obstajajo posledice. Na spletu pa? Tam si lahko kdorkoli. Ali pa nihče. Vse tisto, kar ne moreš biti v realnem svetu.

Najbolj zanimivo pri vsem tem ni to, da ljudje komentirajo. To je bilo vedno del človeške narave. Najbolj zanimivo je, koliko energije so pripravljeni vložiti v nekaj, kar jim ne prinese ničesar. Koliko časa gre za analiziranje tujih odločitev, tujih napak, tujih življenjskih poti. Čas, ki ga ne bodo nikoli dobili nazaj.

In tukaj se postavi vprašanje, ki si ga redko kdo zares zastavi. Kakšno pa je tvoje življenje?

Ker v trenutku, ko začneš graditi nekaj svojega, ko imaš cilje, strasti, projekte, odnose, ki jih neguješ, ti zmanjka časa za komentiranje drugih. Ne zato, ker bi se moral zadrževati, ampak zato, ker te preprosto ne zanima več. Fokus se premakne. Energija dobi smer.

Morda je to najboljši filter za razumevanje ljudi na družbenih omrežjih. Tisti, ki ustvarjajo, nimajo potrebe po tem, da uničujejo, da pametujeo, da svoje frustracije sproščajo v komentarjih. Tisti, ki živijo, nimajo potrebe po tem, da presojajo vsako podrobnost tujih življenj.

Seveda obstajajo izjeme. Vedno obstajajo. Ampak večina? Večina je precej predvidljiva. Zato naslednjič, ko prebereš kakšen ciničen, negativen ali povsem nepotreben komentar, ga poskusi pogledati drugače. Ne kot napad. Ne kot resnico. Ampak kot odsev.

Odsev človeka, ki je za tisti trenutek našel svoj smisel v tem, da komentira tvoje življenje, ker svojega še ni uspel zapolniti. In to pove vse o tej osebi.

Objava Komentiranje tujih življenj kot šport sodobnega časa originalno objavljena na had blog.

Donald Trump sebe vidi kot odrešenika, medtem ko se mu svet posmehuje. Trump vedno znova dokaže, da dno nima dna. Njegov stik z realnostjo je že zdavnaj izginil in očitno nima v bližini nikogar, ki bi mu to upal povedati. Tokrat je to storil s sliko, ki jo je objavil in je vizualna manifestacija ega, zapakirana v religiozno ikonografijo, ki bi še pred leti delovala kot satira, danes pa je očitno del resničnega političnega diskurza. Na sliki Trump stoji kot nekakšen mesija. Oblečen v belo, z rdečim ogrinjalom, z resnim, skoraj božanskim izrazom na obrazu. Z roko se dotika bolnika in ga zdravi. Okoli njega se zbirajo verniki, vojaki, medicinske sestre. Nad njim lebdi nekakšna nebeška vojska, ob straneh letijo orli, v ozadju pa plapola ameriška zastava, prepletena z lovskimi letali in kipom svobode.

• Trump “odprl” Hormuško ožino, ki pred njegovim napadom na Iran ni bila zaprta!
• Ko Trump ne loči med Grenlandijo in Islandijo
• Tomato Košir in Trump / naslovnica za Objektiv, ki je postala viralna
• Bo Trump potopil ZDA?

Če bi to videl brez konteksta, bi rekel, da gre za pretirano parodijo ameriškega patriotizma. Ampak ne, to naj bi bilo sporočilo. Resno sporočilo. Medtem, ko se mu svet smeji, on dejansko verjame v to, da je odrešenik.

Tukaj pridemo do problema. Ne gre več samo za politični marketing ali za še eno provokacijo, ki bi dvignila prah in prinesla nekaj dodatnih klikov. Gre za nekaj precej bolj globokega. Za gradnjo kulta osebnosti, ki se ne ustavi več pri politični retoriki, ampak posega v religijo. Ko se nekdo postavi v vlogo odrešenika, to ni več samo pretiravanje. To je jasen signal, da se briše meja med realnostjo in mitom, med politiko in vero.

Zanimivo je, kako hitro se takšne podobe normalizirajo. Pred leti bi takšna objava sprožila vsesplošno zgražanje, danes pa jo del ljudi sprejme kot še eno “Trumpovo norost”, drugi del pa kot nekaj, kar dejansko odraža njihovo prepričanje. In prav to je tisto, kar bi nas moralo skrbeti. Ne sama slika, ampak odziv nanjo. Ali bolje rečeno, odsotnost resnega odziva.

