Jutro. Dunajska cesta. Dež. Vse stoji. Prižge se rdeča luč na semaforju in vozilo pred menoj se ustavi. Pri semaforju čakajo dijaki, da bodo šli čez cesto v hram učenosti. Ker vidijo, da se bo prižgala za njih zelena luč, stopijo preko kolesarske steze do semaforja. In takrat s precej visoko hitrostjo pripelje po “rumenem pasu” voznik osebnega vozil in pred njimi zapelje v precej veliko lužo, ki je ravno pri semaforju. Od glave do pet mokri mladci so samo začudeno gledali za voznikom. Meni, ki sem vse to opazoval, pa se je zastavilo preprosto vprašanje – zakaj so ljudje takšne riti?

• Kaj ti bo empatija, če si lahko egoistična rit
• SdSovsk župan Matej Zorko bi seksal s 14-letnikom
• Vozniki, ali boste res rešili vse težave na cestah s hupanjem in dvignjenim sredincem?
• Zakaj se ljudjem zdi čudno, ko jih nekdo pozdravi pri športu ali v naravi? Jaz pozdravljam, kaj pa ti?

Verjetno je vsak, ki hodi v dežju po ljubljanskih ulicah, že doživel takšen hladen tuš. Pred leti sem sam to doživel s pomočjo avtobusa. Na srečo sem se lahko samo obrnil na petah in se šel domov preobleči. Malce težje je, če nisi doma, blizu ali pa če si se pripeljal od drugje in potem moraš cel dan biti v mokrih oblačilih v šoli ali službi.

Ali res ni več nobene empatije oz. vsak skrbi samo še za svojo rit in niti ne pomisli, da s takšnimi dejanji povzroči precej nevščenosti nekomu drugemu?

Ko sem spremljal ta prizor, me je imelo, da bi zapeljal za njim. Pa vendar je bila rdeča luč na semaforju in bi s tem kršil prometne predpise. Po drugi strani pa je šlo skozi moje možgane vprašanje – kaj bi lahko storil v takšnem primeru? Če bi si zapomnil registrsko številko, bi lahko poklical policijo. Vendar bi se vse skupaj končalo samo z naznanitvijo, saj beseda ni dokaz.

Sedeč za volanom sem se začel zavedati, da v bistvu čisto nič ne morem. Da če ne bom sam poskrbel zase, ne bo nihče drug. Zgolj upam, da ga doleti karma, čeprav ne verjamem v te stvari.

Takšnih dogodkov, kot je bil tale, doživim vsak dan ogromno. Očitno smo ljudje postali že povsem apatični in imamo občutek, da se svet vrti okoli nas, (njih). Žalostno.

Aja, še odgovor na vprašanje iz naslova. Zakaj je voznik z vožnjo skozi rdečo luč zalil pešče pri semaforju? Ker lahko. Ker ni na semaforjih kamer, ki bi beležile takšne prekrške. Če bi bile, potem do tega dogodka ne bi prišlo. Če bi prišlo, bi pa v vsakem primeru dobil kazen.

Objava Zakaj je voznik z vožnjo skozi rdečo luč zalil pešče pri semaforju? originalno objavljena na had blog.

Rad imam dež solze se ne vidijo, pojejo Nieti. Tudi jaz imam rad dež. V bistvu rad skačem po lužah. Se sprehajam po mokri travi in uživam v zraku, kjer nimam težav z alergijo na cvetni prah. Ampak počasi imam že dovolj tega aprilskega vremena sredi junija. Vsaj vikendi so malce bolj sončni, da se vsaj takrat naužijem vitamina D. Sem edini, ki mu tole vreme že počasi malce najeda?

• Koncert skupine Niet v Zagorju in moje odraščanje ob njihovi glasbi
• Skupina Niet – koncert Križanke 31.5.2010 – fotografije
• Koliko časa izgubite dnevno zaradi zastojev na cestah?

Seveda mi je jasno, da tarnam. Ampak ko pogledam vrt in vso zelenjavo, ki se utaplja v vodi, ko gledam travo, ki raste in je ne morem kositi, ker je preveč mokra, in ko namesto da bi kolesaril, sedim v stanovanju in gledam TV, potem vem, da je čas, da lahko tarnam.

