Slovenija je pred kakšnim letom dobila nov prometni znak za “voziti v zamiku”. Ideja na papirju sploh ni slaba. Ravno nasprotno. V delovnih zaporah na avtocestah, kjer so pasovi zoženi do absurda in kjer je srečanje osebnega avtomobila in tovornjaka pogosto videti kot vaja iz natančnosti, naj bi sistem omogočal bolj tekoč in predvsem bolj varen promet. Koncept je preprost, vendar ne deluje v strnjenih kolonah, ki so vsakodnevno prisotne ravno v teh delih, kjer bi moral ta znak reševati problem. Zakaj ni na teh odsekih zgolj enega pasu in malce več “odstavnih” prostorov za primer nesreče?

• Začenja se prometni kaos / naslov, ki me je danes zjutraj nasmejal
• Zaradi nesreče tovornjaka je bila avtocesta zaprta 11 ur
• Španske ceste in vožnja brez stresa

Dokler promet teče, sistem nekako še funkcionira. Ko pa pride do zastoja, se vse skupaj sesuje samo vase. Kolona tovornih vozil se ustavi. Vozniki osebnih avtomobilov ostanejo ujeti med tovornjaki. Vožnja z zamikom postane stanje zastoja brez izhoda. Potem se začne tisto počasno premikanje po meter ali dva, kjer vsak poskuša uganiti, ali bo tovornjak pred njim pustil dovolj prostora ali pa bo vse skupaj zaprl.

Najbolj fascinantno pri vsem skupaj pa je, da očitno nihče ni pomislil na najbolj osnovno stvar, promet na slovenskih avtocestah ni več izjema, ko stoji. To je postal skoraj standard. Če greš proti Primorski ali Štajerski v napačnem času dneva, je večja verjetnost, da boš stal, kot pa da se boš dejansko vozil. V takšnem prometnem kaosu sistem vožnje z zamikom preprosto ne deluje tako, kot so si ga zamislili.

Ampak ker smo v Sloveniji mojstri improvizacije, se vse skupaj rešuje sproti. Vozniki osebnih vozil se tlačijo med tovornjake, tovornjakarji poskušajo ohranjati nekaj razdalje, motoristi iščejo svojo pot med pločevino, vsi skupaj pa upamo, da se nekje naprej promet vendarle premakne.

Ob tem pa se človek ne more znebiti občutka, da smo spet dobili rešitev, ki je bila pripravljena za idealne razmere. Takšne, ki na slovenskih avtocestah obstajajo mogoče ob treh zjutraj. V realnosti pa imamo vsakodnevne kolone, živčne voznike, neskončna dela na cesti in infrastrukturo, ki že dolgo ne dohaja količine prometa.

Prometni znak sam po sebi ni problem. Ideja tudi ne. Problem je, ker se pri nas pogosto zdi, da je dovolj postaviti znak in pričakovati, da bo sistem deloval brez širšega razmisleka. Brez scenarija kaj pa, če se promet ustavi. Kar pa se na slovenskih avtocestah ne zgodi ravno redko. Ravno obratno.

Potem pridemo do paradoksa. Sistem, ki naj bi povečal pretočnost in varnost, v trenutku zastoja ustvari še več zmede, nervoze in občutka ujetosti. Vozniki pa spet improviziramo. Ker druge možnosti niti nimamo.

Objava Voziti v zamiku na avtocesti / vožnja z zamikom originalno objavljena na had blog.

Hupanje oz. plozanje po zasausk je del slovenske folklore in Slovenija ima dve stalnici: burek ob treh zjutraj in hupanje. Hupa pri nas ni zgolj del avtomobila – je nacionalni šport. Je del našega DNKja. Če se na semaforju ne premakneš v prvih 00003 sekundah po tem, ko se prižge zelena, se začne hupanje. Če kdo v koloni slučajno pomisli, da bi upošteval omejitve hitrosti, sledi hupanje. Če si drzneš voziti defenzivno, sledi hupanje. In najbolj zabavno: ko stojiš v koloni, kjer se točno nič ne premika, pa nekdo vseeno pritisne na hupo, kot da bo njegovo hupanje odprlo čudežni portal do prostih cest. Kvarnik: “Ne bo.”

• Nisem te opazila / seveda me nisi, ko gledaš v telefon in ne na cesto
• Zakaj popravila cest v Sloveniji trajajo v neskončnost?
• Španski vozniki in njihova kultura vožnje na cestah

Najbolj bizarno je, da se hupanje preseli tudi v druga področja življenja. V trgovini – če blagajničarka ne dela z nadzvočno hitrostjo, sledi godrnjanje, ki je verbalni ekvivalent hupanja, ali pa glasno pozivanje, da naj odprejo še vsaj dve blagajni, da ne bo osebek čakal. Na spletu – če odgovor ne pride v sekundi, takoj sledi klic in “halo, kaj je narobe?”.