Trump je v preteklosti že večkrat prestopil meje dobrega okusa, politične korektnosti in osnovnega spoštovanja do institucij. Ampak tokrat ne gre za napad na političnega nasprotnika ali medije. Tokrat gre za napak na nekaj, kar je za milijone ljudi sveto. In to na način, ki ni niti subtilen niti dvoumen. Sporočilo je jasno: jaz sem tisti, ki rešujem. Jaz sem tisti, ki zdravi. Jaz sem tisti, ki vodi.

Ironija pri vsem tem je, da takšne podobe pogosto povedo več o občinstvu kot o avtorju. Politiki že dolgo vedo, da ne prodajajo samo programov, ampak občutke. V tem primeru občutek varnosti, moči in odrešitve. Če obstaja dovolj velika skupina ljudi, ki je pripravljena takšno podobo sprejeti brez zadržkov, potem problem ni več samo v tistem, ki jo je objavil.

Morda bi se bilo smiselno vprašati, kje smo kot družba, da takšne stvari niso več alarm, ampak zgolj še ena novica v neskončnem toku vsebin. In morda še bolj pomembno kam to vodi. Ker zgodovina nas uči, da se zgodbe o odrešenikih redko končajo dobro.

Objava Donald Trump sebe vidi kot odrešenika, medtem ko se mu svet posmehuje originalno objavljena na had blog.

Pripeljem se na morje in Tesla mi javi, da so na voljo posodobitve programske opreme. Ne telefon, dobim “notifikacijo,” da je na voljo posodobitev “firmwarea” za pralni stroj. iPhone mi javlja, da naj “updejtam” iOS. Odprem MacBook Aira in kaj me čaka? Seveda. Posodobitev programske opreme. Ko telefon opravi svoje, so na voljo posodobitve programov in teh ni malo. Prižgem TV in na voljo je posodobitev. In tako vsak dan. Čakam samo še dan, ko bo analogno stranišče zahtevalo svojo posodobitev!

• Kaj je Polymarket? Kako deluje Polymarket? So stave lahko bolj verodostojne od anket?
• Ko Chat GPT (pri)kroji realnost
• Detoksikacija od družbenih omrežij
• Umetna inteligenca in potovanja / garbage in – garbage out*

Potem se za trenutek ustavim. Ne zaradi morja. Ne zaradi sonca. Ampak zato, ker ugotovim, da živimo v svetu, kjer nič več ni zares končano. Kupimo napravo, ki v resnici ni nikoli dokončan izdelek. Je obljuba. Nekakšen “coming soon”, zapakiran v lep dizajn in marketing. In potem čakamo. Na popravke. Na izboljšave.

Včasih si kupil telefon in je bil tak, kot je bil. Ni se čez noč spremenil. Ni dobil nove osebnosti. Ni te silil, da ga vsak teden posodobiš, ker drugače nisi več varen, hiter ali kompatibilen z lastnim življenjem. Danes pa? Danes živimo v perpetualnem beta stanju. Vse je verzija 1.0, 2.3, 14.7.1… Nikoli pa ni končna verzija.

Mogoče je največja ironija ravno v tem, da smo se na to navadili. Da nam je postalo normalno, da stvari ne delujejo popolno. Da jih kupimo z mislijo – saj bodo popravili z updateom. Ampak kdo potem popravlja nas?

Kdaj smo mi dobili zadnji update? Ne tistega na telefonu. Tistega v glavi. Kdaj smo si nazadnje dovolili biti offline, brez potrebe po izboljšavi, optimizaciji in konstantnem “upgradeu”?

Ker če smo iskreni, tehnologija nas ni naučila samo tega, da morajo biti naprave vedno novejše. Naučila nas je, da tudi mi nikoli nismo dovolj dobri takšni, kot smo. Vedno obstaja neka boljša verzija nas samih. Hitrejša. Bolj produktivna. Bolj optimizirana.

In tako kot klikamo “install now” na napravah, počasi isto delamo sami s sabo. Brez vprašanja, ali to sploh želimo. Mogoče pa problem ni v tem, da imamo preveč posodobitev. Mogoče je problem v tem, da smo sami postali update generacija.