Verjetno bi tarnal tudi, če bi bilo zunaj 35 stopinj. Ali pa, če mesec dni ne bi deževalo. Takšna je naša narava, da pač tarnamo in da nam nikoli nič ni prav. Ampak vseeno bi rad tudi kakšen sončen dan med tednom, predvsem pa temperature okoli 25 stopinj, ki bi omogočale preprosto življenje.

Da, o ten, da v tem času ne moreš organizirati piknika ali pa dogodka na prostem, ker bo pač dež, je verjetno vsem jasno. Da sploh ni užtek iti na sladoled, če do njega prideš po lužah, in da je tole vreme takšno, kot smo ga imeli pred leti, aprila. Zjutraj 12 stopinj, kar mi je sicer povsem všeč, ampak če ne bi bilo dežja.

Tako, moral sem potarnati in sedaj upam, da se konča to “monsunsko” obdobje. Aja, za vse tiste ljubitelje dežja, …

Objava Dovolj imam aprila sredi junija / moje jutranje tarnanje originalno objavljena na had blog.

Taormina je eno izmed mest, ki jih morate obiskati na Siciliji. Nastalo je leta 734 BCE in leži visoko na griču nad morjem. Dostopno je z gondolo ali pa avtom. Taormina je znana tudi po svojem grškem gledališču, ki je še vedno ohranjeno in ima čudovit pogled na Jonsko morje spodaj. Prav tako pa je Taormina znana, ker si je naš premier privoščil dopust v tem kraju – jaz ga sicer nisem srečal.

• Sicilija / z avtom ali letalom na Sicilijo
• Mesto Trapani in okolica / Sicilija
• Baglio Oneto dei Principi di San Lorenzo / Luxury Wine Resort ***** / Sicilija
• Mesto Marsala / Sicilija
• Arheološki park in templji Selinunte/ Sicilija
• Ribera / mesto pomaranč in njihovo pokopališče z razgledom / Sicilija
• Stair of the Turks (Scala dei Turchi) / Sicilija
• Scala dei Turchi Resort **** / Sicilija
• Agrigento, mesto templjev in stopnic / Sicilija
• Mesto Comiso / Sicilija
• Mesto Ragusa / Sicilija
• Otok Ortigia Siracusa / Sicilija
• Hotel Parco Delle Fontane **** Siracusa / Sicilija
• Otok Isola Bella, Taormina / Sicilija
• Savoca in Bar Vitelli iz filma Godfather / Sicilija

Taormino sem do sedaj videl v soncu. V dežju še ne. Ampak vse je enkrat prvič. Izkušnja je precej drugačna, saj ni pogleda na morje, ki se razprostira spodaj. Vendar to vreme očitno ni motilo ne mene ne množice turistov, ki so se tisti dan sprehajali po mestu kljub dežju.

Taormina ima precej cerkva, pred “duomo” je velik trg, ki sicer proža fantastičen razgled na morje in obalo, vendar pod pogojem, da ni megle in dežja. S tega trga je tudi pogled na hotel Metropole, ki so ga desnosučni mediji označili kot najdražji hotel na Siciliji, ker je v njem prebival dr. Robert Golob.

Kar seveda ne drži. Verjetno se ne zavedajo, kakšne cene imajo nekateri drugi bolj prestižni hoteli, kot je recimo Grand hotel, Timeo ali pa Ashbee, kjer cene za nočitev presegajo 1500 evrov. Smešno je, da obiska Sicilije niso desnosučni očitali Janezu Janši, ko je leta 2013 z nosečo Urško obiskal Taormino. Očitno imajo dvojne vatle, kajne? Ampak dovolj o politiki, ki sem jo želel na tem potovanju izključiti, ampak me je kar sama našla.

Če imate voljo in čas, predvsem pa kondicijo, potem priporočam “sprehod” do cerkve Madonna della Rocca, s katere je najboljši pogled na Taormino – vendar je precej hoje do tja. In če ste se že odločili za ta podvig, potem si oglejte še bližnji grad.

Sicer pa je Taormina precej tipično turistično mesto, kjer so v zadnjih letih svoje trgovine odprle znane blagovne znamke – Dior, Patek Philippe in podobni. Pred leti, ko sem bil prvič na Siciliji, tega še ni bilo. Vendar očitno se časi spreminjajo.

Če ste bili na Siciliji in niste bili v Taormini – ste sploh bili na Siciliji?

Objava Mesto Taormina / Sicilija originalno objavljena na had blog.

