Na Hrvaškem so nižje cene goriv. Stavek, ki ga zadnjih nekaj let poslušamo predvsem iz desnega političnega bazena. Kadarkoli se je cena goriva pri nas dvignila za cent ali dva, so družbena omrežja preplavile fotografije hrvaških črpalk in zgroženi zapisi o tem, kako nas država ropa, medtem ko imajo naši južni sosedje bistveno cenejše gorivo. Resnica je bila precej manj dramatična. Pogosto so bile razlike minimalne, včasih je bilo gorivo pri nas celo cenejše. Ampak dejstva nikoli niso bila posebej pomembna. Pomemben je bil občutek in predvsem dejstvo, da je treba vlado napasti z vsakim možnim argumentom. Tudi če ni držal. Danes so taisti, ki so bili takrat najbolj glasni, tiho kot miške. Kako pač ne, kajne?

• Petrol vstopil v volilno kampanjo / Petrol #odjjebi
• Ker Petrol izsiljuje, bom jaz bojkotiral Petrol
• Zastoji na naših avtocestah niso od včeraj

Vlada se je odločila zvišati marže trgovcem z naftnimi derivati. Ker predvolilno pomoč je potrebno povrniti. Trgovci so naredili točno to, kar trgovci naredijo, ko jim omogočiš višje marže. Podražili so gorivo, ki ga itak plačamo državljani. Nihče ob tem ni bil presenečen. Razen morda tistih, ki so verjeli, da bodo naftni trgovci dodatni zaslužek namenili za dobrodelnost ali za hranjenje ogroženih poljskih hrčkov.

Posledica? Gorivo je pri nas dražje kot na Hrvaškem. Kar je fascinantno, ni podražitev sama po sebi. Fascinantna je tišina. Nenadoma ni več fotografij hrvaških črpalk. Ni več jeznih objav o tem, kako visoke so cene goriv v Sloveniji. Ni več analiz, ki dokazujejo, da je življenje na Hrvaškem bistveno cenejše. Nič. Tema je izginila skoraj tako hitro kot predvolilne obljube.

In ravno zato je ta zgodba zanimiva. Ne zaradi nekaj centov razlike pri litru goriva. Ampak zaradi tega, kako hitro nekateri argumenti postanejo nepomembni, ko ne služijo več političnemu cilju. Ko je bilo treba dokazovati nesposobnost vlade, je bila Hrvaška sveti gral primerjav. Danes, ko bi bila primerjava precej bolj neprijetna, pa je Hrvaška očitno izginila z zemljevida.

Morda bi bilo pošteno priznati, da cene goriv niso vedno ideološko vprašanje. Da se včasih podražitve zgodijo tudi zaradi političnih odločitev, ki jih sprejmejo tisti, od katerih bi pričakovali ravno nasprotno. In da bi bilo mogoče koristno uporabljati enaka merila ne glede na to, kdo sedi na oblasti.

Ampak to bi zahtevalo doslednost. Doslednost pa je v politiki približno tako pogosta kot prazna avtocesta proti morju sredi avgustovskega vikenda.

Hrvaška
• 1,57 EUR/l za benzinsko gorivo
• 1,59 EUR/l za dizelsko gorivo

Slovenija:
• 1,592 evra za liter bencina
• 1,718 evra za liter dizelskega goriva

Objava Na Hrvaškem so nižje cene goriv / tišina desnega pola je zanimiva originalno objavljena na had blog.

Vsakič, ko se v Ljubljani zapre kakšna trgovina, se na družbenih omrežjih zgodi skoraj identičen scenarij. Ljudje so ogorčeni. Žalostni. Nostalgija udari s polno močjo. Kam gre ta svet in to je bila edina prava trgovina, so pogosti komentarji. Nekateri nadaljujejo, da zaradi tega Ljubljana izgublja dušo. Komentarji se vrstijo en za drugim. Ampak ob vseh teh zapisih se mi vedno porodi precej preprosto vprašanje. Če bi bili vsi ti ljudje, ki danes objokujejo zaprtje trgovin, tudi dejansko bili njihovi kupci, ali bi se trgovine sploh zapirale?