Objava Update generacija originalno objavljena na had blog.

Donald Trump spet rešuje svet pred problemi, ki jih je ustvaril sam. Če ste mislili, da smo v letu 2026 že videli vse njegove veličastne poteze, ste se motili. Danes zjutraj smo izvedeli, da je on odprl Hormuško ožino. Edina težava s tem je malenkostna. Hormuška ožina sploh ni bila zaprta, dokler je ni on s svojo strateško genialnostjo in napadom na Iran dejansko zaprl. Ampak kdo smo mi, da bi dvomili v človeka, ki je lastnoročno končal že devet vojn!

• Ko Trump ne loči med Grenlandijo in Islandijo
• Tomato Košir in Trump / naslovnica za Objektiv, ki je postala viralna
• Bo Trump potopil ZDA?

Reševanje problema, ki ne obstaja, dokler ga ne ustvariš je klasičen Trumpov model. Najprej greš “all-in”, sprožiš vojaško akcijo, ki destabilizira celotno regijo, povzročiš, da se cene nafte zatresejo, nato pa se pojaviš kot odrešenik na belem konju in razglasiš zmago. Civilisti so kolateralna škoda in vse bolj ugotavljam, da imamo problem, če ZDA vodi človek kot je Trump, ki je pripravljen za lastno samopromocijo in ovacije svojih privržencev začeti novo svetovno vojno.

Fascinantno je, kako hitro se je spremenil narativ glede Horumuške ožine. Pred dvema tednoma je bila Hormuška ožina varna pot za tankerje, danes pa poslušamo, kako je Trump s svojo odločnostjo preprečil svetovno energetsko krizo. Krizo, ki jo je sam spisal v uvodniku svojega jutranjega brifinga. To, da je bila ožina odprta zadnjih nekaj desetletij (z izjemo občasnih napetosti), sploh ni pomembno. Pomembno je, da so njegovi sledilci dobili dozo zmagoslavja.

Pri Trumpu ni logike. Je samo šov. Gre za politiko “gaslightanja” celotnega planeta. Ko človek bere poročila, se vpraša, ali živimo v vzporednih vesoljih. V enem vesolju so podatki, dejstva in mednarodno pravo. V drugem pa je Trump, ki trdi, da je pravkar pogasil požar, medtem ko v roki še vedno drži prazen kanister bencina.

Cene nafte bodo seveda nihale, borzni posredniki bodo imeli polne roke dela, mi pa se bomo spet spraševali, kdaj bo naslednja reševalna akcija. Trumpu je sicer zopet uspelo nemogoče. Prepričal je del javnosti, da je heroj, ker je popravil vazo, ki jo je sam vrgel ob tla.

Tole je klasičen vzorec kriznega menedžmenta po trumpovsko. Najprej eskalacija, potem dramatizacija, nato razglasitev uspeha. Vmes pa realni svet plačuje račun: dražja energija, nestabilni trgi, živci na robu. Ampak zgodba se ne prodaja sama. Potrebuje naslov. In ta je, priznajmo si, odličen. Trump je odprl Hormuško ožino. Majhna podrobnost, da pred njegovim napadom ni bila zaprta, pa… ostane med vrsticami. In je nepomembna. Ljudje radi berejo naslove.

Če bi bil svet vsaj malo normalen, bi se danes spraševali o posledicah napada na Iran in o tem, kakšen bo dolgoročni vpliv na stabilnost Bližnjega vzhoda.

Zgolj čudim se, da še ni zahteval Nobelove nagrade za mir za svoje dejanje! In ne bom se čudil, če bo to v naslednjih dneh zahteval. V bistvu bi bil to precej “safe bet” na Polymarketu.

Objava Trump “odprl” Hormuško ožino, ki pred njegovim napadom na Iran ni bila zaprta! originalno objavljena na had blog.

Med misijo Artemis II, kjer je bila dosežena rekordna oddaljenost od Zemlje, se je zgodilo še nekaj. Nutella je dobila najboljši oglas v zgodovini marketinga. Brez briefa. Brez agencije. Brez budgeta. V bistvu so najboljši tisti oglasi, ki jih ni. Kozarec Nutelle je enostavno “floatal” in prišel v kader med livestreamom.