V življenju na splošno pa se zdi, da smo postali družba hupanja – vse mora biti zdaj, takoj, instant.

Kam nas to pripelje, če vse skupaj pogledamo realno? V prometu zaradi hupanja nihče ne pelje hitreje. V resnici je hupanje bolj ventil frustracij kot pa orodje za reševanje težav. In na koncu dneva samo dvigne pritisk – tebi in tistemu, ki mu hupaš.

Mogoče bi bilo lepše, če bi si kdaj rekli: “Ne bom hupal.” Čeprav je včasih težko. Čeprav gredo prsti že proti proti volanu. Ker resnica je precej preprosta – hupanje je glas naše nestrpnosti. In mogoče bi bilo fajn, če bi ga znali vsaj malo utišati. Ker nestrpni smo že dovolj in stresa je v naših življenjih že veliko preveč.

Objava Hupanje naše vsakdanje originalno objavljena na had blog.

Zadnje čase se vsak vikend vozim proti Pivki in naprej proti morju. V kraju Prestranek urejajo novo poslovno cono. Cesta ob novi poslovni coni, ki so jo razkopali že pred šestimi tedni in postavili semafor, je razlog za tale zapis. Zaradi enega zaprtega pasu vsak vikend čakam tam 5 do 10 minut oz. dva do tri semaforje. Ali se res ne da hitreje popraviti in urediti naših cest? Ali so izvajalci plačani na ure ali na projekt? In zakaj na “delovišču” nikoli ne vidim nikogar, ki bi karkoli tam delal?

• Dars bo gradil avtoceste prihodnosti / primite se za denarnice in pripravite na zastoje
• Fak of Darsovci nesposobni / zakaj zapora cestišča med Uncem in Logatcem, če ni nikogar na “gradbišču” in
• Do kdaj bomo vozniki na avtocestah zgolj kolateralna škoda nesposobnosti Darsa?

Tale cesta pri Prestranku ni edina, ki jo imam v mislih, ko se se sprašujem, zakaj pri nas vse traja toliko časa. Uvoz in izvoz na avtocesto pri Dragomerju, ki ga gradijo že dve leti in ponavadi ni nikogar na gradbišču, je še en primer. Da o gradbišču na regionalni cesti med Zagorjem in Litijo, kjer urejajo cesto že tri leta, je še en tak primer.

Lahko bi našteval v neskončnost, pa nima smisla, saj že popravila naših cest trajajo neskončno dolgo. Komu je to v interesu? Imajo podjetja premalo delavcev, da bi lahko sanirala hitreje in posledično prispevala k manj zastojem? Ali nihče od odgovornih na direkciji za ceste ne premisli, preden zaprejo kakšen pas ceste in nihče ne razmišlja, koliko bo posledično zastojev, če se bo lahko 200 metrski odsek urejal mesec in pol?

Očitno nihče ne pomisli, da če spustiš na semaforju celo kolono vozil, ki bodo skoraj istočasno pripeljala na uvoz avtoceste, da bo to povzročilo dodaten zastoj na avtocesti, ki je že tako povsem preobremenjena. Ali nihče ne vidi dlje od konice svojega nosu, da bi se loteval malce drugače teh stvari in razmišljal o posledicah?

Razumem, da je v “popravilu” vozil veliko denarja in da določena podjetja dobro živijo od tega. Pa vendar, ali lahko obstaja oseba, ki bo udarila po mizi in ne bo dovolila, da je regionalna cesta zaradi urejanja enega pasu polovično zaprta mesec in pol? Mogoča pa bi lahko izvajalec postavil pametno signalizacijo, ki bi se odpirala in odpirala glede na število prometa. In zakaj hudiča bi, če vidim na drugi strani kolono vozil, čakal 45 sekund, da bi zapeljal mimo semaforja, če v tem času pridem peš mimo?

Vse bolj imam občutek, da nihče v tej državi več ne razmišlja, in posledično smo vsi samo kolateralne žrtve tega sranja, ki se dogaja.

Objava Zakaj popravila cest v Sloveniji trajajo v neskončnost? originalno objavljena na had blog.

Ta vikend je bil sončen. Razlog več, da so kolesarji in motoristi izkoristili dan za svoje “ljubljenčke” in jih popeljali na sprehod naokoli. Na naših cestah je bilo ta vikend ogromno kolesarjev in motoristov, ki so se po zimskem spanju vrnili na ceste. Posledično to pomeni tudi več prometnih nesreč, kjer so bili udeleženi kolesarji in motoristi. Ker se še vedno nismo naučili “sobivati” vsi uporabniki cesta – prosim, previdno na cestah.