• Nekomu se je tole očitno zdelo smešno / potujem s trdim
• Zakaj v Sloveniji še nobena fakulteta ni razpisala programa “influensarstvo”?
• Ko medijem zmanjka vsebin, postanejo influensarji njihova vsebina

Trgovine se praviloma ne zapirajo zato, ker bi lastniki čez noč izgubili voljo do dela. Zapirajo se, ker matematika ne zdrži več. Ker najemnina ni nizka. Ker stroški rastejo. Ker ljudje radi govorimo o podpori lokalnim trgovcem, v resnici pa kliknemo na cenejšo spletno ponudbo in potem še zmagoslavno napišemo, kako smo prihranili tri evre.

To ni kritika ljudi, ker iščejo ugodnejše cene. To je realnost časa, v katerem živimo. Problem nastane, ko istočasno pričakujemo, da bodo male trgovine preživele zgolj od lepih besed in srčkov pod objavo na Facebooku.

Najlažje je biti sentimentalen, ko je zgodbe konec. Takrat vsi postanemo redni obiskovalci trgovine, ki je nismo obiskali že vsaj pet let. Takrat se vsi spomnimo, kako prijazna je bila prodajalka in kako poseben občutek je imel prostor. Ampak nostalgija žal ne plačuje računov.

Ljubljana se spreminja. Tako kot so se spreminjala vsa mesta okoli nas. Ene trgovine izginejo, druge pridejo. Nekatere pokopljejo previsoke najemnine, druge spletna konkurenca, tretje pa preprosto dejstvo, da se nakupovalne navade ljudi spreminjajo hitreje, kot se lahko prilagodijo.

Je pa precej zanimivo opazovati, kako zelo glasni znamo biti šele takrat, ko je prepozno. Ko so vrata zaprta. Ko se police praznijo. Ko ostane samo še zapis na družbenih omrežjih in kup komentarjev ljudi, ki so imeli to trgovino res radi.

Radi do te mere, da v njej niso kupovali.

Objava V Ljubljani se zapirajo trgovine in ljudje jih objokujejo na družbenih omrežjih originalno objavljena na had blog.

Uzmite školjke i novce ostavite u kasici oz. vzemite školjke, denar pustite v “prašičku”. Na videz povsem simpatična rešitev, da otroci v obmorskih mestih zaslužijo nekaj denarja, vendar po drugi strani pa simptom težav hrvaškega turizma. Kljub temu, da so imeli rekordno število obiskovalcev, pa s tem niso zadovoljni lastniki gostinskih obratov. Kaj je narobe z turizmom na Hrvaškem.

• Bralcu se zdijo cene na Hrvaškem visoke / zakaj mediji objavljajo takšne informacije
• Kupovanje nepremičnine na Hrvaškem / par nasvetov iz prve roke
• Turistična sezona na Hrvaškem je bila … rekordna / naši mediji so menili precej drugače

Tri dogodke bom opisal, ki so me letos poleti, ko sem vsak vikend preživljal na Krku, opomnili na to, kaj se dogaja s Hrvaško in njihovim turizmom. Prvi je že zgoraj omenjeni, vendar ga bom malce bolj podrobno seciral.

Pred leti so otroci zvečer stali ob plaži in prodajali svoje školjke, risbice in “nakit,” ki so ga ustvarili sami. Bilo je simpatično in marsikdo je ravno iz tega razloga kupil kakšno školjko, čeprav je ne bi potreboval. Da o tem, da so otroci bili prijazni in je bilo to všeč tudi otrokom turistov, ne razpravljam.

Potem pride leto 2024. Ni več osebnega odnosa. Je “prašiček” oz. celo sef in pa napis, da naj turisti kar pustijo denar tam in vzamejo po potrebi, kar potrebujejo. Školjke so bile po več dni enake tam in nihče jih ni vzel. Otroci so šli samo mimo in verjetno je bil podoben pogled tudi v sam sef. Ni se polnil.

Drugi primer. Po plaži se je vsak dan sprehajal deček, ki je prodajal kuhano koruzo. Imel je “termo” torbo in vse skupaj namontirano na kolesa. Imel je majhno hupo, ki se je ni slišalo, čeprav jo je uporabil. Očitno je bil sramežljiv in ni razumel, da če nekaj prodaja, da mora kdo to vedeti. Da se stvari ne prodajajo same.

V bistvu sem v vsem času, preživetim na plaži, videl zgolj enega domačina, ki je pri njem kupil koruzo in je očitno vedel za to. Namesto da bi vsake deset sekund zavpil “kukuruz” in se ob tem smehljal, sem imel občutek, da mu je to odveč in da to dela samo za to, da to dela. Škoda, ker bi si z malce drugačnim pristopom lahko precej pomagal in zaslužil precej.