• Veganski meni in brezalkohona vinska spremljava v restavraciji z Michelinovo zvezdico / Pri Lojzetu
• Cap Aureo / Grand Park Hotel, Rovinj / ena Michelinova zvezdica, Jeffrey Vella in njihov veganski meni
• Hiša Denk / Zg. Kungota / ena Michelinova zvezdica, chef Gregor Vračko in njihov veganski meni

Posnetek, ki kroži po x-u, je v bistvu popoln primer absurda, ki ga lahko sproducira samo realnost. Astronavti opravljajo svoje delo, vse skupaj deluje resno, potem pa v ospredju pride mimo nekaj tako banalnega, tako vsakdanjega, da ti za trenutek resetira možgane. Nutella. V vesolju.

V tistem trenutku postane popolnoma nepomembno, kaj točno se dogaja z misijo. Lahko gre za prelomnico v raziskovanju vesolja, lahko podirajo rekorde, lahko pišejo zgodovino. Internet bo gledal kozarec, ki lebdi. Ker to je tisto, kar deluje. Ne načrtovano, ne zrežirano, ne optimizirano za engagement.

Če bi to gledal kot marketinško zgodbo, je skoraj boleče. Koliko brainstormov, koliko pitchov, koliko “big idea” prezentacij bi bilo potrebnih, da bi nekdo prišel do preprostega koncepta. Nutella v vesolju? Potem pa pride realnost in naredi to brez briefa, brez agencije, brez budžeta.

Na koncu je zgodba banalna in genialna hkrati. Nutella ni hotela biti del zgodovine. Samo bila je tam. Internet pa je naredil ostalo. Naslednjič, ko boš stal v trgovini pred polico in razmišljal, ali bi vzel Nutello ali ne, se lahko spomniš še ene stvari. Nutella je bila v vesolju. Ti pa razmišljaš, ali je 5 evrov preveč.

p.s.: NASA has confirmed it wasn’t staged or sponsored!

The greatest free advert in history pic.twitter.com/SgGVxcImJO

— War Monitor (@WarMonitors) April 6, 2026

Objava Nutella v vesolju / najboljši so tisti oglasi, ki jih ni originalno objavljena na had blog.

Borut Pahor bo postal žirant v šovu Slovenija ima talent. Ne, ni 1. aprilska šala. Če bi mi nekdo pred leti rekel, da bom nekega dne pisal o tem, kako bo Borut Pahor sedel na žirantskem stolu v šovu Slovenija ima talent, bi ga verjetno vprašal, če je vse v redu z njegovim zdravjem. Pa smo tukaj. Sedaj samo še čakam, da začnejo sloni leteti.

• Borut Pahor in Vitapur in gola blondinka / zanj dno nima dna
• Dvoličnost Boruta Pahorja ali kdo ga drži za jajčka, da se sedaj oglaša
• Ali te res ni nič sram, Borut Pahor / precednik vrnil odlikovanja Zlati častni znak svobode RS šestim osebam

Borut Pahor. Nekdanji predsednik republike, ki se ga spominjamo kot človeka brez hrbtenice. Človek, ki je znal iz protokola narediti Instagram zgodbo. Ki je iz funkcije naredil osebni brand. Na prvi pogled se zdi vse skupaj kot še ena epizoda iz rubrike “saj ni res, pa je”.

Ampak če malo bolje pomislim,  je to pravzaprav logično nadaljevanje njegove poti. Pahor nikoli ni bil tipičen politik. Vedno je hodil po robu med resnostjo funkcije in dostopnostjo do ljudi. Včasih uspešno, včasih malo manj. Ampak vedno z občutkom za pozornost.

In talenti? Slovenija jih ima. Vedno jih je imela. Vprašanje pa je, kaj danes sploh pomeni talent. Je to glas, ples, akrobacija? Ali je to sposobnost, da izstopaš v svetu, kjer vsi kričijo za pozornost? In tukaj zna biti Pahor zanimiv žirant. Ker če kdo razume pozornost, jo on.

Seveda pa se ob tem pojavi kup vprašanj. Bo znal biti kritičen? Bo znal reči ne? Ali bo ostal v svojem znanem slogu všečnosti? Ker talent šovi niso samo o pohvalah. So tudi o iskrenosti. Včasih boleči.