• Motoristi so zopet na cestah in vsako leto jih je več
• Če bi bili projektanti kolesarskih poti kolesarji …
• Nimam nič proti, AMPAK … / Slovenceljni in kolesarski maraton Franja in Parada ponosa
• Vespa in izpit A1 (do 125 ccm) / očitno se staram
• Kaj storiš, ko želi voznik na avtocesti fizično obračunati s teboj?

Sobotno jutro se je začelo z zvokom helikopterja v bližini Izlak. Bil sem prepričan, da je šlo za kakšno letalsko vajo, vendar ko sem se odpeljal od doma z avtom, sem ugotovil, da je bil vzrok pristanka helikopterja sredi polja drugačen. Prometna nesreča, ko je voznik med prehitevanjem zbil kolesarko in jo bila v smrtni nevarnosti. Namesto da bi se ustavil in ji pomagal, je pobegnil naprej.

Ker me je pot vodila proti Ptuju, sem se čudil številu motoristov na avtocestah. Sonce jih je kot martinčke privabilo ven in presenečen sem bil nad vožnjo nekaterih, ki so očitno preizkušali hitrost svojih motorjev, ki so imeli zimsko spanje.

Malce pred Pragerskim je nastajal zastoj. Kolona vozil se je daljšala in v daljavi sem zagledal tovorno vozilo, pred njim na tleh, motor in osebo, ki je ležala tam. Ko sem se po polžje premikal mimo, sem ugotovil, da je tovorno vozilo zbilo motorista in je ta obležal.

V manj kot 45 minutah dve prometni nesreči, kjer sta nastradala kolesar in motorist. Dve osebi, ki sta bolj izpostavljeni v prometu in nimata okoli sebe “pleha”. Glede na to, da bo očitno ogromno kolesarjev in motoristov na cesti, bomo vsi udeleženci v prometu morali biti bolj strpni in ščititi šibkejše. Ker sicer bomo vsak dan lahko v črni kroniki brali o smrtnih nesrečah in težkih poškodah udeležencev v prometu, ker se pač nekateri požvižgajo na pravila varne vožnje in ker ne upoštevajo zakonov.

Sam si ne znam predstavljati, kako bi lahko živel, če bi se mi zgodilo, da bi, kljub upoštevanju vseh prometnih predpisov, zgodilo to, da bi med vožnjo z avtomobilom poškodoval kolesarja in motorista. Prav tako si ne predstavljam, kako bi se mi spremenilo življenje, če bi me med vožnjo s kolesom ali motorjem poškodoval voznik motornega vozila. Včasih bo potrebno malce več empatičnosti, saj na cilj prideš lahko vedno, tudi če voziš malce počasneje in če upoštevaš, da nisi edini na cesti.

Pozor previdno, kolesarji in motoristi so zopet na cestah!

Objava Pozor previdno, kolesarji in motoristi so zopet na cestah originalno objavljena na had blog.

Kolesarska pot, ki jo že dolgo časa gradijo v občini Zagorje, zopet buri duhove. To, da bo ta kolesarska pot na razdalji desetih kilometrov prečila glavno prometno cesto, ki omogoča Zasavju stik z avtocesto, je svoje vrste norost. Ampak ne bom o tem. Očitno je ta kolesarska pot tako pomembna, da se je občina Zagorje odločila, da bo delno razstrelila naravni spomenik – Okamenele svate.

• Sramota občine Zagorje / Medijske toplice so začeli rušiti in pri tem je tudi ostalo
• V Zagorju gradijo kolesarsko stezo za 5 mio evrov / ceste pa v razsulu za cestne kolesarje
• Župan Zagorja, ki ne bo “skakal v zrak” ob lažnivi SdS propagandi, se “slučajno” znajde v SdS predvolilnem trobilu
• V Zagorju se otroci ne smejo rolkati na ploščadi, NSi pa tja zapelje z avtobusom in jo poškoduje
• Matjaž Švagan, župan Zagorja ob Savi, ni podprl veta na predlagan zakon o vodi

Okameneli svatje so naravna posebnost in po odloku občine iz leta 2005 so te kamnite tvorbe naravni spomenik.

Ampak za uresničitev “ideje” o kolesarski poti, ki jo gradijo že dolgo časa in onemogoča Zasavcem normalno vožnjo z avtom do priključka na avtocesto pri Trojanah, bodo očitno “padli” okameneli svatje. Vsaj takšen je bil predlog na seji občine Zagorje.