In še tretji primer. Šel sem v Lidla na Krku. Ko sem bil ravno pri oddelku zelenjave, je pred menoj nekdo pobral čisto vso solato in rukolo s police – ene 5 kartonov vsakega. Potem je šel še do oddelka z mesom in pobral vse “faširano” meso, ki je bilo v hladilniku, in prosil prodajalca za še dodatne količine. Mislil sem si, da bo pač nekdo imel dobro “fešto”.

Ko sem prišel v vrsto pred blagajno, sem bil direktno za njim. Na koncu je vzel račun na podjetje – restavracijo na otoku Krku.

Tri zgodbe, ki se, če jih zložim skupaj, opišejo točno to, kar je rak rana Hrvaškega turizma.

Imajo čudovito naravo plaže, morje. Ampak ne znajo tega prodajati. Ne znajo dodati vsebin na to. Upajo, da se bo vse skupaj prodajalo samo in da bodo ljudje sami njim dali denar in bodo srečni ob tem. Ti časi so že zdavnaj minili. Verjetno bo potrebno za premike storiti tudi premike v glavah. To, da dobim v restavraciji solato iz Lidla, mi je sicer ok, ampak če je ta solata 10 evrov, potem seveda naj ne pričakujejo, da bodo gostilne polne in da bodo ljudje jedli zunaj.

Turizem smo ljudje, je nekoč veljalo. Sedaj imam vse bolj občutek, da smo turisti zgolj še “molzne” krave, ki jih je potrebno na vsakem koraku dodatno obrati. Saj smo na dopustu in na dopustu, se več zapravlja. In ko sem opazoval tujce, ki so prihajali v apartmaje na Krku in se čudil, da s seboj pripeljejo tudi navadno vodo, potem mi je postalo jasno, da je nekaj hudo narobe s turizmom na Hrvaškem.

Mogoče za konec dodam, da sem spremljal cene enega izmed boljših hotelov v Malinski, ki se ponaša s petimi zvezdicami. Kljub temu, da nimam slabih prihodkov, se bojim, da mi je nedostopen. V tem času je nočitev z zajtrkom 400 evrov, med vrhuncem sezone pa je bila cena 650 evrov. In v hotelu je bilo zvečer zelo malo polnih sob.

Počasi bo potrebno spremeniti stvari v glavah, predvsem pa spremeniti odnos do turistov. In jim ponuditi nekaj več kot pa samo čisto morje. Sicer se bo ta zgodba začela počasi spreminjati.

Objava Uzmite školjke i novce ostavite u kasici oz. kaj je narobe s turizmom na Hrvaškem? originalno objavljena na had blog.

Letošnje cene na Hrvaškem so bile precej nore. No, še vedno so. Priznam, da sem vedno znova šokiran, ko pogledam cene hotelov, kjer sem bil še lansko leto par vikendov, letos pa jih mirno preskočim – ker se mi 270 evrov za nočitev v hotel zdi ogromno. Še posebej, ker ne gre za 5 zvezdične hotele. Za takšne hotele se cene sedaj gibljej0 okoli 1000 evrov na noč.

• Zakaj dodatna rezervacija sredstev na kreditni kartici ob plačilu hotela v Franciji?
• Kje so turisti v obmorskih mestih Slovenije in Hrvaške?
• 60 dni letnega dopusta v javnem sektorju / “I tata bi, sine”
• Toyota Supra / kako kupiš avto, ki ga nimajo v prodajalni?

Letos pomladi sem par noči preživel v hotelu blizu Opatije. Nočitev je bila 14o evrov. Veliko? Malo? Odvisno od človeka in budgeta. Ko sem gledal cene hotela v visoki sezoni, sem se vprašal, kdo si lahko privošči takšen dopust – saj so bile cene od 350 evrov naprej. Sedaj, ko je že september, pa so cene v tem hotelu od 270 evrov naprej. Za noč. Z zajtrkom za dve osebi.

Ne, ne bom napisal, da so cene previsoke. Cene so točno takšne, kot so lahko. Ker če so hoteli polni, potem si to lahko privoščijo. Vprašanje je bolj, če se jaz lahko privoščim takšno ceno za hotel ali se raje odpeljem zvečer nazaj v Ljubljano ali Izlake in potem naslednji dan nazaj na morje? Vsekakor je ta druga opcija precej bolj “primerna” žepu kot pa cene, ki so sedaj v hotelih na Hrvaškem.