Potem je tu še druga plat. Kaj to pomeni za percepcijo politike? Ali to briše meje med zabavo in resnimi funkcijami? Ali pa so te meje že davno zabrisane in si to samo še ne želimo priznati? Resnica je verjetno nekje vmes.

Ampak nekaj je jasno. Ljudje bodo gledali. Ne samo zaradi nastopajočih, ampak tudi zaradi njega. Nekateri, da ga bodo kritizirali, drugi, da mu bodo navdušeno ploskali.

Mogoče to sploh ni zgodba o talentih. Mogoče je to zgodba o tem, kako se svet spreminja. Kako se vloge mešajo. Kako postaja vse skupaj ena velika predstava. In v tej predstavi bomo očitno gledali tudi Boruta Pahorja. Na žirantskem stolu.

Vprašanje, ki ostaja, pa je: Kdo bo naslednji? Se nam v prihodnji sezoni obeta Janez Janša v Masterchefu, kjer bo rezal čebulo z vojaško natančnostjo, ali morda Robert Golob v šovu Zvezde plešejo?

Objava Borut Pahor bo žirant v šovu Slovenija ima talent originalno objavljena na had blog.

Bil je september 2025. Čižići na Krku. Tipičen dan, ko ga ob morju izkoristiš in vmes čas nekako izgine. Parkiram avto na parkirišču, stopim ven, pogledam po žepih. Nič. Nobenega kovanca. Nobene gotovine. V tistem trenutku sem imel dve opciji. Začel bi lahko panično iskati rešitev ali pa skomignil z rameni in si mislil, bom pač plačal kazen. Jaz sem izbral slednjo. Brez kompliciranja. Brez iskanja izgovorov. Ko sem se čez kakšnih 8 ur vrnil do avta, me je na vetrobranskem steklu čakal listek. Kazen 20 eurov. Nič pretresljivega. Vzel sem telefon, poravnal zadevo in življenje je šlo dalje. Zaključena zgodba. Vsaj tako sem mislil. “Fast forward” pol leta. Včeraj me doma pričaka kuverta. Odvetniška pisarna. Odprem in vidim številko. 180 eurov za kazen, ki sem jo že plačal.

• Zakaj so kazni za prometne prekrške v PVC vrečkah?
• Za nabiranje divjih špargljev na Hrvaškem potrebujete dovoljenje
• S kolesom po Ljubljani in okolici / ko si srečen, da si prišel domov brez poškodb

Najprej sem seveda pomislil, da gre za napako. Potem sem začel brati odvetniško “latovščino”:

• 125,00 € za stroške pridobitve podatkov o dolžniku
• 35,00 € za administrativni stroški in stroški poštnine
• in tista moja že plačana kazen 20 eurov

Skupaj: 180 eurov.

Za nekaj, kar sem že poravnal. In v meni se je rodil tisti znani občutek. Ne jeza zaradi kazni same. Kazni so del igre. Če narediš prekršek, ga plačaš. Preprosto. Ampak ta občutek, da si ujet v sistem, kjer očitno nekdo računa na to, da ljudje ne bodo reagirali, ne bodo dokazovali, ne bodo iskali pravice.

Verjetno marsikdo res pozabi. Verjetno marsikdo reče, bom plačal, da imam mir. In veriga se vrti dalje. Parkirišče, upravljalec, odvetniki, administracija. Vsak vzame svoj kos pogače. In na koncu 20 eurov postane 180 eurov.

Prometne prekrške vedno plačam. Takoj. Ni jih veliko, ampak so. Nisem ponosen na njih, ampak jih ne zanikam. Tudi ta v Čižićih ni bil nič posebnega. Sprejel sem ga, plačal in šel naprej. Ampak nisem pripravljen na to, da me po pol leta pričaka takšno obvestilo oz. takšna kazen.

Povsem nedolžno vprašanje se mi je zastavilo. Koliko takšnih primerov obstaja? In koliko ljudi dejansko plača, ne da bi sploh preverili, kaj se je zgodilo? Ker 180 eurov za parkiranje. Ni več samo kazen. To je biznis.