V bistvu priznam, da me nič več nič v Zagorju ne more presenetiti. Tale kolesarska pot je precej “smešen” projekt in glede na to, da se vedno izpostavlja, da gre za EU sredstva, me prav zanima, če EU tolerira uničevanje naravnih spomenikov, kar je bilo določeno z odlokom.

To, da so v občini namesto pločnikov z modro barvo označene površine, kjer parkirajo vozila, je zgolj in samo še ena takšna cvetka. In še in še bi lahko našteval. Tudi to, da bo rondo v Kisovcu tako “majhen,” da bodo imeli tovornjaki z vožnjo skozi veliko težavo.

Ampak ni pomembno. Važno je, da navzven zgleda vse ok, čeprav je vožnja po cestah v Zagorju podobna vožnji po minskem polju, ko so “šle mine že v zrak”

Dobil odgovor občine, ki ga v celoti objavljam:

Občinski svet Občine Zagorje ob Savi se je na zadnji seji med drugim seznanil tudi z delom trase kolesarske poti Zagorje-Orehovica, ki se nanaša na t. i. območje Zelenc oz. t. i. Okamenelih svatov.

Ker se v javnosti v zvezi s tem pojavljajo netočne informacije, v katerih avtorji na družbenih omrežjih pišejo, da bo Občina Zagorje ob Savi za potrebe kolesarske steze Zagorje-Orehovica uničila naravno dediščino, dajemo uradno pojasnilo:

Občina Zagorje ob Savi je v fazi priprave idejnih zasnov za potek kolesarske poti Zagorje-Orehovica izbranemu izdelovalcu projektne dokumentacije, podjetju Ozzing d.o.o. Trbovlje naročila, da se na odseku trase območja »Zelenc«, kjer kolesarska pot poteka po levem bregu potoka Medija (odsek od BS Petrol do stanovanjskega objekta Juvan), na lokaciji, kjer načrtovana kolesarska pot prečka skalni samotar, le-to izvede v obliki predora.

Za tak poseg je potrebno pridobiti strokovne podlage za pridobivanje pozitivnih mnenj nosilcev urejanja prostora, v tem primeru Direkcije RS za vode in Zavoda RS za varstvo narave. Tako je bila pridobljena strokovna podlaga v obliki Geotehničnega načrta o pogojih izvedbe vkopa, v kateri je bilo ugotovljeno, da je pooblaščena družba GEOENG&CO d.o.o. Ljubljana »na podlagi podrobnega inženirsko geološkega kartiranja ugotovila, da predlagane variante izvedbe predora za kolesarsko stezo ni možno izvesti zaradi prenizkega nadkritja kompaktne hribine nad traso predorske cevi.«

Občina je pridobila tudi strokovno podlago v obliki študije Karte razredov poplavne nevarnosti z IZP ureditev vodotokov za načrtovano kolesarsko pot od Zagorja do Orehovice. Zaključek iz predmetne strokovne podlage je:

Po prehodu kolesarske poti na levi breg, le-ta v nadaljevanju poteka na nivoju obstoječega terena. Pomemben poseg, ki vpliva na poplavnost na širšem območju, je nujna odstranitev do struge segajočega skalnega osamelca v profilu K105, zaradi česar se razširi pretočni koridor ob strugi za kar 9 m.

Na podlagi tako izdelanih strokovnih podlag ter v nadaljevanju izdelave DGD in PZI dokumentacije so bila pridobljena pozitivna mnenja Direkcije RS za vode in Zavoda RS za varstvo narave, kjer slednji navaja: »Na podlagi predložene dokumentacije ugotavljamo, da je predviden poseg načrtovan tako, da ne posega v območje nobenega od kamnitih stolpov. Ocenjujemo, da poseg ne bo bistveno okrnil morfoloških lastnosti naravne vrednote, zato menimo, da je sprejemljiv.«

Občina Zagorje ob Savi zato za potrebe kolesarske poti Zagorje-Orehovica ne bo odstranila nobenega dela t. i. Okamenelih svatov, ampak zaradi varnosti kolesarjev zgolj skalni osamelec, ki ni del naravnega pojava, imenovanega Okameneli svati. Ti so na podlagi pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot od leta 2004 zaščiteni kot naravna vrednota državnega pomena, ki jih Občina Zagorje ob Savi, tudi če bi hotela, ne bi mogla odstraniti.

Objava Za kolesarsko pot bi občina Zagorje delno razstrelila naravni spomenik – Okamenele svate originalno objavljena na had blog.