Poleti, ko sem se odpravljal na dopust, sem kolebal med Hrvaško in Francijo – in se na koncu odločil za Azurno obalo, ker so tam cene nočitev precej nižje kot pa so cene na Hrvaškem, kljub temu da sem v ceno dodal še gorivo, cestnine in potencialne kazni, ki jih bom dobil.

Ja, Hrvaška postaja precej bolj nedostopna, kot je bila še pred par leti. Če se to pozna na zasedenosti hotelov, ne vem, ampak na prvi pogled sem dobil občutek, da je precej bolj vse prazno, kot je bilo včasih. Lahko se seveda tudi motim. Ker dejstvo je, da ima ogromno Slovencev nepremično na Hrvaškem in posledično to tudi izkoristijo.

Za tiste, ki pa iščejo apartmaje in hotelske namestitve, pa so cene takšne, kot so – lahko jih sprejmeš ali pa se odločiš in greš kam drugam, kjer so cene bolj primerne za žep posameznika. In točno to storim tudi sam. Samo zanima me, če bodo naslednje leto cene hotelov še dodatno narasle?

Objava 270 evrov za nočitev v hotelu na Hrvaškem / ne, ne gre za 5 zvezdični hotel originalno objavljena na had blog.

Pekarna Ana je novost v Ljubljani. Z dvema Michelinovima zvezdicama nagrajena Ana Roš je prejšnji teden odprla pekarno v centru Ljubljane. Namesto čestitk ob odprtju, pa je bila Ana deležna zgražanja na družbenih omrežjih zaradi cen njenih pekovskih izdelkov v pekarni. Tudi to je Slovenija, kajne? Če se ti zdi neumno dati n-evrov za kruh, jih pač ne daš. In to je to, kajne?

• Bravo Ana Roš za odličen komentar in pokončno držo / Andrej Tomelj / Časnik, sramotiš samo sebe
• Višje cene v lokalih in trgovinah po koronavirusu
• Ne moreš ugajati vsem / nisi pizza
• Moja pizza je bila zažgana in tebe plačujejo za te objave / kakšna je resnica za temi obtožbami?

Ana Roš je ponesla ime Slovenije preko meja. Najboljša chefinja v Sloveniji in tudi daleč naokoli si ta naziv zasluži. Ampak za za Slovence velja, da “rdjavom k…u i dlaka smeta” in tako so se že zgražali nad cenami v Hiši Franko v Kobaridu, po odprtju Pekarne Ana pa se zgražajo nad cenami njenih pekovskih izdelkov. Hu kers, kajne?

Večin teh, ki se zgražajo še verjetno ni prestopila njene restavracije in verjetno tudi ni kupila njenih pekovskih izdelkov. Ampak to jih ne ustavi pri zgražanju. Pri tem se mogoče taisti ljudje ne zavedajo, da v Ljubljani ne dobiš pizze pod 10 evri, ali pa da so burgerji 9 in več evrov.

Da so malice krepko preko 7 evrov in da ima vsak sam možnost in pravico, da se odloča kje bo kupoval in kaj bo kupoval. Prav tako pa ima lastnik trgovine sam možnost določiti cene izdelkov in je odvisno od potrošnikov, če se bodo odločili za obisk njihove trgovine.

Upam, da se zavedamo vsi tega in da ni potrebe po zgražanju nad cenami, ker če obstaja trg za takšne cene, bi bila Ana neumna, da ne bi izdelkov prodajala po takšnih cenah. Dajmo si počasi naliti čistega vina in se začnimo zavedati, da je prosta izbira del “demokracije”, ki smo si jo želeli. Da v tem primeru ne gre za osnovna živila in je nemogoče primerjati njen kruh in tisti iz trgovine, ki ga malce “dogrejejo” in prodajajo.

Namesto, da bi se ljudje ukvarjali s svojimi življenji, se raje ukvarjajo z življenji drugih. Ker je tako pač lažje in predvsem, ker se jim ni treba ukvarjati samim s seboj. Smešno in žalostno. Je pa verjetno pri teh ljudeh kup zavisti, ker jim ne uspeva v življenju kot to uspeva Ani Roš.

Objava Pekarna Ana / Ana Roš odprla pekarno v centru Ljubljane in ljudje se na internetih zgražajo nad cenami originalno objavljena na had blog.