Iz Raguse proti naslednji destinaciji, ki je bila Siracusa in otok Ortigia. Že na poti je začelo deževati in vožnja je postala bolj počasna. Ker je tudi ob prihodu v hotel v Siracusi deževalo, sem se odločil, da preskočim ogled Siracuse in njihovih arheoloških znamenitosti (amfiteater, jame, cerkve) in da grem direkto do otoka Ortigia, ki ga imenujejo tudi Città Vecchia.

• Sicilija / z avtom ali letalom na Sicilijo
• Mesto Trapani in okolica / Sicilija
• Baglio Oneto dei Principi di San Lorenzo / Luxury Wine Resort ***** / Sicilija
• Mesto Marsala / Sicilija
• Arheološki park in templji Selinunte/ Sicilija
• Ribera / mesto pomaranč in njihovo pokopališče z razgledom / Sicilija
• Stair of the Turks (Scala dei Turchi) / Sicilija
• Scala dei Turchi Resort **** / Sicilija
• Agrigento, mesto templjev in stopnic / Sicilija
• Mesto Comiso / Sicilija
• Mesto Ragusa / Sicilija

Ker sem izbral hotel, ki je od Oritige oddaljen 4 kilometre, sem se tja odpeljal z avtom. Kot tudi tisoče drugih. Na otok ne moreš dostopati z avtom, če nisi domačin in imaš dovoljenje. Moraš poiskati parkirišče, kar je seveda umetnost, ko se “pol Italije” odloči za podobno dejanje. Pa vendar sem se vozil sem in tja in upal, da najdem prakirišče. In ga našel. Okoli 15 minut oddaljenega od otoka Ortigia.

Do otoka vodita dva mostova. Na obeh so bile zapore in policija, kajti sicer bi verjetno vsak poskušal priti na otok z avtom. In otok je bil “nabito” poln ljudi. Vijuganje med njimi, ker hodiš malce hitreje in želiš priti do posameznih destinacij, je umetnost, kajti Siciljanci se nenadoma ustavijo in potem se skoraj zaletiš v njih, če nisi dovolj pozoren.

Če ob prihodu na otok Ortigia še ni deževalo, pa se je vse skupaj kmalu spremenilo. Ko sem prišel pred katedralo Siracuse, je začelo deževati. Ulice so se v trenutku spraznile in lokali so se napolnili. Ljudje so iskali zavetje pred dežjem, čeprav je na začetku le malo pršilo. Ko sem prišel do vodnjaka Aretuza, ki je naravni vodnjak in naj bi po grški mitologiji to bil vodnjak s sladko vodo, kjer je nimfa Aretuza zaščitnica antičnih Siracus, po pobegu iz svojega podmorskega doma v Arkadiji vrnila na zemeljsko površje, pa je začelo precej bolj deževati.

Če sem pred tem še verjel, da se bom lahko mirno sprehajal, sem moral na hitro spremeniti plane in iskati rešitev. Do avta sem imel pol ure hoje, pred lokali so bile vrste, ker so si vsi želeli biti na suhem. Par minut sem vedril pod obokom in potem šel nazaj po ulicah v center. In v lokal, kjer sem še našel mizo.

Namesto da bi si do konca ogledal celotno mesto, sem moral zaključiti svojo pustolovščino – je pa otok Ortigia, stari del Siracuse, čudovit in vreden ogleda – tudi v dežju.

Objava Otok Ortigia Siracusa / Sicilija originalno objavljena na had blog.

Jesen. Dež. In posledično zastoji na naših cestah ob prvih kapljicah dežja. Očitno se voznikom vklopi poseben “dežni sistem” in vožnja po cestah postane vse prej kot prijetna. Vožnja po dežju je bolj zahtevna od običajne vožnje, vendar to še ni vzrok, da se hitrost vožnje z 90km/h (po omejitvah) zmanjša na 50km/h, ali pa da se čaka 15 sekund na zelenem semaforju, preden prvi voznik spelje.

• Dež in vožnja po naših avtocestah
• Ko na morju pada dež.. ljudje bežijo iz vode
• Zakaj Zasavci protestno ne zapremo avtoceste proti Ljubljani za par ur?

Dejstvo je, da so naše ceste in avtoceste precej uničene in zdelane. Da je na njih veliko lukenj, predvsem pa veliko vode, ki ne odteka tako kot bi morala. Strah pred “aquaplaningom” je očitno povsod prisoten, ampak to še vedno ne opravičuje vseh zastojev, ki se dogajajo med dežjem.