Ali se samo meni zdi 4 mesece (štiri) za sanacijo mostu, ki povezuje Zasavje z avtocesto ogromno časa? Ne gre za viadukt ali karkoli drugega, ampak za preprost most, ki omogoča, da lokalni potok teče po svoji strugi. In za čas sanacije bo promet očitno potekal enosmerno s pomočjo semaforja. Glede na to, da se proti Ljubljani vsak dan vali ogromno vozil je tole precej čudna situacija.

• Kaj storiš, ko želi voznik na avtocesti fizično obračunati s teboj?
• Iz odtokov na Dunajski cesti rastejo rože in drevesa / Mestna občina Ljubljana, tole ni ok!
• V Zagorju gradijo kolesarsko stezo za 5 mio evrov / ceste pa v razsulu za cestne kolesarje
• Vsako jutro zastoji na avtocesti proti Ljubljani / bi prepoved prometa za tovornjake v jutranji konici rešila to težavo
• Kako veš, da se bližajo volitve? Slovenske ceste so eno samo gradbišče

Izlake so moj dom zadnjih 19 let. So zadnji kraj v Zasavju pred avtocesto na Trojanah. Letos so se lokalni veljaki odločili, da je čas, da dobimo kolesarsko pot Primoža Rogliča – bližajo se namreč volitve in potrebna je kakšna otvoritev, da sedanji župan še enkrat zmaga na volitvah. Posledično se očitno urejajo tudi ceste, ki so zadnja leta v katastrofalnem stanju – vožnja s specialko po njih je slabša od vožnje po makedamu.

Pri Medijskih toplicah, ki zadnjih 10++ let propadajo je majhen potoček, ki teče pod mostom, ki očitno potrebuje sanacijo, ki bo trajala 4 mesece. Ko so pred časom naredili “izogibališče” sem se spraševal kaj se dogaja. Že takrat je bila cesta “enosmerna” in gužve so bile enormne. Sedaj je jasno, da bodo prenavljali ta most in bo to trajalo do konca decembra.

Pri nas se očitno ničesar ne da urediti hitro in s čim manj stresa za uporabnike, ampak se dela dolgo in potem se vrsto let sanira to, ker ni bilo dovolj dobro narejeno – primer obvoznice v Ljubljani. Ali pa primer gradnje uvoza in izvoza pri Novih Jaršah, kjer vsak dan gledam gradbišče na katerem ni nikogar več po 17. uri. In gradnja tega traja že več kot pol leta.

Ob vsem tem se mi zastavlja preprosto vprašanje – ko gledam kako kot gobe po dežju rastejo ogromni bloki v Ljubljani, kako se gradijo nakupovalna središča – ali ne gre za podobne zadeve tudi pri “sanacijah mostov”, ali gradnji uvozov? Če bi se tako dolgo gradili bloki v Ljubljani, bi investitor verjetno že zdavnaj “popizdil”. Ker gre pri sanaciji mostov za “drug vir” denarja je seveda vse skupaj precej drugače.

Da ne bo pomote. Vseeno mi je, če 10 minut čakam 2 minuti pred domovanjem. Ampak ni pa ok, če se tako zapre glavna “žila”, ki povezuje Zasavje proti Ljubljani preko avtoceste. To ni ok. In to pomeni dodaten čas, ki je potreben za vse, ki dnevno migrirajo v Ljubljano v službo. Verjetno ni nihče pomislil na to, saj bi sicer našli kakšno drugačno rešitev, ki bi omogočala normalen transport … Ampak očitno se v Sloveniji gradijo ceste in “kritična” infrastruktura na drugačen način – meni povsem nerazumljiv.

Objava 4 mesece za sanacijo mostu na cesti, ki povezuje Zasavje z avtocesto originalno objavljena na had blog.

Ljubljana je zadnje leto eno veliko gradbišče. Prenavljajo se ceste in posledično prihaja do zapor določenih odsekov po par mesecev. Posledično nastajajo na cestah Ljubljane zastoji in ko pade par kapljic dežja je celotna Ljubljana en velik zastoj. Pa vendar bi vse to še nekako preživel – ampak tistemu, ki postavlja in ureja oznake na cestnih gradbiščih bi takoj podelil cvek! Ali res nimamo nikogar, ki bi se teh stvari lotil profesionalno in ne šalabajzersko!?

• Ljubljana je gradbišče in vsi pizdijo nad gužvo na cestah
• Ste opazili modre odsevnike na količkih ob cesti? Kakšna je njihova funkcija v prometu?
• Slovenija ima najslabše zavarovana cestna gradbišča v Evropi
• Vožnja z avtom od Idrije do Tolmina / po dveh letih še vedno delovne zapore na 100 metrov

To, da se morajo urediti ceste je vsakomur jasno. Kmalu bodo tudi županske volitve in potrebno je pokazati kilometre novega asfalta, ki prinaša volilne točke. Ampak prenova cest in ulic v Ljubljani poteka v tako počasnem tempu, da se sprašujem, če niso delavci plačani na uro (vem, da niso!).