Vladni primerjalnik cen za 58.000 evrov je včeraj zagledal luč sveta. Projekt, za katerega sem upal, da bo narejen profesionalno in da bo imel vsaj UX “poštiman v nulo”, ker nagovarja zelo različne ciljne skupine, me je ob prvem pogledu razočaral. Tudi trgovce, ki se sedaj pritožujejo, da zajete cene niso prave in realne. Je kdo slučajno pričakoval drugače?

• Primerjalnik cen izdelkov iz košarice osnovnih življenjskih potrebščin / trenutno najcenejši je TUŠ
• Vavčer turizem in astronomske cene hotelskih sob / ne, hvala
• Višje cene v lokalih in trgovinah po koronavirusu
• Cena pijače iz hladilnika v trgovini v Italiji 1 evro / cena neohlajene pijače 0,70 evra

Ideja vlade je bila dobra. Realizacija vse prej kot to. Tudi manipuliranje trgovcev s cenami – akcije in vse ostalo, je pač del njihove poslovne logike, ki jo seveda drago plačujemo kupci v njihovih trgovinah.

Primerjalnik cen ima ogromno napako – med seboj primerja neprimerljive izdelke, kljub temu, da v nekaterih trgovinah obstajajo cenejši izdelki kot so tisti, ki so jih med seboj primerjali. Posledično to pomeni, da so rezultati takšnega primerjalnika neuporabni. Ja, težko je primerjati jabolka in hruške, kar se pač dogaja v tem primerjalniku. Če pač ni jabolj, ne moreš vzeti hrušk in če ne prodajajo vsi iste blagovne znamke, bi bilo potrebno delati primerjavo na podlagi deklaracije živila. Ampak to ne bi stalo 58.000, ampak 580.000 evrov – zaprmej.

Že ko sem pred mesecem dni pisal o primerjalniku cen, ki ga je čez noč postavilo podjetje CNJ, mi je postalo jasno, da se ta zgodba ne bo končala dobro. Zakaj? Ker trgovcem pač ni v interesu, da se ve kdo je najcenejši na trgu in kdo najdražji. Naj ljudje živijo v občutku, da kjer kupujejo, da je za njih najcenejše, čeprav je to še daleč od resnice. Na koncu se je podjetje CNJ odločilo, da projekt ugasne, saj so obtožbe in grožnje letele na njih z vseh strani. Nič novega in nič presenetljivega. Tudi s tem vladnim primerjalnikom cen je enako – s tem, da trgovcem mediji dajejo možnost, da pizdijo nad tem, saj so njihov velik oglaševalec …

Ko je pri košarici izdelkov, ki služijo za primerjavo tudi 10 evrov razlike med najdražjim in najcenejšim ponudnikom, bi moralo biti potrošnikom jasno, da nas “lupijo kot banane”.  In tudi to, da primerjalnik cen ni prava rešitev, ampak bi morala biti rešitev precej bolj preprosta – naj na vsak izdelek napišejo kakšna je marža trgovca in bo kmalu vsakomu jasno kako se kreira cena v trgovini. Če bi k temu dodali še znesek, ki ga prejme proizvajalec in vsi vmes, bi bila itak čista zmaga in potem bi nam postalo jasno, da smo državljano zgolj potrošna roba za trgovce.

Aja, škoda, ker se iz primerjalnika cen ne znajdem, pa sem do sedaj imel občutek, da sem računalniško pismen. Kako se naj iz tega znajdejo starejši uporabniki, pa mi niti pod razno ni jasno. Škoda, ker 58.000 evrov ni tako zanemarljiv znesek, da bi si lahko privoščili takšen produkt.

Objava Dobili smo vladni primerjalnik cen osnovnih živil / trgovci se že pritožujejo, uporabnikom pa ne prinaša koristi originalno objavljena na had blog.

Verjetno nisem edini, ki je v času po koronavirusu opazil, da so cene v trgovinah in lokalih višje. Sicer ne gre za velike podražitev, za par deset centov. Vendar je razlika očitna, še posebej v določenih lokalih, ki nič več ne ponujajo menijev, ker tako skrbijo za goste zaradi nevarnosti koronavirusa in si na koncu zgolj presenečen, ko plačaš več kot pa si plačal pred koronavirusom.