Posledično se najdejo vozniki, ki se jim mudi in poskušajo s hitrejšo vožnjo in prehitevanjem priti do cilja – vendar se zgodijo nesreče. Nastanejo zastoji in dolge kolone in začne se pizdenje nad nepretočnostjo naših cest. Za to ni vedno kriv dež, vendar precej pripomore k povečanju števila nesreč (zanima me, ali imamo v Sloveniji kakšno študijo o tem, za koliko se poveča število nesreč bo dežju!).

Ko v Ljubljani pade dež, nastane prometni kolaps. Ljudje se dejansko ne vozijo po cestah, ampak stojijo v kolonah. Ponavadi ob prvih jesenskih dneh Ljubljana postane ena velika kolona pločevine, ki se zelo zelo počasi premika.

Rešitev za zastoje ob prvih kapljicah dežja? 

• javni prevoz! Če bi funkcioniral tako kot mora, bi bil čudovita rešitev za prometne zastoje v mestu. Vendar tudi to ne pomaga, ker avtobusi ostanejo ujeti v zastojih in posledično niso rešitev!
• definitivno je ena izmed boljših stvari za vse, ki jih je strah vožnje po dežju AMZS center varne vožnje na Vranskem, kjer lahko preizkusite bolj ekstremno vožnjo na različno spolzkih podlagah.
• dobre pnevmatike. Ja. Pnevmatike so tista stvar, ki vozilo povezuje s cestiščem in ponavadi ljudje varčujejo pri njih. Ko gledam vozila in njihove profile pnevmatik, se mi zdi še precej čudno, da je tako malo nesreč na naših cestah. Med prvim dežjem se tudi zaradi tega veliko voznikov odloči, da bo vozilo bolj počasi, kajti njihove pnevmatike niso primerne za vodo na naših cestah.
• vožnja naj bo vožnja in naj ne bo opravljanje službenih stvari. Odložite telefon in se posvetite cesti in ostalim vozilom!
• popravljene ceste. Zadnja leta se vse manj denarja vlaga v popravljanje cest. Razen avtocest, ki so vedno znova zaprte za promer, ker se nekaj dela na njih, pa vendar ni nikjer nikoli delavcev. Če bi bile naše ceste primerne količini vozil, ki se vsak dan vozi po njih in bi bile primerno urejen, bi bilo precej manj stresnih situacij.
• ljudje. Zadnje, vendar najpomembnejše. Če je nekoga strah vožnje po dežju, ker se boji, da se bo kdo vanj zaletel, ali obratno, potem je prva alineja lahko rešitev. Vsekakor boljše, kot pa da tak voznik povzroča zastoje in živčnost. Seveda bi se vsak moral sam odločiti o svojih sposobnostih, predvsem pa najti kompromis med vožnjo, ali izbiro kakšnega drugega prevoznega sredstva

Moja vožnja po dežju?

Med dežjem sem precej bolj skoncentriran na vožnjo. Odložim telefon in se posvetim dejansko samo vožnji. Držim varnostno razdaljo in ne izsiljujem, ali pa bliskovito zaviram, ker računam na to, da niso vsi ljudje vedno povsem skoncentrirani na vožnjo in da so zjutraj ljudje še precej zaspani za volanom.

Predvsem pa sem pozoren na večje luže na cestah in na odseke, kjer je veliko listja v tem obdobju. Tam prilagodim vožnjo razmeram in pazim na to, da mi ni potrebno nenadnoma zavirati. Predvsem pa poskušam biti previden še za ostale voznike, kajti precej nesreč botruje ravno neprevidnost!

Pa srečno in čim manj stanja v kolonah ob prvih kapljicah dežja!

Objava Zakaj nastanejo zastoji na cestah ob prvih kapljicah dežja? originalno objavljena na had blog.

Letos je minilo 20 let od prve tekme Downhill Javor, ki so ga fantje iz Trbovelj organizirali leta 1999. Namesto lepega vremena so bile razmere vse prej kot prijetne – neskončno dežja in blatna kopel za vse spustaše, ki so se spustili po že tako zahtevni poti.

• DH Javor 2012 – finale – fotografije
• Downhill Javor 2012 – video in fotografije prejšnjih spustov
• Downhill Javor II
• Monster Energy MTB Downhill Test Event – DH Javor #11 – Trbovlje

Glede na to, da je proga DH Javor od mene oddaljena manj kot 10 kilometrov, sem se tudi sam odpravil na ogled finalne vožnje. Dež, dež in dež. In blato, blato in blato. Vendar fantov to ni motilo – v finalni vožnji ni bilo deklet. Ravno nasprotno, dobil sem občutek, da nekateri celo uživajo v takšnih razmerah.