To, da se Dunajska cesta prenavlja že skoraj leto dni se mi ne zdi več normalno. Dela potekajo počasi, vsaj ko vsakodnevno opazujem delavce in gužva v Ljubljani je v prometnih konicah ogromna. Ljudje iščejo drugačne rešitve kako priti na drug konec mesta in posledično je celotna Ljubljana en velik prometni kolaps. Ali se res ne da urediti odseka ceste hitreje? Ali pa je zgolj pri nas takšen način dela?

Sedaj pa k težavi, ki se mi zdi še večja kot so zastoji. Oznake na cestnih gradbiščih v Ljubljani so porazne. Z njimi nimajo težav zgolj tujci, ampak tudi tisti, ki se vsakodnevno vozijo po teh cestah, saj se čez noč spremenijo stvari in nikomur ni jasno kje mora peljati na določenem odseku. Table, ki označujejo so postavljene prepozno in ljudje morajo “skakati” iz ene vrste v drugo.

Talne oznake sicer so, ampak če bi jim sledil, bi se zapeljal v napačno smer, kajti niso jih še odstranili, promet poteka pa že po drugi strani. Ni se mi zgodilo samo enkrat, da mi je nekdo pripeljal po napačni strani proti meni – na srečo nihče ne divja na teh gradbiščih, tako da vsaj ne prihaja do nesreč.

Ali je res tako težko pripraviti oznake in table, ki bi bile razumljive in ne konfuzne? Kjer bi bilo tudi tujcem jasno kam morajo zapeljati, ko so prvič v Ljubljani in dejansko upoštevajo oznake za razliko od domačinov.

Ko sem že pri domačinih – če je tabla obvezna smer, to ne pomeni, da se lahko zavija levo in tako povzroči dolga kolona, ker je premalo prostora za vozilo, ki zavija, da bi ga ostali lahko mirno obvozili. Zakaj hudiča ni niti enkrat enega policista v takšnih križiščih, saj bi potekal promet veliko hitreje, predvsem pa bolj varno? A niso oni tudi temu namenjeni?

Ker se v teh dneh začenja šola in nas čaka dež, to pomeni da bo Ljubljanski promet kolapsiral. Ob prvih kapljicah dežja je namreč Ljubljana neprevozna in ker bodo starši svoje otroke vozili v šole in vrtce bo še toliko več “pleha” na cestah in posledično to pomeni, da bo promet v Ljubljani obstal.

Sicer pa, ko se bodo enkrat končala dela na cestah po Ljubljani, bo vse skupaj super. No, ne čisto vse. Med urejanjem cest so na določenih delih podirali drevesa, kar je sicer mimosunek in glede na vse toplejše vreme tudi velika napaka. Komaj čakam, da bo promet po Ljubljani spet “normalen” in ne bo potrebno za vožnjo od obvoznice do Bežigrada porabiti pol ure in več.

Objava Kdo postavlja in ureja oznake na cestnih gradbiščih v Ljubljani / sedi, cvek originalno objavljena na had blog.

Jesen. Dež. In posledično zastoji na naših cestah ob prvih kapljicah dežja. Očitno se voznikom vklopi poseben “dežni sistem” in vožnja po cestah postane vse prej kot prijetna. Vožnja po dežju je bolj zahtevna od običajne vožnje, vendar to še ni vzrok, da se hitrost vožnje z 90km/h (po omejitvah) zmanjša na 50km/h, ali pa da se čaka 15 sekund na zelenem semaforju, preden prvi voznik spelje.

• Dež in vožnja po naših avtocestah
• Ko na morju pada dež.. ljudje bežijo iz vode
• Zakaj Zasavci protestno ne zapremo avtoceste proti Ljubljani za par ur?

Dejstvo je, da so naše ceste in avtoceste precej uničene in zdelane. Da je na njih veliko lukenj, predvsem pa veliko vode, ki ne odteka tako kot bi morala. Strah pred “aquaplaningom” je očitno povsod prisoten, ampak to še vedno ne opravičuje vseh zastojev, ki se dogajajo med dežjem.

Posledično se najdejo vozniki, ki se jim mudi in poskušajo s hitrejšo vožnjo in prehitevanjem priti do cilja – vendar se zgodijo nesreče. Nastanejo zastoji in dolge kolone in začne se pizdenje nad nepretočnostjo naših cest. Za to ni vedno kriv dež, vendar precej pripomore k povečanju števila nesreč (zanima me, ali imamo v Sloveniji kakšno študijo o tem, za koliko se poveča število nesreč bo dežju!).