• Vlada predloga za zaprtje trgovin ob nedeljah ne podpira / leta 2003 so razpisali referendum na to temo
• Zakaj nam vlada laže? V Sloveniji je bilo marca 281 ventilatorjev in ne 168 kot so nam lagali
• Branko Grims zavaja in laže / Vaclav Havel ni izjavil: Laž je nesmrtna duša levičarjev

Precej podobno se je zgodilo, ko je Slovenija uvedla evro. Čez noč so se cene dvignile in vsi smo se navadali na višje cene. In podobno se dogaja tudi sedaj. Nova normalnost, kot bi rekel Jelko Kacin.

Zakaj je prišlo do dviga cen? Nimam pojma, ampak predvidevam, da tudi za to, ker so bili lokali dva meseca zaprti in je potrebno nadoknaditi izpad prihodkov. In kako se to stori najbolj preprosto? Tako, da se dvigne cene par deset centov. Sicer se ne opazi, ampak v končni fazi pa lahko to prinese precej denarja v blagajno lokala.

Ali pa je za dvig cen kriva tudi zaščitna oprema, ki je obvezna v lokalih in ki jo morajo lastniki lokalov priskrbeti za goste in njihove zaposlene. Mogoče pa je razlog v tem, da so si vsi v nabavni verigi dvignili cene, ker so občutili izpad prihodkov in posledično vse to plačamo mi – potrošniki, ki hodimo v trgovine in lokale.

Nisem samo jaz opazil dviga cen v trgovinah in lokalih, saj je tudi Statistični urad RS (Surs) opazil, da so se cene hrane podražile za nekaj več kot štiri odstotke (cene med januarjem in aprilom in istim obdobjem lansko leto), kar pomeni, da bomo potrošniki plačevali izdelke dražje in da bo to marsikdo opazil tudi na svojem računu v trgovini.

Glede na to, da smo bili vsi na istem čolnu se mi tole ne zdi ravno najbolj primeren čas za dvigovanje cen in dodaten zaslužek na račun vseh potrošnikov. Plače se niso zvišale, cene v trgovinah in lokalih pa. In če ni gostov (beri turistov), potem naj to plačajo domači gostje, kajne? Njih je treba dodatno oskubiti, pa čeprav gre za par centov …

Objava Višje cene v lokalih in trgovinah po koronavirusu originalno objavljena na had blog.

Septembra na dopust na morje? Verjetno nisem edini, ki ne mara gužve sredi poletja v obmorskih krajih. Kot otrok sem večino počitnic preživel na morju, kasneje sem odkril, da najraje preživljam vikende ob morju, zadnja leta pa opažam, da sta mi morje in dopust precej bolj dragocena meseca septembra.

• Pot na morje nekoč in danes / kako se je spremenilo življenje in naš odnos do dopusta ob morju
• Napihljivi flamingi, labodi, samorogi in ostala plastična navlaka ob bazenih ob morju
• Všeč mi je poletna jesen / 29 stopinj in plavanje v morju
• Tudi vi rezervirate prostor ob morju / bazenu z brisačo?

Mesec september sem imel od nekdaj za mesec, ko gredo upokojenci na morje. Ko sonce ni več tako močno, pa vendar je morje še vedno toplo, ko ni več gužve in ko vse skupaj postane bolj mirno. September na morju je tudi precej cenejši. Vendar očitno ne razmišljam samo jaz tako, ampak tudi še mnogo drugih, ki se odločijo, da bodo svoj dopust preživeli nekje ob morju meseca septembra.

Edini problem nastane, če je septembra preveč hladno. Pa vendar se lahko vseeno še vedno kopaš v morju, predvsem pa lahko uživaš v miru in tudi osebje v lokalih je povsem drugače razpoloženo kot pa je sredi sezone.

Zakaj imam rad morje septembra?

• ker sem edini med gosti, ki skače v bazen, ker so vsi ostali toliko starejši, da tega ne počnejo več
• starejši gostje so prijazni in poskušajo navezati pogovor – kar niti ni tako slabo, če si oseba, ki se ji da pogovarjati
• ni “fajta” za hrano pri samopostrežni prehrani
• ker je mir in tišina
• ni več pijančevanja mladih do jutranjih ur
• zjutraj sonce ni več tako močno in je tek znosen
• zvečer se prijetno ohladi, vendar se kljub temu da sedeti zunaj – sicer v dolgih rokavih
• ker je na plaži mogoče dobiti prostor, brez da rezerviraš svoj prostor pod soncem
• ni več terasa bandov!
• najdeš lahko parkirišče in ni gužve na cestah, razen na naših avtocestah, kjer imaš občutek, da je top sezona 365 dni/leto
• turistični delavci se malce oddahnejo in so malce bolj polni energije, kot sredi sezone
• ker so vsi kolegi bili na morju že veliko prej in jim lahko delaš skomine s svojimi fotkami

Dopust septembra ni samo za “penzioniste”, čeprav jih bo verjetno precej v tistim času na destinacijah ob morju. Če ima hotel svoj notranji in zaprti bazen, potem je vseeno kakšno vreme vas čaka, saj lahko izkoristite vse to sebi zelo dobro v prid.