Po uri v blatu, je posijalo sonce in podelitev priznanj je bila v sončnem vremenu. Vsaj nekaj. Sicer pa MTB Trbovlje – kapo dol, da ste v takšnih razmerah uspeli pripraviti dirko in jo uspešno speljali do konca.

Objava Downhill Javor / video zadnjega skoka finalne vožnje / MTB Trbovlje originalno objavljena na had blog.

Pogled skozi okno v zadnjem tednu me navdihuje vedno znova. Znova in znova si namreč želim, da bi glavo stlačil pod odejo in prespal dan. Na živce mi gre aprilsko vreme junija! Razumem, globalno segrevanje, kajne?

• Vremenska napoved – snega pa ni in ga ne bo
• Vreme, napoved vremena in vremenska napoved na internetu – spisek povezav s podatki o vremenu
• Vremenska napoved, oz. kako veš, da je zunaj mrzlo
• Chemtrails, sneg, ki se ne topi, Anton Komat in TV Slovenija
• Civilna Iniciativa Modro Nebo – smeh zagotovljen

No, ne gre za globalno segrevanje. Mi pa gre to vreme, ki se spreminja iz ure v uro precej na živce. Ko se odločiš, da boš šel ven v naravo in si malce počasen in ugotoviš, da je bila počastnost tokrat odlična izbira, saj zaradi nje ne boš moker. Ali pa, ko greš v mesto in si na pijači in ko se vračaš, začne padati dež.

Ne, nikakor ne pizdim nad vremenom. Vem, vremena se ne da spreminjati, čeprav določeni ljudje verjamejo, da je vse to velika zarote (chemtrailsi) in da so zadaj lobiji in države in vojske.

Jaz bi preprosto rad samo par dni normalnega, sončnega vremena – ko bi lahko obul natikače in preživel dan zunaj, brez da bi moral s seboj nositi jakno in brez, da bi me zvečer zeblo. V bistvu so jutranje temperature okoli 12 stopinj res malce hladne, pa tudi zvečer temperature padejo pod 15 stopinj.

Pa samo toplo vreme sem si želel. Nisem zahteven, povsem ok bi mi bilo 25 stopinj skozi celo leto – brez snega, brez brozge, brez mokrih čevljev, brez.. Ampak očitno bo na to potrebno še malce počakati in upam, da bo vsaj poletje normalno, če je že pomlad bila precej nenavadna.

Objava Na živce mi gre aprilsko vreme junija originalno objavljena na had blog.

Jesen. Z njo pride dež. Narava umira in listje odpada. Na uničenih cestah nastajajo luže in neprevidno vozniki poskrbijo, da je marsikateri pešec povsem moker, ker nič hudega sluteč hodi po pločniku. Večina pogovorov je povezana z vremenom in sezonja pizdenja nad vremenom je odprta do začetka aprila.

Mene bolj kot pizdenje nad vremenom fascinirajo zastoji, ki nastanejo, ko pade prvih par kapljic dežja. Očitno se voznikom vklopi poseben “dežni sistem” in vožnja po cestah postane vse prej kot prijetna. Ja, vožnja po dežju je bolj zahtevna od običajne vožnje, vendar to še ni vzrok, da se hitrost vožnje iz 90km/h (po omejitvi) zmanjša na 60km/h, ali pa da se počaka 15 sekund na zelenem semaforju, preden prvi voznik spelje.

• Dež in vožnja po naših avtocestah
• Ko na morju pada dež.. ljudje bežijo iz vode
• Sovražim ta dež!

Dejstvo je, da so naše ceste in avtoceste precej uničene in zdelane. Da je na njih veliko lukenj, predvsem pa veliko vode, ki ne odteka tako kot bi morala. Strah pred aquaplaningom je očitno povsod prisoten, ampak to še vedno ne opravičuje vseh zastojev, ki se dogajajo med dežjem. Posledično se najdejo vozniki, ki se jim mudi in poskušajo s hitrejšo vožnjo in prehitevanjem priti do cilja – vendar se zgodijo nesreče. Nastanejo zastoji in dolge kolone in začne se pizdenje nad nepretočnostjo naših cest. Za to ni vedno kriv dež, vendar precej pripomore k povečanju števila nesreč (zanima me, ali imamo v Sloveniji kakšno študijo o tem, za koliko se poveča število nesreč bo dežju!).