Ko v Ljubljani pade dež, nastane prometni kolaps. Ljudje se dejansko ne vozijo po cestah, ampak stojijo v kolonah. Ponavadi ob prvih jesenskih dneh Ljubljana postane ena velika kolona pločevine, ki se zelo zelo počasi premika.

Rešitev za zastoje ob prvih kapljicah dežja? 

• javni prevoz! Če bi funkcioniral tako kot mora, bi bil čudovita rešitev za prometne zastoje v mestu. Vendar tudi to ne pomaga, ker avtobusi ostanejo ujeti v zastojih in posledično niso rešitev!
• definitivno je ena izmed boljših stvari za vse, ki jih je strah vožnje po dežju AMZS center varne vožnje na Vranskem, kjer lahko preizkusite bolj ekstremno vožnjo na različno spolzkih podlagah.
• dobre pnevmatike. Ja. Pnevmatike so tista stvar, ki vozilo povezuje s cestiščem in ponavadi ljudje varčujejo pri njih. Ko gledam vozila in njihove profile pnevmatik, se mi zdi še precej čudno, da je tako malo nesreč na naših cestah. Med prvim dežjem se tudi zaradi tega veliko voznikov odloči, da bo vozilo bolj počasi, kajti njihove pnevmatike niso primerne za vodo na naših cestah.
• vožnja naj bo vožnja in naj ne bo opravljanje službenih stvari. Odložite telefon in se posvetite cesti in ostalim vozilom!
• popravljene ceste. Zadnja leta se vse manj denarja vlaga v popravljanje cest. Razen avtocest, ki so vedno znova zaprte za promer, ker se nekaj dela na njih, pa vendar ni nikjer nikoli delavcev. Če bi bile naše ceste primerne količini vozil, ki se vsak dan vozi po njih in bi bile primerno urejen, bi bilo precej manj stresnih situacij.
• ljudje. Zadnje, vendar najpomembnejše. Če je nekoga strah vožnje po dežju, ker se boji, da se bo kdo vanj zaletel, ali obratno, potem je prva alineja lahko rešitev. Vsekakor boljše, kot pa da tak voznik povzroča zastoje in živčnost. Seveda bi se vsak moral sam odločiti o svojih sposobnostih, predvsem pa najti kompromis med vožnjo, ali izbiro kakšnega drugega prevoznega sredstva

Moja vožnja po dežju?

Med dežjem sem precej bolj skoncentriran na vožnjo. Odložim telefon in se posvetim dejansko samo vožnji. Držim varnostno razdaljo in ne izsiljujem, ali pa bliskovito zaviram, ker računam na to, da niso vsi ljudje vedno povsem skoncentrirani na vožnjo in da so zjutraj ljudje še precej zaspani za volanom.

Predvsem pa sem pozoren na večje luže na cestah in na odseke, kjer je veliko listja v tem obdobju. Tam prilagodim vožnjo razmeram in pazim na to, da mi ni potrebno nenadnoma zavirati. Predvsem pa poskušam biti previden še za ostale voznike, kajti precej nesreč botruje ravno neprevidnost!

Pa srečno in čim manj stanja v kolonah ob prvih kapljicah dežja!

Objava Zakaj nastanejo zastoji na cestah ob prvih kapljicah dežja? originalno objavljena na had blog.

Ker je vsak dan več e-skirojev na naših cestah in ker je bilo v letošnjem letu že 178 nesreč s skiroji, še enkrat pišem o tej temi. Me zanima kdaj bo vlada odredila odvzem e-skirojev iz prometa? Kajti čedalje pogosteje opažam, da za voznike e-skirojev ne veljajo nobena prometna pravila!

• Na cestah je vse več električnih skirojev
• Električni skiro Koowheel E1 / so električni skiroji prihodnost mobilnosti v mestih?
• Na kateri strani natočim gorivo v avto?

Lansko leto sem prvič pisal o električnem skiroju. Bil sem navdušen, vendar sem se že takrat zavedal, da so lahko električni skiroji prihodnost mobilnosti v mestih – vendar zgolj in samo pod pogojem, da je to področje regulirano in pravilno urejeno. Ker država v letu dni tega področja ni uspela urediti, se mi zdi ta njihov odnos precej pišmeuhovski, predvsem pa zelo narobe. Ja, potrebno je urediti to področje, kajti sedaj je kaos in čedalje več nesreč.