Če k zgornjim prednostim prištejem še dejstvo, da so cene ponavadi vsaj za 1/3 nižje kot v sezoni, potem je dopust septembra nekje ob morju lahko odlična odločitev. Razen, če niste človek, ki boljše funkcionira v gužvi in se rad bori za prostor za svojo brisačo na plaži in mu komolčkanje pri nabiranju hrane za večerjo ne predstavlja stresne situacije.

Objava Septembra na morje? originalno objavljena na had blog.

Ne jamram nad cenami sladoleda, saj cene določa trg. Če ne bi bilo povpraševanja, potem tudi cena sladoleda v centru Ljubljane ne bi bila 2,50 evra. Seveda gre za 100 odstotno naraven sladoled, brez mleka, jajc in vsega ostalega in je tako primeren tudi za vegane. Pa vendar se moram pridušati.

• Najboljši sladoled v Trstu / Gelateria Zampolli
• Gelateria Dondoli / San Gimignano / najboljši sladoled na svetu
• Zakaj v lokalih dobim več ledu kot pijače? Pijača z ledom, ali led s pijačo?

Nisem ljubitelj sladoleda, vsake toliko pa priznam, da mi zapaše. Glede na to, da je poletje, se mi je to zgodilo tudi pred par dnevi. Vstopim in vidim, da imajo mango – meni eden izmed najljupših sladoledov, čeprav se zavedam, da je narejen iz pulpe in da je v njem veliko sladkorja. In še en okus – čokolada z rižem. Glede na to, da je zadnje dve leti nisem jedel, ker še nisem našel veganske, naročim ta dva okusa. Ja, videl sem ceno 2,50 evra in sem vseeno naročil.

Vendar, ko sem dobil lonček in notri precej “žalosti” (beri malo sladoleda) sem bil rahlo razočaran. Verjetno so kriva pričakovanja, predvsem pa je verjetno krivo to, da sem sicer navajen, da dobim za takšno ceno enkrat večjo porcijo. Očitno sem se zmotil. Verjetno me ne bi zmotila cena sladoleda, če ne bi bil sladoled povsem brez okusa. Če ne bi bilo barve “po mangu”, bi verjetno ugibal kateri okus sem si izbral. In čokolada z rižem ni bila tisto, kar sem pričakoval, saj so bili “rižki” majhni in trdi in en puhasti, kot recimo v čokoladi Mikado …

Kot sem omenil. Krivda je zgolj in samo moja. In moja odločitev, da vzamem sladoled, katerega dva okusa staneta toliko kot stane pizza Marinarna v pizzeriji Verace. Torej nimam pravice, da pizdim. Vendar, ko naredim primerjavo tega sladoleda s tistimi, ki sem jih “lizal” v tujini in njihovimi cenami ugotovim, da cene imamo vrhunske, sladoled pa precej manj. In ja, drugič bom šel v drugo “gelaterio”, kjer so cene bolj prijazne denarnicam, predvsem pa so tudi okusi sladoleda boljši.

Žal mi je, da Ljubljana postaja mesto, ki je prijazno turistom in njihovim denarnicam in standardu. Kar je bilo sicer pričakovano, vendar po drugi strani pa morajo tudi domačini kje jesti.

Ko sem pred par dnevi govoril z danskimi turisti so bili navdušeni nad Slovenijo in njenimi lepotami, vendar so se jim zdele cene, kljub njihovemu standardu, precej visoke. Ampak to je že druga zgodba.

In še primerjava dveh sladoledov – prvi iz Gelaterie Dondoli / San Gimignano, kjer imajo najboljši sladoled na svetu in na sliki sta dva okusa in za ceno 2,20 evra. Na drugi sliki pa dva okusa za ceno 5 evrov. Takle mamo …

Objava Ko sta dve kepci sladoleda v centru Ljubjane dražji kot pizza v piceriji Verace originalno objavljena na had blog.