Ko v Ljubljani pade dež, se hitrost dospetja na cilj poveča za enkrat. Ljudje se dejansko ne vozijo po cestah, ampak stojijo v kolonah. Ponavadi ob prvih jesenskih dneh Ljubljana postane ena velika kolona pločevine, ki se zelo zelo počasi premika. Precej podobno, kot med 16. in 17. uro, ko je center Ljubljane eno veliko “postajališče”.

Rešitev za zastoje ob prvih kapljicah dežja? Rešitve ni, kajti za volani vozil so različni ljudje, ki različno percipirajo vožnjo.

• definitivno je ena izmed boljših stvari za vse, ki jih je strah vožnje po dežju AMZS center varne vožnje na Vranskem, kjer lahko preizkusite bolj ekstremno vožnjo na različno spolzkih podlagah.
• dobre pnevmatike. Ja. Pnevmatike so tista stvar, ki vozilo povezuje s cestiščem in ponavadi ljudje varčujejo pri njih. Ko gledam vozila in njihove profile pnevmatik, se mi zdi še precej čudno, da je tako malo nesreč na naših cestah. Med prvim dežjem se tudi zaradi tega veliko voznikov odloči, da bo vozilo bolj počasi, kajti njihove pnevmatike niso primerne za vodo na naših cestah.
• vožnja naj bo vožnja in naj ne bo opravljanje službenih stvari. Odložite telefon in se posvetite cesti in ostalim vozilom!
• popravljene ceste. Zadnja leta se vse manj denarja vlaga v popravljanje cest. Razen avtocest, ki so vedno znova zaprte za promer, ker se nekaj dela na njih, pa vendar ni nikjer nikoli delavcev. Če bi bile naše ceste primerne količini vozil, ki se vsak dan vozi po njih in bi bile primerno urejen, bi bilo precej manj stresnih situacij.
• ljudje. Zadnje, vendar najpomembnejše. Če je nekoga strah vožnje po dežju, ker se boji, da se bo kdo vanj zaletel, ali obratno, potem je prva alineja lahko rešitev. Vsekakor boljše, kot pa da tak voznik povzroča zastoje in živčnost. Seveda bi se vsak moral sam odločiti o svojih sposobnostih, predvsem pa najti kompromis med vožnjo, ali izbiro kakšnega drugega prevoznega sredstva
• javni prevoz! Javni prevoz, če bi funkcioniral tako kot mora, bi bil čudovita rešitev za prometne zastoje v mestu. Vendar tudi to ne pomaga, ker avtobusi ostanejo ujeti v zastojih in posledično niso rešitev!

Jaz in vožnja po dežju?

Med dežjem sem precej bolj skoncentriran na vožnjo. Predvsem pa odložim telefon in se posvetim dejansko samo vožnji. Držim varnostno razdaljo in ne izsiljujem, ali pa bliskovito zaviram, ker računam na to, da niso vsi ljudje vedno povsem skoncentrirani na vožnjo in da so zjutraj ljudje še precej zaspani za volanom.

Predvsem pa sem pozoren na večje luže na cestah in na odseke, kjer je veliko listja v tem obdobju. Tam prilagodim vožnjo razmeram in pazim na to, da mi ni potrebno nenadno zavirati. Predvsem pa poskušam biti previden še za ostale voznike, kajti precej nesreč botruje ravno neprevidnost!

Pa srečno in čim manj stanja v kolonah ob prvih kapljicah dežja!

Objava Zakaj na cestah vse stoji, ko pade par kapljic dežja originalno objavljena na had blog.

Par kapljic dežja in naše avtoceste postanejo povsem navadne ceste, saj se promet upočasni in nastanejo zastoji. Zakaj se to dogaja?

Kdor se vozi po naših avtocestah, se je verjetno že spraševal kakšen vpliv na vožnjo po naših avtocestah ima dež?? Namreč takrat na naših avtocestah obvezno začnejo nastajati kolone in promet iz tekočega preide v mirujoči. Kolone ne nastajajo zaradi prometnih nesreč, ki bi bile posledice mokrega cestišča, ampak kar tako (??).