Seveda sem jim poslal “print screen” nakazila in tudi zahteval uradno potrditev, da je primer zaključen. Za vsak slučaj pa jih bom čez kakšne dve uri, ko bodo začeli delati tudi še poklical. Le tega ne vem, kje naj začnem? Pri odvetniški pisarni na Hrvaškem? Pri odvetniški pisarni v Sloveniji? Pri upravljavcu parkirišča? Ja, veliko jih je v verigi in iz 20 evrov tako nastane 180 evrov.

Objava 180 eurov za napačno parkiranje na Hrvaškem originalno objavljena na had blog.

Polymarket. Tista beseda, okoli katere se zadnje čase vse vrti v svetu kripta in politike. Če niste ravno pod kamnom, ste verjetno opazili, da se vsi sklicujejo na procente s platforme Polymarket, ko gre za vprašanje, kdo bo naslednji predsednik ZDA ali bo Fed znižal obrestne mere ali pa kdaj bo Musk končno poslal prvo raketo na Mars. Kaj je Polymarket? Kako deluje Polymarket? So stave lahko bolj verodostojne od anket?

• Ko Chat GPT (pri)kroji realnost
• Detoksikacija od družbenih omrežij
• Algoritmi odločajo, kaj vidimo / kdo odloča o algoritmih?

Kaj je Polymarket? Gre za decentralizirano tržnico napovedi (prediction market), ki teče na Polygon omrežju. Namesto da bi spraševali strokovnjake, ki se v 50 odstotkih primerov zmotijo, Polymarket uporablja modrost množic. Ljudje stavijo svoj denar (v obliki USDC) na določen izid. Več denarja ko je na enem izidu, višja je njegova verjetnost na platformi.

V bistvu Polymarket poganja preprosta logika. Če si pripravljen staviti lasten denar na nekaj, boš verjetno precej bolj razmislil, kot če samo odgovarjaš anketarju po telefonu, ker nimaš pametnejšega dela. V primeru Polymarketa ne gre za klasično stavnico, kjer igraš proti hiši. Tukaj igraš proti drugim ljudem. Pravzaprav z njimi trguješ. Če misliš, da ima nek dogodek več možnosti, kot jih trenutno ocenjuje množica, kupiš. Če misliš, da je hype pretiran, prodaš. Preprosto, kajne?

Recimo, da obstaja vprašanje: ali se bo nekaj zgodilo do določenega datuma. Cena “da” je 0,30. To pomeni, da trg ocenjuje približno 30 odstotno verjetnost. Če ti verjameš, da je realna verjetnost 60 odstotna, si našel priložnost. Kupiš. In potem čakaš. Ali pa sploh ne čakaš. Če cena naraste na 0,50, lahko prodaš in pobereš razliko. Brez čakanja na končni razplet. Brez drame. Samo številke.

Kar je pri vsem skupaj fascinantno, je ideja, da naj bi takšni trgi bolje napovedovali prihodnost kot ankete ali strokovnjaki. Ker tukaj ljudje ne govorijo, kaj mislijo. Tukaj stavijo denar na to, kar mislijo. In to naj bi bilo bolj iskreno. Čeprav, roko na srce, smo ljudje znani po tem, da znamo zelo samozavestno izgubiti denar, če smo prepričani, da imamo prav.

Seveda pa ni vse tako romantično. Polymarket je še vedno precej povezan s kriptosvetom, kar pomeni, da moraš imeti vsaj osnovno razumevanje denarnic, stablecoinov in vsega tega cirkusa. Poleg tega se hitro znajdeš v situaciji, ko ne trguješ več racionalno, ampak emocionalno. Ker če si že enkrat v poziciji, začneš navijati za svoj scenarij. In tam se racionalnost konča.

Polymarket ni samo še ena platforma za “trejdanje”. Je nekakšen eksperiment. Kolektivna igra napovedovanja prihodnosti, kjer vsak misli, da je malo pametnejši od povprečja. In kjer realnost na koncu vedno izda račun.

In če nič drugega, ti Polymarket zelo hitro pokaže eno stvar: imeti mnenje je poceni. Staviti nanj pa ne. Še vedno pa ostaja vprašanje, ali trg res ve več kot posameznik ali pa gre samo za odmevno komoro tistih, ki imajo preveč denarja in dostop do interneta?

Objava Kaj je Polymarket? Kako deluje Polymarket? So stave lahko bolj verodostojne od anket? originalno objavljena na had blog.