Električni skiroji so težki okoli 10 kilogramov, imajo avtonomije preko 25 kilometrov in dosežejo hitrost 25 km/h. Za njihovo uporabo ni potrebna čelada, prav tako električni skiroji nimajo zvonca – ker so električni so tihi in tako te marsikdaj presenetijo, ko se sprehajaš po pločniku in si njihovi lastniki uzurpirajo tudi to. Veliko električnih skirojev nima niti “luči”, ki bi vsaj ponoči opozarjale na hitre premikajoče predmete in poskrbele za varnost.

Sicer pa bi jih lahko vlada preprosto uvrstila v kategorijo skuterjev do 25 km/h in predpisala obvezno uporabo čelade in obvezno luč in tudi zvonec. Sicer se s tem problem podivjanih voznikov električnih skirojev ne bi rešil, vendar bi pa vsaj malce spremenili stanje, ki je sedaj prisotno na cestah. Ko zaradi električnih skirojev in njihovih lastnikov vlada precejšenj kaos na pločnikih, kolesarskih potem in tudi v peš conah.

Če sem pred dvema mesecema zapisal, da si ne želim, da bi država ukazala, da je obvezna oprema na električnem skiroju čelada. Prav tako si ne želim, da bi dobili nov zakon, ki bi urejal to področje. Je sedaj moj pogled na vse skupaj drugačen. Ja, prav bi bilo, da se sprejme zakon in uredi to področje, kajti precej nadležno se je sprehajati po peš coni in se umikati voznikom električnih skirojev, ki očitno ne razumejo sobivanja in pomena peš cone.

Sicer sem upal, da se bo to področje samo reguliralo. Vendar je bila to moja zabloda. Slovenci potrebujemo zakone. Slovenci potrebujemo palico. Slovenci potrebujemo kazni. Sicer vseeno kršimo zakone, vendar če so kazni visoke, potem se jih včasih začnemo držati.

p.s.: odvzem iz prometa je zgolj “šala” in analogija s tem kaj počne vlada z medvedi in volkovi. Ne zavzemam se, da bi jih prepovedali, zgolj regulirati je potrebno to področje, kot tudi vsako drugo v Sloveniji.

[commentality id=be1c4525c31843ac96ab55da4a8b91f3]

Objava Kdaj odvzem e-skirojev (električnih skirojev) iz prometa / 178 nesreč s skiroji v letu 2019 originalno objavljena na had blog.

Sam imam obe kartici. Tako N26, kot tudi Revolut. Vendar pozor. Ko sem se pred časom vozil proti Puli in sem želel plačati s kartico N26 (prozorno) cestnino, mi je kartica ostala v avtomatu. Začel sem pizditi, kot sem navajen in pritisnil na gumb za pomoč. Prvo vprašanje, ki mi ga je oseba na drugi strani zastavila je bilo …

• Revolut / brezplačna MasterCard brezstična prepaid plačilna kartica in aplikacija
• Apple Pay v Sloveniji / N26, Revolut, Monese / “domačih bank” ni na seznamu
• Pi Network / Pi mining invite code hadhad / rudarjenje kriptovalute na vašem telefonu

Če plačujem z N26 prozorno kartico. Moj odgovor je bil seveda DA. In operater na drugi strani je povedal, da imajo težave s prozornimi karticami in po par sekundah se je moja kartica pojavila v avtomatu. Zamenjal sem kartico in plačal cestnino in se odpeljal naprej.

Podobna zgodba se mi je zgodila tudi v Italiji, le da je tam moral priti človek do avtomata in mi fizično vrniti kartico. Sicer sem bil takrat prepričan, da ne gre za težave s kartico, ampak za težave avtomata. Očitno sem se motil.

Previdnost ni odveč, če plačujete z N26 (prozorno kartico) na avtocestah Hrvaškem in v Italiji, kajti lahko se vam zgodi, da vam kartica ostane notri. Jaz pa čakam, da bodo na teh cestninskih postajah omogočili NFC plačevanje, tako s karticami in tudi mobilnimi telefoni in tako celoten proces plačevanja skrajšali za precej časa. Posledično bo manj gužve in manj jeznih voznikov.

Par komentarjev sem dobil na Twitterju in Facebooku. Problem plačevanja na Hrvaškem je v Istri, medtem ko naj bi drugje delovalo brez problemov. Prav tako naj bi v Italiji delovalo.

p.s.: če imate kakšno izkušnjo s plačevanjem cestnin še v kakšni drugi državi in ste imeli težavo z N26, mi prosim javite. Prav tako, če vam je N26 delovala v Italiji in na Hrvaškem! Hvala

Objava Kartica N26 za plačilo avtocest na Hrvaškem (Istra) ni najboljša izbira / moja izkušnja originalno objavljena na had blog.