Začenja se poletna sezona. In s tem se pričenja objavljanje računov iz restavracij, kot tudi tudi vsakodnevno pizdenje nad cenami hrane in pijače, nad cenami nastanitev v hotelih in apartmajih, cenami cestnin in cenami goriv. Večina pizdenja leti na Hrvaško, vendar ljudje pizdijo tudi nad cenami pri nas.

• Nacionalni park Krka / video in fotografije
• Luxury Hotel Bellevue 5* / Mali Lošinj / fotografije
• Hotel in restavracija Villa Ariston / Opatija

Ja, cena kave z riževim mlekom je 2,40 evra. Nihče te ne prisili, da jo moraš spiti. V bistvu je ravno obratno. Sam imaš možnost izbire, če jo boš spil. In če ti je to previsoka cena, potem lahko storiš natanko to, kar delajo vsi turisti že dolga leta – preden greš v restavracijo, pogledaš cenih in se odločiš, če je tvoj že pripravljen na takšno žrtev.

Naj gre taista oseba na Markov trg v Benetkah in naroči esspresso. Nazadnje sem dal 12 evrov zanjo. Pa je nisem pil, hotel sem samo videti kakšna je kava za 12 evrov.

Drugi primer, ki je pred par dnevi zaokrožil po internetih so cene hrane iz Dubrovnika. Toliko zgražanja nad računom že dolgo nisem videl, predvsem pa zgražanja nad ceno “postrežbe”, ki je bila 5 evrov. Da smo si nekako na jasnem. V Italiji ti “coperto” zaračunajo v pizzeriji – in cena okoli 2 evrov na osebo je nekaj povsem normalnega. In do sedaj sem najvišji “coperto” plačal v Franciji, kjer sem na koncu na računu ugotovil, da me je samo miza stala 20 evrov za dve osebi. Pa vendar nisem pizdil, saj je to nekaj povsem normalnega. Ker v Sloveniji še nismo navajeni tega, pa je to seveda vse skupaj zelo čudno in vredno zgražanja.

• Hrvatska ulica slavnih – Croatian walk of fame
• Park Histria Aromatica / v bližuni kraja Golaš v Istri / nasvet za izlet
• Sončni zahod nad Kornati / uvala Vrulje

Pizdenje nad cenami na Hrvaškem je sedaj v trendu. Podražili so cestnine, podražili so trajekte, cene hotelov so visoke. Ja, vse to drži in živimo tudi v svetu, kjer ima vsak svobodno odločitev. Lahko izbira, saj meje niso zaprte in lahko se odloči za all inclusive ponudbo kjerkoli po svetu. Vendar je precej lažje “jamrati” nad cenami na Hrvaškem – ker to je naš problem. Mi bi še vedno radi socializem, pa vendar bi od njega samo vse, kar je bilo brezplačnega in od česar smo imeli mi korist.

Verjetno se bo kdo ob branju tega pridušal, da vseeno Hrvaška ne bi smela biti tako draga. In moj odgovor, kljub temu, da nisem nikogaršnji “odvetnik” je preprost – ceno narekuje ponudba in povpraševanje. Če so nekoč hodili na Hrvaško ljudje, ki so s seboj pripeljali vso hrano in pijačo, pa se je v zadnjih letih situacija precej spremenila. Hrvaška ni več “budget” destinacija, ampak je destinacija, kamor hodijo tisti, ki imajo precej več pod palcem. In posledično so temu primerne tudi cene. Če ne bi bilo klientele, ki bi plačevala drage stvari, potem tudi ne bi bile cene “tako visoke”.

Že pred mnogo leti sem gledal na cene na Hrvaškem preko svoje prizme – cene Coca Cole. In ugotovil, da cene sploh niso tako visoke. Vendar je pa res, da bi vsi pričakovali, da bodo na Hrvaškem nižje cene. Nižje celo, kot v Sloveniji. No, ti časi so mimo in če nimam denarja v žepu, potem enostavno preskočim takšne lokale in restavracije in ne objavljam fotografij “kako drago je” na družbenih omrežjih.

Še enkrat, kot sem že zgoraj zapisal – človek ima prosto izbiro in se lahko odloči tudi za cenejšo varianto. Šele sedaj nekako razumem, zakaj turisti vedno pogledajo cene na meniju preden vstopijo v gostilno. Ravno zato, da jim potem ni potrebno pizditi na družbenih omrežjih glede cen.

Objava Ljudje pizdijo nad cenami hrane in pijače, nad cenami nastanitev, nad cenami goriva … originalno objavljena na had blog.