Kdaj ste se nazadnje osmešili pred drugimi?

Se spomnite, kdaj ste se nazadnje osmešili pred drugimi? Kako ste odreagirali takrat? Ste se želeli pogrezniti v zemljo in izginiti, ker ste storili kolosalno “napako” in vam je bilo težko? Je to neuspeh?

• Pot na morje nekoč in danes / kako se je spremenilo življenje in naš odnos do dopusta ob morju
• Ali terasa bandi še obstajajo na Jadranu?
• Vozim se po cestah in razmišljam / kako rešiti problem zastojev na naših avtocestah

Strah nas je, bežimo pred stvarmi, ne upamo se soočati z njimi. Lažje nam je, če gre življenje nekako svojo pot mimo nas in mi ne poskušamo spreminjati lastnega sveta, ampak poskušamo vplivati na ves preostali svet – veliko bolj preprosto je in manj smo prizadeti, če smo se odločili napačno.

Ker nočemo daljših poti, ker se bojimo sprememb, predvsem pa ker si ne želimo spreminjati svojih utečenih smernic. Rajši ostajamo na mestu, oz. se sučemo v začaranem krogu, iz katerega težko najdemo izhod. Živimo v kletkah, ki smo si jih sami postavili, kljub temu, da je okoli nas svet, ki nas čaka, vabi…

Strah nas je neuspeha. Pričakujemo zmage in ni prostora za napake. V svojem hlastanju za življenjem pozabljamo na to, da smo le ljudje – ljudje pa delamo napake, ljudje se osmešimo, predvsem pa, če nas ni strah tega, da bomo itak vse “zajebali”,  je vse skupaj precej lažje in iz takšnih situacij lahko naredimo precej dobre stvari, samo ne sme nas biti strah!

• kolikokrat ste na zmenku bili trdi (pa ne dobesedno), ker ste se bali, da boste izrekli besede, ki bodo vse pokvarile?
• kolikokrat ste v vrsti v trgovini v mislih ponavljali svojo PIN številko, da jo boste pravilno vtipkali v POS terminal, pa vendar ste jo na koncu iskali po svojem telefonu?
• kolikokrat se vam je zgodilo, da ste zadnji trenutek delali prezentacijo in se tresli od strahu, da boste nekje vmes vse skupaj “zajebali”?

Vse to se nam dogaja vsakodnevno. Vsi se soočamo s tem. In naši strahovi so podobni strahovom tistim, ki so nam blizu in tistim, ki jih samo srečamo nekje.. Če nam ti strahovi krojijo življenja, potem je takšno življenje naporno – ker vedno pričakujemo zmage in si niti ne dovolimo, da bi videli kako je na drugi strani. Ne, ne obstajajo samo zmagovalci.

Obstajajo pa ljudje, ki jih ni strah priznati, da njihovo življenje ni samo zmaga. Za razliko od influensarjev imamo navadni ljudje življenja, ki niso popolna in kjer se ne cedita zgolj med in mleko.

• Kako sem šel na jadranje in preživel na jadrnici #CroatiaFullOfLife
• Nacionalni park Krka / video in fotografije #CroatiaFullOfLife
• Luxury Hotel Bellevue 5* / Mali Lošinj / fotografije / #CroatiaFullOfLife

Kolikokrat ste v zadnjem letu dovolili sami sebi biti samo človek, ki ga ni strah tega, da bi se osmešil? Ali drugače. Kdaj ste se nazadnje odločili, da se boste soočili s svojim strahom in mu ne boste pustili, da vam kroji usodo, ampak boste samo spontani – in če boste vse skupaj “zajebali”, boste pač “zajebali”.

Tukaj ne govorim o operacijah srca, ali pa streljanju s pištolo – govorim o življenjskih situacijah, v katerih se vsakodnevno znajdemo vsi. Če boste stali v vrsti pred blagajno in boste pozabili svojo PIN kodo, pa vendar boste odreagirali povsem nestresno.

Sam delujem precej “jebivetrsko”, pa vendar si življenje jemljem preveč na “hard”. Večino časa pozabljam, da je življenje neka lepa tvarina, ne pa vnaprej premišljen skupek informacij, ki jih moram znati kontrolirati in med njimi manevrirati.

Ja, strah me je, da ne bi pred klientom “zajebal”, da bi povedal napačne besede osebi v napačnem trenutku in da bi naredil neumnost, zaradi katere bi doživel neuspeh. Vendar ko na vse to pogledam iz drugega zornega kota, preprosto ugotovim, da sem vnaprej obsojen na to, da bo šlo vse narobe, ker me je strah ravno tega.

Namesto zaključka. Če človek ne poskusi, niti ne ve kaj se mu lahko zgodi. In če ne poskusi, potem je vprašanje, ali je sploh kdaj živel. Kaj lahko izgubim, če poskusim?