Če se vsako jutro voziš po avtocesti proti Ljubljani in to že več let, potem točno veš kdaj se je boljše odločiti za vožnjoi po stari cesti, kot pa vztrajati na avtocesti in za povprečno 25 minut dolgo pot porabiti 45 minut ali celo več. Ko se zgodi to, si vzameš čas in med vožnjo začneš razmišljati o tem, kje nastane problem, ko pade par kapljic dežja, da se spremeni celoten režim vožnje. Vzrok, ki ga vidim jaz je v tem, da ljudje v dežju veliko bolj zavirajo in posledično se zgodi efekt ustavljanja, ki se širi po avtocesti.

Namesto da bi se ljudje vozili po avtocesti s pravilno varnostno razdaljo po voznem pasu in prav tako na prehitevalnem pasu, se “naguzijo” na rit avtomobila pred njim in ko on začne zavirati, zavirajo tudi samo in posledično še vsa vozila za njim – efekt rdečih luči (ki je bil najbolj fascinanten v ZDA, ko sem ta efekt doživel na sedem pasovni avtocesti in se je širil kot valovanje – usklajeno) – posledično nekateri malce bolj zavirajo in se skoraj ustavijo.

Ker pa nam je precej dobro poznan efekt zelene luči na semaforju, ko mora preteči vsaj 10 sekund, da se prvi v koloni odloči, da bo speljal, je rezultat jasen – kolone in mirujoč promet na naših avtocestah. Zanima me, zakaj nikoli ob teh zastojih nikjer ne vidim policistov, ki bi opravljali svoje delo?

Objava Dež in vožnja po naših avtocestah originalno objavljena na had blog.

Do letos, se mi je poletni dež zdel nekaj najbolj čudovitega. Vroč asfalt, suha zemlja, vroča telesa in potem poletna ploha, ki ustvari poseben vonj in meglice nad tlemi. Čudovito in prijetno. Ko padejo prve kaplje dežja na morju, je najlepše, ko skočiš v toplo morje in plavaš.

Letos temu ni tako. Namesto poletja in julijskega vremena imamo april in temperature pod 20 stopinj. Namesto na pol golih deklet, ki se sprehajajo po mestih imamo dekleta v “zimskih” oblačilih in gumijastih škornjih. Namesto da bi ljudje uživali na zasluženem dopustu, za katere so “šparali” pol leta, so prikovani v prikolice in apartmaje in če imajo veliko srečo, imajo tudi kakšen dan sonca na svojem dopustu. Tisti najbolj “srečni” niso imeli niti dneva sonca na dopustu. Če v to vštejem, da so bili njihovi otroci nesrečni, ker se niso mogli igrati zunaj, potem je to precej kruta situacija.

Zvečer, ko greš ven s prijatelji, se moraš zimsko obleči, saj temperatura pade pod 16 stopinj. In če ne želiš biti prvi, ki gre domov, potem se moraš temu primerno obleči. Da o tem, da pijača ne teče po grlu tako, kot bi, če bi bile temperature okoli 25 stopinj, niti ne bom omenjal.

Je pa ena prednost, če ves čas dežuje – ulice mest so na pol prazne, saj je večina ljudi doma in se jim ne da nikamor iti. Le turisti so tisti, ki se sprehajajo naokoli in jih niti dež ne moti – v bistvu imajo omejen čas, ki ga lahko izkoristijo in tega izkoristijo v polni meri.

Zdajle, ko ležim v topli postelji in gledam skozi okno, se zunaj bliska in grmi. Romantično? Ne ravno, če je to na programu vsak dan. Niti najmanj prijetno, ko gledam travo kako raste in samo čaka, da bo kakšen dan malce manj deževalo, da jo bom lahko pokosil.

V bistvu sovražim ta dež, čeprav mi je bil poletni dež nekoč romantičen. Sovražim mokre čevlje in hlače, ko te poškropi vozilo, ki pelje mimo tebe. Sovražim puloverje sredi poletja in sovražim voznike, ki zaradi dežja vozijo zelo zelo počasi. Sovražim dejstvo, da ni več letnih časov in da nas takšne spremembe vremena, kot so sedaj utrudijo in da ljudje zbolevajo, ker še nismo adaptirano na to, da pade temperatura v parih minutah za 15, ali več stopinj.

Če sem nekoč verjel, da po vsakem dežju posije sonce.. Sedaj ne verjamem več v to. Verjamem pa, da bo vsak dan deževalo in to sovražim!

Objava Sovražim ta dež! originalno objavljena na had blog.